Advertise on podcast: Podobe znanja

Meduze pogosto povezujemo le z neprijetnimi poletnimi srečanji, v resnici pa ta pradavna bitja igrajo pomembno vlogo v delovanju našega planeta. Gostja oddaje je raziskovalka, dr. Tinkara Tinta z Morske biološke postaje Piran, ki preučuje, kako meduze vplivajo na tako imenovano biološko ogljično črpalko in zakaj so meduze izjemno prilagodljive na spremembe v okolju. Z njo se bomo podali tudi na krov dveh raziskovalnih ladij, ki sta v Atlantiku in Pacifiku vsaka na svoj način iz globoke modrine pridvignili kar nekaj novih spoznanj o morju.

V pogovoru s filozofom in komparativistom preverjamo, kako je mogoče, da se svet sicer stalno spreminja, Iliada in Odiseja pa mirno vztrajata v samem jedru ne le grške, ampak tudi evropske in celo svetovne književnosti?Pravijo, da je Aleksander Veliki, ko se je odpravil na bojni pohod proti Perziji, spal z izvodom Iliade pod svojo blazino. Očitno je makedonski vojskovodja iz Homerjeve obdelave zgodbe o Ahilu pred obzidjem Troje črpal voljo, navdih, odločenost, vse tisto skratka, kar je na čisto subjektivni ravni potreboval, ko je ustvarjal svoj orjaški imperij. Ta drobna zgodovinska anekdota precej jasno kaže, kako visoko so stari Grki vobče cenili Homerja – postavili so ga na sam vrh Parnasa. To niti ni posebej presenetljivo, čeprav, kot vemo, tudi Heziod, Pindar, Sapfo, Ajshil, Sofokles in Evripid niso ravno od muh. Bolj nenavadno pa je, da je legendarni avtor Iliade ter Odiseje tam, v središču literarnega kanona torej, ostal naslednjih 2500 let. Kako je mogoče, da se svet sicer stalno spreminja, Homerjevi epski pesnitvi pa vsem političnim, gospodarskim, kulturnim in verskim pretresom oziroma preobratom navkljub mirno vztrajata v samem jedru ne le grške, ampak tudi evropske in celo svetovne književnosti? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo, ko smo pred mikrofonom Podob znanja gostili filozofa in komparativista, predavatelja na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, nedavno tudi prejemnika uglednega Šumijevega priznanja za obetavne mlade raziskovalce, dr. Blaža Zabela. Naš gost se je namreč zgodovini branja, interpretiranja in simbolnega valoriziranja Homerja posvetil že v svoji doktorski disertaciji, ki jo je leta 2020 obranil na ugledni britanski Univerzi v Durhamu, prav zdaj pa piše še knjigo, monografijo, v kateri bo svoja spoznanja o »homerologiji« strnil in nadgradil. Foto: dr. Blaž Zabel (Goran Dekleva)

Danes, ko je iskanje alternativnih virov energije, ena od prioritet, se vse več pozornosti namenja tudi geotermalni energiji. Slovenija je eno od območij, ki ima ta vir na razpolago tudi v obliki termalne vode, ki jo sicer že dolgo uporabljamo v zdraviliškem turizmu. Kakšne pa so potencialne druge možnosti uporabe geotermalne energije in kaj največ obeta? O tem se bomo v Podobah znanja pogovarjali s hidrogeologinjo, doc. dr. Nino Rman z Geološkega zavoda Slovenije.   Foto: Nina Rman (Klara Jurečič)

Umetno generirane podobe nastajajo v enormnih količinah in ločevanje med umetnimi in pravimi v številnih primerih ni več stvar izostrenega očesa. Naj gre za podobe z vojnih območij ali za ljudi, samo na podlagi prepričljivosti same podobe, ki jo gledamo, se danes le stežka odločimo, ali gledamo realno sliko oziroma posnetek ali ne. Problem s prepoznavanjem lahko imajo tudi biometrični sistemi, ki se danes uporabljajo že marsikje, recimo za avtomatizirano prehajanje meje. Možnosti za zlorabe, manipulacije in poneverbe so visoke, občutek nezaupanja in negotovosti pa vse bolj vseprisoten. Kje se v tem trenutku pravzaprav nahajamo in kakšne so aktualne strategije za naslavljanje določenih neželenih stranskih posledic vedno zmogljivejših modelov umetne inteligence? O vsem tem smo v Podobah znanja govorili s prof. dr. Petrom Peerom, predstojnikom Laboratorija za računalniški vid na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.

