Advertise on podcast: Rožnata dolina

Tjaša in Tilen sta brat in sestra. Počasi prevzemata domače družinsko podjetje, kjer sta že zaposlena. Vendar to, kar delata, ni ravno običajno delo, čeprav je zelo življenjsko. Sta namreč pogrebnika. Tjaša bdi nad strankami, Tilen ureja grobove in skrbi za umrle. Pravita, da sta morala okoli sebe zgraditi nekakšen zid, sicer tega dela ne bi mogla opravljati. In da je izguba bližnjega nekaj povsem drugačnega, kot soočanje s preminulimi neznanci, za katere poskrbita. V aktualni epizodi o njunem odnosu do smrti, podrobnostih dela in odraščanju med krstami.

Vid je radoveden, vedoželjen in pogumen. Svojega terenca ima parkiranega v Cape Townu, kjer ga čaka na nove misije. V Afriko se je pred dvema letoma in pol odpravil iz Ljubljane, prevozil 21 držav, raziskoval, študiral in spoznaval – celino, ljudi in sebe. Verjame, da Evropa ni pripravljena na čase, ki prihajajo, zato v Afriki išče alternativo. Govoriva o zapletih in biserih, ki jih ponuja pot, navezovanju stikov, vodunu in tradicionalnih političnih sistemih – kraljih in kraljicah Benina, Amazonkah in transu.

Potapljanje na vdih je vse bolj priljubljen šport, pa vendar ostaja na robu. Ljudje ga ne poznajo prav dobro ali pa ne zaupajo podvodnemu svetu in vsemu, kar prinaša globina. Mojca Haberman je ena najboljših potapljačic na vdih na svetu. Pove, kako je biti skoraj 100 metrov pod gladino in kaj človeka vabi tja dol. Je mamljivo drugačno stanje zavesti, občutek naravne droge? Kaj razmišlja v temi in kako telo pripravi do točke, ko je lahko nekaj minut brez kisika? Kakšen odnos ima do morja? Z Mojco sva ob valovih klepetali o strahovih, izgubi zavesti, zaupanju, dihanju in seveda o iskanju novih telesnih in psihičnih meja.

Enja Zobarič je prek študentske izmenjave za pol leta odletela v Tanzanijo. Ni prav dobro vedela, s čim se bo ukvarjala, nato pa se je po spletu okoliščin spoprijateljila z nekaj domačini, ki so tudi pripadnice in pripadniki kvir skupnosti. Bolj kot se je Enja z njimi družila, bolj je ugotavljala, da se kvir osebe v Tanzaniji soočajo s številnimi izzivi, tudi takšnimi, ki so pri nas danes skoraj nepredstavljivi. Že sama homoseksualnost je kriminalizirana, nevarno se je izražati, oblačiti, zbirati, biti drugačen. Vidnost, ki pri nas velja za univerzalno vrednoto osvoboditve, je tam enaka ranljivosti. Ogromno torej tvegaš, že če sploh obstajaš in živiš svojo resnico. Z Enjo klepetava o podzemnih tanzanijskih zabavah, uvidih, kulturnem šoku ob vrnitvi, pa tudi o njeni drag personi Bujti Divi. [kvír] samostalnik moškega spola: skupek, celota teoretskih spoznanj in družbenopolitičnih načel o spolni usmerjenosti, ki ni heteroseksualna, in spolni identiteti, ki se ne ujema s spolom, opredeljenim, pripisanim ob rojstvu.

Ema rada nastopa, igra v gledališču in piše pesmi. 19-letnici so še pred rojstvom diagnosticirali ahondroplazijo. Gre za genetsko bolezen, ki nastane zaradi mutacije gena FGFR3, zaradi verižnih reakcij pa hrustanec na cevastih kosteh slabše okosteneva, to pa se kaže v počasnejši in nižji rasti. Ema je visoka 135 cm, zadnjih 6 mesecev je preživela v postelji, saj se je odločila, da bo z izjemno bolečo operacijo pridobila še 10 cm. Zdaj se bo postopno znova učila hoditi. V vsakdanjem življenju včasih ne doseže kozarca z mocarelo, v avtu ne more povsem pritisniti stopalke za pospeševanje, mimoidoči strmijo vanjo ali še huje – se zanjo ne zmenijo. Ampak Ema se zato ne smili sama sebi. Starši ji niso nikoli dovolili jamranja ali samopomilovanja. Takšna pač je, po svoje drugačna. In to je njena prednost.

