Advertise on podcast: Razgledi in razmisleki

O radijskem dokumentarcu z režiserjem Klemnom Markovčičem in gosti: Radom Likonom, Dušanom Severjem, Brigito Rovšek in Bojanom Kosijem. Radijski dokumentarec prinaša zgodbo o nastanku znamenitega posnetka iz leta 1941, njegovi poti skozi desetletja ter zahtevnem procesu restavracije, ki so jo izvedli strokovnjaki Radia Slovenija v sodelovanju z mednarodnimi partnerji. Pogovor smo posneli v okviru Arsove radijske poslušalnice na štiridesetem festivalu Slovenski glasbeni dnevi. Voditeljica: Anamarija Štukelj Cusma.

Sergij Žadan je letošnji prejemnik glavne nagrade mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Pisatelj, pesnik in glasbenik se je vzpostavil kot pomemben pričevalec o posovjetski družbeni krajini vzhodne Ukrajine, območju, ki sicer v nacionalnem literarnem kanonu ni dobro zastopano. V slovenščino sta prevedena dva njegova romana, Vorošilovgrad in Internat. V prvem je Žadan obravnaval negotovost v luči finančne krize leta 2008, v drugem se je lotil vojne, ki je v Donbasu vzniknila po letu 2014. Slovenijo je obiskal že leta 2018 kot gost festivala Fabula, letos pa na festival Vilenica prihaja v povsem novem kontekstu, izrazito določenem z novo fazo ukrajinsko-ruske vojne. Z njim se je o literaturi, jeziku in vojni pogovarjal Blaž Kavšek. Bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič, tonska realizacija Janez Ahlin, Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.

V Galeriji Cankarjevega doma je na ogled razstava Kozmos Kosovel, osrednji razstavni dogodek v Kosovelovem letu, ki »Kosovela ne predstavlja kot oddaljen literarni spomenik, temveč kot izjemno aktualnega misleca, umetnika in vizionarja, ter poskuša odgovoriti na vprašanje, zakaj danes ne zveni staromodno, temveč nelagodno aktualno,« so zapisali v Narodni in univerzitetni knjižnici, ki je bila bistven člen pri pripravi in postavitvi razstave. Kustos je bil namreč mag. Marijan Rupert, vodja Rokopisne zbirke in nacionalnega literarnega arhiva v NUK-u, prostorsko zasnovo pa so oblikovali študenti akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani; pri zvočnih posnetkih interpretacij Kosovelove poezije je sodeloval tudi tretji program, program Ars Radia Slovenija. Razstavo v Cankarjevem domu si bo mogoče ogledati vse do 9. maja prihodnje leto. Tadeja Krečič je v studio povabila kustosa, magistra Marijana Ruperta. Tonska izvedba: Liam Samsa.

V zbirki Antologije Vilenice so pri Društvu slovenskih pisateljev izdali antologijo sodobne poljske književnosti z naslovom Wielki ping-pong . Urednik je poljski pesnik in prevajalec Miłosz Biedrzycki, ki je vanjo uvrstil pesmi in prozne odlomke enaindvajsetih avtorjev in avtoric. Pesmi in prozna besedila, vključene v antologijo, so prevedle Jana Unuk, Katarina Šalamun Biedrzycka in Lara Unuk. Urednika Antologije sodobne poljske književnosti Wielki ping-pong Miłosza Biedrzyckega v studio povabila Staša Grahek. Tonski mojster: Maks Pust

V nekaterih evropskih državah so tradicionalni prispevek, s katerim prebivalci financirajo javne radiotelevizije, odpravili, v drugih so ga ohranili, ponekod pa o spremembi sistema še razpravljajo. Kateri modeli financiranja javnih medijev so v novi medijski krajini najbolj vzdržni? Kaj se zgodi s programom, ko je javnega denarja manj oziroma financiranje ni več predvidljivo, ampak je bolj odvisno od odločitev oblasti? Katere vsebine so pri tem najbolj ranljive – in ali je med njimi tudi kultura? Kakšen je pomen javnih medijev za kulturno produkcijo in poročanje o kulturi ter kaj lahko izgubimo, če se ta vloga zmanjša? O teh vprašanjih smo se pogovarjali s Florence Hartmann, vodjo analitičnega oddelka Evropske radiodifuzne zveze (EBU), in Léo Hermen, medijsko analitičarko EBU in avtorico raziskave o vplivu javnih medijev na kulturo.