Še dolgo po tem, ko železarski, jeklarski in rudniški obrati zaprejo svoja vrata, je njihova okolica lahko močno onesnažena. Desetletja industrijskih dejavnosti, tudi iz časov, ko okoljski predpisi niti niso obstajali, ima namreč svoj dolg. Na teh območjih so se v tla naložile škodljive težke kovine, kot so svinec, kadmij in cink, ki se v okolju ne razgradijo in so, če jih zaužijemo, nevarna našemu zdravju. Takšna zemlja ni primerna za vrtnarjenje, ne za kmetovanje, ne za igro v peskovnikih. Kako se težkih kovin znebimo? Eden izmed načinov je, da zemljo kar operemo. Seveda pa to ni tako preprosto, kot se sliši. Gre namreč za skrbno načrtovan kemijski postopek čiščenja tal. Tokratni gost Podob znanja je prof. dr. Domen Leštan z Biotehniške fakultete, ki je v več slovenskih in tujih mestih s tehniko pranja tal, teh očistil težkih kovin.   Foto: Domen Leštan (Klara Jurečič)

Človek je vedno sobival z velikimi zvermi. V Sloveniji tako živijo medvedi, volkovi, risi in druge zveri. K nam se je v zadnjih letih priselil šakal. A v preteklosti so bile številne vrste, izrazito zlasti volk, preganjane in njihovo število se je občutno skrčilo, marsikje so povsem izginili. Z dolgoletnimi prizadevanji za njihovo ohranjanje se število divjih zveri znova povečuje, a v tem procesu se pojavljajo tudi konflikti. Ključno je vprašanje, kako torej zagotoviti sobivanje, da ni škodljivo za nobeno od vpletenih strani. Kako torej najbolj smiselno uravnavati populacije velikih zveri, v Podobah znanja pojasnjuje doc. dr. Hubert Potočnik z oddelka za biologijo Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani.

Prosojne elektronske naprave, denimo prosojni televizijski zasloni ter pametne steklenice, niso zgolj stvar prihodnosti.Pa vendar je težko doseči, da materiali prevajajo elektriko in hkrati prepuščajo svetlobo. Te omejitve je možno preseči s snovanjem novih materialov. Eden izmed načinov, kako na Institutu Jožef Stefan ustvarjajo materiale z novimi in drugačnimi lastnostmi, je tehnika plastenja. Ta pride prav tudi, ko želimo izdelati senzorje za zaznavanje nepravilnosti v koži ter senzorje, s katerimi je možno hitro in zanesljivo zaznati škodljive snovi v okolju, recimo insekticide. Kaj vse zajema razvoj takšnih materialov in katere nove lastnosti imajo tako imenovane debeloplastne in tankoplastne strukture, so zgolj nekatera od vprašanj, na katera nam je odgovore pomagala iskati tokratna gostja, prof. dr. Danjela Kuščer Hrovatin z Odseka za elektronsko keramiko Instituta Jožef Stefan. Foto: Danjela Kuščer Hrovatin (Klara Jurečič)

V pogovoru z arheologinjo, eno najboljših poznavalk rimske dobe na Slovenskem, smo si skušali oblikovati predstavo, kako so bili videti tukajšnja mesta, ceste in polja v prvih stoletjih našega štetjaPravijo, da je preteklost tuja dežela, v kateri ljudje mislijo in ravnajo drugače od nas. Zato si, globlje ko gremo v zgodovino, težje predstavljamo, kako je tam oziroma takrat pravzaprav potekalo življenje. Vzemimo, na primer, čas, ko so našim krajem vladali rimski cesarji, obdobje nekako od sredine prvega do sredine petega stoletja torej. Ko arheologi odkopljejo kako razbito oljenko, počeno amforo ali ostanke hipokavsta, si najbrž še lahko zamislimo, kako so si Rimljani razsvetljevali temne noči, kako so pili vino ali se ogrevali v dolgih zimskih mesecih, precej težje pa si tedanje življenje predstavljamo s panoramske, ptičje perspektive. Težko je namreč misliti, od česa so prebivalci največjih rimskih mest na naših tleh, torej Emone, Celeje in Petovione, živeli, kako so bila ta mesta povezana med seboj in kako so bila vpeta v politične in ekonomske strukture imperija, kako so živeli ljudje, ki pač niso prebivali v velikih mestih, kateri kulti in rituali so, ne nazadnje, osmišljevali njihova življenja. Pa še lahko nadaljujemo … Je po tedanjih standardih Poetoviona veljala za bogato mesto? Koliko hrane, ki so jo potrebovali prebivalci Emone, so pridelali na poljih v bližini mesta? So bili Celejani po večini ljudje, ki so se v Savinjsko dolino preselili iz Italije, ali so bili v glavnem iz okolice in torej keltskega izvora? Ob takih vprašanjih predstavna moč naše domišljije hitro klecne in tu slej ko prej potrebujemo pomoč strokovnjakov, poznavalk in poznavalcev rimske dobe na Slovenskem. Ena najboljših je zagotovo arheologinja, dolgoletna raziskovalka na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU, dr. Jana Horvat. Kot avtorica, soavtorica ali urednica se je podpisala pod več kot 10 monografij in celo kopico znanstvenih člankov o rimski dobi na Slovenskem, ki nam, vzeti skupaj, v živih barvah naslikajo podobo te, oddaljene preteklosti naših krajev. Nekaj fotografij, ki nam bodo to preteklost približali, smo v pogovoru z dr. Horvat posneli tudi v tokratnih Podobah znanja. Foto: dr. Jana Horvat (Goran Dekleva)

