Advertise on podcast: Glasovi svetov

»Na slovenskem podeželju so znali ustvariti svoj svet s svojimi pravili, ne glede na to, kaj se je od njih pričakovalo od zgoraj.«Učbeniki zgodovine nas učijo o velikih dogodkih naše preteklosti: o vzponu in padcu Habsburške monarhije, prehodu iz fevdalizma v kapitalizem, o brutalnosti obeh svetovnih vojn, fašističnem nasilju Italije in vzpostavitvi socialistične Jugoslavije. In vendar se ti veliki premiki nikoli niso odvijali v praznem in abstraktnem prostoru. Odvijali so se v hišah, na trgih in njivah ter v šolskih klopeh resničnih ljudi. V današnjih Glasovih svetov bomo na zgodovino pogledali prav s te perspektive in skušali našo preteklost uzreti skozi Tomaj - kraško vas, v kateri so ljudje skozi pet stoletij vse te tektonske zgodovinske premike doživljali na lastni koži in se po svojih močeh prilagajali vedno novim političnim in ekonomskim okoliščinam. Gosta sta urednik obsežne monografije z naslovom Tomajci: Slovenska zgodovina v malem zgodovinar dr. Aleksander Panjek s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem ter ena od avtoric prispevkov za zbornik, dr. Meta Remec z Inštituta za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Tomajci pri opoldanskem odmoru l. 1926, fotografiral Veno Pilon, hrani Slovenski etnografski muzej, objavljeno z dovoljenjem

Območje, na katerem se dogaja vse hkrati: zgodovina prihodnosti, bojišče velesil, kolonizacija, še opaznejše podnebne spremembe, ki med drugim odpirajo nove trgovske poti, plenjenje in rudarjenje naravnih bogastev. In še marsikaj. Če je še leta 1987 zadnji voditelj Sovjetske zveze Mihaíl Gorbačôv ob koncu hladne vojne dejal, da je Arktika območje miru, se temu zdaj lahko samo nasmihamo. Zakaj je tako, v novi knjigi, že enajsti po vrsti, Vroči sever: Frontna črta prihodnost iz založbe UMco, dobro pojasni dolgoletni novinar Dela Boštjan Videmšek, ki bolj kot v pisarni svoje zgodbe piše na terenu. V njej opisuje, kako zelo napetemu in konfliktnemu dogajanju smo priče na visokem severu, na Arktiki in na subarktičnem območju – Grenlandiji, na norveškem Sválbardu, na Švedskem in ob finsko-ruski meji. Foto: Pixabay, mariohagen

Analiza notranjih razlogov za zaton moči zahodnega sveta ob delu francoskega antropologa in zgodovinarja Emmanuela Todda»Imperij je velik in razpada hrupno in besno. Že zdaj je policentričen, razdeljen glede ciljev, shizofren.« Tako Zahod z Združenimi državami Amerike v svojem središču opiše francoski zgodovinar, socialni antropolog, demograf in politolog Emmanuel Todd, ki v svoji nedavno izdani knjigi Propad Zahoda ponuja precej nekonvencionalen pogled na krizo zahodnega sveta. Te namreč ne pripisuje le ekonomskemu pešanju, ampak kulturnim in družinskim strukturam ter duhovni, vsebinski izpraznjenosti te faze zahodne civilizacije, ki jo po njegovem povzroča neracionalno in samouničujoče delovanje zahodnih držav, ki naj bi bile vse manj v stiku z resničnostjo. In ker je ob dogajanju zadnjih let tudi marsikdo, ki tradicionalno ni gojil skepse do zahodnih elit, začel dvomiti ne le v njihovo iskrenost in moralnost, ampak morda celo v njihove sposobnosti branjenja interesa lastnih držav, se vsak globlji poskus razmisleka o tem, kaj se pravzaprav dogaja z Zahodom, zdi dobrodošel. Ob Toddovi antropološki diagnozi se bomo o krizi Zahoda v tokratnih Glasovih svetov pogovarjali z dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay

Ali je mogoče ohraniti mladostno odprtost, ne da bi se izognili odgovornosti odraslega življenja? Ali je odločitev za eno pot nujno tudi odpoved drugim možnostim? Kdaj svoboda postane pravzaprav beg pred življenjem?Kaj pomeni biti odrasel? Ali je odraslost predvsem odpoved svobodi, številnim možnostim, zanikanje odgovornosti? Ali pa se prava svoboda začne šele takrat, ko znamo sprejeti omejitve in se za nekaj odločiti? Švicarska analitičarka Marie-Louise von Franz je v knjigi Puer aeternus oziroma Večni mladenič opisala človeka, ki se težko poslovi od mladosti, od neskončnih možnosti in svobode. Kaj lahko ta več kot šestdeset let stara knjiga pove današnjemu človeku? In kdaj je ohranjanje »otroka v sebi« nekaj dragocenega; kdaj pa postane način, kako se izognemo odgovornosti? O puer aeternusu, nezavednem, svobodi, odraslosti in odnosih s prof. dr. Vesno Švab, psihiatrinjo, psihoterapevtko in profesorico, ki je k drugi slovenski izdaji knjige Puer aeternus avtorice Marie-Louise von Franz (Umco 2022) napisala spremno besedo. Foto: Slika je simbolična/ Pixabay

Čeprav je Mao, ki je deželi na oni strani velikega zidu vladal med letoma 1949 in 1976, odgovoren za trpljenje in smrt milijonov Kitajk in Kitajcev, v svoji domovini vendarle velja za nespornega junaka. Zakaj?9. septembra 1976, pred pol stoletja torej, je v Pekingu umrl Mao Zedong. Komunistični politik, ki se je rodil decembra leta 1893 na podeželju v južni provinci Hunan, se je v kitajsko zgodovino z velikimi pismenkami vpisal najpozneje 1. oktobra leta 1949, ko je na pekinškem Trgu nebeškega miru razglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske. No, tej, ljudski Kitajski je Mao potem tudi načeloval naslednjih 27 let in bil neposredno odgovoren za osupljiv niz napak, katastrof in zločinov – od zatrtja kampanje stotih cvetov, ki naj bi sicer spodbujala javno izražanje kritičnih mnenj in pripomb, prek t. i. velikega skoka naprej, poizkusa hitre industrializacije dežele na oni strani velikega zidu, poizkusa, ki se je iztekel v naravnost apokaliptično lakoto, do velike kulturne revolucije, med katero so mladi rdeči gardisti z Maovo rdečo knjižico v rokah uničili na tisoče templjev, palač in drugih vidnih simbolov kitajske starodavne civilizacije. Človeška življenja, ki so bila med vsemi temi brutalnimi pretresi izgubljena, lahko štejemo v desetinah milijonov, preživeli pa najbrž še danes živijo z globoko travmatičnimi spomini na Maovih 27 let na oblasti. In vendar ni dvoma – Mao Zedong je na Kitajskem danes junak. Njegovi portreti in kipi krasijo pisarne in mestne trge od ruske do vietnamske meje, Komunistična partija pa je njegovo zgodovinsko vlogo že pred časom uradno ovrednotila takole: Mao naj bi sicer res bil 30 odstotkov slab, a bil naj bi tudi 70 odstotkov dober. Ob tej partijski igri procentov je kaj lahko zamahniti z roko, češ cenena propaganda oblastnikov, a če to storimo, se slej ko prej prikrajšamo za širše razumevanje novejše kitajske zgodovine, razumevanje, ki bi nam utegnilo še kako priti zdaj, ko je Ljudska republika drugo gospodarstvo sveta in ko očitno tudi že precej uspešno tekmuje z Združenimi državami Amerike za položaj svetovne velesile številka ena. Zato smo se v tokratnih Glasovih svetov spraševali, kaj partija pa tudi milijoni navadnih Kitajk in Kitajcev Mao Zedongu štejejo v dobro in zakaj naj bi to dobro vendarle odtehtalo vse trpljenje in vse smrti, za katere je odgovoren? – Odgovor na to zagatno vprašanje nam je pomagala iskati dr. Maja Veselič, sinologinja in predavateljica na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: propagandni plakat z Maovo podobo, razstavljen v Anrenu v tamkajšnjem Muzeju značk, ur in pečatov iz rdeče dobe (Goran Dekleva)

