Advertise on podcast: Sobotno branje

Izbor pesmi sodobne kitajske pesnice Dai Weine prinaša zanimiv vpogled v sodobno pesniško ustvarjanje na Kitajskem, saj gre za eno vidnejših predstavnic mlajše generacije.Dai Weina pravi, da je zanjo »pisanje poezije kot duhovna gimnastika, zadeva tako intelekt kot duha in vsebuje nekaj šamanskega, nekaj, kar spominja na čarovništvo. Poezija priča o intenzivnosti človeškega obstoja.« Katja Kolšek, ki je pesmi prevedla, dodaja, da je njena poezija Dai Weine zelo zabavno in tudi inteligentno branje, polno duhovitih nesmislov, jezikovnih iger in nadrealističnih podob.

Prevajalec in pisatelj, ki je pred petimi leti za svoj prvenec prejel tudi kresnika, se zdaj vrača z zgodovinskim romanom, ki prikazuje intelektualni in emocionalni utrip v krogih visokega slovenskega meščanstva tik pred izbruhom 2. svetovne vojneBoruta Kraševca smo bralke in bralci dolgo poznali predvsem kot mojstrskega, tudi s prestižno Sovretovo nagrado že ovenčanega prevajalca iz ruske književnosti. Potem pa je pred kakimi šestimi leti razširil – kot se reče – polje boja in presedlal med romanopisce. Celo zelo uspešne romanopisce, saj je za Agni, svoj prvenec navsezadnje prejel tudi kresnika. A če se zgodba, ki jo spremljamo v Agni, odvija v naši zdajšnjosti, je Dan spomina, pisateljev drugi roman, ki je letos spomladi izšel pri založbi LUD Šerpa, postavljen v preteklost. Kraševec nas tu namreč odpelje v čas med junijem 1938 in julijem 1939, v čas tesnobnega zatišja pred viharjem druge svetovne vojne, torej. Pri tem nas, se zdi, vabi k premisleku o podobnostih in vzporednicah med tesnobnim letom 1938, ki je bilo leto vojn od Španije na zahodu do Kitajske na vzhodu, in tesnobnim letom 2026, ki je znova leto vojn – od Ukrajine na severu do Jemna na jugu. In vendar vojna oziroma slutnja prihajajoče, še večje, še bolj uničujoče vojne ni osrednja tema pričujočega Kraševčevega romana, temveč mu daje le nekakšen okvir, nekakšno vseprežemajočo atmosfero, medtem ko so čisto v ospredju pisateljeve pozornosti druge stvari, druge teme, druga vprašanja. Katera? – Natanko to smo v pogovoru z avtorjem Dneva spomina preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Foto: Goran Dekleva

Ivor, Marco, Arjan in Jonas. Štirje prijatelji, pravijo si brati, med odraščanjem na ulicah Osla v primežu drog, dela, nasilja in krhkih družinskih odnosov Oliver Lovrenski je svoj prvenec Brat, če mi nismo družina, kdo je – njegov prevod je izšel pri založbi NoPress – napisal pri svojih 19 letih, v njem pa spremljamo štiri najstnike, antijunake, in njihovo odraščanja in spopadanje z ulicami v Oslu. Ni jim lahko: droge, nasilje, smrt v družini, smrt med prijatelji, nestabilni družinski odnosi. Knjiga bralca in bralko čustveno močno pretrese, a hkrati gane do solz s humornimi vložki in na trenutke nepričakovano nežnostjo. O težkem življenju v Oslu – številni ljudje imajo sicer Skandinavijo za zgled urejen družbe – piše Norvežan s hrvaškimi koreninami Oliver Lovrenski v svojem prvencu Brat, če mi nismo družina, kdo je založbe NoPress. Prevedel ga je Jaka Smerkolj Simoneti. Z njim se je za oddajo Sobotno branje pogovarjala Tina Lamovšek.

