Advertise on podcast: Goreči grm

Tokrat sem se pogovarjal z Nejcem Škobernetom – možem, očetom petih sinov, sicer pa računalniškim inovatorjem in tudi ustanoviteljem več zagonskih podjetij. Ideja o tem, da bi Nejca povabil v Goreči grm, se je porajala kar nekaj časa. Verjetno celo nekaj let. Okoli novega leta pa je dobila še dodaten pospešek. Nejc se je namreč sredi lanskega leta skupaj s še tremi prijatelji, lotil prevajanja knjige Pot mladeničev z dekleti. Knjige, ki se na prvi pogled za »krščanski svet« zdi nekoliko nenavadna, saj govori tudi o tem, kako uporabljati t. i. moško moč in z njo osvajati dekleta. Sam sem knjigo prebral kmalu po izidu in ponudila mi je nekaj izhodišč za nekoliko drugačno razmišljanje o moškosti, dostojanstvu, statusu, vodenju in odnosu do žene. Pogovor z Nejcem je zato v veliki meri tekel o vseh teh stvareh. Tisti, ki pogosto spremljate Goreči grm, veste, da so nekatere epizode usmerjene v biografije ljudi, druge pa so tematske, na primer o kakšni knjigi ali pomembnem vprašanju. No, tale pa je pol-pol. Z Nejcem veliko govoriva o moški moči in odnosu do žensk, vse to pa se prepleta z njegovo osebno zgodbo, ki je prav v tem letu na veliki in zanimivi prelomnici. Prisluhnite, zakaj!

Tokrat sva se pogovarjala z Luko Ovnom, ki je v družinskem življenju mož in oče, dela pa kot koordinator Mlade Karitas na nacionalni ravni. Kot boste slišali, Luka ni imel najlažjega otroštva in v pogovoru se mi je zdelo zanimivo, kam je postavil začetek svoje zgodbe sodelovanja s Karitas: v svoje zgodnje otroštvo, ko sta bila storitev Karitas deležna skupaj z mamo. Pogovor z njim prinaša velik kontrast, od malega Luka, katerega življenje bi lahko bilo tudi zelo drugačno, pa do današnjih dni, ko je močno dejaven celo na evropski ravni.

Peter Pučnik je duhovnik, salezijanec in človek mnogih talentov. Po novi maši, ki jo je pel na prelomu tisočletja, je bil Peter vodja duhovnih vaj v Želimljem, vzgojitelj v tamkajšnjem dijaškem domu, nato vodja rakovniške glasbene šole, sledilo pa je skoraj 10-letno vodenje zavoda Marianum v Veržeju – dokler se ni pred kratkim zopet vrnil v Želimlje. Ob vseh teh vlogah pa je Peter znan tudi kot glasbenik – njegove so mnoge duhovne pesmi, ki jih danes pojejo mladi – in pa kot terapevt. Povod, da sem Petra povabil v Goreči grm, pa niso vse njegove »delovne zmage«. V zadnjih nekaj letih, od 2019 naprej, so namreč mnoge bolezni močno načele njegovo zdravje. V tem jesenskem času, ko je noč vedno daljša, dnevi pa za marsikoga vedno bolj turobni in tudi fizično vse bolj naporni, se mi Peter zdi pravi prinašalec veselja. Kljub temu, da mnogih svojih talentov zaradi bolezni ne more več uresničevati tako kot pred nekaj leti, ali pa morda prav zato, je ohranil in še okrepil tisto, kar se zdi najpomembnejše. Vas zanima, kaj je to?

