Advertise on podcast: Rožnata dolina

Rožnata dolina je prostor tistih, na katere radi lepimo nalepke z lastnimi idejami o tem, kdo so. Vojakinjo sem povabila, ker je v teh časih, žal, zelo aktualna sogovornica. Emilija Štempelj je pripadnica 16. centra za nadzor in kontrolo zračnega prostora Republike Slovenije. Kako se v pretežno moškem poklicu znajde ženska, ali je patriotinja, bi bila pripravljena za državo umreti? Kaj je odgovorila hčerki, ko jo je vprašala, ali bo šla v vojno ona ali njen oče? In kje je meja, ko ukaza ne bi izvršila? Odgovori v novi epizodi doline rož, ne orožja.

Tinka Tonejc je stara 22 let. Rada je v naravi, rada ima živali in uživa življenje. Sprva je bila čisto običajna najstnica, nato pa je pri šestnajstih letih dobila diagnozo: možganski tumor. Po uspešnem zdravljenju se je ta čez nekaj let ponovil. Tinka je zaradi bolezni izgubila vid in sluh. Diamantna maturantka je danes študentka na Višji strokovni šoli za gostinstvo, velnes in turizem na Bledu. Pravi, da o tem, kaj bi rada bila, ne razmišlja. Da je edini pomemben trenutek tukaj in zdaj. V vsakem dnevu najde veliko lepega. Je hvaležna in polna upanja, da bo nekoč spet videla.

Pred dvema letoma ni imela za gorivo do doma, danes je lastnica picerije, veganske kavarne in bara v središču Ljubljane. Danes 31-letna Anina je pustila faks, kar je bila le ena v nizu njenih pogumnih odločitev. Po mesecu smiljenja sami sebi so ji odobrili kredit v višini 40.000 evrov. Na Bolhi je kupila stole za 10 evrov, sama je prepleskala prostore, uredila električno napeljavo, vodo in začela prodajati pice izza okenske police. Danes ima 13 zaposlenih, njeno podjetje je imelo leta 2023 52.000 evrov dobička. Pa ni vse Rožnato (hehe). Ves čas ji piska v ušesih, problemi so del vsakdana, cene stroškov rastejo. Ona pa mora biti odgovorna. Do sebe, do svojih zaposlenih in do gostov. Odprtja podjetja ne bi priporočala nikomur. Ampak …

Devetindvajsetletna Lea Mavec je polna življenjskih lekcij in dogodivščin. Njeno zavedanje o svojih lastnih privilegijih izhaja iz opazovanja ljudi, ki jih je obiskala na najrazličnejših koncih sveta, od Gvatemale, Tajske, Laosa do Nove Zelandije, in dvojnosti izkušenj. Leta je namreč delala kot zasebna kuharska mojstrica pri bogatašinji v Londonu, nato pa spremljala revščino in videla posledice evropske razvajenosti. Obiskala je sirotišnico v Vietnamu, si delila sobo s ščurki in doživela brodolom. Ter preživela.

Špela Rotar rada hodi v muzeje, rada pleše, obiskuje koncerte. Je edina gluha študentka v Sloveniji! Slišeči o gluhih vemo malo, večinoma nimamo pojma. Zato mi je zaupala, kako je videti njeno življenje, s kom se druži, kako komunicira. Jo prijatelji vključijo v pogovore tudi, ko jih ne razume? Kako je z zmenki? Je tolmačka z njo 24 ur na dan? Kako je imeti ob sebi nekoga, ki mu moraš zaupati, da govori resnico? Največ časa pa sva namenili glasbi. Čuti jo na zelo poseben način. Vse, kar vas je zanimalo o svetu gluhih, v novi epizodi Rožnate.

Titino življenje je bilo vedno zaznamovano z razpotjem. Mesto in vas, fakulteta in kmetija, zabave in ležanje v travi, filozofiranje in kidanje gnoja. Njen oče se je pred slabima dvema desetletjema odločil, da ne bo več najemniški agent, ampak kmet in sirar. Družina mu je sledila, se iz Ljubljane preselila v Istro in začela živeti na posestvu, kjer so doma koze, konji, race in psi. Tita je bila takrat še otrok. Danes kot odrasla ženska samovoljno izbira življenje na posestvu Kumparička. Zakaj in kako, pa v novi epizodi Rožnate doline.

Lea Aymard je transspolna ženska, spolna delavka, aktivistka in osebna asistentka. Ta epizoda ni prikaz prostitucije v Sloveniji, temveč je zgodba Leje, od njenega prvega stika s spolnimi delavkami pri štirinajstih, do tega, da je ena od njih postala tudi sama. Zakaj in kako je začela, kakšen je cenik, kako se zavaruje, ali je slovenska skupnost velika, kako to sprejema njen partner ter kako jo to delo osvobaja. 3

Katja sprašuje Janeza o tem, kaj jo čaka. Kako si izbrati življenjsko pot, če te vleče na vse strani? Je upor dolžnost umetnika? Ga je strah smrti? Pa tudi o zlatih časih njegove mladosti klepetata, o tistih frfotajočih in mehkih idejah, ki jih ne vodi razum, niti ne cilj, niso skrbno načrtovane, temveč so plod neobremenjene želje po raziskovanju. Sebe in sveta. Kako Janez, ki jih ima 76, ampak je večni mladenič, vidi našo rožnato generacijo? V zadnji epizodi sezone o življenju 'bluzita' dve svobodni duši.