Do zdaj najbolj osebna in avtobiografska knjiga Irene Štáudohar Globoko v gozdu: o divjem in intimnem založbe UMco naravo, mitologijo, umetnost, znanost in zgodbe drugih ljudi prepleta s svojimi spomini ter lastno izkušnjo postavlja v širši kulturni in zgodovinski kontekst. Rezultat je zbirka 14 esejev, ki je bila letos tudi nominirana za Rožančevo nagrado. Tina Lamovšek jo predstavlja v tokratnem Sobotnem branju. Foto: Prvi

Jean-Baptiste Andrea v romanu Čuvar njene skrivnosti, ki je izšel pri Založbi Mladinska knjiga, pripoveduje zgodbo o ostarelem kiparju Michelangelu »Mimu« Vitalianiju, ki se v opatiji Sacra di San Michele na razgledni vzpetini, kamor se je zatekel pred 40 leti, v zadnjih urah spominja svojega nenavadnega, revnega in bogatega, slavnega in pozabljenega življenja. Preden se poslovi od tega sveta, je pripravljen izdati tudi strogo varovano skrivnost, zavito v nerazložljivo mističen kip, zaklenjen v temo, nedaleč od njegove celice. V središču zgodbe je njegovo vseživljenjsko prijateljstvo z Violo Orsini, svobodomiselno, nadvse ostroumno in prodorno plemkinjo, ki ga kljub družbenim razlikam in njegovi pritlikavosti ves čas podpira ter spodbuja pri uresničevanju njegovih sanj. Iz knjižnice tihotapi knjige in mu jih na skrivaj prinaša, on pa ji kot človek z izjemnim talentom vrača s svojimi dih jemajočimi umetninami. Njuni burni življenji, prepleteni z zaobljubami, v lepoti brezmejne, divje in nepredvidljive narave prežemata ustvarjalna strast in raziskovalni duh. Zloba, ljubosumje, družinske spletke in politični pretresi v Italiji v prvi polovici 20. stoletja, tudi obdobje fašizma, ju nemalokrat oddaljijo, potisnejo v agonijo in trpljenje. Gre za monumentalen, nadvse presunljiv roman francoskega pisatelja, scenarista in režiserja, ki je leta 2023 zanj prejel Goncourtovo nagrado in po katerem nastaja tudi film. Delo je mojstrsko prevedla Janina Kos.

V južnokorejskem mestu Sokčo, nedaleč od najbolj zastražene meje na svetu, mlado dekle, ki dela v nekoliko razpadajočem hotelu, spozna francoskega striparja, ki išče navdih za svojo naslednjo zgodbo.Zima v Sokču je prvenec francosko-švicarsko-korejske pisateljice Elise Shua Dusapin, ki je do zdaj izdala že štiri romane. A že s prvim, ki je v francoščini izšel pred desetimi leti, je pritegnila veliko pozornosti in pohval kritikov. V romanu skozi precizen in izčiščen jezik izriše dileme, ki spremljajo odraščanje in iskanje sebe ter soočanje z lastnimi pričakovanji in pričakovanji drugih. Roman je v prevodu Suzane Koncut izšel pri založbi Goga.