Koliko je v sodobni družbi, ki se večinoma ukvarja s hiperprodukcijo, tako dela kot užitka, tudi strahu, sploh časa za razmislek, za notranji dialog o minevanju, o smrti. O nečem tako neizogibno življenjskem in gotovem. Velikokrat mi pride na misel izjava ameriškega režiserja Woodyja Allena, ki jo je seveda začinil s svojim značilnim črnim humorjem, ko je rekel: »Ne bojim se smrti, samo nočem biti zraven, ko se bo to zgodilo.« Ampak dokončnost, vsaj zemeljska dokončnost v telesu, izgube bližnjih oseb sploh, so ene najtežjih preizkušenj v življenju. Še posebej pa je težko, če izguba doleti otroka ali mladostnika. Smrt starša, sorojenca, starega starša ali druge pomembne osebe, pogosto globoko zareže v otrokovo doživljanje sveta, njegov občutek varnosti in vsakodnevno bivanje. Šola je vse pogosteje otrokov drugi dom, zato postane pomemben prostor, kjer otrok s svojo bolečino ne bi smel ostati sam. Učitelji, svetovalni delavci in drugi strokovni sodelavci se ob takšnih situacijah pogosto znajdejo pred zahtevnim vprašanjem: kako k otroku pristopiti varno, spoštljivo in podporno? Zato je nastal priročnik za učitelje in strokovne delavce, kot podpora otrokom in mladostnikom v času žalovanja – Ko bolečina pride v razred, njegova avtorja pa sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov. Miha Zimšek – sodelavec na programih Slovenskega društva Hospic. Deluje na odboru Murska Sobota kot koordinator spremljanja in vseh ostalih programih ter aktivnostih društva. Pri društvu je 17 let, od tega je bil 10 let prostovoljec. Je tudi vodja programa žalovanje otrok in mladostnikov, kamor sodi tudi tabor Levjesrčni Rok Kuralt - strokovni delavec na območnem odboru Ljubljana Slovenskega društva Hospic, 7 let je bil tudi prostovoljec

Ljubljana potrebuje več programov za brezdomne uporabnike in uporabnice drog.Na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani letos obeležujejo 20-letnico delovanja Centra za študij drog in zasvojenosti. Konec junija so ob tej priložnosti pripravili posvet. Srečanje je bilo namenjeno pomembni in aktualni temi zmanjševanja škode na področju uporabe drog in drugih zasvojenosti ter refleksiji preteklosti in izkušenj, ki so nastale na tem področju od devetdesetih let preteklega stoletja dalje, so zapisali v vabilu na posvet. O problematiki drog, zasvojenosti in brezdomstva se bomo v tokratni oddaji pogovarjali s strokovnjakinjama. To sta doktorica Vera Grebenc in doktorica Amra Šabić. Z njima se je pogovarjala Urška Henigman.

