Advertise on podcast: Likovni odmevi

V sklopu 32. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti – Mesto žensk, ki je obravnaval radost kot politično orodje za povezovanje, poslušanje in skupno ustvarjanje drugačnih prihodnosti, je v galeriji Škuc postavljena skupinska mednarodna razstava Območje visoke napetosti. Razstavo je kurirala Dunja Kukovec, na njej pa so prikazane dela treh umetnic, v katerih raziskujejo razpoke med osebnim in družbenim oziroma tehničnim in tehnološkim.

Izgubljeno v prevodu je pravzaprav tisto, kar je v njem skrito, in prav to v svoji umetniški praksi išče iranska umetnica Shirin Salehi. Že od leta 1999 živi v Madridu v Španiji in opravlja vlogo tolmačke iz perzijščine v iranskih in afganistanskih skupnostih. Vsebina, ki jo tolmači, je zaupna. Spoštovanje zaupnosti jo je pripeljalo do razmišljanja o tistem, kar je zapisano, vendar ne more biti prebrano, o neizrečenem, toda navzočem v pogovoru. V pritličnih prostorih Mednarodnega grafičnega likovnega centra v Ljubljani je na ogled njena razstava Hum hum hum, na kateri se znajdemo v svetu preciznih objektov, knjig umetnika, minimalističnih grafičnih odtisov in zvočnih del. Njena dela so subtilna in zahtevajo pozornost in čas za ogled. V njih je veliko praznine, posvečajo pa se tistemu, kar ostaja zunaj prevladujočih pripovedi. Umetnica je bila ob odprtju razstave na obisku v Ljubljani in tudi gostja pred našim mikrofonom.

Letos bi 130 let praznoval Veno Pilon, eden od pomembnejših slovenskih umetnikov, ki se ga spominjamo predvsem po slikah domačega okolja Vipavske doline, upodobljenega z navidezno okornimi potezami, statičnimi figurami in reducirano barvno paleto. Velja za enega ključnih predstavnikov slovenskega ekspresionizma, a je njegov opus prešel številne spremembe, zelo pestra pa je bila tudi njegova življenjska pot. O njegovem življenju in delu je v pogovoru ob 50. obletnici umetnikove smrti leta 2020 razmišljala Tina Ponebšek, direktorica Pilonove galerije v Ajdovščini.

Kaj se zgodi, ko na oglasnem mestu ni oglasa? Ko se na površini, na kateri nas nenehno prepričujejo k nakupu, nenadoma pojavi praznina? Namesto oglaševalskega sporočila postane opazen sistem, usmerjanje pogleda in želje. Prav prazna plakatna mesta so eden izmed motivov fotografa Boruta Krajnca, ki nas pogosto opozarja na navidezno nepomembno podrobnost, v kateri pa se razkrije nekaj bistvenega. Pogosto fotografira trenutke, ko se sistem zatakne, ko se njegova zunanja podoba izprazni in postanejo opazne njegove pomanjkljivosti, protislovja, napake, zavajanja in krivice, je zapisal Sarival Sosič, kustos Krajnčeve pregledne razstave Preobrat v Mestni galeriji v Ljubljani.

Kako lahko umetnost govori o izkušnji, ki pogosto ostaja neizgovorjena? Aleksandra Saška Gruden v projektu Kjer koža molči obravnava temo spolne zlorabe, ki kljub večji javni prepoznavnosti še vedno ostaja zaznamovana s sramom, strahom in tišino. S fotografijami resničnih žensk, ki so doživele zlorabo, in njihovimi besedami odpira vprašanja travme, molka, spomina ter možnosti, da umetnost spremeni naš pogled na izkušnjo drugega. Razstava Kjer koža molči je trenutno na ogled v kulturnem središču Prostor_i v Mariboru, umetnica, ki prehaja med kiparstvom, fotografijo, videom, performansom in drugimi mediji, pa se trenutno predstavlja tudi na razstavi Strel v koleno v Hiši kulture v Pivki, posvečeni problematiki angleškega jezika v slovenski vizualni umetnosti.

"Pesmi tistih, ki ustvarjajo lepoto kljub tragediji, melodije beguncev, ki si opomorejo iz ruševin, harmonije tistih, ki celijo rane in znova sestavljajo svetove." To naj bi izpostavljal letošnji beneški bienale In Minor Keys – V molu, ki ga je zasnovala kuratorka Koyo Kouoh, po njeni nenadni smrti pa izpeljala njena kuratorska ekipa. Umetnost, tako menijo, ima sposobnost zdravljenja in povezovanja, to želi posredovati tudi razstava, ki je kot vedno na ogled na dveh lokacijah – v Arsenalu in v osrednjem paviljonu v Giardinih. Še pred majskim odprtjem razstave so jo predstavili člana ekipe Rasha Salti, Gabe Beckhurst Feijoo in Rory Tsapai, asistent ekipe. Prevode sta brala Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič, za zvok je poskrbel Robert Markoč.

Po koncu kariere plesalca v sebi ni treba potlačiti, lahko ga vzameš s seboj v nov poklic, pravi nekdanji profesionalni plesalec sodobnega plesa in danes fotograf Goran Turnšek, ki že 30 let, vse od svojega 18. leta, živi na Nizozemskem. Ujeli smo ga v Galeriji Murska Sobota na samostojni razstavi Tranzicija v gibu, ki prikazuje njegov projekt Second Stage, Drugi oder. Fotografiral je nekdanje plesalce, ki na svojih novih delovnih mestih, čeprav morda subtilno, še vedno oživljajo plesni gib, pozo, pa naj bo to le način, kako se na primer odvetnik sprehodi do govorniškega mesta, kako se postavi. Naslov razstave, kot zapišejo ob njej, nosi dvojni pomen. Dobesedno označuje fizični premik in spremembo, ki jo telo doživlja pri prehodu iz ene oblike delovanja v drugo. Metaforično pa govori o neprekinjenem življenjskem toku: upokojitev v svetu plesa ne pomeni obmirovanja, temveč le preusmeritev ustvarjalne in življenjske energije na ''drugi oder''.

Drago Hrvacki je bil izrazito geometrijski v svoji formi, modularen, opredeljujemo ga kot enega glavnih predstavnikov slovenskega neokonstruktivizma. Prevzel je določena načela konstruktivizma v obliki, hkrati se je oddaljil od njegove ideje oziroma jo predstavil v novi luči. Kot zapiše kustos Božidar Zrinski, ''geometrija, h kateri je Hrvacki pristopal premišljeno, a hkrati subtilno poetično, zanj ni bila le prostor reda, temveč vir racionalne lepote in vizualne skladnosti''. Na slikovni površini se je trudil za iluzijo ploskovitosti, po drugi strani pa se je včasih pomaknil iz slike z elementi, ki fizično štrlijo v prostor. In snoval je samostoječe skulpture, oziroma predmete, pri katerih je pogosto uvedel pogled skoznje, kar obiskovalca vabi, da se premika okoli, jih raziskuje in postane neke vrste soustvarjalec dela. Modularnost umetniških del Draga Hrvackega, ki jih lahko gledamo kot samostojna ali združena v skupine, je omogočila zelo dinamično postavitev velike pregledne razstave Prostor reda in tihih odmikov v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Gradu Tivoli.

"To našo umetnost na Ptujski Gori hodijo gledat od vsepovsod, še zlasti pa jo cenijo Francozi," pravi pater Toni Brinjovc. Na Ptujski Gori namreč stoji pravi biser mehke gotike – bazilika Marije Zavetnice, cerkev, ki je nastala okoli leta 1410 in v kateri romarje pričaka več izjemnih umetnin. Med njimi je v baročnem glavnem oltarju znameniti ptujskogorski relief iz prve polovice 15. stoletja, na katerem sta združena motiva Lepe Marije in Marije Zavetnice s plaščem. Pravijo, da naj bi šlo za prvi primer združitve teh dveh pomembnih gotskih motivov, zaradi česar – pa seveda tudi zaradi izjemne likovne upodobitve – relief v tem delu Evrope sodi v sam vrh. Slovenija je sicer v samem vrhu po številu cerkva, posvečenih Mariji, na Ptujsko Goro pa prihajajo romarji iz vse Evrope, veliko jih je denimo s Poljske. Številni se na romanje odpravijo prav na dan Marijinega vnebovzetja, ki mu pravimo tudi veliki šmaren ali velika maša in je najstarejši Marijin praznik. Oddaja je nastala leta 2025.

Vrhunsko delo, ikona poparta in slika, ki je definirala neko obdobje in Los Angelesu dala vizualno identitet. Tudi tako opisujejo delo A Bigger Splash – Večji pljusk poleti preminulega umetnika Davida Hockneyja. Na njej sončni mir kalifornijskega bazena pred zasebno vilo pretrga le zamrznjeni pljusk vode; skakalca ni videti, njegova odsotnost pa prizoru doda napetost in skrivnostnost. Hockneyjev pljusk v bleščeči svetlobi in transparentnosti skriva nekaj hladnega in skrivnostnega, zaradi česar je ta preprosta podoba užitka kompleksna in dvoumna. K motivu bazena se je sicer umetnik sicer vračal vrsto let, v številnih različicah, tehnikah in medijih in prav njegovim bazenom posvečamo tokratno oddajo. Osvetlili jih bodo doktorica Petja Grafenauer, predstavnica katedre za teorijo na ALUO, docent na Fakulteti za arhitekturo doktor Miloš Kosec, doktor Marko Jenko, umetniški direktor Muzeja Lah, vizualna umetnica Tanja Lažetič, akademski slikar in redni profesor na ALUO Zmago Lenardič ter akademski slikar Silvester Plotajs Sicoe.