Zef Berišaj je v Sloveniji živeči Albanec, mož, oče in vodja socialnega cirkusa Fuskabo, ki deluje pri salezijancih na Kodeljevem. Socialni cirkus je zanimiva pogruntavščina. Njeno bistvo sploh ni v cirkusu ampak v dih jemajočih dejavnostih, ki otroke in najstnike, predvsem tiste, ki ne odraščajo ravno v urejenih razmerah, tako močno privlačijo, da se vanje vključijo. In te dejavnosti nato počasi a vztrajno spreminjajo njihova življenja. Zef je otroštvo in mladost preživel v skromni družini v Podgorici (Črna Gora) kot prebivalec tamkajšnje albanske manjšine. Kot otrok se je srečal s slovenskimi salezijanci, ki so takrat vodili Podgoriško katoliško župnijo. Sčasoma pa je odrasel in odšel na faks v dve uri oddaljen Kotor. Otroška leta so postala preteklost in odpirati so se mu začele zanimive službe. Če bi mu takrat kdo rekel, da bo čez 15 let živel v Ljubljani in tam ustanovil ter vodil cirkus, bi ga imel najbrž za norca. Cirkus ga takrat konec koncev ni niti malo zanimal. A zgodba se je začela plesti drugače. Res vam privoščim, da spoznate Zefa. Je namreč eden tistih ljudi, ob katerih se človek počuti slišanega, sprejetega, navdihnjenega. In … mar ni čudovito? Človek albanskega porekla pride v Slovenijo in tu ustanovi ter razvija družbeno inovacijo, ki jo hodijo gledat ljudje iz vse Evrope, s pomočjo katere POP TV išče talente za šov Slovenija ima talent in ki spreminja mnoga življenja mladih ljudi?

Katere so najpogostejše ovire, zaradi katerih se naši cilji ne uresničujejo? Konec lanskega avgusta smo se s prijateljema, JakobomŠtrbenkom, uspešnim mednarodnim podjetnikom s področja marketinga, in z Benjaminom Siterjem, vodjem gibanja Družina in Življenje, srečali z vprašanjem »Kje si bil pred 5 leti in kje želiš biti čez 5 let?« Pogovor je bil navdihujoč in prejeli smo veliko odzivov.Zato sem Jakoba in Benjamina povabil še enkrat, tokrat z nadaljevalnim vprašanjem: Zakaj se cilji (ne) uresničijo? Pravzaprav vse tole bolj podrobno še enkrat razložim vnadaljevanju, zato na tem mestu le še obveščam, da so prijave na usposabljanje Vodenje 9,7 odprte. Gre za celoletno usposabljanje za voditelje v Cerkvi, duhovnike in laike, z desetimi odličnimi izvajalci. Več na https://vodenje97.si/.

Tokrat nekaj posebnega – epizoda z mojim očetom, Janezom Cepinom. Rodil se je med drugo svetovno vojno in že takoj ostal brezočeta. Odraščal je v Žireh, že za srednjo šolo pa je odpotoval v Ljubljano. Izšolal se je za gimnazijskega učitelja fizike, a kot boste slišali v epizodi, je ta poklic kmalu opustil. Kot eden prvih se je podal v svet računalništva, ki pa je bil, kot boste prav tako slišali, zelo drugačen od današnjega. Očijeva zgodba ni toliko zgodba o prisluškovanju Božjemu klicu. O Bogu in takšnih stvareh se doma nismo nikoli prav veliko pogovarjali. Je pa vsekakor to zgodba o edinstvenem prispevku k boljšemu svetu, ki ga je oči udejanjal na področju računalništva. Naj to ilustriram samo s prigodo, ki naj bi se zgodila še pred mojim rojstvom, torej v prvi polovici 70. let prejšnjega stoletja: ko je oči kot eden prvih, če ne celo prvi v takratni Jugoslaviji, prišel na občino, da bi odprl obrt s področja računalništva (podjetja takrat še ni bilo mogoče odpreti), naj bi mu tam rekli: »Tovariš, a vi mene zaje* …?«

Bojan Doljak je mož, oče, farmacevt, Jezusov učenec in pričevalec iz Logatca. Kratko srečanje z njim pred več kot desetletjem in iskriv pogovor z njim je bil dogodek, ki sem si ga zapomnil vse do danes. Bojan je namreč oseba z zelo edinstvenim tokom misli in takšni ljudje, če so dovolj ponižni in odprti, se mi zdijo vedno zelo zanimivi. Seveda pa življenja ne sestavljajo le misli. Še bolj ga oblikujejo konkretni dogodki. Tako je Bojanovo ženo Saro doletela preizkušnja, za katero si verjetno večina med nami ne predstavlja, kako bi jo prenesla. Multipla skleroza jo je prikovala na voziček in ji odvzela tudi glas. Danes na različnih pričevanjih, Sara s pomočjo generatorja glasu, pogosto povesta, da se jima je življenje takrat postavilo na glavo. Moje izhodišče za pogovor z Bojanom je bilo vprašanje, kakšen pomen dobi poročna obljuba, ko se zgodi takšna preizkušnja. In presenetil me je z odgovorom, da je obljuba zgolj kot platno, na katerem pa ni narisanega še ničesar. Rišemo pa vsak dan sproti, vsak dan z nekoliko drugimi barvami. Razumel sem ga, da Bog ne mara »z obljubo zvezanih ljudi« ampak svobodne. In skozi pogovor se je večkrat videlo, kako pomembna se Bojanu zdita ta svoboda in avtentičnost. Le tako lahko s svojim življenjem nariše povsem edinstveno sliko, takšno, ki je ne bo nihče drug.