Letos obeležujemo 30- letnico zgodovinskega obiska svetega papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, papeža, ki se je poglobljeno ukvarjal s teologijo telesa. Med letoma 1979 in 1984 je svoje splošne avdience posvetil prav razlagi »teologije telesa«, v kateri je obravnaval vprašanja moškosti in ženskosti, medsebojnih odnosov in spolnosti. Danes mnogi v njej odkrivajo dragocena in presenetljiva sporočila, ki kažejo pot h globljemu razumevanju ljubezni, telesnosti in spolnosti. Ker je papeževa misel precej zahtevna, jo je Christopher West, ameriški predavatelj in pisec številnih knjig o teologiji telesa in tudi odličen poznavalec nauka Janeza Pavla II. na tem področju, v knjigi Teologija telesa za začetnike predstavil oziroma nas vanjo uvedel na razumljiv, živahen in privlačen način. Tokrat torej predstavljamo knjigo Teologija telesa za začetnike, ki je bila več let razprodana, letos pa so jo pri založbi Družina ponovno izdali oziroma ponatisnili. Knjigo je prevedla Ana Vogrinčič, uredil jo je Marjan Pogačnik, jezikovno pregledala Marija Bratina, naslovnico pa je oblikovala Nuša Gabrijel. O vsebini knjige se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič pogovarjala z Lucijo Szydelko, mentorico prostovoljcem pri Katoliški mladini, ki je Christopherja Westa, ki je v juniju tudi obiskal Slovenijo in predaval na razprodanem dogodku Izvir v Zavodu Sv. Stanislava v Ljubljani, z možem tudi spremljala. V oddaji lahko prisuhnete tudi odlomku iz knjige - Čistost ni puritanstvo.

V tokratnem izboru knjig za oddajo Sobotno branje se odpravljamo na pot, in sicer spremljamo prigode, ki se v kratkem časovnem dogodku zgodijo glasbenikom. A ne katerim koli. Marko Radmilovič, ki je več desetletij bil novinar naše Dokumentarno-feljtonske redakcije, v najnovejši knjigi Goveja turneja, ki je izšla pri založbi Pivec, predstavlja tribute band Ansamblov bratov Avsenik. Če vam naštejemo nekaj ključnikov iz knjige – korona, Rolling Stones, dunajski Musikverein, Pastirček - vam povemo veliko, a hkrati nič. Vabljeni k poslušanju oddaje, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. Foto: Radio Prvi

Albanska pisateljica in filozofinja skozi zgodbo o svoji babici razmišlja o tem, kako ohraniti osebno dostojanstvo sredi vrtinca zgodovinskih pretresov, od razpada Osmanskega cesarstva do vzpona albanskega komunističnega režimaVeliki zgodovinski dogodki nikoli niso le abstraktni premiki, o katerih beremo v učbenikih, ampak vedno radikalno pretresejo življenja ljudi, ki se znajdejo v njihovih vrtincih in morajo v njih sprejemati odločitve, ki ne bodo odločale le o poteku njihovega življenja, ampak tudi o tem, koliko dostojanstva in pokončnosti bodo ohranili. V tokratnem Sobotnem branju se bomo skupaj z albansko-britansko pisateljico in profesorico političnih znanosti in filozofije Leo Ypi podali po sledeh njene babice Leman, ki je bila priča razpadu Osmanskega imperija, nastanku nacionalnih držav na njegovih tleh, Italijanki okupaciji Albanije, tamkajšnjemu komunističnemu odporu in revoluciji med drugo svetovno vojno, nato pa še nadzoru režima Enverja Hoxhe. Drugo leposlovno delo Lee Ypi nam je pomagala predstaviti prevajalka romana Sanda Šukarov. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Alja Zore

