Advertise on podcast: Likovni odmevi

Slikar in grafični oblikovalec Lucijan Bratuš je letošnji prejemnik nagrade za življenjsko delo, ki so jo podelili v okviru 12. bienala oblikovanja Brumen. Nekdanji profesor kaligrafije ter tipografije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je pomembno zaznamoval razvoj slovenske tipografije, kaligrafije in knjižnega oblikovanja ter generacije mladih oblikovalk in oblikovalcev.

''Želimo si ven iz te blodnje, a nas vedno znova nekaj zavede in se vrtimo v krogu,'' razmišlja o človeku in družbi slikarka Maruša Šuštar, ki to misel zaobjame tudi z naslovom svoje nove razstave Iluzija izhoda. V Bežigrajski galeriji 1 se srečamo z njenim značilnim motivom – topografskim pogledom na zemljo nekje z višine, na primer na morsko obalo ali puščavo, kamor niza drobne figure ljudi, zgoščene v množico, običajno v premikanju. Votlina prednikov, Človek, kje si?, Pravi semiti in Komaj še znosno nezavedanje obstoja so naslovi slik, ki spremljajo sicer dokaj abstraktno likovno podobo. Tudi nekaj mitološkega se znajde sredi njenih brezmejnih imaginarnih krajin, pa otroška risba, ki spominja na jamske poslikave.

Dušan Fišer, nagrajenec nedavnega 15. mednarodnega festivala likovnih umetnosti v Kranju, v različnih medijih tematizira izbrane kulturološke in družbene vidike sodobnega vsakdana. Z njim smo se ob nagradi pogovarjali o njegovem umetniškem ustvarjanju, delu kuratorja, pa tudi o tem, da je obiskovalce v galerije, še posebej na podeželju, težje privabiti kot pa v koncertne ali gledališke dvorane.

Za predmeti, ki jih uporabljamo vsak dan, se skrivajo nevidne povezave, ki se prepletajo od prve zamisli do končne izdelave. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani je na ogled razstava (Ne)vidne povezave: Pogoji, procesi in vplivi slovenskega oblikovanja, ki so jo pripravili pri Centru za kreativnost. 31 razstavljenih izdelkov, prejemnikov znaka odličnosti Made in Slovenia 2025, razkriva različna znanja, materiale, tehnologije, načine proizvodnje in sodelovanja ter razmere, v katerih nastaja sodobno slovensko oblikovanje. Od naravnih slamic in umetniško izdelanih pralinejev do pohištva, oblačil in montažnih hiš. S sokuratorko Kristino Dešman smo predstavili nekaj poudarkov razstave, čokoladni mojster Sandi Planinšek in umetnica Eva Klinc Purič pa sta nam razkrila, kako lahko oblikovanje vpliva tudi na naš odnos do hrane.

V sklopu 32. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti – Mesto žensk, ki je obravnaval radost kot politično orodje za povezovanje, poslušanje in skupno ustvarjanje drugačnih prihodnosti, je v galeriji Škuc postavljena skupinska mednarodna razstava Območje visoke napetosti. Razstavo je kurirala Dunja Kukovec, na njej pa so prikazane dela treh umetnic, v katerih raziskujejo razpoke med osebnim in družbenim oziroma tehničnim in tehnološkim.

Izgubljeno v prevodu je pravzaprav tisto, kar je v njem skrito, in prav to v svoji umetniški praksi išče iranska umetnica Shirin Salehi. Že od leta 1999 živi v Madridu v Španiji in opravlja vlogo tolmačke iz perzijščine v iranskih in afganistanskih skupnostih. Vsebina, ki jo tolmači, je zaupna. Spoštovanje zaupnosti jo je pripeljalo do razmišljanja o tistem, kar je zapisano, vendar ne more biti prebrano, o neizrečenem, toda navzočem v pogovoru. V pritličnih prostorih Mednarodnega grafičnega likovnega centra v Ljubljani je na ogled njena razstava Hum hum hum, na kateri se znajdemo v svetu preciznih objektov, knjig umetnika, minimalističnih grafičnih odtisov in zvočnih del. Njena dela so subtilna in zahtevajo pozornost in čas za ogled. V njih je veliko praznine, posvečajo pa se tistemu, kar ostaja zunaj prevladujočih pripovedi. Umetnica je bila ob odprtju razstave na obisku v Ljubljani in tudi gostja pred našim mikrofonom.

Letos bi 130 let praznoval Veno Pilon, eden od pomembnejših slovenskih umetnikov, ki se ga spominjamo predvsem po slikah domačega okolja Vipavske doline, upodobljenega z navidezno okornimi potezami, statičnimi figurami in reducirano barvno paleto. Velja za enega ključnih predstavnikov slovenskega ekspresionizma, a je njegov opus prešel številne spremembe, zelo pestra pa je bila tudi njegova življenjska pot. O njegovem življenju in delu je v pogovoru ob 50. obletnici umetnikove smrti leta 2020 razmišljala Tina Ponebšek, direktorica Pilonove galerije v Ajdovščini.

Kaj se zgodi, ko na oglasnem mestu ni oglasa? Ko se na površini, na kateri nas nenehno prepričujejo k nakupu, nenadoma pojavi praznina? Namesto oglaševalskega sporočila postane opazen sistem, usmerjanje pogleda in želje. Prav prazna plakatna mesta so eden izmed motivov fotografa Boruta Krajnca, ki nas pogosto opozarja na navidezno nepomembno podrobnost, v kateri pa se razkrije nekaj bistvenega. Pogosto fotografira trenutke, ko se sistem zatakne, ko se njegova zunanja podoba izprazni in postanejo opazne njegove pomanjkljivosti, protislovja, napake, zavajanja in krivice, je zapisal Sarival Sosič, kustos Krajnčeve pregledne razstave Preobrat v Mestni galeriji v Ljubljani.

Kako lahko umetnost govori o izkušnji, ki pogosto ostaja neizgovorjena? Aleksandra Saška Gruden v projektu Kjer koža molči obravnava temo spolne zlorabe, ki kljub večji javni prepoznavnosti še vedno ostaja zaznamovana s sramom, strahom in tišino. S fotografijami resničnih žensk, ki so doživele zlorabo, in njihovimi besedami odpira vprašanja travme, molka, spomina ter možnosti, da umetnost spremeni naš pogled na izkušnjo drugega. Razstava Kjer koža molči je trenutno na ogled v kulturnem središču Prostor_i v Mariboru, umetnica, ki prehaja med kiparstvom, fotografijo, videom, performansom in drugimi mediji, pa se trenutno predstavlja tudi na razstavi Strel v koleno v Hiši kulture v Pivki, posvečeni problematiki angleškega jezika v slovenski vizualni umetnosti.

"Pesmi tistih, ki ustvarjajo lepoto kljub tragediji, melodije beguncev, ki si opomorejo iz ruševin, harmonije tistih, ki celijo rane in znova sestavljajo svetove." To naj bi izpostavljal letošnji beneški bienale In Minor Keys – V molu, ki ga je zasnovala kuratorka Koyo Kouoh, po njeni nenadni smrti pa izpeljala njena kuratorska ekipa. Umetnost, tako menijo, ima sposobnost zdravljenja in povezovanja, to želi posredovati tudi razstava, ki je kot vedno na ogled na dveh lokacijah – v Arsenalu in v osrednjem paviljonu v Giardinih. Še pred majskim odprtjem razstave so jo predstavili člana ekipe Rasha Salti, Gabe Beckhurst Feijoo in Rory Tsapai, asistent ekipe. Prevode sta brala Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič, za zvok je poskrbel Robert Markoč.

Po koncu kariere plesalca v sebi ni treba potlačiti, lahko ga vzameš s seboj v nov poklic, pravi nekdanji profesionalni plesalec sodobnega plesa in danes fotograf Goran Turnšek, ki že 30 let, vse od svojega 18. leta, živi na Nizozemskem. Ujeli smo ga v Galeriji Murska Sobota na samostojni razstavi Tranzicija v gibu, ki prikazuje njegov projekt Second Stage, Drugi oder. Fotografiral je nekdanje plesalce, ki na svojih novih delovnih mestih, čeprav morda subtilno, še vedno oživljajo plesni gib, pozo, pa naj bo to le način, kako se na primer odvetnik sprehodi do govorniškega mesta, kako se postavi. Naslov razstave, kot zapišejo ob njej, nosi dvojni pomen. Dobesedno označuje fizični premik in spremembo, ki jo telo doživlja pri prehodu iz ene oblike delovanja v drugo. Metaforično pa govori o neprekinjenem življenjskem toku: upokojitev v svetu plesa ne pomeni obmirovanja, temveč le preusmeritev ustvarjalne in življenjske energije na ''drugi oder''.