V svetu mikroorganizmov je lahko vsak encim, ki ga zna mikrob izdelati, svojevrstna prednost. Ta prednost je posebej izrazita pri nekaterih bakterijah in glivah, ki zmorejo s svojimi encimi razgraditi celulozo, ki gradi rastline in je celo najpogostejša biološka snov na Zemlji. In če je razgrajevanje celuloze za mikrobe vir hrane ter način preživetja, človek te njihove načine razgradnje posnema v tehnoloških procesih. Odpadni slama in žagovina na eni strani ter les, travna vlakna na drugi so namreč pomembne surovine za izdelavo papirja, oblačil, pa tudi biogoriva.Eden izmed načinov, kako bi lahko rastlinski material predelali ne s kemikalijami, temveč kar mikrobi samimi, so celulosomi - poseben preplet encimov in proteinov na površini teh enoceličnih organizmov. Na Biotehniški fakulteti tako iščejo okolju prijaznejše načine razgradnje celuloze, kar med drugim raziskuje tokratna gostja Podob znanja doc. dr. Maša Vodovnik z Oddelka za mikrobiologijo Biotehniške fakultete.   Foto: Maša Vodovnik (Klara Jurečič)

V ERC projektu Metastabilnost v kvantnih materialih in simulatorjih se dr. Denis Golež loteva vrste zanimivih vprašanj, ki utegnejo odpreti nove možnosti za razvoj kvantnih tehnologij.Danes razvoj kvantnih računalnikov, kvantnih simulatorjev in cele palete kvantnih senzorjev poteka izredno hitro. Nenavadne značilnosti snovi na najmanjšem, kvantnem nivoju je zdaj že mogoče s pridom uporabiti za izdelavo povsem konkretnih naprav in aplikacij, ki so kos nalogam, katerim običajne elektronske naprave niso. A te nove zmogljivosti temeljijo na prav specifičnih značilnostih kvantnih materialov. Kajti kvantne pojave je za praktično uporabo treba nekako ujeti v konkretni snovi. No, in pri vrsti kvantnih materialov pot do zanimivih, običajno skritih lastnosti vodi skozi t. i. metastabilnost. Tako ni presenetljivo, da se z raziskavami metastabilnih stanj v kvantnih materialih danes ukvarja ogromno znanstvenikov po svetu, presenetljivo pa morda je, da številnim eksperimentalnim odkritjem na tem področju teorija še ne zmore ponuditi dovolj natančnega okvira, kje bi bilo takšna stanja najbolje iskati. Te naloge se bo v okviru projekta Evropskega raziskovalnega sveta (t. i. Consolidator Grant) z naslovom Metastabilnost v kvantnih materialih in simulatorjih lotil doc. dr. Denis Golež z Instituta "Jožef Stefan" in Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Toda njegovi načrti segajo tudi v povsem praktične vode, kajti projekt odpira možnosti tudi za razvoj kvantnih stikal, odkritje novega stanja snovi in nov način za shranjevanje kvantnih informacij.

Proteini so tiste drobne molekule, brez katerih življenje, kot ga poznamo, sploh ne bi bilo mogoče. Omogočajo gibanje, prenos kisika, delovanje celic in še marsikaj.A danes znanstveniki ne raziskujejo več le proteinov, ki jih je ustvarila narava, temveč vse pogosteje tudi takšne, ki jih načrtujejo povsem na novo. Med njimi je tudi dr. Ajasja Ljubetič s Kemijskega inštituta v Ljubljani, ki raziskuje umetne proteinske strukture in razvija prve popolnoma načrtovane proteinske motorje, nekakšne nanorobotke, zgrajene iz proteinov. Decembra je za svoje delo prejel prestižna sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za utrditev raziskovalne poti, ki mu bodo v naslednjih letih omogočila, da to drzno idejo razvije še korak dlje. Kako sploh načrtujejo proteine, zakaj so proteinski motorji tako velik izziv in kam vse lahko to področje vodi v prihodnosti, je pojasnil v tokratnih Podobah znanja. Ajasja Ljubetič je kot strokovni sodelavec pripomogel tudi k nastanku serije o proteinih v okviru poljudnoznanstvene oddaje Frekvenca X na Valu 202. Vabljeni k poslušanju oddaj, v katere je vključen tudi intervju z Nobelovcem Davidom Bakerjem. Prvi del: https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/174912338 Drugi del: https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/174914397 Tretji del: https://podcasti.si/frekvenca-x/ep/proteini-gradniki-zivljenja-33-pred-nami-je-izjemno-obdobje-raziskovanja-ved-o-zivljenju/ Foto: Kemijski inštitut

