Advertise on podcast: Oder

Prejšnji teden smo odprli zakladnico zgodovine slovenskih uprizoritvenih umetnosti, ki so med letoma 1966 in 2006 prekinjale s tradicijo, kot v svoji knjigi piše dr. Barbara Orel. Po tem, ko smo se posvetili prvemu desetletju omenjenega obdobja, tokrat prisluhnimo začetku poglavja Multimedijsko gledališče, ki ga bo uvedel pogovor z Barbaro Orel. na fotografiji: Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki - rekonstrukcija, foto: Nada Žgank/osebni arhiv

Pred kratkim je izšla knjiga Prekinitve s tradicijo v slovenskih uprizoritvenih umetnostih med letoma 1966 in 2006 dr. Barbare Orel, teatrologinje in predavateljice na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z avtorico in poglavju Gledališče in skupnost.

Na večer pred kulturnim praznikom, bo v Cankarjevem domu v Ljubljani že tradicionalna Prešernova proslava, na kateri bodo podelili najvišja priznanja v umetnosti. Umetniški del proslave režira slovenski koreograf Edward Clug, v sklopu prireditve bodo uprizorili tudi krajšo verzijo njegovega baleta Povodni mož, ki se opira na slovensko mitologijo in pesniško zapuščino Franceta Prešerna. Avtor glasbe je skladatelj Milko Lazar, ki je Ani Rozman zaupal več o samem ustvarjalnem procesu pisanja baletne glasbe. Na fotografiji je prizor iz baletne predstave Povodni mož. Foto: SNG Maribor / Tiberiu Marta

Alja Lobnik, direktorica zavoda Maska, in Pia Brezavšček, glavna urednica revije Maska, sta soukurirali cikel YUFU, ki se je januarja odvil v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana in v ustvarjalnem laboratoriju Krater v Ljubljani. Cikel YUFU je nadaljevanje večletnega projekta, ki je namenjen preizpraševanju termina jugofuturizem. Sokuratorki sta k sodelovanju povabili več umetnic in umetnikov, ki so premišljevali o tem, kako iz jugoslovanske dediščine črpati emancipatorni potencial za prihodnost, ne da bi pri tem zapadli v (jugo)nostalgijo. Vabljeni k poslušanju! foto: arhiv Maska

“Melkijad, kaj je to neprecenljiva dediščina?” Citiramo napis, ki ga je na družbenih omrežjih zapisal Tomato Košir, grafični oblikovec in prejemnik nagrade Prešernovega sklada za leto 2024, ob slovesu Jurija Součka, prejšnji teden. V spomin vélikemu gledališkemu, filmskemu in radijskemu ter televizijskemu igralcu se danes poklanjamo z Dokumentarno radijsko igro Igra. Igrati. Gledališče., ki jo je Petra Tanko v sodelovanju z Jurijem Součkom pripravila ob njegovi 70-letnici, leta 1999. Odlomke iz kantate Mladost, radijskih iger, poezij ter televizijske oddaje, povezuje Součkova bogata in duhovita pripoved. Vabimo vas k poslušanju! foto: Luka Dekleva, 1999, zasebni arhiv

Bogomila Kravos je doktorica literarnih ved, teatrologinja in samostojna raziskovalka. Vse svoje življenje je dejavna na polju slovenske kulture v Trstu, tako na raziskovalnem, kritiškem kot ustanoviteljskem in organizacijskem področju. Med drugim je temeljito raziskala in popisala je zgodovino gledališkega ustvarjanja na tržaškem, in je v naši oddaji nastopila pred kratkim, ko smo se poklonili spominu na Štefko Drolc, ki je svoje formativno igralsko obdobje preživela prav v Trstu, in sicer med letoma 1948 in 1958. Ob tej priložnosti nam je Bogomila Kravos povedala tudi nekaj več o tem obdobju tržaškega gledališča. Tudi tokratna oddaja je deloma nastala v sodelovanju z Ano Perne, teatrologinjo in kustosinjo v Slovenskem gledališkem inštitutu – Gledališkem muzeju. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Carlo Goldoni, Primorske zdrahe, Slovensko narodno gledališče za Tržaško ozemlje, režija: Jože Babič in Modest Sancin, premiera: 2. 7. 1955. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej. (Ambientalna postavitev.), izsek

Izraz »male umetnosti« se je v germanski jezikovni različici kleinkunst pojavil v 60. letih minulega stoletja na Nizozemskem, in označeval gledališko umetnost, ki se je ozirala stran od dramskih predlog in četrte stene. Zaznamuje jih ostra in neposredna družbena kritičnost, njihovo najmočnejše orodje je humor. Žanri, ki jih pojem male umetnosti združuje, obsegajo kabaret, improvizacijsko gledališče, novo burlesko, grotesko, stand-up, sodobni cirkus, klovnovstvo, intervencije v javni prostor in ulično gledališče ter dregovske, kvirovske in druge scenske dogodke. Ob knjigi Kaj je tu tako malega?, metodologije beleženja malih umetnosti, ki je izšla ob lanski izdaji festivala Platforma malih umetnosti v produkciji zavoda Emanat, se bomo o malih umetnostih pogovarjali z dr. Zalo Dobovšek, teatrologinjo, raziskovalko, predavateljico in Metodom Zupanom, novinarjem, kritikom, performerjem, ki je skupaj z Mašo Radi Buh souredil pričujoči zbornik. Vabimo vas k poslušanju! foto: Tatovi podob predstavljajo: Mad Jakale v filmu, ki ga nismo videli, foto: Nada Žgank, emanat.si

