Advertise on podcast: Nebuloze

Čeprav naš Instagram sporoča, da z družino živimo neskončne počitnice, se jih v resnici bojimo. Sploh če imamo šoloobvezne sadove ljubezni iz prve triade, ki še niso samostojni, babice in dedke, ki še niso v pokoju in ki morda živijo v drugem mestu ali državi, za nameček pa nam predstojnica ali predstojnik zabičata, da med počitnicami lahko v kosu izkoristimo samo dva tedna dopusta. Potem imamo problem. Pravzaprav vsaj sedem tednov problemov, ker je počitnic letos za devet teh. Počitniške dejavnosti so drage, babice niso vedno na voljo, vas pa pet dni na teden med osmo in peto ni doma. Kaj storite? Koliko vas stane? Imate kakšen konstruktiven predlog? Povsem na koncu pa se moramo žal vprašati še najbolj bogokletno vprašanje: so počitnice nemara predolge?

Nekateri lokali in gostišča v zadnjem času uvajajo možnost plačila napitnine s plačilno kartico in to radi tudi namignejo. Pri gospodarski zbornici pravijo, da bodo nezadovoljni in težko ulovljivi delavci v gostinstvu zdaj bolj zadovoljni. Priznajmo pa, da vse skupaj malo diši tudi po ameriški praksi skoraj obvezne/prijazno vsiljene napitnine, ki plačilo strežnega kadra prelaga na končnega porabnika. Tako imenovani tringelt je v naših krajih precejšen tabu, ki po višini zneska niha med golim ničem, nekaj deset centi in lepimi zneski. Nebuloze zanima, kako si vi razlagate tradicijo napitnine. Kakšni so vstopni kriteriji, ki vas motivirajo k temu, da ob devet evrov in petdeset centov visokem računu rečete "kar deset naredi"? Kdaj ste popolnoma tiho in čakate neskončno brskanje za 50 centi? Kolikšen je ravno pravšnji znesek? Ali bi podprli obvezno napitnino?

Spola in njune družbene vloge se z novimi časi intenzivno spreminjajo. Že uporaba dvojine je za najbolj občutljive lahko sporna. Občutljivosti teme se vse bolj zavedajo tudi proizvajalci dobrin in storitev, za katere se je izkazalo, da so v kontekstu sodobne prebujenosti lahko sporni. V tej maniri je proizvajalec keksov domačica - v prevodu gospodinja - izvedel komunikacijski harakiri: pojmu gospodinja so dodali veznik in ter prilepili kup alternativnih vlog, ki pritičejo sodobni ženski, ki ni samo gospodinja: umetnica, programerka, menedžerka... Seveda se je vsul plaz kritik, saj so keksi ravno s tem eksperimentom na prvo mesto postavili pralni stroj. Trendu prenove dojemanja spolov in njihovih vlog se je priključit tudi danski lego, ki je obljubil, da bo iz svoje ponudbe odstranil spolno pristranskost in škodljive stereotipe. Ob tej zavezi pa niso pojasnili, ali bodo legove gusarske ladje upravljale gusarke ali ljudem podobna bitja, ki bodo v namen korektnosti ostala brez spola in se jim ne bo reklo kapitan ali kapitanka. Kje pa vi najdete spolno pristranskost in školjdive stereotipe? Kak je vaš odnos do tega? Ali je kje meja, ko začnemo pretiravati?

Dragi straši, bližajo se mature in valete, primite se za denarnice. Plesne vaje, vstopnica za štiričlansko družino, obleka, čevlji, frizer, umetnica ličenja, umetnica manikure, pedikure ... Če vas bo hčerka prosila za bolj polne ustnice, popustite, na instagramu pravijo, da je to zdaj normalno. Pa nikar ne povejte, da gre za maturo, ker bo dražje. Zakaj? Ker se tako spodobi! Kaj bodo pa ljudje rekli? Paralele s pogrebom ali poroko, ki se ti v življenju zgodita malokrat, vas pa za to na veliko olupijo, se ponujajo same. Kje je smisel takega načina obhajanja konca šole? In ne nazadnje, dragi starši, mladeniči in mladenke: Kako bi lahko bolje porabili jurja ali dva?