Letošnja poletna sezona je bila znova tudi sezona gozdnih požarov in zdi se, da gre za trend, ki postaja vse pogostejši. Konec koncev zdaj že skoraj vsako leto zabeležimo nov globalni temperaturni rekord in vsi kazalniki kažejo, da tudi tokrat ne bo nič drugače.Kako se torej na vse bolj vročem planetu spreminjajo gozdovi in v kolikšni meri se sploh lahko prilagajajo nenehnemu dvigovanju temperatur? Kakšni bodo čez nekaj let ali desetletij, ko se nam, ob različnih možnih podnebnih scenarijih, obetajo le še mnogo bolj neprijazne razmere? To so vprašanja, na katera bodo v Glasovih svetov odgovarjali klimatologinja mag. Mojca Dolinar, vodja Urada za meteorologijo, hidrologijo in oceanografijo na Agenciji za okolje; prof. dr. Robert Brus z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani ter dr. Andreja Nève Repe z Zavoda za gozdove. Foto: Avgust 2026 v Bohinjski dolini, avtor fotografije Primož Šenk, Zavod za gozdove

Kako je mogoče, da so ameriški ustanovni očetje zaneseno govorili o življenju in svobodi in zasledovanju sreče kot pravicah, s katerimi da je obdarjen sleherni človek, potem pa so v svoji republiki dopustili suženjstvo?V začetku julija so Združene države Amerike praznovale 250. obletnico razglasitve neodvisnosti. V primerjavi s kakšno Kitajsko, Etiopijo ali Portugalsko je Amerika seveda zelo mlada država, a to nikakor ne pomeni, da nima pomembne, globalno odmevne pa tudi zagonetnih notranjih protislovij polne zgodovine. Eden največjih paradoksov te zgodovine pa je slej ko prej tale: kako je mogoče, da so ameriški ustanovni očetje zaneseno, navdahnjeno govorili o življenju in svobodi in zasledovanju sreče kot samorazvidnih pravicah, s katerimi da je obdarjeno sleherno človeško bitje, potem pa so v svoji republiki dopustili suženjstvo? In nadalje: kako je možno, da se država, ki je – nikakor ne neupravičeno – dolgo veljala za nesporen svetilnik svobode in demokracije, v četrt tisočletja še ni uspela otresti toksične družbeno-politične dediščine sužnjelastništva in rasizma? To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali, ko smo ob koncu junija, nekaj dni pred ameriškim 250. rojstnim dnem torej, pred mikrofonom gostili dr. Ireno Šumi, predavateljico na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, ki se v znanstveno-raziskovalnem smislu posveča preučevanju antropologije nacionalizma, rasizma in antisemitizma. Košček tega pogovora smo 30. junija sicer že objavili v kontekstu oddaje Intelekta na Prvem, no, v tokratnih Glasovih svetov pa diskusijo z dr. Šumi objavljamo v celoti. Foto: voditelji gibanja za državljanske pravice med pohodom na Washington avgusta 1963, na katerem je imel Martin Luther King ml. znamenit govor, v katerem je razvil svojo »sanjsko« vizijo prihodnjih medrasnih odnosov v Združenih državah Amerike (Rowland Scherman / Wikipedia, javna last)