Slovenski raziskovalci z Inštituta "Jožef Stefan" so nedavno podrli povsem nov mejnik. Razvili so način, kako lahko neposredno v živih celicah ustvarijo tridimenzionalne mikroskopske strukture, ki odpirajo povsem nove možnosti za raziskave znotrajceličnih procesov. Te strukture so namreč uporabne za sledenje celicam pa kot senzorji ali kot mikrolaserji. Kot demonstracijo te nove, osupljive zmožnosti pa so - v velikosti 10 mikrometrov - natisnili tudi podobo slončka in logotip inštituta.Novost pristopa je seveda uporaba 3D tiskanja neposredno v celice. 3D tiskanje je v zadnjih letih povsem revolucionirano proizvodnjo in odprlo nove možnosti, kaj in kako lahko nekaj izdelamo, pa naj gre za tako različne izdelke, kot so rakete ali pa, denimo, medicinski vsadki. A očitno tudi je postopek mogoč tudi znotraj nečesa tako majhnega in zapletenega, kot je celica, so zdaj dokazali v Laboratoriju za biofotoniko, mehko fotoniko in kvantno optiko, ki ga vodi dr. Matjaž Humar. Na kakšen način ta raziskava, ki je bila objavljena v reviji Advanced Materials, premika meje možnega na stičišču biologije, fizike in inženirstva, kot so zapisali v sporočilu za javnost, in kaj vse se z njo odpira, bomo v tokratnih Podobah znanja preverili v pogovoru s prvo avtorico članka, dr. Marušo Mur.

Zelene tehnologije, kljub temu da so paradni konj energetskega prehoda, niso brez pomanjkljivosti. Temeljijo namreč na surovinah, ki so v naravi redke, uporabljajo pa se za mnoge tehnološke rešitve: od vetrnic, sončnih celic, litij-ionskih baterij do vodikovih gorivnih celic. Ni torej presenetljivo, da se na tem področju razvijajo novi materiali, s katerimi bi po eni strani zmanjšali porabo redkih zemelj in plemenitih kovin, po drugi pa sam proces pridobivanja, shranjevanja in pretvarjanja energije celo izboljšali. Tudi pri vodikovih tehnologijah, zlasti tistih ki temeljijo na zelenem vodiku, se soočamo s podobno zagato. Vodik je reseda pogost element, a za njegovo pridobivanje iz vode in uporabo v gorivnih celicah potrebujemo katalizatorje, ti pa temeljijo na redkih plemenitih kovinah - denimo platini in iridiju. Kako torej razviti katalizator z manj plemenitimi kovinami? Kako vemo, da tak katalizator deluje učinkovito? Odgovore na vprašanja, ki se porajajo pri razvoju novih materialov - natančneje nanostrukturnih elektrokatalizatorjev - išče tokratna gostja Podob znanja, kemičarka dr. Ana Rebeka Kamšek iz Laboratorija za elektrokatalizo Kemijskega inštituta. Foto: Ana Rebeka Kamšek (avtor Jernej Stare)

Z genskimi terapijami so se v zadnjem desetletju odprle možnosti za zdravljenje bolezni, ki so bile nekdaj tako rekoč stvar usode. Danes je tako marsikatero gensko bolezen že mogoče zdraviti, predvsem po zaslugi tako imenovanih genskih škarij, metode crisper-cas, ki je povsem spremenila delo na vseh področjih ved o življenju, tudi v medicini. Toda obenem ima ta, z Nobelovo nagrado ovenčana metoda vendarle svoje omejitve, zaradi katerih pri celi vrsti genskih bolezni ne pride v poštev. Razvoju alternativnih metod spreminjanja genskega zapis s pomočjo posebnih encimov, imenovanih rekombinaze, se posveča dr. Tina Lebar s Kemijskega inštituta, ki je za svoj projekt EditYR prejela sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za raziskovalce in raziskovalke na začetku raziskovalne kariere.

Dr. Luka Vidmar z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU se kot raziskovalec dejavno posveča slovenski literaturi in kulturi med 16. in 19. stoletjem. Ob delu z dragocenimi rokopisi in ostalinami tistega obdobja pravi, da ga materialne priče preteklosti vsakič znova vznemirijo in odnesejo v drug čas, ob čemer viri niso le nosilci podatkov, temveč zgodbe, ki jih je treba znati povedati. Foto: Matjaž Tavčar