Drugačna obravnava političark ima dolgo brado. Tudi seksistični pogled nanje nam ni tuj; še posebno v zadnjem času, ko se je v politiko vrnil koncept tradicionalnega moškega, čigar tri vogale kreda podpirajo žena in vsaj trije otroci. Mnogim smo merili krilo, se spotikali ob vzorec ali torbico, kadar se je opisano razlikovalo od naših predstav o materinski spodobnosti Angele Merkel. In spet se je zgodilo. Predsednica DZ je obula rdeče čevlje in vse je bilo narobe. Na Twitterju so nakladali, da kliče po moški ljubezni; poslanske kolegice so objavile fotografije črnih inačic, ker naj bi bilo tako bolj prav; druge so v znak solidarnosti oblekle rdeče; tretji pa so v rdeči barvi predsednice poiskali ideologijo. Zakaj na spodobnost in sposobnost političark gledamo drugače kot v primeru kolegov moškega spola? In ne nazadnje: kaj je narobe z rdečimi šolni?

Inflacija je tečna reč. V njeni naravi je, da jo slehernice in sleherniki dojamemo šele, ko je prepozno. Vseeno pa čutimo, da nekaj ni tako, kot je bilo. Kljub temu da nas uradne številke želijo prepričati, da je vse skupaj znotraj par odstotkov obvladljivega, nas pisk POS terminala vsakič polije s hladno prho realnosti. Za isti denar iz trgovine prinesemo skoraj pol manj kot pred dvema letoma; podražitve ključnih izdelkov pa včasih za tri in večkrat presegajo uradne ocene inflacije. Uradna statistika tako postreže s sedmimi odstotki in pol inflacije, v neuradnem življenju pa je samo jutranja kavica dražja za 91 odstotkov, nafta za 66, hotelske sobe pa za 37 odstotkov. Je torej vaša plača res samo par odstotkov manj vredna? Kako se pa vi "borite" z inflacijo?

Vremena se mračijo, vse se draži, treba bo ukrepati, zato so oči in ušesa usmerjena v tiste, ki nas zastopajo. Očitno pa omenjene in omenjeni nimajo druge pametne ideje za vpliv na ekonomsko krizo, kot da nas pozovejo k odrekanju. Bodoči predsednik vlade nas je pocrkljal s priporočilom, naj jemo manj mesa; predsednica Evropske komisije pa nam je ta teden svetovala, naj znižamo temperaturo v bojlerju, ugasnemo klime in ob nedeljah pustimo avto parkiran. Priporočila so grobo zarezala v naše vrednote. Kultura, ki vidi smisel obstoja v nedeljskem dizelskem izletu, ki je kronan z dunajskim zrezkom, bo taka odrekanja težko osmislila. Kako razumete priporočila mož in žena, ki nas zastopajo? Čemu ste se pripravljeni odreči in kaj ostaja? Kaj bo alternativa dobremu avtomobilu in sočnemu zrezku?

Prestižne blagovne znamke, ki namigujejo na gmotno preskrbljenost posameznika, sleherniki razgrabimo. Če ne gre po tej poti, nam za potrebe ustvarjanja vtisa, da pripadamo klanu Kardshian, sešijejo in prodajo cele gore ponaredkov. Dilerji nam uvažajo kamione nobel vozil s popravljenimi kilometri, ki potem stojijo pri vaških mehanikih, ker nimamo dveh jurjev za popravilo. Na družbenih omrežjih ustvarjamo vtis, da živimo življenje skandinavskega srednjega sloja; še raje pa tiste, ki nas opazujejo, prepričujemo, da smo lastniki resnega kripto portfelja. Kaj je narobe s tem? Zakaj sirote zapravljamo nerazumne vsote denarja, ki ga nimamo, da ustvarjamo vtis, da ga imamo? Zakaj nas želi Špela s torbico prepričati, da ima odvetniško pisarno in ne minimalne plače?