Metka in Blaž sta lani dala odpoved in odšla visoko nad dolino v pastirsko kočo. Da bi počela to, o čemer sta sanjala, da bosta, ko bosta »stara«. A potem se je zgodilo življenje. Metkina diagnoza in spoznanje, da je treba živeti, ne le preživeti. Če bi lahko, bi v hribih preživela celo leto. Pasla bi krave, ležala v travi in obstajala. Samo to. Pravita, da civilizacije nič ne pogrešata, da je izlet v dolino kot srečanje z drugo kulturo. Polno hitenja, primerjav, nepomembnih informacij in nakupov. Za pol ure pavze, miru in koščka pastirskega življenja uporabite slušalke in se odpravite v Rožnato … planino!

Matic Vrečko neke noči ni mogel zaspati. Sanjal je o tem, da bi se podal na pustolovščino. Sam. Da bi z jadrnico prečkal ocean. Želja je rasla, motivacija in podpora družine pa pomagali, da je to željo uresničil. Šestega decembra je Matic izplul iz marine Amarilla. Petnajst dni je jadral proti obzorju, se boril z vetrom in s samim seboj. O kitih, nevihtah in samoti. O 50-minutnih intervalih spanca, tečnobi in občutku, da ti nihče ne more pomagati. O upravljanju 13-metrske jadrnice. O spoznavanju svoje lastne biti in želji po vrnitvi.

Martin Poljšak je novinar Primorskega dnevnika, ki večinoma piše o migracijah in zgodbah migrantov. Verjame namreč, da se za statistikami skrivajo zgodbe, ki morajo najti pot do bralcev in odtajati naše hladno dojemanje številk o izgubljenih na morju. Martin se je pravkar vrnil z ladje Life Support, ki v Sredozemlju rešuje migrante. Pripoveduje o vojaški disciplini, človečnosti in predanosti. O zdravnikih, ki jih denar ne zanima. O reševalki, ki ji je grozilo 14 let zapora, pa se je vseeno vrnila. O praznih besedah na kopnem in tišini na morju. Pravi, da nismo dovolj jezni. Da nam ne sme biti vseeno. Da bomo morda nekoč v želji po boljšem življenju bežali mi.

29-letno dekle Katji zaupa svojo izkušnjo družine. Rejniške. Pripoveduje zgodbe o tem, kako je pri štirih letih zbežala od doma, kako je bila zanemarjena s strani rejnice, kako je biti revna študentka, sama z ubogo državno štipendijo. Pove, kako jo je razočaral Center za socialno delo, kako jo je na cedilu pustila država. Ko ni časa za filozofiranje o eksistencialni krizi, ni prostora za sanjarjenje in spraševanje o zadovoljstvu. To je zgodba o moči posameznice. O dialogu s svojim notranjim otrokom. O tem, da ni kriva ona, niti ne noben drug otrok, ki je v podobni situaciji.

Vid Červek je radoveden. Pred šestimi leti se je odločil, da Evropa zanj ni dovolj. Začel je varčevati, opravljati različna dela, se učiti, spraševati ostale popotnike – in se odločil, da bo raziskal Afriko. Oster kritik kapitalizma, kolonializma in propada morale, predvsem pri vodilnih v zahodnem sistemu, se je med dvoletnim potovanjem po Afriki ustavil v Rožnati dolini. Govori o kreativnosti, iznajdljivosti, dojemanju časa in družbe, družini. O malariji, soočanju s smrtjo, o poglavarjih v vasi in ljubezni. Ali od česa beži? Se bo vrnil? Kaj bo potem? Dobrodošli!

Gregorjevo se približuje! In mi razmišljamo o ljubezni in romancah. Moj laični antropološki kompas je zaznal, da potrebujemo epizodo o odnosih. Intimih. Romantičnih. Nedorečenih, toksičnih in poligamnih. Pa tudi o tistih navidezno klasičnih. To epizodo ste pomagali ustvariti vi. S svojimi vprašanji in namigi, kako naj debato zapeljeva. Drži, da se nikjer več ne da nikogar spoznati? Naj bejba naredi prvi korak? Kaj so rdeče zastave? Smo preveč izbirčni ali pač ne bomo nižali svojih standardov? Zakaj imamo težave z navezovanjem in odgovornostjo? Je ghostanje kdaj opravičljivo? Te zveza omejuje? Si lahko prijatelj z bivšo? Kakšna je scena na Tinderju? Z Borisom bluziva zgolj na podlagi lastnih izkušenj in opažanj. Poslušanje torej na lastno odgovornost.

Alen ima 26 let. Je fotograf, harmonikar, prvak v plavanju, operni pevec, fant, sin, pesnik in še kaj. Alen ima tudi Downov sindrom. Ta epizoda je rahlo drugačna od preostalih. Premikamo se z drugačno hitrostjo. Spoznavamo svet nekoga, ki nam je zelo podoben. Morda se bistveno razlikujemo le po tem, da ima on en kromosom več. Rada bi, da v tej slabi uri res začutimo, kakšen je Alenov svet. Da ga poskusimo razumeti. Se bo lahko osamosvojil? Si želi sam živeti v stanovanju? Kako se počuti v družbi? Je osamljen? Kako je z romantiko? In kakšna je naša vloga pri boljši vključenosti Alenov v družbo?