Advertise on podcast: Lokalni junak

Ko se z Bleda povzpnete proti slikovitemu Zasipu, ki ga je že France Prešeren upravičeno označil za »oltar Gorenjske«, vas tam ne pričakajo le čudoviti razgledi, temveč tudi dehteč vonj po nečem sladkem, domačem in skoraj pozabljenem. To je vonj po prgah – sušenih hruškah tepkah, ki so iz zgodovinske zbadljivke prerasle v uradno blagovno znamko in ponos kraja. Če pa v vasi vprašate, kdo je tista gonilna sila, ki je to staro tradicijo iztrgala pozabi, vas bodo domačini enoglasno usmerili k eni osebi. To je Bojana Pipan, ženska z neusahljivo energijo, ki jo vsi spoštljivo kličejo »mama Prgarije«.

Mineva 106 let od koroškega plebiscita, s katerim je del slovenskega ozemlja prišel pod okvir Avstrije. To se je sprva zgodilo tudi z vasjo Libeliče na naši severni slovenski meji. A ta majhna vasica je znana po tem, da je vaščanom uspelo nepredstavljivo in so po dveh letih prizadevanj z uporom uspeli prestaviti državno mejo. Vas Libeliče je tako danes del občine Dravograd in ena naših najbolj znanih vasi. Le kakih 600 prebivalcev ima, a tudi letališče oziroma vzletišče za letala. In to po zaslugi znanega Korošca Damijana Cehnerja. Letos sam obeležuje dve okrogli obletnici – 30 let Avio fun kluba Koroška in 40 let, odkar je sedel za krmilo letala.

V oddaji Lokalni junak bo tokrat pred mikrofon stopila svetovna prvakinja v podiranju dreves. Ta naziv si je Trboveljčanka Maša Kurent prislužila spomladi na 36. svetovnem gozdarskem prvenstvu, ki je potekalo v Šentjerneju. Skupno je na tekmovanju osvojila 4. mesto v ženski konkurenci. Študentka gozdarstva na ljubljanski Biotehniški fakulteti se je prvih gozdarskih tekmovanj udeležila že v srednji šoli, v okviru šolanja na Srednji gozdarski, lesarski in zdravstveni šoli Postojna. Dijakinje so pobudo, da na šoli sestavijo še žensko ekipo, dale same. Tudi sicer je gozd prostor, kamor se Maša Kurent zelo rada odpravi.

Kamnoseštvo je v Sloveniji opredeljeno kot deficitarni poklic. Mlada Sibila Leskovec iz Logatca pa dokazuje, da kamnoseštvo ponuja tako poklicne kot umetniške priložnosti. Sibila je namreč kamnosekinja, akademska kiparka in samostojna podjetnica, v prostem času pa tudi vsestranska športnica. Najraje oblikuje apnenec, njeni najpogostejši izdelki so nagrobni spomeniki ter unikatni izdelki za dom in vrt. Sibilina želja je v kamnoseštvo doprinesti več umetnosti in estetike.

Na Ptuju je avgusta potekal prvi mednarodni festival Versia, na katerem se je na kakih tridesetih dogodkih predstavilo 12 pesnic in pesnikov iz desetih držav. Za prvi festival Versia, ki je v prenovljeni obliki poskrbel za nadaljevanje tradicije pesniškega dogajanja in predstavitev vin v najstarejšem slovenskem mestu, gredo zasluge idejni in umetniški vodji, pesnici in zadnjih nekaj let tudi Ptujčanki Kristini Kočan.

Tokratni Lokalni junak Mario Žnidaršič, ljubiteljski fotograf, poročevalec in kronist, prihaja iz Loške doline. Čeprav je prvi fotoaparat vzel v roke šele po srečanju z Abrahamom, se je sam naučil digitalnih veščin. Kljub skromni formalni izobrazbi je postal nepogrešljiv glasnik lokalnega okolja, kjer s fotografijami in članki dokumentira pomembne dogodke na področju kulture, prostovoljstva, varovanja okolja in solidarnosti. Njegova zgodba dokazuje, da za učenje ni nikoli prepozno, da lahko digitalno opismenjevanje tudi v zrelih letih odpira nove priložnosti in širi obzorja. Vse našteto je tudi del utemeljitve naziva NAJzgodba vseživljenjskega učenja, ki mu ga je junija letos podelil Andragoški center Slovenije.

Dolgoletna ravnateljica, kulturnica, humanitarka, mestna svetnica. Marijana Kolenko po več kot dveh desetletjih ravnateljevanja na celjski Osnovni šoli Lava odhaja v pokoj. A obljublja, da bo še naprej družbeno dejavna, prizadevala si bo za čim manj nestrpnosti, ki se v zadnjem obdobju širi v vse pore našega življenja. Za svoje strokovno delo v šolstvu in požrtvovalnost na drugih področjih je prijela številne nagrade. Nikoli je ni bilo strah spregovoriti, tudi takrat, ko so drugi preračunljivo molčali. Meni, da bi šolo bilo treba očistiti balasta, v ospredje postaviti otroke, jim dati dovolj časa, da utrdijo osnove, jih s pogovorom in vzgledom naučiti bontona, predvsem pa jim pustiti krila.

