Advertise on podcast: ApolloLajka

Sredi avgusta je število satelitov Starlink v orbiti preseglo številko 11 000. Vseh aktivnih satelitov, vseh vrst in oblik, je trenutno nekje med 16 400 do 18 500, nedelujočih je še dodatnih 3 do 4 tisoč. Starlinkovemu zgledu želijo slediti številni in po ocenah Evropske vesoljske agencije bi se utegnilo število satelitov do konca desetletja povzpeti na 100 000.A lastnik podjetja SpaceX in najbogatejši Zemljan Elon Musk že ima nove, še ambicioznejše načrte: utiriti želi še milijon satelitov oziroma podatkovnih centrov za umetno inteligenco v vesolju. Idej za ambiciozne poslovne ideje v orbiti je tudi sicer vse več. Med tistimi, ki bi lahko intenzivneje svetile na nebu, je zamisel podjetja Reflect Orbital za konstelacijo 50 000 vesoljskih zrcal, ki bi lahko ponoči osvetljevala Zemljo. Menda zato, pravijo na svoji spletni strani, da bi s tem omogočili nočno obratovanje sončnih elektrarn na Zemlji ali pač razsvetljavo na poljubni točki na Zemlji. Kaj ti načrti pomenijo za astronomijo, svetlobno onesnaženje in naš pogled na nočno nebo? Gost ApolloLajke je tokrat Andrej Mohar, amaterski astronom, član društva Temno nebo Slovenije in strokovnjak za merjenje svetlobnega onesnaženja. Njegova Sky Quality Camera meri med drugim svetlost neba za Evropski južni observatorij, pod katerega okrilje sodi več teleskopov v Čilu. www.lightpollutionmap.info   Poglavja: 00:03:20 Spremembe, ki jih vidimo na nočnem nebu 00:10:50 Vloga amaterske astronomije in observatorij Črni vrh 00:15:04 Vpliv satelitov na astronomske posnetke 00:20:24 Pregled števila in načrtov za satelitske konstelacije 00:27:11 Vesoljska zrcala in podjetje Reflect Orbital 00:37:50 Osvetljevanje sončnih elektrarn ponoči? 00:41:27 Podatkovni centri v vesolju 00:49:10 Kesslerjev sindrom in vesoljske smeti 01:00:24 Nova kemija v atmosferi 01:07:52 Vpliv svetlobnega onesnaženja na velike astronomske projekte 01:22:40 80 % osvetlitve na tleh je odveč

V vročem poletju sva si Aljoša in Nina v Apollolajki privoščila pregled vročega dogajanja v vesoljskem sektorju. Tako imenovana vesoljska tekma, tako med državami kot med podjetji, je v polnem zagonu in ambicij in načrtov kar ne zmanjka. Kot ugotavlja Aljoša, je raziskovanje vesolja naenkrat zavilo iz naselja na nemško avtocesto. ZDA in Kitajska nameravata čez le nekaj let stopiti na površje Lune. Njuna pristopa sta pa precej različna. Medtem si želi SpaceX izpeljati revolucijo na področju vesoljske tehnologije, ki bo povsem spremenila pravila igre. Kup podjetij mu sledi, ali vsaj poskuša slediti. Kako zgodovinski pravzaprav so prelomi, ki se napovedujejo? Kako varnostni vidiki spreminjajo dogajanje v vesolju? In kje je v vsem tem frenetičnem vrvenju pravzaprav Evropa? O vsem tem in še čem smo tokrat razpravljali v razširjeni zasedbi. Gostje so bili Matija Brumat, Matija Renčelj in Tomaž Zwitter. Sami stari znanci Apollolajke, s katerimi smo govorili v podkastih, ki jih najdete na spodnjih povezavah: Laserski internet v vesolju – Matija Brumat Nova geostrateška vesoljska realnost in evropsko mesto v njej – Matija Renčelj, ESPI Pristanek Odiseja na Luni, razvoj Starshipa in drugi pospeški vesoljskega sektorja - Matevž Dular, Tomaž Zwitter Artemis – preko Lune do Marsa (in nekaj težav z raketo) - astrofizik Tomaž Zwitter, FMF UL O mejah možnega - Vesoljski teleskop Jamesa Webba - astrofizik Tomaž Zwitter, FMF UL   Poglavja: 00:04:02 Brumat vzporednice z Apollom 00:05:16 Renčelj obrambni programi in konec dobe sodelovanja 00:07:54 Renčelj Kaj pa Evropa? 00:08:48 Zwitter prelomna era, ampak ne zaradi raziskovanja 00:13:48 sateliti, vojaški sateliti in Kesslerjev sindrom 00:17:17 Renčelj Musk in popularizacija vesolja 00:18:40 Renčelj Komunikacijski sateliti in zasedba vesolja oz. Zemljinih orbit 00:27:50 Brumat vesoljski terorizem 00:33:48 Masten: Vesoljski terorizem in Voyager 00:38:38 Renčelj poviševanje proračunov za vesolje 00:40:20 Zwitter opazovanje Zemlje 00:41:35 Brumat Indija in Kitajska 00:45:10 Renčelj človeške odprave in ustvarjanje imidža 00:46:15 nacionalni vidiki vesoljske tekme 00:55:40 Artemis 00:59:10 kaj bomo počeli na Luni 01:07:00 Zakaj sploh človek v vesolju 01:25:15 Wang Cun, kandidat za pot okoli Marsa; zasebniki v globokem vesolju