Nizozemski slikar Hieronym Bosch nam še več kot pet stoletij po smrti zastavlja številna vprašanja. Kaj pravzaprav uprizarja njegov Vrt zemeljskih naslad? Rajsko vizijo, svarilo pred grehom ali halucinantno fantazijo? Na triptihu se gola telesa predajajo najrazličnejšim užitkom: grizljajo orjaško jagodo, plazijo se v jajce, plavajo v ribniku z morskimi deklicami in jezdijo na samorogu. V Boschevem opusu se prepletajo pobožnost, posvetni humanizem in domišljija, katere moč vztraja še danes, ko mineva 510 let od njegove smrti. Ob tej obletnici vas vabimo k ponovnemu poslušanju pogovora z umetnostnim zgodovinarjem dr. Andrejem Smrekarjem, ki ga je pred desetimi leti pripravila Barbara Belehar Drnovšek.

Kolektiv Robida živi in deluje v vasi Topolò/Topolove, ki leži na skrajnem vzhodu Videmske pokrajine v Italiji in spada pod Benečijo, kjer živi slovenska manjšina. Robida ima razvejeno delovanje, pa tudi članstvo. Del skupine živi in dela v vasi, preostali pa prihajajo na obisk občasno. Gostovanja na vasi so najpogostejša poleti, ko Robida organizira poletno šolo Akademijo margin. Tam je poudarek na izmenjavi znanja med udeleženci, ki zavrača običajno šolsko hierarhijo učitelja in učenca. Druge dejavnosti Robide so še izdajanje obsežne revije Robida in različnih knjižnih del na izbrane teme, povezane s prostorom njihovega ustvarjanja in prebivanja. Posvečajo se prostorskim intervencijam, ki pozabljene dele vasi oživljajo, enkrat mesečno pa oddajajo na svoji radijski postaji in tako ostajajo v rednem stiku z vsemi, ki ne živijo z njimi v Topolovem. Kolektiv Robida se zdaj predstavlja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani z razstavo Med koreninami in krošnjami: razvejanost kot porozna meja. Na njej se, kot je zapisala kustosinja meja med branjem, poslušanjem in bivanjem v prostoru postopoma zabriše. Obiskovalec ne stoji pred delom, temveč vstopi vanj – kot v razvejan, večplasten sadovnjak besed in glasov.” O delovanju kolektiva Robida in pomembnih mejnikih v njihovem nastajanju, pa tudi aktualni razstavi in izzivih predstavitve svoje lastne prakse v galerijskem prostoru sta spregovorila Vida Rucli in Aljaž Škrlep. Vabljeni k poslušanju!

V Moderni galeriji v Ljubljani, si je mogoče ogledali poleg stalne postavitve sodobnejše slovenske umetnosti tudi razstavo z naslovom Enigma Gregor Perušek (1887 - 1940). Gre za izbor kakih devetdesetih del slovenskega slikarja in grafika Gregorja Peruška, ki je živel in ustvarjal v Združenih državah Amerike, zato je njegovo amerikanizirano ime Harvey Gregory Prusheck. Večina Slovencev ga skorajda ne pozna, čeprav ga umetnostno – zgodovinska stroka že dolgo uvršča v kanon slovenskega modernizma, pripadal je ameriškim krogom modernistov; njegova dela je najti v eminentnih zbirkah, kot sta University of New Mexico Art Museum in The Cleveland Museum of Art. Tako bo prva pregledna razstava Enigma Gregor Perušek v Moderni galeriji predstavila izjemno zanimivi opus slovenskega samouka, saj ni bil akademsko izobražen, spremlja pa jo tudi katalog. Razstavo v Moderni galeriji je pripravil kustos Robert Simonišek ob sodelovanju Mirjam Milharčič Hladnik in Josepha Valencica; na ogled bo do konca leta. Kustosa Roberta Simoniška je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.

Multimedijski center (MMC) Kibla, ki je našel svoj dom v Narodnem domu Maribor, je pred dnevi, 4. julija, praznoval 30. obletnico začetka delovanja. Center, ki ga je ustanovilo Kulturno-izobraževalno društvo KIBLA, deluje na področjih kreativnih industrij, interdisciplinarne, multimedijske, vizualne, glasbene in avdiovizualne umetnosti ter neformalnega izobraževanja. Med njihovimi projekti so knjigarna za družboslovje in humanizem Za:misel, kulturna revija TOX, prostor za umetnost KiBela, mreža multimedijskih centrov Slovenije (M3C), festival Kiblix, razstavišče Kibla Portal in številni drugi, ki jih bo v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden predstavil Peter Tomaž Dobrila, soustanovitelj in vodja multimedijskega centra Kibla.

Tudi po več kot desetletju ukvarjanja s keramiko je vsako odpiranje peči presenečenje, pravi keramičarka in ustvarjalka Hana Karim. Poznamo jo predvsem po izdelavi uporabne keramike, posode in skled intenzivnih barv, zdaj pa se z zidnimi skulpturami oz. keramičnimi slikami predstavlja na razstavi Fragmenti spominov v Galeriji »S« na Ljubljanskem gradu. Hana Karim je spregovorila o povezavi svoje družine in keramike, o tem, zakaj keramika nagovarja sodobnega človeka, o svojem pristopu k snovanju in seveda o pričujoči razstavi.