O ansambelski igri v Slovenskem mladinskem gledališču, o tem, kaj v sebi nosi pisatelj ali pisateljica in drugih razmislekih o gledališču in svetu, je pred mikrofonom oddaje Oder pripovedovala Draga Potočnjak. Vabimo vas k poslušanju 2. dela pogovora z igralko, dramsko pisateljico, pedagoginjo, ki meni, da mora biti umetnost vselej angažirana. fotografija iz predstave Vsi junaki zbrani, SMG, sez. 2014/15, foto: Miha Fras

Draga Potočnjak je igralka, dramska pisateljica, aktivistka. V Slovenskem mladinskem gledališču je bila zaposlena od konca študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo do upokojitve pred nekaj meseci. Ob tem je sodelovala z drugimi slovenskimi gledališči in ustvarila je nekaj vidnih vlog v filmih. Kljub formalnim spremembam ostaja na odru Slovenskega mladinskega gledališča aktivna umetnica. Odrske deske pa jo spremljajo tudi zunaj konkretnih gledaliških prostorov, saj se že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja pa se posveča tudi pisanju dramatike. Številne njene drame so bile uprizorjene v slovenskih gledališčih, pa tudi zunaj naših meja, zanje pa je prejela tudi več nagrad, med njimi Grumovo nagrado za najboljše slovensko besedilo, za dramo Za naše mlade dame. V tem obdobju je napisala tudi več deset radijskih iger, ki so bile predvajane na naših programih. V svojem pisateljskem delu Draga Potočnjak mnogokrat razkriva dogajanja znotraj zidov poškodovanih družin, odrski izziv pa ji prinaša družbeno in socialno angažirano gledališče. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Vito Weis in Draga Potočnjak v predstavi Krize, r. Žiga Divjak, SMG, sezona 2022/23, foto: Matej Povše, izsek

Štefka Drolc, velika slovenska igralka, predstavnica takoimenovane moderne igre, se je v Ponikvi pri Šentjurju rodila 22. decembra 1923. Ob skorajšnji 100. obletnici njenega rojstva smo v njen spomin pripravili posebno oddajo Oder, ki naj še enkrat osvetli velike dosežke igralke, ki je za vselej zaznamovala slovensko gledališče in film. Pripravili smo jo v sodelovanju Tretjega programa Radia Slovenija, Programa Ars in Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja. Igralska umetniška pot Štefke Drolc se je začela v mariborski Drami, se nadaljevala in neizbrisen pečat vtisnila v Slovensko stalno gledališče v Trstu, večji del umetniškega angažmaja pa je udejanjila v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana. Njeno ustvarjanje je bilo z roko v roki povezano z velikani slovenske, evropske in ameriške dramatike 20. stoletja. Oddajo začenjamo z odlomkom iz poetične drame Voranc, Daneta Zajca, ko je v uprizoritvi v režiji Mileta Koruna v ljubljanski Drami v sezoni 1979/80 ob njej nastopil Polde Bibič. na fotografiji: Štefka Drolc kot Catherine Sloperjeva v: Henry James – Ruth in Augustus Goetz, Dedinja, r. Jože Babič, SNG za tržaško ozemlje, 1951/52. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej, izsek

Plesalca in koreografa Branka Potočana ni potrebno posebej predstavljati. Spomnimo: na slovenski sceni sodobnega plesa je prisoten že od leta 1994 in v tem času je ustvaril blizu 40 avtorskih predstav, tako solov kot z večjimi zasedbami in sodeloval z različnimi režiserji v večini slovenskih institucionalnih gledališč. Za svoje delo je prejel več nagrad doma in na tujem. Poleg plesnega in koreografskega dela vodi tudi festival Rdeči revirji, ki se je v dvajsetih letih iz Hrastnika razširil na vse Zasavje, deluje kot pedagog na področju sodobnega plesa ter organizira delavnice sodobnega cirkusa in druga usposabljanja. Za plesno poetiko Branka Potočana je značilen liričen in melanholičen pristop, ki ga svetlí z odtenki humorja. Svoj plesni odrski jezik prepleta z elementi sodobnih cirkuških praks, v zadnjem času pa se posveča raziskovanju specifičnih negledaliških prostorov. Po dobrem desetletju ga je pred mikrofon povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! foto: Roman Šipič, vitkar.si/po-sledeh.spomina/

V Slovenskem ljudskem gledališču Celje je trenutno na ogled predstava Paradiž, katere avtor je italijanski režiser Mateo Spiazzi. Dogajanje je postavljeno v slovenski dom starejših občanov v manjšem slovenskem kraju. Posebnost predstave so gledališke maske, ki jih igralci nosijo ves čas predstave. Mateo Spiazzi ni neznanec slovenskih odrov. Doslej je režiral že kar nekaj predstav v ljubljanskem in mariborskem lutkovnem gledališču in za svoje delo prejel več nagrad in priznanj. Specializiran je za delo z maskami. Podobne predstave, kot je Paradiž, je režiral že po vsem svetu, zdaj pa je to gledališko poetiko prvič predstavil v SLG Celje. Z režiserjem se je nekaj dni pred premiero pogovarjala Ana Rozman.