Tone Škrjanec je prvo pesniško zbirko Blues zamaha izdal leta 1997, odtlej je objavil še deset pesniških zbirk, zadnjo z naslovom Indigo leta 2023. Leta 2017 je prejel nagrado čaša nesmrtnosti za svoj pesniški opus, leta 2018 pa še Jenkovo in Veronikino nagrado za pesniško zbirko Dihaj. Njegova poezija je prevedena v številne jezike. Pomembno je tudi njegovo prevajalsko delo. Ob začetku letošnje Vilenice se je v atriju RTV centra Koper / Capodistria s pesnikom Tonetom Škrjancem pogovarjala Irena Urbič. Objavljamo nekoliko skrajšan posnetek pogovora.

Kristina Grozeva in Petar Valčanov sta par tako zasebno kot profesionalno. Dvojec, ki že od začetka filmskega ustvarjanja skupaj piše scenarije za filme in jih skupaj tudi režira, je zaslužen za več mednarodno izjemno uspešnih bolgarskih filmov zadnjih petnajstih let. Z režiserjema se je Petra Meterc pogovarjala na julijskem festivalu v Karlovih Varih, kjer sta predstavljala svoj novi igrani film Črni denar za bele noči. Snemal je Gašper Loborec, prevode sta brala Lidija Hartman in Jure Franko.

V Sarajevu poteka mednarodni filmski festival, ki je eden najpomembnejših festivalov jugovzhodne Evrope. Tam je te dni doživel svetovno premiero novi celovečerni igrani film Izgubljeni sin režiserja in scenarista Darka Štanteta. Leta 2018 je Štante posnel prvenec z naslovom Posledice, v katerem je obravnaval mladostnike na robu; središčna tema novega filma Izgubljeni sin je v širšem pomenu nasilje. Z režiserjem Izgubljenega sina Darkom Štantetom se je pred sarajevsko premiero pogovarjal Aleksander Čobec. Foto: Slovenski filmski center

Na območju gradnje Potniškega centra Ljubljana od začetka aprila potekajo arheološke raziskave, ki so razkrile veliko grobov severnega emonskega grobišča, ki je eno najzanimivejših in najbolje raziskanih rimskih grobišč v Evropi. Raziskave pod vodstvom Mestnega muzeja Ljubljana izvaja ekipa Arheološkega raziskovalnega konzorcija za Ljubljano. Več pa v oddaji Razgledi in razmisleki; z dr. Bernardo Županek, muzejsko svetnico in kustosinjo za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana, in Matjažem Jenkom iz Skupine Stik, ki je vodja arheoloških raziskav, se je pogovarjala Staša Grahek. Izjemno najdbo, o kateri sta govorila strokovnjaka, rimski nagrobnik iz nabrežinskega apnenca, izdelan v 1. stoletju našega štetja, so medtem dvignili in prepeljali v Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Kot beremo na spletni strani Zavoda, bo nagrobnik po doslej prepoznavnih značilnostih predvidoma sodil med najpomembnejše in najlepše ohranjene tovrstne predmete ne le v zbirki Mestnega muzeja Ljubljana, temveč v celotni dediščini Emone, saj ga odlikujeta izjemno bogato dekorativno oblikovanje in visoka raven kamnoseške izvedbe. Ton in montaža Maks Pust.

Zoran Mušič in zbirka starih indijskih del z dodanim Hiroshigejevim lesorezom je razstava, uvrščena se v sklop Odstiranja Narodne galerije. Gre za enajst del na papirju, ki jih je Zoran Mušič podaril nečakinji Vandi Mušič, ona pa Narodni galeriji. Vse do zdaj kustosi zbirke niso mogli ikonografsko, slogovno ali časovno opredeliti, zato je to prva razstava kakih indijskih del v prostorih Narodne galerije. Tokrat je nastala s pomočjo docentke doktorice Nine Petek s Filozofske fakultete. Razstavo si je mogoče ogledati vse do drugega septembra, predstavljata jo avtorica razstave Kristina Preininger in Tadeja Krečič.

Angola je leta 1975 po dolgotrajnem boju proti portugalski kolonialni oblasti postala neodvisna. V tem procesu je imela pomembno vlogo tudi glasba. Semba, eden osrednjih glasbenih izrazov sodobne Angole, je nastala v urbanem prostoru Luande kot preplet lokalnih tradicij in novih mestnih kultur. V desetletjih pred neodvisnostjo je postala tudi nosilka političnih in identitetnih vprašanj. Na povezavi med glasbo, identiteto in družbeno izkušnjo temelji film Moja semba angolskega režiserja Huga Salvaterra. Film, ki so ga premierno prikazali na festivalu v Rotterdamu, v začetku junija pa na Kino Otoku v Izoli, spremlja mlade prebivalce Luande ter odpira vprašanja dela, družbene neenakosti, marginalizacije in pripadnosti. Med protagonisti je mladi pesnik z albinizmom - ob njem se v filmu razvije pre o izkušnji drugačnosti in družbene izključenosti. Hugo Salvaterra, ki se opredeljuje kot panafriški ustvarjalec, v svojih delih prepleta dokumentarne in igrane prvine ter razmišlja o razmerju med umetnostjo, politiko in vsakdanjim življenjem. Tina Poglajen se je z njim v Izoli pogovarjala o glasbi kot prostoru družbenega izraza, o Luandi kot filmskem prizorišču, o sodobni afriški kinematografiji ter o pogojih filmskega ustvarjanja v okolju, kjer institucionalna podpora kulturi ostaja omejena. Bere Igor Velše, ton in montaža Janez Ahlin.