Jožico Strgar iz Kambreškega, vasice na Kanalskem Kolovratu, bi lahko imenovali čuvajka preteklosti. V Lukčevi hiši, ki je danes etnološki spomenik, že desetletja ohranja predmete in zgodbe, povezane z življenjem ljudi v tej hribovski vasici. Kar so drugi nekoč zavrgli, je Jožica shranila, saj je v starih predmetih videla zgodbe ljudi in časa, ki ga ni več. V hiši je danes bogata etnološka zbirka, pa tudi zbirka predmetov iz 1. svetovne vojne.

Janko Korpar – tokratni Lokalni junak – je predan Društvu za ohranjanje dediščine Prleški železničar. Upokojenec, ki živi nedaleč od železniške postaje Osluševci, je upokojitev dočakal kot skrbnik elektrifikacije pri Slovenskih železnicah. Ko so ob modernizaciji proge proti Hodošu želeli stari objekt nekdanje železniške postaje opustiti in ga celo porušiti, ga je poklicala sodelavka, mu predlagala, da ga vzame v najem in si tam uredi počitniško hišico. Pobuda je prišla ob pravem času, pa tudi uresničila se je – le da povsem drugače.

Sevničan Jože Prah je sveže upokojeni gozdar, ki pravi: »Imel sem to srečo, da je gozd moja pisarna, največja, najlepša in vedno drugačna. In zato sem zelo vesel, da sem lahko več kot 40 let delal v gozdu, ampak ne samo z drevesi, tudi z ljudmi.« Je zelo vsestranski, vedno poln energije, pohodnik, planinec, snovalec več tematskih poti v Sloveniji, koordinator evropskih pešpoti, turistični zanesenjak in prostovoljec na mnogih področjih, mentor študijskih krožkov, tudi predsednik Društva oglarjev Slovenije in podpredsednik Turistične zveze Slovenije.

Nevenka Tomšič že vrsto let življenje v občini Ilirska Bistrica spreminja na bolje in za seboj pušča neizbrisne sledi. Poklicna pot jo je popeljala tudi na občino Ilirska Bistrica, kjer je med drugim, obkrožena z ljudmi, ki so jo podpirali in ji pomagali, poskrbela za oživitev vasice Prem. Gre za rojstni kraj pesnika Dragotina Ketteja, ki ga na eni vzpetini varuje grad, na drugi pa cerkev svete Helene s poslikavami Toneta Kralja. Že 16 let vodi Univerzo za tretje življenjsko obdobje Ilirska Bistrica. V času njenega vodenja je ta vzcvetela – število študijskih skupin in članov, ki so izpeljali ogromno projektov na področju ohranjanja kulturne dediščine in izdali že 11 knjižic, se je več kot podvojilo. Že tretji mandat je tudi predsednica sveta zavoda Doma starejših občanov Ilirska Bistrica. Občina ji je letos za ves njen trud in prostovoljno delo podelila naziv častne občanke.

Vlado Kostevc je predsednik Turističnega društva Suha krajina vse od ustanovitve. Je zaslužen za številne prireditve v občini Žužemberk in širše. Kot prostovoljec deluje tudi v drugih društvih. Izhaja sicer iz Posavja, vendar sta si z ženo dom ustvarila v Žužemberku. Tako kot kraj bivanja je bilo tudi začetek delovanja v turizmu naključje. Za svoje delo je prejel številna priznanja, pred štirimi leti najvišje priznanje Turistične zveze Slovenije. Tudi po njegovi zaslugi je Suha krajina prepoznavna na turističnem zemljevidu.

Ob peti obletnici vpisa znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v Ustavo Republike Slovenije so minuli mesec v Ljubljani uprizorili plesno-gledališko predstavo Metuljev let avtorja Stena Vilarja. Gre za projekt, ki združuje glasbo, ples in gledališče. Delo je nastalo v izvedbi gledališko-plesne skupine Tihe stopinje in govori o premagovanju ovir ter vključevanju. Član skupine je že nekaj let tudi dijak Nel Delosto, doma iz Izole, ki je že zgodaj vzljubil gledališče. Čeprav je med Stenom Vilarjem in Nelom Delostom skoraj za dve generacije razlike, ju je združila ustvarjalnost.

Da gre ljubezen skozi želodec, pravi že star slovenski pregovor. Da marsikdo pride v Pomurje tudi zaradi kulinarike, pa se odraža tudi v številkah, ki zadnjih nekaj let beležijo dober milijon nočitev. Med prvimi, ki si je začel prizadevati za priznanje domačih kulinaričnih dobrot, je bil Janez Janko Kodila, ki je uspel tako doma kot v Evropi zaščititi prekmursko gibanico in šunko, ki je bila tudi prvi slovenski suhomesnati izdelek, prodan na Japonsko. Danes tri Kodilova podjetja zaposlujejo skoraj sto ljudi, med njimi tudi člane družine.

Črt Štibelj iz Kranja je tabornik, ki ga odlikujeta izjemna motivacija in spodbujanje mladih v Kokrškem rodu. Kot vodnik prenaša svoje znanje in izkušnje na druge vodnike, sam pa skrbi za dvanajst otrok v vodu Petre Majdič. Pogosto je pobudnik večjih projektov, saj je prepričan, da so prav ti lahko velika popestritev in obogatitev taborniškega načina življenja. Črt Štibelj, ki je lani taborništvu namenil več kot 800 prostovoljnih ur, je postal Naj prostovoljec leta 2025 v starostni skupini do devetnajst let. Vrline taborništva so zanj tudi osnova oblikovanja osebnih pogledov na življenje.