Kako misliti nuklearno dobo in na kakšne načine je izum jedrskega orožja vplival na vojskovanje, diplomacijo, znanost in človekov položaj v svetuOdkar so Združene države na Hirošimo in Nagasaki odvrgle atomski bombi, svet ni več isti. Drugačen je zrak, ki ga dihamo in vse od tistega trenutka vsebuje sevanje, drugačna je zemlja, ki je bila deležna sevanja ne le dveh uradno odvrženih bomb, ampak tudi več kot dva tisoč še močnejših bomb, ki so jih velesile poizkusno detonirale v nadaljnjih desetletjih. Spremenile pa so se tudi manj oprijemljive reči: spremenil se je način, kako se odvijajo vojne in diplomacija, spremenil se je način, kako se financira znanost, morda ni isti niti položaj človeka v svetu, ki ima naenkrat zmožnost Zemljo čez noč spremeniti do nerazpoznavnega stanja, v katerem se naše življenje - vsaj v dosedanji obliki - ne bi moglo nadaljevati. Kljub enormnim razsežnostim dejstva, da smo ljudje dejansko ustvarili nekaj tako uničujočega, pa se s tem danes razmeroma malo ukvarjamo. Če je bil prvih nekaj desetletij strah še otipljivo navzoč, kubanska kriza, ki je svet pahnila na sam rob jedrske vojne, pa je dejansko pripeljala do nekaterih obsežnih sporazumov in omejitev oboroževanja, se zdimo danes kar nekako pomirjeni s tem, da ima vsaj 9 držav na svetu atomsko bombo in da je atomsko orožje prav v vsakem trenutku v pripravljenosti za uporabo. Še več, celo opuščanje težko doseženih sporazumov in napovedi testiranja jedrskega orožja, ki se ravnokar dogajajo, nas ne pretresejo zares. V tokratnih Glasovih svetov bomo govorili o tem, zakaj tako težko mislimo atomsko dobo ter kako je atomsko orožje pravzaprav spremenilo naš svet. Gosta v studiu sta znanstveni sodelavec pedagoškega inštituta in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije univerze na Primorskem dr. Igor Bijuklič ter zgodovinar in novinar Dnevnika Gal Krizmanič. Oddajo, ki ste jo že lahko slišali v Intelekti na Prvem, je pripravila Alja Zore. Foto: Ameriško testiranje jedrskega orožja 1. novembra 1951 v Nevadi, Wikipedija, javna last

Hrana se res dotika vsega. Odnos do prehrane pa sega globoko v človekovo osebnost. Pri prehranjevanju nikoli ne gre samo za potešitev lakote, ampak tudi izraz, kako smo se naučili gledati na svet. Resda jemo, zato, da živimo, vendar je tudi obilje trenutkov, načinov in priložnosti, v katerih živimo, zato, da jemo (Claude Levi -Strauss). Pomembnost hranilne vrednosti zaužite hrane je tako neprimerljivo manjša od pomembnosti njene simbolne vrednosti. In, če je ne delimo z drugimi, tako pojasnjuje nauk stare brahmanske teologije, ubijemo njeno bistvo. Zdi se, da ukvarjanje s hrano in kuhanje, še nikoli ni bilo tako priljubljeno in izpostavljeno in pomembno, celo zapovedano, hkrati pa sila razpršeno, kot je v dobi, ki jo živimo. Kaj povemo o sebi in našem doživljanju sveta s tem, kako se prehranjujemo? Hrana kot življenjski slog, torej. O tem smo debatirali tokrat, z nami so gostje: - mag. Jernej Ogrin - inženir prehrane, prehranski svetovalec in ustanovitelj podjetja Zadnja dieta - Mario Sambolec - trener in nutricionist z več mednarodno priznanimi licencami s področja coachinga, prehranskih in vadbenih znanosti, ustanovitelj in vodja podjetja Feelgood, pod okriljem Fitnes Zveze Slovenije predava in izobražuje trenerje, športne delavce ter prehranske svetovalce - dr. Ajda Urbas - specialistka interne medicine iz ZD Koper, tudi predsednica društva Sladko na kratko, društva za ozaveščanje o zdravem življenjskem slogu in preprečevanju sladkorne bolezni

