Advertise on podcast: Razgledi in razmisleki

"Domen Kavčič je v zadnjih letih opozoril nase z več odličnimi prevodi iz japonščine, najopaznejši izmed njih je prevod romana Razkropljeni po zemlji avtorice Yoko Tawada. Gre za izrazito polifono in samonanašalno delo, ki se nenehno ukvarja z lastnim jezikom oziroma je jezik v temelju njegove zgodbe in središču njegovih filozofskih razmišljanj. … Prevajalec Domen Kavčič se je z izzivi, ki so stali pred njim, spopadel z izjemno rahločutnostjo in natančnostjo." Tako med drugim piše v utemeljitvi letošnje Sovretove nagrade za najboljši knjižni prevod, ki jo je Domnu Kavčiču podelilo Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Z lavreatom smo se pogovarjali o prevajanju romana Yoko Tawada, pa tudi o prevajanju japonske književnosti nasploh. Tonski mojster: Liam Samsa.

Zbirka zgodb Draga Jančarja Pogled angela iz leta 1992 že dolgo sodi med najboljšo sodobno slovensko književnost, zdaj pa je v sodelovanju med programom Ars in ZKP RTV Slovenija izšla tudi kot zvočna knjiga. Ob delavnikih jo lahko te dni vsak večer poslušamo tudi v oddaji Odprta knjiga. Bere igralec Branko Jordan, režiral je Klemen Markovčič in z vsemi tremi pa se je ob predstavitvi pogovarjal Vlado Motnikar. V skrajšani obliki pogovor objavljamo v oddaji Razgledi in razmisleki.

Kiparka Liza Hribar je bila Ljubljančanka, rojena kot Elisabeth Charlotte von Obereigner. Kot mlada umetnica je nastopala kot Lieselotte Obereigner, po poroki z Zoranom Hribarjem pa je postala Liza Hribar. Leta 1938 se je predstavila kot kiparka in sodelovala na razstavi Otrok v sliki in plastiki v Jakopičevem paviljonu, postala je članica skupine umetnic Male ženske antante. Druga svetovna vojna, Nagodetov proces, preiskovalni zapor, šikaniranja in šest let zaprti mož sta naredila odločno zarezo v njenem življenju in ustvarjanju; kot umetnica, mati, žena, skrbnica družine se je usmerila k mali plastiki in ustanovila trgovsko mrežo obrtnih in umetniških izdelkov Dom. Razstava Liza Hribar, kiparka, je pandán razstavi njene matere Else Kastl Obereigner, slikarke in kiparke, postavljeni v Mestnem muzeju leta 2018. Avtorica tokratne razstave je Barbara Sávenc, ki je pri postavitvi sodelovala tudi z Angeliko Hribar, Lizino hčerko. Obe je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič Scholten.

Jan-Eric Mack, rojen leta 1983 v Švici, po izobrazbi grafični oblikovalec, je leta 2013 diplomiral iz filma Univerzi za umetnost v Zürichu in med študijem režiral več nagrajenih kratkih filmov. Njegov magistrski film z naslovom Proti Mecci iz leta 2017 je prejel študentskega oskarja in švicarsko filmsko nagrado ter se uvrstil na ožji seznam za 90. podelitev oskarjev. Pozneje je režiral dve televizijski seriji, celovečerni igrani film Srečna družina, ki je bil uvrščen v tekmovalni program letošnjega filmskega festivala v Karlovih Varih, pa je njegov prvenec. Scenarij za film je napisal skupaj z Anno Schinz, švicarsko-češko igralko, ki v filmu odigra tudi glavno vlogo. Schinz, rojena leta 1987, je na Univerzi za umetnost v Zürichu magistrirala iz igre. Sodelovala je pri več televizijskih projektih, Srečna družina pa je prav tako kot za Macka njen igrani celovečerni prvenec. Z ustvarjalcema se je pogovarjala Petra Meterc na festivalu v Karlovih Varih, kjer je Anna Schinz za vlogo Niki prejela tudi nagrado za najboljšo igralko na festivalu.

Gala Hernández López je španska filmska ustvarjalka, producentka in raziskovalka, doktorska kandidatka na Univerzi v Parizu 8. Svoje dokumentarne filme pogosto gradi iz svetov, ki po navadi ostajajo zunaj pogleda filmske kamere – iz spletnih forumov in aplikacij za spoznavanje partnerjev ter zaprtih spletnih skupnosti, katerih jezik in pravila ljudje zunaj njih le redko dobro poznajo. Z njo se je pogovarjala Tina Poglajen. Bralka Lidija Hartman, ton in montaža David Lap.