Maša Berdon si sploh ni želela v Avstralijo. Domača Primorska ji je bila všeč. Kot restavratorka je sodelovala pri obnovi zvonika piranske cerkve svetega Jurija, raznih gradov in stanovanj. A ko si zaljubljen, se stvari pač zgodijo. Po odobreni delovni vizi in nekaj mesecih bolj žalostnih gostinskih zgodb, je 26-letnici uspelo skoraj nemogoče – v državi, kjer večina dediščine ni prav stare, sodeluje pri enem pomembnejših restavratorskih projektov. Na otoku Rottnest pri Perthu pomaga obnavljati nekdanji zapor, kamor so v 19. stoletju zapirali staroselske moške in dečke. Tako v utesnjujočih celicah spoznava krajevno zgodovino, ki je vse prej kot svetla.

Ko si boste naslednjič rekli, da ne morete, ne znate, se vam ne ljubi … pomislite na Metko. Skorajda ni imela izbire, pa ji je uspelo. Imela je 30 let, dva otroka, posojilo, 140 krav, mož pa se je ponesrečil. Časa za žalovanje praktično ni bilo. Treba je bilo zavihati rokave in se naučiti vožnje traktorja, krmljenja živali in nasploh kmetovanja. Metka je vrtnarjenje, svojo veliko strast, opustila in čez noč postala kmetica. Kot pravi, delo sicer pomaga pri celjenju ran, se pa »nobeni stvari ne moreš izogniti«. V vaškem okolju sta psihološka pomoč in počitek še vedno precej stigmatizirana, a Metka vsak dan ugotavlja, da sta prav slednja nujna za pot naprej.

Igralstvo je izjemno privlačen poklic. Biti igralka pomeni biti v ospredju. Na odru, v medijih ali filmu. Pomeni biti znana, zaželena, priljubljena – oboževana. Je to samo iluzija? Odvisnost od nenehne zunanje potrditve je izčrpavajoča. Kakšno še je življenje tistih, ki jih spoznavamo le skozi bučne aplavze in naslovnice? Prestopanje mej, izgorelost, prekarno delo, neiskreni odnosi. Pa tudi ljubezen do svojega dela, nenehna ustvarjalnost, odkrivanje kotičkov sebe in drugih, poklicna rast in zaslužen uspeh. V večplastne sive cone teatra nas popelje mlada igralka Diana Kolenc.

Motnje hranjenja so prisotne – vse bolj. Jih pa velikokrat ne opazimo, jih niti ne želimo ozavestiti, kaj šele nagovoriti. Pri sebi in pri drugih. Iza je 20-letno dekle z izkušnjo anoreksije. Vsaka zgodba je unikatna. Potek bolezni, proces priznavanja, zdravljenje in rehabilitacija so različni, odvisni od posameznika. Pa vendar pomaga, ko slišiš, da v stiski nisi edini in sam. Izin glas pa lahko koristi tudi drugim, da bolje razumemo tiste, ki se z motnjami hranjenja soočajo. Da bomo vedeli, kako biti v oporo, pa tudi, kako se NE obnašati.ZAPISKI - kontakti za pomoč: Društvo svetovalni svet, 068 648 695, [email protected]   Društvo Muza, 01 425 03 38, [email protected] Enota za motnje hranjenja, 01/5874 900 ali 01/5402 158 Center za mentalno zdravje, 01/5874 942 ali 01/5402 158

Rožnata dolina je prostor tistih, na katere radi lepimo nalepke z lastnimi idejami o tem, kdo so. Vojakinjo sem povabila, ker je v teh časih, žal, zelo aktualna sogovornica. Emilija Štempelj je pripadnica 16. centra za nadzor in kontrolo zračnega prostora Republike Slovenije. Kako se v pretežno moškem poklicu znajde ženska, ali je patriotinja, bi bila pripravljena za državo umreti? Kaj je odgovorila hčerki, ko jo je vprašala, ali bo šla v vojno ona ali njen oče? In kje je meja, ko ukaza ne bi izvršila? Odgovori v novi epizodi doline rož, ne orožja.

