Advertise on podcast: Nedeljski gost

“Ljudje, ki jim je mar za mir, po koncu hladne vojne ne spimo dobro,” je pred dvema letoma na dan, ko so ruski tanki krenili proti Kijevu, dejal novinar Miha Lampreht. Velja za enega naših največjih strokovnjakov zapletenih odnosov Vzhodne Evrope. Leta 1989 se je kot skupni dopisnik RTV Slovenija in Dela iz Jugoslavije napotil v Sovjetsko zvezo. Leta 1996 se je vrnil iz Ruske federacije v Slovenijo. Od začetka njegove dolgoletne novinarske kariere se je spremenilo vse. Novinarstvo, tehnologija in svet. Ves čas je ostal zvest Radiu Slovenija − kot novinar, komentator, urednik ali kot direktor. Kljub radijski upokojitvi še vedno ostaja v miselnem ciklu analiziranja sveta okoli sebe, še bolj pa v telesnem gibanju. V tem se v resnici nikoli ni ustavil, saj je želja po odkrivanju drobnih stvari, ki jih ne moreš kupiti, preprosto prevelika. Od plezanja in alpinizma do kolesarjenja. V pogovoru tudi o tem, zakaj se vse bolj kaže, da je mir samo odsotnost vojne, česa se je naučil od Ane Politkovske, zakaj so ruske kriminalke drugačne in kako poteka učenje kitare. Z Miho Lamprehtom se pogovarja Gašper Andrinek.

Tako kot se je za Slovence, ozirom takrat za vso Jugoslavijo, v zgodovino zapisal 13. maj 1979, se je v zgodovino poljskega alpinizma zapisal 17. februar 1980. Poljska alpinista Krzysztof Wielicki in Leszek Cichy nista postala le prva Poljaka, ki sta osvojila Everest, ampak tudi prva človeka, ki sta bila na njem pozimi, kar je bil tudi prvi zimski vzpon na kateri koli osem tisočak sploh. Wielicki je pozneje kot peti človek na svetu osvojil Krono Himalaje, vseh 14 osemtisočakov, Cichy pa je prvi Poljak, z osvojenimi najvišjimi vrhovi vseh sedmih celin. Sta pripadnika generacije Ledenih bojevnikov, kot je National Geographic poimenoval generacijo poljskih alpinistov, ki so opravili kar 10 od 14 prvih zimskih vzponov na osemtisočake.

Slovenski slikar Jure Zadnikar že skoraj 30 let živi na grškem polotoku Halkidika. Končal je študij na Akademiji za likovno umetnost, sodeloval pri zasedbi Metelkove in umetniško opremil del Hostla Celica. Na študijski izmenjavi v Solunu je spoznal slikarko Fotini. Življenje sta si ustvarila v mestecu Kassandreia, kjer živita od leta 1997. Pravi, da svetloba v Grčiji drugače slika krajino kot v Sloveniji. Trava ima drugačne odtenke. Slovensko nebo je bolj modro kot grško. Kakšno je življenje ob morju, kje črpa navdih, kako z distance vidi Slovenijo, kakšna je Grčija 15 let po veliki krizi. Tudi o solunskih časih s košarkarjem Juretom Zdovcem in spominih na sorodnika Edvarda Kocbeka.

Rinko Golubović je eden najbolj prepoznavnih televizijskih in radijskih obrazov in glasov na področju nekdanje Jugoslavije. V svoji več kot 50 let trajajoči karieri se je tako na RTV Sarajevo kot pozneje v številnih zasebnih medijskih hišah preizkusil v vseh mogočih vlogah kot voditelj in novinar, bil je urednik, voditelj in snovalec tako informativnih kot zabavnih oddaj, med vojno v Bosni in Hercegovini tudi vojni poročevalec. Kot številni drugi njegovi sonarodnjaki je nekaj let kot begunec preživel v Kanadi, a se je vrnil v Sarajevo. V dneh pred 40. obletnico olimpijskih iger sodeluje v velikem medijskem projektu, s katerim bo mesto Sarajevo praznovalo to obletnico. Z njim se pogovarjamo o tem, kako so zimske Olimpijske igre leta 1984 zaznamovale mesto, o njegovi več kot polstoletni karieri v medijih in kako vidi medijsko-politično krajino v Bosni in Hercegovini.Pogovor se je izjemoma začel brez kave, a ob obvezni cigareti, kot se praviloma v Sarajevu začne vsak pogovor.