Osrednji roman velemojstra češke književnosti 20. stoletja, v katerem se organsko prepletajo, dopolnjujejo in uravnotežujejo politično-kritična, filozofsko-eksistencialna in ljubezensko-erotična komponentaMilan Kundera, ki se je rodil leta 1929 v Brnu, umrl pa pred tremi leti v Parizu, je brez dvoma eden največjih čeških pisateljev vseh časov. Tako visoko na pobočje tamkajšnjega literarnega Parnasa se je v pomembni meri povzpel po zaslugi romana Neznosna lahkost bivanja, prave pravcate klasike svetovne književnosti druge polovice 20. stoletja, ki jo je napisal in objavil v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja v Franciji, kamor se je že sredi sedemdesetih zatekel pred družbeno-politično represijo na Češkoslovaškem, ki je pač sledila sovjetskemu zatrtju tako imenovane praške pomladi avgusta 1968. Prav intervencija sil varšavskega pakta v pisateljevi domovini predstavlja tudi pomemben dejavnik, ki zapleta usode junakinj in junakov v Neznosni lahkosti bivanja, a reči, da je problemsko-sporočilni horizont tega romana bistveno določen s Kunderovo kritično analizo sovjetskega imperija oziroma realno obstoječega socializma, bi vendarle bilo napačno. Kundera si namreč s svojim ustvarjanjem povsem očitno ne želi prislužiti si oznake »politično angažiran pisatelj« in tisto, kar ga v Neskončni lahkosti bivanja zanima, so prvenstveno zagatna eksistencialna vprašanja tiste vrste, ki mučijo ljudi, ne glede na to, v kakšnem družbeno-političnem sistemu že živijo. A tu je spet treba biti previden; Neznosna lahkost bivanja, ki je pod založniškim okriljem Mladinske knjige pred nedavnim doživela že svoj peti natis v slovenščini, namreč ni samo filozofski roman, ampak bi ga bilo prav tako moč označiti za ljubezenskega ali celo erotičnega … Kako se torej politično-kritična, filozofsko-eksistencialna in ljubezensko-erotična komponenta v tem delu prepletajo, dopolnjujejo in uravnotežujejo, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju; naš gost pred mikrofonom je bil Kunderov slovenski prevajalec, Jaroslav Skrušný. Foto: Goran Dekleva

Razprava, v kateri francoska filozofinja premišljuje, kako po zmagi antifašistične koalicije v 2. svetovni vojni v moralnem smislu prenoviti evropske družbe, da bi se barbarski fašizem nikoli več ne vrnil med nasKar je bil Edvard Kocbek v Sloveniji, je bila – bi po svoje lahko rekli – Simone Weil v Franciji. Filozofinja, ki se je rodila v dobro stoječo, sekularno judovsko družino leta 1909, umrla pa zaradi izčrpanosti pri vsega štiriintridesetih, avgusta leta 1943, je namreč v svojem delu na izviren način prepletala in spajala krščanski misticizem in levičarsko, heterodoksno marksistično misel. Idejno bleščeč takega združevanja elementov iz različnih miselnih tradicij najdemo v Zakoreninjenosti, razpravi, ki jo je Weil napisala na vrhuncu druge svetovne vojne in v kateri je premišljevala, kako po zmagi v moralnem smislu prenoviti evropske družbe, da bi se barbarska fašistična ideologija nikoli več ne vrnila med nas. Je pa na tem mestu vsekakor treba reči, da Zakoreninjenost nikakor ni zanimiva le kot dokument nekega zgodovinskega časa in njegovih partikularnih aspiracij in strahov, temveč se tudi nam danes na široko ponuja v aktualno, izzivalno pa tudi up prebujajoče branje. Zakaj je tako, smo v tokratnem Sobotnem branju preverjali v pogovoru s Sašo Jerele, ki je Zakoreninjenost za založbo Družina pred nedavnim prevedla v slovenščino. Foto: Goran Dekleva

Dan v življenju šestih astronavtov in astronavtk na krovu Mednarodne vesoljske postaje. Šest različnih življenjskih zgodb. Šest ljudi, stisnjenih na zamejenem prostoru, ki ga le tanka pregrada loči od praznine vesolja. Pod njihovimi pogledi se razgrinja Zemlja, vsak dan uzrejo šestnajst sončnih vzhodov in prav toliko sončnih zahodov. Visoko nad Zemljinem površjem se lahko pogled na življenja ljudi in na planet odpre v povsem drugačni perspektivi. Za roman V orbiti je britanska pisateljica Samantha Harvey leta 2024 prejela Bookerjevo nagrado. Gre za najkrajši roman, ki je kdaj osvojil to ugledno nagrado. Kaj je prepričalo žirijo, je v Sobotnem branju pojasnil Igor Harb, ki je knjigo prevedel v slovenščino.