Dani Siter je z ženo Vilmo, ki je bila gostja Gorečega grma v 36. epizodi, na prelomu tisočletja ustanovil gibanje Družina inživljenje (DIŽ), ki je danes, po 25 letih, po marsikaterem kriteriju vodilna družinska organizacija v Sloveniji, poleg tega pa sta jo tudi uspešno predala v vodenje mlajši ekipi. Tematik za pogovor z Danijem, nekaj let svežim upokojencem, nikoli ne zmanjka. Tokrat je bilo bolj po moje, bolj biografsko. Dotaknila sva se sedanjega obdobja: kaj je smiselno delati, ko se upokojiš; pa obdobja ustanovitve in prvih let DIŽ-a, torej preloma tisočletja; pa obdobja 90-ih, ko je Dani deloval kot župan občine Krško, 70-ih in 80-ih, ki jih je zaznamovala močna duhovna rast, seveda pa se nisva mogla izogniti tudi njegovemu otroštvu in temeljni zaznamovanosti, iz katere verjetno izhajajo tudi njegovi najmočnejši goreči grmi: občutku manjvrednosti zaradi odsotnosti očeta. In prav to zaznamovanost je bilo Daniju dano pretvoriti v veliko daritev. Njegov občutek manjvrednosti iz otroštva se je v veliki meri pretopil v očetovstvo zelo širokemu krogu ljudi. Ne poznam človeka, ki bi s takšno strastjo prevozil ali prehodil toliko krajev po Sloveniji za obisk tistih, ki jim življenje ne gre tako, kot so si ga zamislili, za besede opogumljanja, pričevanje, stisk roke ali objem.

Tokrat je z menoj Tjaša Sušin, načelnica Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Morda ste zasledili, da slovensko skavtsko združenje v teh dneh praznuje 35 let svojega delovanja in zabavno dejstvo je, da je Tjaša prva načelnica v zgodovini te organizacije, ki je mlajša od organizacije same. Kot nekdanjega aktivnega skavta in zdaj starša otrok, ki so pri skavtih, me seveda zanima, v kakšnih rokah je skavtsko združenje. In … če bi sodil zgolj po Tjaši, je v zelo dobrih rokah. Tjašo namreč krasijo spontano veselje, drzen pogum, sposobnost sprejemanja odločitev, radovednost, izredna izkušenost (preizkusila se je že v zelo veliko različnih vlogah), predvsem pa nekaj, česar je danes manj kot včasih. In temu pritrjuje tudi sama. Zavezanost k služenju in prevzemanju odgovornosti: ne le za 10 minut ampak za več let. Kot boste slišali v epizodi, mi je med pogovorom celo ušlo vprašanje: »Tjaša, kako se vzgaja otroke, da bodo takšni, kot si ti?« In, ja, hvaležen sem za to, da imajo moji otroci pri skavtih takšno vodjo. Čeprav z njo nimajo neposrednega stika, namreč verjamem, da se njen vpliv širi tudi navzdol po strukturi. Morda še opravičilo: sem ter tja naju v epizodi pogovor zanese v določene skavtske izraze in kratice. Vendar so ti odseki zelo kratki, zato prosim, zdržite tistih nekaj trenutkov z nama.