Umetnost vojne mojstra Suna, znanega tudi pod imenom Sunzi, je klasično besedilo starodavne kitajske vojaške strategije, ki ohranja svojo vrednost tudi v današnjem času. Nastalo je pred skoraj dvema tisočletjema in pol. To je bilo obdobje, ko so kitajski kulturni prostor skozi dolga stoletja definirale nenehne vojne, intrige in spletke med številnimi tekmujočimi državami, obenem pa ta čas velja za zlato obdobje kitajske misli. Umetnost vojne je v marsičem paradoksalen tekst, ki zagovarja kontradiktorne strategije, če le vodijo k zmagi, tudi ter se obenem vztrajno vrača k pozivom k miru. V današnjem času, ko vse kaže, da spremljamo konec mednarodnopravnega sistema, ki je po drugi svetovni vojni zagotavljal sorazmerno stabilnost odnosov med državami po svetu, in se zdijo še včeraj trdna zavezništva vse bolj vprašljiva, vojne pa vse pogostejše, se ne zdi povsem odveč, če si nekoliko podrobneje pogledamo spoznanja mojstra Suna in druge lekcije iz obdobja vojskujočih držav ter preverimo, kako so današnji rivalstva videti skozi lekcije izpred dveh tisočletij in pol. Gostji v Glasovih svetov sta sinologinji prof. dr. Nataša Vampelj Suhadolnik ter doc. dr. Maja Veselič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pogovor je bil premierno na sporedu marca letos v oddaji Intelekta. Foto: Glineni vojščaki iz grobnice prvega cesarja, ki je z združitvijo celotnega kitajskega kulturnega prostora zaključil obdobje vojskujočih se držav, vir: Wikipedia, By kevinmcgill from Den Bosch

Danes veliko ljudi išče podatke, nasvete in pojasnila o zdravju in boleznih tudi – ali predvsem – na svetovnem spletu. »Iskreno povem, da me je na začetku naziv influencer malo motil. Zdaj pa sem nanj ponosen,« pravi znani zdravnik in vplivnež David Zupančič. Infektolog iz Kliničnega centra v Ljubljani ima na družbenem omrežju Instagram več kot 45.000 sledilcev oziroma – v jeziku družbenih omrežij – foloverjev. Stavi na oseben pristop, saj pravi, da mora vplivnež v vsako svojo objavo dati nekaj sebe. Danes veliko ljudi išče podatke, nasvete in pojasnila o zdravju in boleznih tudi – ali predvsem – na svetovnem spletu. Če nekateri še vedno najraje googlajo, pa drugi že raje uporabljajo ChatGPT. Raziskovalci pa so zaznali še en trend, ki je tako rekoč eksplodiral med pandemijo covida. Zelo je naraslo število tako imenovanih zdravstvenih vplivnežev oziroma zdravstvenih influencerjev. Eksplodiralo pa je tudi število njihovih sledilcev – ljudi, ki informacije o zdravju in boleznih iščejo pri vplivnežih na družbenih omrežjih. Strokovnjaki opozarjajo, da ima ta trend lahko tako pozitivne kot tudi negativne plati. Več v oddaji Glasovi svetov. Sodelujejo: Raziskovalka in pedagoginja prof. dr. Tanja Kamin (Fakulteta za družbene vede v Ljubljani), filozof in esejist prof. dr. Tomaž Grušovnik (Pedagoška fakulteta v Kopru) in zdravnik vplivnež David Zupančič (@david.zupancic). Kolega Iztok Konc je tematiko lani jeseni že predstavil poslušalcem našega Prvega programa v oddaji Intelekta; zdaj pa k poslušanju vabi tudi vas – poslušalke in poslušalci programa Ars. Foto: Slika je simbolična/ Pixabay

Po bureku in kranjski klobasi je zdaj svojo antropološko in kulturološko obravnavo doživela tudi slivovka, pijača, ki je tudi praksa prehajanja, prilagajanja, prenašanja, lingua franca nekdanjega jugoslovanskega vsakdana, prehrambeni izdelek, ki tudi danes zaznamuje območja nekdanje skupne države. Toda kako lahko ena sama pijača zaznamuje celoten narod? Odgovore na to je poskušal poiskati dr. Jernej Mlekuž, ZRC Sazu, in avtor knjige Bratstvo in slivovka, o vsebini katere govorimo v oddaji Glasovi svetov. Foto: Wikipedia

Z dr. Klemnom Lahom, dolgoletnim učiteljem in članom Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, o težavah sodobne šole, permisivni vzgoji in "sončkih", krizno visoki bralni nepismenosti, o učiteljski avtoriteti in avtonomiji ter soodnosni moči in ranljivosti mladih in odraslih.