Film 3 tedne pozneje srbskega režiserja Miroslava Terzića, ki je bil nedavno prikazan in nagrajen na festivalu v Karlovih Varih in na puljskem filmskem festivalu, se posveča medvrstniškemu nasilju. Režiser, ki ga je za film navdihnil resničen dogodek, ob snovanju filma pa se je zgodilo tudi množično streljanje na šoli v Beogradu, pravi, da so mladi junaki v njegovem filmu pravzaprav ogledalo nasilne družbe. Z Miroslavom Terzićem se je v Karlovih Varih pogovarjala Petra Meterc. Bere Jure Franko, ton in montaža Janez Ahlin.

Veliko kulturnih ustvarjalcev te dni pretresa sporočilo ministrstva za kulturo, da naj predvidijo zmanjšanje sredstev za načrtovane dejavnosti. Med njimi so tudi upravičenci, ki imajo z ministrstvom že sklenjene pogodbe, zaradi česar so ogroženi programi, festivali in prireditve. Ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc je sporočila, da je razlog pretirana poraba ministrstva v prejšnjem mandatu, nekdanja ministrica Asta Vrečko pa poudarja, da je bil denar zagotovljen in da gre za obračunavanje z nevladnim sektorjem na področju kulture. Koliko bo odpovedi načrtovanih programov? Kaj pomeni tak dopis in kakšne posledice prinaša za dolgoročno načrtovanje na širšem področju kulture? Gostje: Ignacija Fridl Jarc, ministrica za kulturo; Jurij Krpan, predsednik Nacionalnega sveta za kulturo; Uroš Veber, predsednik Asociacije - društva nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture.

Prof. dr. Ronnyju Maiku Lederju je uspelo spremeniti mnenje javnosti in odločevalcev o propadanju Naravoslovnega muzeja v Leipzigu. Tako je ustvaril eno zanimivejših zgodb na področju kulture v Evropi. Pred njegovim prihodom je bil muzej predmet razprav o zmanjšanju sredstev in celo o zaprtju. Ronny Maik Leder pa je postopno oblikoval zamisel o preselitvi muzeja v nekdanji podzemni zabaviščni kompleks Bowlingtreff, o njegovih učinkih na širšo skupnost in o zgledu trajnostnega delovanja. Postal je ambasador zamisli, ki so ji kmalu začeli verjeti tudi drugi. Odprtje novega Naravoslovnega muzeja v Leipzigu načrtujejo za leto 2030. O tem, kako mu je uspelo, smo se z njim pogovarjali ob mednarodni konferenci o raziskovanju in ohranjanju kulturne dediščine na Bledu.

Armenska kinematografija ima bogato in burno zgodovino. Nastajala je v senci sovjetske cenzure, v obdobju represije in pregona nekaterih njenih najpomembnejših ustvarjalcev, po razpadu Sovjetske zveze pa se je znašla brez ustrezne infrastrukture in financiranja. Pa vendar imajo Armenci danes izjemno filmsko dediščino, le da zunaj njihove države ostaja skoraj neznana. Ponovnega odkrivanja se je osebno lotila armenska režiserka Tamara Stepanyan, ki živi in ustvarja v Franciji. Njen dokumentarni film Moji armenski duhovi, letos prikazan na Berlinalu, je nastal po smrti njenega očeta Vigena Stepanyana leta 2021; bil je eden najopaznejših armenskih gledaliških in filmskih ustvarjalcev svoje generacije. Tamara Stepanyan svoj film, ki so ga v začetku junija prikazali na festivalu Kino otok v Izoli, razume kot nadaljevanje pretrganega pogovora z očetom. Pregledala je več kot dvesto armenskih filmov iz sovjetskega obdobja, preučila arhivsko gradivo in cenzorske dosjeje ter tako znova osvetlila svet, ki ga mlajše generacije slabo poznajo, starejše pa pogosto potiskajo v pozabo. Tina Poglajen se je z njo pogovarjala o žalovanju in spominu, o protislovjih sovjetske kinematografije, položaju ustvarjalk v pretežno moški filmski dediščini ter o tem, zakaj je včasih prav pogled od zunaj pogoj za resnično razumevanje lastne zgodovine. Bere Ana Bohte, ton in montaža Janez Ahlin.