Ko smo med odpravo Artemis II lahko spremljali vse podrobnosti življenja astronavtov na krovu vesoljske ladje Orion, se večinoma nismo kaj dosti spraševali, kaj je pravzaprav potrebno za to, da spremljamo neposredni prenos v visoki ločljivosti s take razdalje. Ugodnosti širokopasovnih povezav so nam očitno nekaj samoumevnega, četudi gre za vesolje. Ampak ozadje laserskih optičnih komunikacij v globokem vesolju je mnogo bolj zanimivo, če si ga ogledamo od blizu. Prav to smo tokrat storili v družbi dr. Matije Brumata, ki je med drugim sodeloval pri eksperimentih Evropske vesoljske agencije, ki so uspešno pripeljali do vzpostavitve laserske komunikacije z vesoljsko sondo Psiha. Ta je še mnogo bolj oddaljena od Zemlje kot Orion na poti okoli Lune, saj potuje k asteroidu Psiha, ki se nahaja v asteroidnem pasu med Marsom in Jupitrom. Seveda pa se laserske komunikacije danes uporabljajo tudi pri komunikaciji satelitov v Zemljini orbiti in še kje, in morda bodo nekega dne temelj vesoljskega interneta. Dr. Matija Brumat je inženirja strojništva, ki poslovno sodeluje s podjetjem Synopta v Švici in Airworks v Sloveniji. Trenutno se ukvarja tudi z razvojem usmerjevalnih mehanizmov za ionske motorje. Pa še kar nekaj drugih tem smo odprli …

Satelit Trisat-S prav zdaj čaka na izstrelitev na Norveškem. Poletel naj bi že čez nekaj dni. Ali pa morda vendarle še ne. Nova raketa Spectrum nemškega zagonskega podjetja Isar Aerospace se pač mora šele dokazati. A če Trisat-S uspešno dospe v orbito, ga čaka 5-letna misija, ki bo preizkusila dolgoživost njegovih baterij, ki so bile sicer sprva načrtovane za le tritedensko odpravo. Toda drastične spremembe načrtov so vsakdanjost v vesoljskem sektorju. Poleg tega bo ekstremno varčevanje z energijo prišlo hudo prav pri uresničevanju daljnosežnih idej za izvidniške odprave k Saturnovi luni Enkelad, ki jih načrtuje ESA. A to je le del misije. Trisat-S bo s svojimi šestimi mini kamerami na krovu mapiral tudi svojo okolico in postavljal temelje navigaciji, ki bi satelitom v prihodnje omogočila, da se sami orientirajo v prostoru. Enako kamero ima na krovu namreč tudi Trisat-R, ki že štiri leta deluje v okolju močne radiacije Van Allenovih pasov, na višini 6000 km, kateremu so prav vsi strokovnjaki napovedovali maksimalno nekaj tednov življenja. Pa uspešnih zgodb s tem še zdaleč ni konec. Še letos naj bi v orbito poletel tudi slovenski čip za umetno inteligenco v vesolju SkyAI, ki po energijski učinkovitosti menda poseka celo Nvidiine čipe; tako vsaj pravi tokratni gost podkasta Apollolajka prof. dr. Iztok Kramberger, vodja Laboratorija za elektronske in informacijske sistem na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko univerze v Mariboru, in direktor inovacij v podjetju Skylabs. Zanimivih zgodb kar ni zmanjkalo.