O radijskem dokumentarcu z režiserjem Klemnom Markovčičem in gosti: Radom Likonom, Dušanom Severjem, Brigito Rovšek in Bojanom Kosijem. Radijski dokumentarec prinaša zgodbo o nastanku znamenitega posnetka iz leta 1941, njegovi poti skozi desetletja ter zahtevnem procesu restavracije, ki so jo izvedli strokovnjaki Radia Slovenija v sodelovanju z mednarodnimi partnerji. Pogovor smo posneli v okviru Arsove radijske poslušalnice na štiridesetem festivalu Slovenski glasbeni dnevi. Voditeljica: Anamarija Štukelj Cusma.

Sergij Žadan je letošnji prejemnik glavne nagrade mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Pisatelj, pesnik in glasbenik se je vzpostavil kot pomemben pričevalec o posovjetski družbeni krajini vzhodne Ukrajine, območju, ki sicer v nacionalnem literarnem kanonu ni dobro zastopano. V slovenščino sta prevedena dva njegova romana, Vorošilovgrad in Internat. V prvem je Žadan obravnaval negotovost v luči finančne krize leta 2008, v drugem se je lotil vojne, ki je v Donbasu vzniknila po letu 2014. Slovenijo je obiskal že leta 2018 kot gost festivala Fabula, letos pa na festival Vilenica prihaja v povsem novem kontekstu, izrazito določenem z novo fazo ukrajinsko-ruske vojne. Z njim se je o literaturi, jeziku in vojni pogovarjal Blaž Kavšek. Bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič, tonska realizacija Janez Ahlin, Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.

V Galeriji Cankarjevega doma je na ogled razstava Kozmos Kosovel, osrednji razstavni dogodek v Kosovelovem letu, ki »Kosovela ne predstavlja kot oddaljen literarni spomenik, temveč kot izjemno aktualnega misleca, umetnika in vizionarja, ter poskuša odgovoriti na vprašanje, zakaj danes ne zveni staromodno, temveč nelagodno aktualno,« so zapisali v Narodni in univerzitetni knjižnici, ki je bila bistven člen pri pripravi in postavitvi razstave. Kustos je bil namreč mag. Marijan Rupert, vodja Rokopisne zbirke in nacionalnega literarnega arhiva v NUK-u, prostorsko zasnovo pa so oblikovali študenti akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani; pri zvočnih posnetkih interpretacij Kosovelove poezije je sodeloval tudi tretji program, program Ars Radia Slovenija. Razstavo v Cankarjevem domu si bo mogoče ogledati vse do 9. maja prihodnje leto. Tadeja Krečič je v studio povabila kustosa, magistra Marijana Ruperta. Tonska izvedba: Liam Samsa.

V zbirki Antologije Vilenice so pri Društvu slovenskih pisateljev izdali antologijo sodobne poljske književnosti z naslovom Wielki ping-pong . Urednik je poljski pesnik in prevajalec Miłosz Biedrzycki, ki je vanjo uvrstil pesmi in prozne odlomke enaindvajsetih avtorjev in avtoric. Pesmi in prozna besedila, vključene v antologijo, so prevedle Jana Unuk, Katarina Šalamun Biedrzycka in Lara Unuk. Urednika Antologije sodobne poljske književnosti Wielki ping-pong Miłosza Biedrzyckega v studio povabila Staša Grahek. Tonski mojster: Maks Pust

V nekaterih evropskih državah so tradicionalni prispevek, s katerim prebivalci financirajo javne radiotelevizije, odpravili, v drugih so ga ohranili, ponekod pa o spremembi sistema še razpravljajo. Kateri modeli financiranja javnih medijev so v novi medijski krajini najbolj vzdržni? Kaj se zgodi s programom, ko je javnega denarja manj oziroma financiranje ni več predvidljivo, ampak je bolj odvisno od odločitev oblasti? Katere vsebine so pri tem najbolj ranljive – in ali je med njimi tudi kultura? Kakšen je pomen javnih medijev za kulturno produkcijo in poročanje o kulturi ter kaj lahko izgubimo, če se ta vloga zmanjša? O teh vprašanjih smo se pogovarjali s Florence Hartmann, vodjo analitičnega oddelka Evropske radiodifuzne zveze (EBU), in Léo Hermen, medijsko analitičarko EBU in avtorico raziskave o vplivu javnih medijev na kulturo.