Tik po volilni bitki, kjer smo med težko prebavljivo kampanjo lahko videli, kako neskončno otročje se lahko obnašamo odrasli, Nebuloze preverjajo, če upanje v boljšo demokracijo nemara tiči prav v aktivnem državljanstvu mladih. Po Evropi se že pojavlja trend podeljevanja volilne pravice pri šestnajstih letih. V Avstriji lahko tako "premladi" volijo na vseh političnih nivojih, Nemčija je to pravico zapisala v novo koalicijsko pogodbo, trend pa se pojavlja tudi drugod. Ste za ali proti, da bi volilno pravico podelili adolescentom in adolescentkam? In ko smo ravno pri omejevanju navzdol: bi bilo smotrno, če bi jo omejili tudi navzgor? Avtor: Miha Šalehar

Se še kdo spomni začetkov obvezne nošnje mask? Kaj pa tistega imenitne preluknjane kuhinjske papirnate brisače z modro elastiko, ki je postala metafora slovenskega inženirstva in domačijske ekonomije? Pa kamiona, ki se je izgubil? Pa mask na prostem? Pa politikov, ki so jih nosili le, kadar smo jih gledali? Pa priporočenih med rekreacijo po gozdu, kjer so respiratorni cikli bolj intenzivni kot v dolini? Pa raznašalca hrane, ki si jo je snel, ker bureka ni znal prežarčiti skoznjo, in je zaradi tega fasal globo? Preveč je bilo lepega (in manj lepega), da bi jih ob slovesu kar tako pozabili. Nekateri s(m)o se nanje tako navadili, da se od mask težko ločimo. Sploh tisti, ki smo jih nosili nekaj ur na dan. Zato je popolnoma razumljivo, da ob "ukinitvi" nekateri protestirajo. Kajti spodoben človek se lažje ne nekaj navadi kot nečesa odvadi. Sploh pa: zakaj ukinjati nekaj, kar je tako učinkovito, da si še pred mesecem zaradi neuporabe tega prejel bon za izgon med norce in kazen? Kako pa vi prenašate dejstvo, da lahko na pošto zdaj vstopite brez maske? Vas kaj je strah? Če se vam da, nam zaupajte še najljubšo prigodo, vezano na masko.

Pritiski vrstnikov so siloviti. Britanska raziskava, objavljena na BBC, je razkrila, da ima vsak tretji otrok med osmim in enajstim letom svoj profil na Tik Toku. In to kljub politiki 13 +. Še več: 16 odstotkov otrok od tretjega do četrtega leta starosti redno pregleduje vsebine te priljubljene platforme. Digitalno domorodstvo se začenja tako rekoč že v vrtcu ali celo prej: zatorej prizori očetov, ki z eno roko potiskajo voziček, z drugo pa malčici tiščijo pred obraz telefon z vsebinami za pomiritev, niso več redkost. Kot tudi ne otroci, ki brez digitalnih pomagal ne morejo ne zaspati, ne jesti, ne živeti. Kot tudi ne mi starši, ki plačujemo dodatne aplikacije, ki nam pomagajo cenzurirati oz. usmerjati vsebine, ki jih v male glave dostavljajo mali ekrani. Kako zgodaj je prezgodaj? Kaj bo devetletnici profil na Tik toku? In kako shajati s pritiski vrstnikov? "Tudi Manca je stara šele osem let, pa je na Instagramu."

Bela, modra, rdeča nič več naša sreča? Junaški diplomat Slovenije je v Kijevu pospravil slovensko trobojnico, ker naj bi vihrajoča v vetrovih vzhoda preveč spominjala na rusko, in po družbenih omrežjih je završalo. Zamenjajmo zastavo! Padli so premnogi predlogi različnih odtenkov, ki se po mnenju avtoric in avtorjev zdijo primernejši za izkazovanje junaške zgodovine druge Švice. Od kranjskega orla nesojenih osvoboditeljev do zeleno-belega namiga, da smo v resnici Savdska Arabija v gozdovih akumulirane biomase. Kako ste pa vi z našo zastavo? Se tudi vam zdi preveč ruska? Premalo prepozavna? Preveč temnomodra, kjer je modra? S kakšno bi pa vi najraje mahali?