V zadnjem letu se je spremenilo res marsikaj in tako lahko tudi vesolje in vse dogajanje v bližnjih in bolj oddaljenih orbitah nenadoma opazujemo skozi precej drugačna očala.Obnašanje in tekmovanje velesil na Zemlji se pač še kako pozna tudi v vesoljskem sektorju, vesolje se iz prostora raziskovanja in sodelovanja z veliko naglico spreminja v prostor boja za prevlado, v katerem ima obvladovanje ustrezne infrastrukture osrednje mesto. To seveda Evropi povzroča nove glavobole, saj je po eni strani prek številnih projektov tesno povezana z ZDA, obenem pa na nekaterih področjih že občutno zaostaja. Kako se torej nova geopolitična realnost že pozna v vesolju? Kaj prinaša rast projektov t. i. dvojne rabe, kako velik in pereč problem je zaostajanje Evrope na področjih, ki segajo od dostopa do vesolja (raketnih zmogljivosti), prek satelitov za spletno komunikacijo, kot je Starlink, do divje zvenečih "moonshot" projektov, kot so podatkovni centri za umetno inteligenco v orbiti? Gost tokratne Apollolajke mag. Matija Renčelj, vodja raziskav pri Evropskem inštitutu za vesoljsko politiko, evropskem mislišču s sedežem na Dunaju.

Če vprašate Evropsko vesoljsko agencijo, vam bo vedno znova potrdila, da je močna stran Slovenije in slovenskih podjetij še zlasti tisto področje vesoljskih tehnologij, ki mu pravimo opazovanje zemlje. Čeprav sateliti prečešejo vsako ped Zemljinega površja, je šele z ustrezno geoinformacijsko podporo, s konkretnimi aplikacijami in uporabo umetne inteligence, mogoče iz satelitskih posnetkov dobiti tiste podatke, ki vam dejansko lahko kaj koristijo. Med slovenskimi podjetji na tem področju je tudi GeoCodis. Gost Apollolajke je bil tokrat njegov direktor Matjaž Ivačič, ki ga poslovne poti nadvse pogosto vodijo v dežele, kot so Uganda, Ruanda ali Južni Sudan. Satelitski podatki in ustrezne aplikacije so pač iskana in uporabna storitev vsepovsod. A Ivačičeva pot po oddaljenih krajih, kjer bi satelitski podatki lahko prišli prav, se je začela v iraškem Kurdistanu teden dni pred 11. septembrom.

Ste kdaj pomislili, da so zvezde, ki jih lahko opazimo na nočnem nebu, večinoma dvozvezdja? Samotarstvo, kakršno zaznamuje naše Sonce, je vse prej kot pravilo. Ne le da so dvozvezdja in večzvezdja v večini, prav posebna vrsta dvozvezdij (prekrivalna dvozvezdja) nam omogoča, da sploh lahko izvemo kaj konkretnejšega o vseh drugih zvezdah. Podoben prijem, ki astrofizikom omogoča razbrati celo bogastvo podrobnosti o zvezdah iz le nekaj fotonov svetlobe, ki prispejo do nas, jim obenem tudi omogoča, da lahko razberejo še neprimerljivo bolj drobne sledi daljnih planetov, ki jih obkrožajo. O zvezdah, eksoplanetih in o potencialnem življenju na njih, v tokratni Apollolajki izvemo ogromno, saj je gost vesoljskega podkasta vodilni strokovnjak za prekrivalna dvozvezdja, astrofizik dr. Andrej Prša, profesor na univerzi Villanova v Filadelfiji v ZDA. Skozi njegove roke (in orodja) gredo tako rekoč vsa novoodkrita prekrivalna dvozvezdja, od samega začetka pa je sodeloval tudi pri misiji Kepler, ki se je osredotočila prav na iskanje eksoplanetov. Pravi, da je le vprašanje nekaj let, da bomo imeli jasne dokaze tudi o življenju tam zunaj. Zakaj bo to v svojem bistvu zagotovo podobno življenju, kakršnega poznamo na Zemlji, in zakaj ga najverjetneje ne bomo našli okoli rdečih pritlikavk – daleč najpogostejših in najbolj dolgoživih zvezd – je le par zanimivosti iz tokratne Apollolajke.