Tokrat je z menoj Mitja Markovič, župnik v Šentjurju pri Celju. Rodil se je leta 1976. Odraščal je v Slovenskih Goricah, ki sicer spadajo pod Mariborsko nadškofijo, a je ob nastanku nove škofije Celje želel ostati z ljudmi v župniji Krško – Videm, kjer je ravno začel delovati. Krasijo ga vedrina, radovednost, sposobnost biti blizu in nekakšen naravni optimizem. Od kod vsa ta energija? Pred mesecem dni mi je izrekel zanimivo tezo: »A veš, da sem zelo rad duhovnik prav v tem času? Ne prej, ne kasneje, prav današnji čas mi je velik izziv!« To se vidi tudi v njegovem delovanju na župniji. Ne živi v preteklosti ali v prihajajočih nebesih ampak se prav čuti, da živi danes, v tem času. Uporaba sodobnih digitalnih orodij, oblikovanje živih in predanih timov, premišljevanje o tem, katere dejavnosti bodo najbolj odgovarjale na potrebe današnjega časa, predvsem pa izkušnja, da so s sodelavci skupaj oblikovali vizijo, ki ji zdaj želijo slediti.

Tokrat se mi je v studiu pridružil Rok Škrlep, verjetno edini stand-up komik v Sloveniji, katerega predstavo sem si brez praskanja za ušesi, ki ga običajno povzroči prevelika količina vulgarnosti, ogledal tudi s svojimi najstnicami. Predstava Svetovne fore:https://youtu.be/4nXiTHTlmAw?si=T5d6x3xBz0M9f8ld Rok pa ni znan le po stand-upu. Leta 2021 je postal voditelj legendarne otroške oddajeMale sive celice, ki je, kot mi je zaupal, celo starejša od njega. Ključna beseda, zaradi katere sem Roka povabil, pa je popotništvo«. Bog je skozi goreči grm Mojzesa povabil na pot.  In tudi Rok je popotnik, tako po svetu, kot tudi v duši. Zanimalo me je, kako ga je popotništvo oblikovalo za ustvarjanje, življenje, družino. A če se mi je pred epizodo Rok kazal skozi »popotništvo«,mi po pogovoru z njim odmeva beseda »hvaležnost«. Občutek imam, da njegovo dušo preplavlja hvaležnost, kar se kaže v njegovem pogledu na svet, smehu, odgovorih … Morda se mi pa zato njegovi stand-upi zdijo tako posebni.

Bogomir Štefanič je novinar Družine, ki je med drugim zadnjih 15 let deloval tudi kot urednik Slovenskega časa. Prav v teh dneh je Bogomir uredniško vlogo predal svojemu nasledniku, Martinu Nahtigalu, ob tem pa se bo Slovenski čas iz priloge tednika Družina razvil v samostojno revijo, ki pokriva družbeno in kulturno tematiko. Lepo je, da sem se z Bogomirjem lahko pogovarjal prav v tem prelomnem trenutku. V času, ko je še nekoliko laže gledati nazaj in tudi v času, ki nosi nekoliko večjo odprtost za prihodnost. Slovenski čas je nastal leta 2009, v obdobju globoke finančno-gospodarske krize, v času, ko smo se vsi, podobno kot danes, pogosto spraševali o tem, kakšna bo prihodnost. Mislili smo, da smo na dnu, tako v Sloveniji, kot širše, a smo se seveda motili. V teh 15 letih sva z Bogomirjem razvila odnos, ki ni bil zelo intenziven, ni imel izrazitih vzponov ali padcev, lahko pa rečem, da je bil stabilen in je kot tak bogatil tako naju kot tudi organizaciji, v katerih delava. Prav to sem ponovno doživel tudi v pogovoru: ves čas smo prisiljeni v inovacije, spremembe, reorganizacije … a kako pomembne so na drugi strani stalnost, stabilnost, definiranost … tudi zvestoba, ki jo v pogovoru kot svojo vrednoto omenja Bogomir. Zelo pogosto prav v takšnem konstantnem delovanju skozi čas nastane nekaj velikega in pomembnega.

Moj tokratni gost je Miro Šlibar, 74-letni duhovnik v ljubljanski nadškofiji, ki ga med vsemi slovenskimi duhovniki verjetno največ ljudi povezuje z delom v bolnišnicah in spremljanjem bolnih. Bil je prvi župnik v ljubljanski bolniški župniji, ki je nastala v 80-ih letih prejšnjega stoletja, torej še v Jugoslaviji. In kljub temu, da te vloge že več let ne opravlja več, se bolnim še vedno posveča na druge načine. Čutiti je, da bolni enostavno prežemajo njegovo življenje. Prvega srečanja z Mirom se še vedno dobro spominjam tudi po 30 letih. Kot gost je obiskal mladinsko skupino, ki sem jo obiskoval tudi sam in že od takrat mi v spominu ostaja njegov odprti in sprejemajoči značaj. Sledilo je le še nekaj krajših srečanj, ne veliko in nikoli ena na ena. A vedno je bil to isti, mirni Miro, ob katerem je bilo prijetno biti. Po temle pogovoru vem še jasneje. Miro je tisti, ki zna enostavno biti poleg, biti ob človeku, slišati ga, začutiti ga. V tem je res neverjeten. To sporoča s telesno držo, s tonom glasu, predvsem pa tudi takrat, ko obmolkne in da prostor tišini. Še obvestilo: če tole epizodo poslušate pred 9. januarjem 2025 in če vas zanima delo na Socialni akademiji, pokukajte na našo spletno stran in si oglejte razpisa za dve delovni mesti, ki ju iščemo. Iščemo namreč mladinskega in skupnostnega delavca ter nekoga, ki bi z nami delal na področju medijev in promocije.

Leto 2020, čas pandemije, je poleg mnogih negotovosti prineslo tudi kaj novega. Septembra tistega leta je bila objavljena prva epizoda Gorečega grma, nekaj mesecev pred tem pa prva epizoda Sekularja, predhodnika podkasta Konzerva. Gostitelj obeh omenjenih podkastov je Janez Zupan, mož in oče iz okolice Tržiča. Njegov pogled na svet je v veliki meri oblikovalo gibanje fokolarov, morda v še večji meri pa tudi vse knjige, ki jih je prebral in v katerih je iskal nastavke za svoj pogled na svet. Janez se mi zdi poseben v tem, da v svojih podkastih gosti zelo raznolike sogovornike in da želi z vsakim od njih vzdrževati visoko raven pristnega dialoga. Kot boste videli v epizodi, tudi sam ne ve natančno, kakšen bo učinek vseh več kot stotih epizod, verjame pa v dialog, pokanje mehurčkov in pristno radovednost. Seveda me je zanimalo, kateri konkretni dogodki so ga vodili k začetkom, kakšni so začetki bili, predvsem pa, kako mu poleg službe, družine, gibanja in župnije uspeva tako konstantno objavljati tudi podkaste. Verjetno se strinjate z menoj, da je sicer težko objaviti prvo epizodo, še veliko teže pa stoto.

s. Andreja Godnič, Benjamin Siter in Matej Cepin smo v septembru 2024 po vseh šestih škofijah izvajali enodnevna usposabljanja, imenovana Pastoralni tečaji. Ob tej priložnosti smo se srečali z več sto duhovniki in tudi z drugimi udeleženci. V času priprave in izvedbe smo se tudi veliko pogovarjali med seboj. Po skoraj dveh mesecih, ko so se vtisi že “vsedli”, je čas, da se razprava razširi. Zakaj je vprašanje “Slovenska Cerkev na poti … kam?” tako pomembno? Časi, v katerih živimo, so v marsičem prelomni. Veliko stvari se spreminja, mnoge že zaradi novih tehnologij in posledično novih družbenih odnosov delamo drugače, kot smo jih bili navajeni še pred desetletjem ali dvema. Vemo, da bo Cerkev svoje poslanstvo opravljala tudi v prihodnje. Vemo tudi, da je njena bistvena naloga ljudem prinašati najbolj pristno veselje. Toda … kakšna naj bo, da bo to uspešno delala v teh prelomnih časih? Kaj so prioritete? S tem vprašanjem se ukvarjajo v mnogih lokalnih skupnostih (župnijah), pa tudi v sinodi na svetovni ravni. Sodelujoči nimamo pomembnih voditeljskih funkcij, smo pa skozi več-desetletno delo, posebej pa v septembru 2024, nabrali nekaj izkušenj, ki lahko v skupni mozaik prispevajo kak dodaten kamenček.