Drago Hrvacki je bil izrazito geometrijski v svoji formi, modularen, opredeljujemo ga kot enega glavnih predstavnikov slovenskega neokonstruktivizma. Prevzel je določena načela konstruktivizma v obliki, hkrati se je oddaljil od njegove ideje oziroma jo predstavil v novi luči. Kot zapiše kustos Božidar Zrinski, ''geometrija, h kateri je Hrvacki pristopal premišljeno, a hkrati subtilno poetično, zanj ni bila le prostor reda, temveč vir racionalne lepote in vizualne skladnosti''. Na slikovni površini se je trudil za iluzijo ploskovitosti, po drugi strani pa se je včasih pomaknil iz slike z elementi, ki fizično štrlijo v prostor. In snoval je samostoječe skulpture, oziroma predmete, pri katerih je pogosto uvedel pogled skoznje, kar obiskovalca vabi, da se premika okoli, jih raziskuje in postane neke vrste soustvarjalec dela. Modularnost umetniških del Draga Hrvackega, ki jih lahko gledamo kot samostojna ali združena v skupine, je omogočila zelo dinamično postavitev velike pregledne razstave Prostor reda in tihih odmikov v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Gradu Tivoli.

"To našo umetnost na Ptujski Gori hodijo gledat od vsepovsod, še zlasti pa jo cenijo Francozi," pravi pater Toni Brinjovc. Na Ptujski Gori namreč stoji pravi biser mehke gotike – bazilika Marije Zavetnice, cerkev, ki je nastala okoli leta 1410 in v kateri romarje pričaka več izjemnih umetnin. Med njimi je v baročnem glavnem oltarju znameniti ptujskogorski relief iz prve polovice 15. stoletja, na katerem sta združena motiva Lepe Marije in Marije Zavetnice s plaščem. Pravijo, da naj bi šlo za prvi primer združitve teh dveh pomembnih gotskih motivov, zaradi česar – pa seveda tudi zaradi izjemne likovne upodobitve – relief v tem delu Evrope sodi v sam vrh. Slovenija je sicer v samem vrhu po številu cerkva, posvečenih Mariji, na Ptujsko Goro pa prihajajo romarji iz vse Evrope, veliko jih je denimo s Poljske. Številni se na romanje odpravijo prav na dan Marijinega vnebovzetja, ki mu pravimo tudi veliki šmaren ali velika maša in je najstarejši Marijin praznik. Oddaja je nastala leta 2025.

Vrhunsko delo, ikona poparta in slika, ki je definirala neko obdobje in Los Angelesu dala vizualno identitet. Tudi tako opisujejo delo A Bigger Splash – Večji pljusk poleti preminulega umetnika Davida Hockneyja. Na njej sončni mir kalifornijskega bazena pred zasebno vilo pretrga le zamrznjeni pljusk vode; skakalca ni videti, njegova odsotnost pa prizoru doda napetost in skrivnostnost. Hockneyjev pljusk v bleščeči svetlobi in transparentnosti skriva nekaj hladnega in skrivnostnega, zaradi česar je ta preprosta podoba užitka kompleksna in dvoumna. K motivu bazena se je sicer umetnik sicer vračal vrsto let, v številnih različicah, tehnikah in medijih in prav njegovim bazenom posvečamo tokratno oddajo. Osvetlili jih bodo doktorica Petja Grafenauer, predstavnica katedre za teorijo na ALUO, docent na Fakulteti za arhitekturo doktor Miloš Kosec, doktor Marko Jenko, umetniški direktor Muzeja Lah, vizualna umetnica Tanja Lažetič, akademski slikar in redni profesor na ALUO Zmago Lenardič ter akademski slikar Silvester Plotajs Sicoe.

Nizozemski slikar Hieronym Bosch nam še več kot pet stoletij po smrti zastavlja številna vprašanja. Kaj pravzaprav uprizarja njegov Vrt zemeljskih naslad? Rajsko vizijo, svarilo pred grehom ali halucinantno fantazijo? Na triptihu se gola telesa predajajo najrazličnejšim užitkom: grizljajo orjaško jagodo, plazijo se v jajce, plavajo v ribniku z morskimi deklicami in jezdijo na samorogu. V Boschevem opusu se prepletajo pobožnost, posvetni humanizem in domišljija, katere moč vztraja še danes, ko mineva 510 let od njegove smrti. Ob tej obletnici vas vabimo k ponovnemu poslušanju pogovora z umetnostnim zgodovinarjem dr. Andrejem Smrekarjem, ki ga je pred desetimi leti pripravila Barbara Belehar Drnovšek.