16 let je bil star, ko ga je vlak pripeljal v Dachau, prvega od šestih koncentracijskih taborišč, v katerih je preživel naslednje leto in pol, dokler se ni končala vojna. Zase pravi, da mu življenje v taborišču ni prišlo do živega in je lahko razmeroma normalno živel povojno življenje. Ta teden je izšla tudi njegova biografija – Nepojmljivo, v kateri le približno tretjino prostora nameni medvojnim dogodkom. Dušan Stefančič je bil namreč po vojni uspešen gospodarstvenik – doma in v tujini. Kot ena res zadnjih živih prič nekega groznega obdobja pa čuti poklicanost, da nas še enkrat opozori nanj. Smo namreč sredi zelo podobnih procesov, kot so se dogajali sredi tridesetih let prejšnjega stoletja.

Čas je za premik od antropocentrične k biocentrični etiki, doba antropocena nas bo v to prisilila, ali pa nas več ne bo, je v knjigi Vrt in prispodoba, ki je pravkar izšla pri švicarski renomirani založbi Birkhäuser, zapisala krajinska arhitektka, dr. Ana Kučan. Njeno raziskovalno delo se prepleta med Biotehniško fakulteto, kjer kot redna profesorica predava teorijo in oblikovanje krajine ter projektivnim birojem Studio AKKA, za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Med številnimi projekti biroja sta prav gotovo največja Športni park Stožice in Nordijski center Planica. V kakšno smer se obrača krajinska arhitektura, kakšne so današnje dileme, s katerimi se ukvarjajo krajinski arhitekti in kako se odzivat. Zakaj park Versalles velja za primer najbolj arogantne uzropacije oblasti in kakšno prispodobo ima vrt danes, o tem in še o čem v pogovoru z nedeljsko gostjo dr. Ano Kučan.

Poslovil se je legendarni dramski in radijski igralec Jurij Souček. "Igranje za otroke je krasna naložba," je dejal, ko je leta 2018 bil nedeljski gost na Valu 202. Takrat je postal dobitnik nagrade Franeta Milčinskega - Ježka za življenjsko delo in tudi ime tedna na Valu 202. Z Ježkom sta bila znanca, morda celo prijatelja, malo samotarja, malo kritika, v marsičem pa sta se strinjala. V srca slovenskih gledalcev in poslušalcev je, med drugim s kultno risanko Pipi in Melkijad, zapisan že zelo dolgo, najbolj pa ga povezujemo s predstavami in igrami za otroke. Za oddajo Lahko noč, otroci je prebral številne pravljice.

Anže Rozman je skladatelj. Ta oznaka mu je najljubša. Kot majhen otrok je z družino obiskoval koncerte Slovenske filharmonije, simfonikov RTV Slovenija in ugotovil, da v glavi sliši glasbo. Ne glasbe, ki jo je poslušal na koncertih, ampak nekaj čisto svojega.Tri desetletja kasneje je že šesto leto skladatelj produkcijske ekipe Bleeding Fingers Music v Santa Monici v ZDA. Po vseh zadanih in uresničenih ciljih zdaj predvsem uživa v komponiranju in življenju. Profesor Jani Golob mu je že na Akademiji za glasbo razložil, da mora pisati vsak dan, da ostane v formi. In je to tudi počel. Eden od rezultatov je tudi nominacija za nagrado Creative Emmy Awards.