Ker smo v prvem pogovoru z Markom Peljhanom prišli komaj do polovice njegove nadvse zanimive zgodbe, smo ga preprosto morali še enkrat zvleči v studio. In res ni bilo odveč. Od navdušenja na revolucijo malih satelitov, oblikovanja številnih idej za prvi slovenski satelit, iskanja raket v tujini pa do - končno - olajšanja ob uspešni izstrelitvi Nema-HD. Vmes se je zgodilo tudi nekaj domačih poskusov, kako izdelati raketo, in lekcij, kako se to ne počne. Nismo mogli niti mimo bolj sodobnih, temnejših zgodb vesoljskega sektorja, kot so nevarnosti avtonomnega orožja in vojskovanja v vesolju, a tu so tudi bolj navdihujoče zgodbe, kot je bilo denimo tridnevno srečanje z legendo Arthurjem C. Clarkom. In če prvega dela pogovora še niste poslušali, je na voljo tukaj.

Od kod se je vzel navdih za prvi slovenski satelit, se je pred leti, ko smo (in to večkrat) čakali na izstrelitev slovenskih satelitov, spraševal Aljoša. Da je za vse skupaj kriv (ali pa zaslužen) Marko Peljhan, intermedijski umetnik in profesor na kalifornijski univerzi v Santa Barbari, je bil morda nekoliko presenetljiv odgovor. Ali pa tudi ne. Za vse, ki poznajo Marka Peljhana in njegovo umetniško ustvarjanje, ki je od nekdaj povezano z najsodobnejšo tehnologijo, še zlasti vesoljsko, je samoumevno, da je na idejo za slovenski satelit prišel prav on. Za vse, ki ga ne, pa bo vse jasno po tem pogovoru, v katerem nas Peljhan popelje skozi ključne postaje v življenju: od navdušenega radioamaterstva v otroštvu v Novi Gorici, prek izletov v Zvezdno mesto, da je organiziral videokonferenco med kozmonavti na Miru in Slovenijo, do hekanja satelitov, ko je analogna tehnologija to še dopuščala.

Mednarodna pogodba o vesolju (angl. Outer Space Treaty) je nastala leta 1967 in še vedno velja. Med drugim določa, da mora biti raziskovanje in uporaba vesolja v korist vseh držav in da si nihče v vesolju ne more ničesar prilastiti. A razpon tega, kaj danes je mogoče, se je od časa prve vesoljske tekme med ZDA in Sovjetsko zvezo temeljito razširil, odprle so se povsem nove in še nedavno nepredstavljive možnosti. Načrtuje se postojanke na Luni in Marsu ter zasebne vesoljske postaje, nič presenetljivega niso več niti ideje o rudarjenju na asteroidih, število načrtovanih satelitov v orbiti pa gre v več deset tisoč. Vse bolj očitno postaja, da vedno več zainteresiranih strani, naj gre za države ali zasebna podjetja, razmišlja o tem, kako bi pogodbo o vesolju zaobšli oziroma postavili v oklepaj, ter si postavili nove, tudi pravne, temelje za nova vesoljska osvajanja. Vesoljsko pravo in poskusi njegovega spreminjanja so v središču tokratne ApolloLajke, v kateri je gostja Iva Ramuš Cvetkovič, mlada raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

Sonce je tako običajna zvezda, da ga pogosto kar nekoliko zanemarjamo. Konec koncev, vesolje je polno najbolj čudnih pojavov. A brez Sonca ne bi mogli kaj dosti razmišljati o tem čudnem vesolju. Pa seveda tudi ne brez Zemlje in njenega magnetnega ščita (ki je nekoč, 500 milijonov nazaj, skoraj povsem ugasnil, kar - mimogrede - sumljivo sovpada s časom t. i. kambrijske eksplozije življenja).Skratka, Sonce in Zemlja sta nadvse zanimiv par in ko prispe do nas kakšnem večji izbruh koronarne mase s Sonca, lahko dobimo resno geomagnetno nevihto. Te so vir spektakularnih polarnih sijev, kakršnega smo lahko tudi v Sloveniji občudovali v mesecu maju. Toda iz zgodovine vemo za nevihte, ki bi danes lahko povzročile hude težave naši na elektriki in elektronskih napravah zasnovani civilizaciji. V fosili pa se skrivajo zapisi o še neprimerljivo silovitejših dogodkih. Z raziskavami Sonca in vesoljskega vremena se ukvarja tokratni gost ApolloLajke astrofizik dr. Primož Kajdič z Oddelka za vesoljske znanosti Geofizikalnega inštituta Mehiške nacionalne avtonomne univerze v Cuidad de Mexico, ki je sicer tudi zavzet komunikator znanosti. Spremljate ga lahko na njegovem Sončnem blogu.

V drobcu svetlobe je skrito ogromno informacij. Če jih seveda znaš prebrati. Če pa svetlobni drobci do nas prihajajo skozi prostranstva vesolja z oddaljenih zvezd, lahko v njih razberemo zgodovino celotne galaksije in razvoj vesolja. S tovrstnim branjem zvezdne svetlobe se ukvarja astronomska spektroskopija in tokratni gost ApolloLajke dr. Janez Kos s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Kako so torej izgledali večji in manjši trki galaksij in kakšne sledi so zapustili? Zakaj bi bilo zanimivo priti na sled sestrskim zvezdam našega sonca in zakaj je to skoraj nemogoče? Kako bi bilo živeti nekje v središču galaksije ali v zvezdni kopici? In kaj bi se zgodilo ob hipotetičnem scenariju, da v naše osončje prileti kakšna zvezda? To je nekaj zanimivih vprašanj, ki smo se jih lotili v ApolloLajki.

Podjetje Intuitive Machines se je s pristankom sonde Odisej uspešno vpisalo v zgodovino kot prvo zasebno podjetje, ki mu je uspelo pristati na Luni. Kaj se je pri tem vendarle zalomilo in zakaj? Kaj prinaša intenzivni vstop zasebnega sektorja na področje vesolja? Vsekakor je povedno, da so zasebniki (beri: SpaceX) vsaj področje dostopa do vesolja temeljito pretresli, pocenili in obenem pomnožili polete v orbito. Zakaj je pravzaprav Falcon tako zanesljiv, kako poteka razvoj Starshipa in kaj novega prinaša Vulcan Centaur? Je satelitov v orbiti morda že zdaj preveč in kako je z idejami o rudarjenju asteroidov, s tovarnami v orbiti in še številnimi drugimi zamislimi za novo vesoljsko dobo. Gosta sta tokrat dva: prof. dr. Matevž Dular s Fakultete za strojništvo UL in prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko UL.

Ste se kdaj spraševali, kakšen je občutek, ko vas k tlom ne veže vsa sila gravitacije? Včasih, ampak samo včasih, je tako reč mogoče spoznati, ko zasleduješ neke povsem druge cilje. Denimo, če te zanima, ali je mogoče zobe popraviti, pobrusiti in zaplombirati tudi v breztežnostnem prostoru, na primer na dolgi plovbi po vesolju. Tega se je lotil študent stomatologije Tine Šefic s kolegi v projektu SpaceDent. In vse se je začelo, kot je Tine Šefic v e-novicah Evropske vesoljske agencije opazil razpis za študentske raziskave in se nanj prijavil ….

Tekme radi spremljamo, ker so napete, ker je zanje potrebno vse znanje in vrhunska pripravljenost in ker nikoli ne vemo, kako se bodo razpletle. To ne velja samo za šport, velja marsikje, tudi v vesolju. Stvari so postale v zadnjih letih precej bolj napete, ko so se v dogajanje visoko nad Zemljinem površju spet vrnilo tekmovanje, kdo se bo prej uspešno udomačil vsaj na Luni, če ne tudi na Marsu. Potek in razplet aktualne vesoljske tekme, naj bo med državami, kot sta zdaj predvsem ZDA in Kitajska, ali pa med podjetji, ki jih tudi ni malo, utegne pomembno določiti tudi geostrateško moč tu na Zemlji. Tako bi vsaj lahko sklepali na podlagi velikega zgodovinskega precedensa, vesoljske tekme izpred dobrega pol stoletja med ZDA in Sovjetsko zvezo. Zmago ZDA, pristanek Apolla 11 na Luni, je po ocenah spremljalo okoli 650 milijonov ljudi po vsem svetu. Tudi pri nas. Pristanek na Luni je takrat na TV Ljubljana v neposrednem prenosu komentiral Boris Bergant, dolgoletni televizijski novinar, urednik in sploh vsestranski RTV-jevec, tokratni gost Apollolajke.