Najnovejši roman Harukija Murakamija Mesto in njegovo negotovo obzidje bralca znova popelje na krhko mejo med resničnostjo in domišljijo, kjer se notranji svetovi umaknejo za obzidje, da bi ustvarili zavetje pred bolečino in pozabili na travmatične izkušnje. Tridelna monumentalna pripoved, zasnovana na avtorjevi zgodnji kratki zgodbi iz leta 1980, h kateri se je vedno znova vračal in jo razvijal (čeprav se je od teme in njenih številnih podob, povezanih z njo, dokončno poslovil, saj je letos v japonščini prvič izdal roman, v katerem je nosilna protagonistka ženska), jo nato najprej prevetril in prenovil z izdajo novele Konec sveta in zakrknjena dežela čudes, ki pa ni bila prevedena v slovenščino. Pred tremi leti je z dvema dodanima deloma in novimi poglavji motiviko razširil v subtilno refleksijo spomina, izgube in hrepenenja. Avtor nakaže, kako z gradnjo lastnih miselnih labirintov in z varovalnimi obzidji postopoma izgubljamo stik z resničnim življenjem. V središču romana je skrivnostno mesto, obdano z obzidjem, kjer človek ostane sam, odtujen in čustveno izoliran. V oklepu ga drži živ spomin na sanjsko izkušnjo čiste mladostne ljubezni, po kakršni hrepeni tudi v srednjih letih življenja, išče svoj pravi jaz in bega med sanjami in resničnostjo. Murakami s prepoznavno mirnostjo prepleta vsakdanje z nenavadnim ter ustvarja svet, za katerega se ne sprašuje, ali je fantazijski ali resničen, saj je njun soobstoj samoumevno dejstvo. Mesto in njegovo negotovo obzidje je literarni prostor, v katerem se resničnost razrahlja in notranje pokrajine dobijo svojo obliko – meditativen in premišljen roman o tem, kako živimo z izgubo in bolečino, ter kako si zaradi njiju ustvarjamo svetove, da bi ju lažje prenesli in preživeli. Iz japonščine je knjigo, ki je izšla pri Založbi Mladinska knjiga, prevedel Domen Kavčič, uredila pa jo je Darja Marinšek.

Avgust Demšar je izdal že 14. knjigo, tokratna se imenuje Zadnja večerja (Založba Pivec), a v njem ne boste našli že v literarni in tudi televizijski podzavesti uveljavljenega lika inšpektorja Martina Vrenka. Knjiga, ki nosi naslov po znameniti Da Vincijevi freski, vsebuje zbirko 9 kratkih kriminalnih likovnih zgodb. Podrobneje pa v oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. Foto: Radio Prvi

Hipnotično delo bosansko-ameriškega pisatelja govori o izgnanstvih, ki trajajo cela življenja in se raztezajo čez več celinKo čez desetletja ali stoletja pišemo zgodovinske knjige, se preteklost zdi kot urejeno in logično zaporedje dogodkov. Čeprav vemo, da so vojne in revolucije močno zarezale v življenja ljudi in velikokrat popolnoma spremenile naše družbe, si le težko zamislimo, kako je bilo kaos vseh teh zgodovinskih pretresov dejansko živeti. V tokratnem Sobotnem branju se bomo posvetili delu, ki pred nami na zelo neobičajen način zariše prav to. Hipnotično spisan zgodovinski roman Aleksandra Hemona Svet in vse v njem namreč pred nami pričara hkrati sanjski in hkrati brutalno materialen svet sefardskega juda Rafaela Pinta, ki ga je vrtinec zgodovine povlekel iz avstro-ogrskega Sarajeva, skozi vzhodno fronto, v kaos ruske revolucije, nato pa čez evrazijska prostranstva vse do Šanghaja, kjer je doživel še japonsko invazijo na Kitajsko. Gostja je prevajalka besedila Irena Duša Draž. Oddajo je pripravila Alja Zore.