Tinka Tonejc je stara 22 let. Rada je v naravi, rada ima živali in uživa življenje. Sprva je bila čisto običajna najstnica, nato pa je pri šestnajstih letih dobila diagnozo: možganski tumor. Po uspešnem zdravljenju se je ta čez nekaj let ponovil. Tinka je zaradi bolezni izgubila vid in sluh. Diamantna maturantka je danes študentka na Višji strokovni šoli za gostinstvo, velnes in turizem na Bledu. Pravi, da o tem, kaj bi rada bila, ne razmišlja. Da je edini pomemben trenutek tukaj in zdaj. V vsakem dnevu najde veliko lepega. Je hvaležna in polna upanja, da bo nekoč spet videla.

Pred dvema letoma ni imela za gorivo do doma, danes je lastnica picerije, veganske kavarne in bara v središču Ljubljane. Danes 31-letna Anina je pustila faks, kar je bila le ena v nizu njenih pogumnih odločitev. Po mesecu smiljenja sami sebi so ji odobrili kredit v višini 40.000 evrov. Na Bolhi je kupila stole za 10 evrov, sama je prepleskala prostore, uredila električno napeljavo, vodo in začela prodajati pice izza okenske police. Danes ima 13 zaposlenih, njeno podjetje je imelo leta 2023 52.000 evrov dobička. Pa ni vse Rožnato (hehe). Ves čas ji piska v ušesih, problemi so del vsakdana, cene stroškov rastejo. Ona pa mora biti odgovorna. Do sebe, do svojih zaposlenih in do gostov. Odprtja podjetja ne bi priporočala nikomur. Ampak …

Devetindvajsetletna Lea Mavec je polna življenjskih lekcij in dogodivščin. Njeno zavedanje o svojih lastnih privilegijih izhaja iz opazovanja ljudi, ki jih je obiskala na najrazličnejših koncih sveta, od Gvatemale, Tajske, Laosa do Nove Zelandije, in dvojnosti izkušenj. Leta je namreč delala kot zasebna kuharska mojstrica pri bogatašinji v Londonu, nato pa spremljala revščino in videla posledice evropske razvajenosti. Obiskala je sirotišnico v Vietnamu, si delila sobo s ščurki in doživela brodolom. Ter preživela.

Špela Rotar rada hodi v muzeje, rada pleše, obiskuje koncerte. Je edina gluha študentka v Sloveniji! Slišeči o gluhih vemo malo, večinoma nimamo pojma. Zato mi je zaupala, kako je videti njeno življenje, s kom se druži, kako komunicira. Jo prijatelji vključijo v pogovore tudi, ko jih ne razume? Kako je z zmenki? Je tolmačka z njo 24 ur na dan? Kako je imeti ob sebi nekoga, ki mu moraš zaupati, da govori resnico? Največ časa pa sva namenili glasbi. Čuti jo na zelo poseben način. Vse, kar vas je zanimalo o svetu gluhih, v novi epizodi Rožnate.

Titino življenje je bilo vedno zaznamovano z razpotjem. Mesto in vas, fakulteta in kmetija, zabave in ležanje v travi, filozofiranje in kidanje gnoja. Njen oče se je pred slabima dvema desetletjema odločil, da ne bo več najemniški agent, ampak kmet in sirar. Družina mu je sledila, se iz Ljubljane preselila v Istro in začela živeti na posestvu, kjer so doma koze, konji, race in psi. Tita je bila takrat še otrok. Danes kot odrasla ženska samovoljno izbira življenje na posestvu Kumparička. Zakaj in kako, pa v novi epizodi Rožnate doline.