Tone Škrjanec je prvo pesniško zbirko Blues zamaha izdal leta 1997, odtlej je objavil še deset pesniških zbirk, zadnjo z naslovom Indigo leta 2023. Leta 2017 je prejel nagrado čaša nesmrtnosti za svoj pesniški opus, leta 2018 pa še Jenkovo in Veronikino nagrado za pesniško zbirko Dihaj. Njegova poezija je prevedena v številne jezike. Pomembno je tudi njegovo prevajalsko delo. Ob začetku letošnje Vilenice se je v atriju RTV centra Koper / Capodistria s pesnikom Tonetom Škrjancem pogovarjala Irena Urbič. Objavljamo nekoliko skrajšan posnetek pogovora.

Kristina Grozeva in Petar Valčanov sta par tako zasebno kot profesionalno. Dvojec, ki že od začetka filmskega ustvarjanja skupaj piše scenarije za filme in jih skupaj tudi režira, je zaslužen za več mednarodno izjemno uspešnih bolgarskih filmov zadnjih petnajstih let. Z režiserjema se je Petra Meterc pogovarjala na julijskem festivalu v Karlovih Varih, kjer sta predstavljala svoj novi igrani film Črni denar za bele noči. Snemal je Gašper Loborec, prevode sta brala Lidija Hartman in Jure Franko.

V Sarajevu poteka mednarodni filmski festival, ki je eden najpomembnejših festivalov jugovzhodne Evrope. Tam je te dni doživel svetovno premiero novi celovečerni igrani film Izgubljeni sin režiserja in scenarista Darka Štanteta. Leta 2018 je Štante posnel prvenec z naslovom Posledice, v katerem je obravnaval mladostnike na robu; središčna tema novega filma Izgubljeni sin je v širšem pomenu nasilje. Z režiserjem Izgubljenega sina Darkom Štantetom se je pred sarajevsko premiero pogovarjal Aleksander Čobec. Foto: Slovenski filmski center

Na območju gradnje Potniškega centra Ljubljana od začetka aprila potekajo arheološke raziskave, ki so razkrile veliko grobov severnega emonskega grobišča, ki je eno najzanimivejših in najbolje raziskanih rimskih grobišč v Evropi. Raziskave pod vodstvom Mestnega muzeja Ljubljana izvaja ekipa Arheološkega raziskovalnega konzorcija za Ljubljano. Več pa v oddaji Razgledi in razmisleki; z dr. Bernardo Županek, muzejsko svetnico in kustosinjo za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana, in Matjažem Jenkom iz Skupine Stik, ki je vodja arheoloških raziskav, se je pogovarjala Staša Grahek. Izjemno najdbo, o kateri sta govorila strokovnjaka, rimski nagrobnik iz nabrežinskega apnenca, izdelan v 1. stoletju našega štetja, so medtem dvignili in prepeljali v Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Kot beremo na spletni strani Zavoda, bo nagrobnik po doslej prepoznavnih značilnostih predvidoma sodil med najpomembnejše in najlepše ohranjene tovrstne predmete ne le v zbirki Mestnega muzeja Ljubljana, temveč v celotni dediščini Emone, saj ga odlikujeta izjemno bogato dekorativno oblikovanje in visoka raven kamnoseške izvedbe. Ton in montaža Maks Pust.

Zoran Mušič in zbirka starih indijskih del z dodanim Hiroshigejevim lesorezom je razstava, uvrščena se v sklop Odstiranja Narodne galerije. Gre za enajst del na papirju, ki jih je Zoran Mušič podaril nečakinji Vandi Mušič, ona pa Narodni galeriji. Vse do zdaj kustosi zbirke niso mogli ikonografsko, slogovno ali časovno opredeliti, zato je to prva razstava kakih indijskih del v prostorih Narodne galerije. Tokrat je nastala s pomočjo docentke doktorice Nine Petek s Filozofske fakultete. Razstavo si je mogoče ogledati vse do drugega septembra, predstavljata jo avtorica razstave Kristina Preininger in Tadeja Krečič.