Z nedeljskim pogovorom bomo odpotovali v čase, ko smo imeli na tekmovanju za Zlato lisico kar štiri slovenske slalomistke v prvi jakostni skupini. V čase »vražjih Slovenk«, ki jih je kot šef ekipe vodil legendarni Jaro Kalan. Dolgoletnega trenerja, v zadnjem obdobju profesionalne kariere tudi direktorja Smučarske zveze gosti Aleš Smrekar.

Pravi, da je v Sloveniji težko biti igralka. Večkrat so jo tudi podcenjevali in poskušali uvrstiti v predalčke. Čeprav se z moškimi kolegi odlično razume, odkrito priznava, da je tako gledališki kot filmski svet v Sloveniji domena moških. Kritična je tudi do vedno glasnejših pozivov k tradicionalizaciji žensk v družbi. Poudarja, da se moramo za že izbojevane pravice, vedno znova boriti.Tjaša Železnik je zaposlena v Mestnem gledališču Ljubljanskem. V dolgoletni karieri je igrala v številnih uprizoritvah. Za vlogo v filmu Kratki stiki je prejela vesno, za vlogo Marthe v drami Ta obraz pa Dnevnikovo nagrado za izjemno odrsko stvaritev. Vloga Ane Ban v televizijski seriji TV Dober dan jo je v začetku kariere zaznamovala, ampak se je je kasneje v karieri otresla. V pogovoru pove, kakšen je njen pogled na vedno bolj krut svet in na čedalje bolj cirkuško Ljubljano. Zakaj je treba na odru vzdrževati zdravo mero egoizma in biti tudi malo nor. Spregovori pa tudi o sproščenem otroštvu, zasebnosti in skrbi za prihodnost družbe, človeštva in svoje hčere. Tako kot pri prvem nedeljskem gostu v letu 2023, bodo na novega leta dan tudi pri Tjaši Železnik na mizi sarme, ob spremljavi dunajskih filharmonikov. S Tjašo Železnik se pogovarja Gašper Andrinek. Glasbeni izbor nedeljske gostje: Nick Cave & The Bad Seeds - Into My Arms Hamo & Tribute 2 Love - Lepe Stvari R.E.M. - Oh My Heart

Novinar Aleksandar Stanković bo na hrvaški javni televiziji kmalu vodil že tisočo oddajo Nedeljom u 2. Gre za unikatni pogovorni format, ki je s pristopom in neposrednostjo že dobri dve desetletji med najbolj gledanimi v celotni regiji, voditelj Stanković pa si je ustvaril legendarni status. Včasih deluje kot tožilec in odvetnik, združen v isti osebi neizprosnega spraševalca. A tudi Stanković je krvav pod kožo. Pred kratkim je v osebno-izpovedni knjigi razkril, da se že več kot 10 let bojuje z depresijo. O svoji bolezni govori odkrito, razmišlja o smislu obstoja, razlogih za nastanek depresije, morebitnih rešitvah, družini, veri in življenju. Tudi o manjših razlogih za srečo, vetru v laseh na plešasti glavi, navdušenju nad Tomosovimi motorji, boksu, petju, poeziji. Praznikih.

Če bi ugodila želji svojega očeta, bi bila Vida Drame Orožim računovodkinja na ljubljanskih Žalah, če bi bili časi njene mladosti drugačni, bi bila najbrž sopranistka, a je zelo zadovoljna, da se je odločila za medicino in opravila kar dve specializaciji.Kljub silovitemu napredku medicine, je Vida Drame Orožim, ime leta 2022 na Valu 202, vedno prepričana, da mora biti osrednje vodilo pri delu z bolniki misel Janeza Milčinskega, da je dober zdravnik je predvsem dober človek. Tudi po upokojitvi s svojim znanjem še vedno pomaga ljudem, ki jim življenje zaznamujejo demence in združenju vojnih invalidov, zadnja leta pa tudi vodi ljubljansko ljubljanske Ambulante Pro bono za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja.