Advertise on podcast: Sobotno branje

Eseji s potovanja znamenitega poljskega novinarja in pisatelja po prostranstvih Sovjetske zveze v zadnjih letih njenega vedno bolj krhkega obstojaRazpad Sovjetske zveze je gotovo eden največjih dogodkov 20. stoletja, ki je močno zaznamoval nadaljnjo svetovno zgodovino. Toda če je vsaj sčasoma vplival tudi na gospodarstva in politiko v zahodni Evropi, Združenih državah in celo na globalnem jugu, je seveda najgloblje zarezal v življenja dobrih 280 milijonov prebivalcev, ki so naseljevali to mogočno državno tvorbo. Kako je torej izgledalo življenje v času razpada te ogromne socialistične države? Kako se je spreminjal vsakdan in razmišljanje ljudi ne le v Moskvi in drugih večjih mestih, ampak tudi v srednjeazijskih republikah ter celo v oddaljenih provincah Sibirije? Nekaj vtisov iz tega časa nam v svojem potopisnem kolažu z naslovom Imperij ponuja znameniti poljski novinar in pisatelj Ryszard Kapuściński, ki je v letih od 1989 do 1991 intenzivno potoval po prostranstvih Sovjetske zveze in tam ob blizu opazoval družbene procese, ki so s skoraj neustavljivo hitrostjo zajeli najrazličnejše konce te brezmejne države. Imperij, ki je nedavno izšel pri Mladinski knjigi, nam je za tokratno Sobotno branje pomagal predstaviti prevajalec knjige in pisec spremne besede, polonist dr. Niko Jež. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Čeprav velikega francoskega pisatelja danes poznamo predvsem po romanu Gospa Bovary, je Flaubert občinstvo svojega časa osvojil z zgodovinskim romanom, umeščenim v čas tik po prvi vojni med Rimom in KartaginoFrancoski pisatelj Gustave Flaubert je po izidu knjige Salambô leta 1862, veliko bolj zaslovel kot s tedaj moralno vprašljivim delom Gospa Bovary, vsaj kritika in bralstvo sta ji bili bolj naklonjeni, sploh pa je ni čakala zatožna klop. Zgodovinski roman, ki se ukvarja s krvavimi in brutalnimi punskimi vojnami, upori plačancev, s skrivnostnim verovanjem, svečeništvom, srhljivimi žrtvovanji, je doživel že veliko priredb v različne medije, vendar so preveč poenostavljene in površne. Avtorjeve preciznosti in bogatega izraza namreč ni mogoče prenesti v drugo umetniško zvrst. Knjiga je pri Beletrini zdaj izšla v novem prevodu Saše Jerele, ki bo več povedala o tem, zakaj se je avtor navdušil nad zgodovinsko temo, ki vključuje zgodovinske dogodke iz antične severne Afrike, lepoto in grozoto nekdanje Kartagine, božansko eksotiko ter subtilno erotiko. Odlomek iz knjige:   Nenadoma je palačo na najvišji terasi razsvetlila luč, odprla so se osrednja vrata in na pragu se je prikazala ženska postava v črnih oblačilih: Hamilkarjeva hči. Spustila se je po prvem stopnišču, ki je teklo poševno ob najvišjem nadstropju, nato po drugem in tretjem ter se ustavila na najnižji terasi vrh stopnišča galejskih kljunov. Negibna in s sklonjeno glavo je gledala navzdol na vojake. V dveh dolgih vrstah levo in desno od nje so stali bledi moški v belih oblekah z rdečimi resami, ki so jim padale na stopala. Imeli so pobrite lase in obrvi. V rokah, na katerih so se jim iskrili prstani, so držali velikanske lire in vsi so z rezkimi glasovi peli hvalnico kartažanski Boginji. Bili so skopljeni svečeniki iz Tanitinega templja, ki jih je Salambô pogosto klicala k sebi domov.

Roman o trku generacij, napetostih med podeželjem in mestom, o izgubi ter iskanju lastnega mesta v svetu. Najbolj avtobiografsko obarvan roman španskega pisatelja Jesúsa Carrasca Pelji me domov je umeščen na odmaknjeno špansko podeželje. Tja se Juan, silno nerad, vrne na očetov pogreb. Njegov odpor do vsega, kar je s selitvijo v tujino želel pustiti za seboj, je prisoten v vsakem stavku. A ko ga okoliščine prisilijo, da ostane dlje, kot je nameraval, se mu postopoma tako družinska preteklost kot njegovo lastno življenje začneta kazati v drugačni luči. Roman je v prevodu Urše Zabukovec izšel pri založbi Goga.

Kar se na prvi pogled zdi običajno, lahko včasih prikriva nočno moro. Pod površjem se pač skriva kaj zamolčanega in grozljivega, kar se vztrajno vrača. To vsekakor velja za dinamiko zgodb iz zbirke Kar smo izgubile v ognju sodobne argentinske pisateljice Mariane Enriquez. Argentinska dediščina diktature, izrazite družbene razlike in serija ekonomskih kriz po eni strani ponujajo plodno podlago za najrazličnejše travme, pestra latinskoameriška dediščina različnih okultnih verovanj in fantastičnih elementov pa okolje, v katerem se lahko groza manifestira na najrazličnejše načine. Izvrstno izpisane zgodbe Mariane Enriquez, ki jo zdaj prvič lahko beremo v slovenščini v prevodu Veronike Rot, vsekakor določajo grozljivi in fantastični elementi, obenem pa dvanajst kratkih zgodb ponuja odličen literarni vpogled v dinamiko družbe, kjer lahko kakšna nočna mora vedno znova pogleda izza vogala. Zbirka kratkih zgodb Kar smo izgubile v ognju je izšla pri LUD Literatura.

V pogovoru z umetnico, ki za svojo četrto zbirko prejema eno izmed letošnjih nagrad Prešernovega sklada, preverjamo, kako ji je polet navzgor, k duhovnemu vendarle uspelo zasidrati v stvarnem, vsakdanjem svetu?Lani je bila Miljana Cunta slavnostna govorka ob otvoritvi knjižnega sejma v Franfurtu, svoj čas pa je vodila tudi morda največja, mednarodno najbolj prepoznavna literarna festivala pri nas – Vilenico in Fabulo. To so gotovo zelo lepi uspehi, a če si jo je najširša slovenska kulturna javnost zapomnila samo po teh dosežkih, si je slej ko prej naredila medvedjo uslugo. Cunta je namreč tudi vešča prevajalka iz angleškega in italijanskega jezika, predvsem pa je seveda izvrstna pesnica, ki že vse od leta 2010, ko je luč sveta ugledal njen prvenec Za pol neba, vztrajno hodi po, zdi se, manj obljudenih stezah na pobočjih našega sodobnega pesniškega Parnasa. Njeno pisanje – prvi zbirki so sledile še Pesmi dneva (2014) pa Svetloba od zunaj (2019) ter Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (2023) – namreč nespregledljivo zaznamuje prav posebna poetika, ki raje kakor na burno, kričavo emocionalnost in teatralične, predimenzionirane retorične geste stavi na izjavljalsko obvladanost, pretehtanost, malodane zadržanost. V táko govorico pa se – in tudi v tem smislu se zdi Miljana Cunta pesniška samohodka na današnji slovenski sceni – razmeroma pogosto pustijo uloviti bolj duhovne, nemara že kar metafizične razsežnosti človeške bivanjske izkušnje. Kot je v imenu Prešernovega odbora, ki je za zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo sklenil pesnici podeliti eno izmed letošnjih nagrad Prešernovega sklada, med drugim zapisala Nada Šumi: »Poezija Miljane Cunta nosi v sebi eterično lepoto artikulirano zadrževane eksplozije občutij, ki z milino odpira bralčevo duhovno srce, da v njej potone do samega izvora.« Pa vendar to še ne pomeni, da je nagrajena knjiga, ki je izšla pri Slovenski matici, scela odvezana od stvarnega, izkustveno preverljivega sveta ali da pesmi v njej plavajo v čistem etru abstraktnih idej. Prav nasprotno; pesniški polet navzgor, k duhovnemu je tu vseskozi zasidran v konkretnem, celo vsakdanjem. Kako ji je to združevanje nasprotij uspelo, smo v pogovoru z umetnico preverjali v tokratnem Sobotnem branju. foto: Goran Dekleva

»V domišljiji severa je Sredozemlje kraj, od katerega pričakujete, da bo »razprl okno« užitkarskega, erotičnega, čutnega ali - v najbolj prizemljenem primeru - alkoholnega osvobajanja. Za nekaj generacij Evropejcev je Sredozemlje bilo in ostalo nekaj kot Polinezija za Gauguina: kraj, kjer se ljudje neovirano sprehajajo goli, kjer za srečo potrebujete le toplo sonce in pest smokev, kraj, kjer se svoboda telesa sreča s filozofijo, starodavno modrostjo in omiko.« Tako se glasi eden od začetnih odlomkov Knjige o jugu, zbirke esejev hrvaškega kolumnista, filmskega kritika in pisatelja Jurice Pavičića. Če nas avtor že na samem začetku seznani s poetično in idealizirano predstavo juga, pa v resnici Sredozemlje opisuje kot vse kaj drugega: kot kompleksen prostor, pol nasprotij in paradoksov, prostor, v katerem je sicer res na kopico lepih pokrajin in antičnih ostankov, ampak tudi neživljenjsko gosto pozidanih obal, propadajoče ekonomije in odsotnosti perspektiv; prostor s kompleksno in burno zgodovino, ki je večkrat močno zarezala v življenje tamkajšnjih ljudi; prostor propadlih tovarn in brezupne prepuščenosti v naprej na propad obsojenemu množičnemu turizmu. O neenoznačnem Mediteranu, kakršnega Jurica Pavičić zariše v Knjigi o jugu, ki je nedavno izšla pri Cankarjevi založbi, smo za tokratno Sobotno branje govorili s prevajalko besedila Sonjo Polanc.

Knjižni, romaneskni kvartet, ki kroži po štirih letnih časih, vsako posamezno delo je v korespondenčnem odnosu z drugimi tremi, v pregibih resničnostnih ravni sodobnih bivanjskih izkušenj, preklicuje tudi post resničnostno percepcijo. Tako se pred nami razpira ilustracija absurdne groteske strukture našega, velikokrat že težko umljivega vsakdana. Hitre spremembe in zgoščevanja virtualnih prvin postajajo zapletene zanke, medčloveška komunikacija je težavna in zmedena, odnosi nestalni in negotovi. Ljudje so večinoma prisotni le v oblikah svoje odsotnosti … Tudi v romanu Zima smo priča stvarnosti, v kateri se izmenjujejo temačnost in melanholija, humor in svetloba … Čeprav je bogato asociativno vsebinsko polje, tako z nanašanji na zgodovinske teme, kot znane literarne reference, polno najrazličnejših kontekstov, simetrij med človekom, družbo, politiko in naravo, pa zaman pričakujemo velikopoteznost v slogu velikih zgodovinskih zamahov, saj gre za aktualne, paradoksalne situacije običajnih ljudi …. Tokrat s prevajalko knjige Andrejo Udovč o romanu Zima!

Kako velika mora biti katastrofa, da se zavemo resnosti položaja? Ko gre za odzivanje na podnebne spremembe, se zdi, da vse množenje vremenskih ekstremov, ki smo mu priča v zadnjih letih, še ne zadošča za dovolj hitre in dovolj globoke spremembe. Ameriški pisatelj Kim Stanley Robinson v romanu Ministrstvo za prihodnost tako stavi na dogodek apokaliptičnih razsežnosti, ki terja 20 milijonov življenj v zgolj tednu dni. A s tem se bitka za prihodnost šele začne. Roman Ministrstvo za prihodnost je v prevodu Alenke Ropret izšel pri založbi Sanje. Sogovornik v oddaji Sobotno branje je sociolog kulture dr. Primož Krašovec, izjave avtorja Kima Stanley Robinsona so vzete iz pogovora, ki je nastal v okviru programa (Re)programiranje – Strategije za samoregeneracijo, ki ga je organiziral Zavod za sodobne umetnosti Aksioma. Posnetek celotnega intervjuja z Robinsonom najdete tukaj.

V utemeljitvi letošnje Nobelove nagrade piše, da Fossejeva literatura daje glas neizrekljivemu. Kaj to dejansko pomeni, smo preverjali ob edinem romanu norveškega pisatelja in dramatika, ki ga imamo na voljo v slovenščiniVsako leto v začetku oktobra, tik pred razglasitvijo Nobelove nagrade za književnost, številni bralci in bralke na Slovenskem najbrž stiskajo pesti za najbolj razvpita imena sodobne književnosti, za Harukija Murakamija, za Margaret Atwood, za Michela Houllebecqa in še koga, in vsako leto se potem lahko razočarano čudijo, kdo neki so avtorji in avtorice, ki so to, najuglednejše literarno priznanje na svetu navsezadnje prejeli. Nič drugače ni bilo menda letos, ko je iz Stockholma prišla novica, da tokratna Nobelova nagrada pripada 64-letnemu norveškemu dramatiku in pisatelju, Jonu Fosseju. Kakor že Abdulrazak Gurnah leta '21 in Annie Ernaux lani je namreč tudi Fosse pri nas razmeroma slabo znan, saj imamo v slovenščini na voljo samo tri njegove drame in en roman, Melanholijo I, ki je v prevodu Jane Kocjan že pred ducatom let izšel pri mariborski založbi Litera. A po mnenju literarnega in gledališkega kritika Mateja Bogataja, ki je Melanholiji I takrat pripisal spremno besedo, to, da Slovenci novopečenega nobelovca ne poznamo prav dobro, še zdaleč ne pomeni, da si norveški avtor ugledne nagrade ne zasluži. Katere so torej trajne odlike Fossejevega pisanja? In zakaj so švedski akademiki v svoji utemeljitvi Nobelove nagrade prav posebej izpostavili lavreatovo zmožnost, da s svojim pisanjem daje glas neizrekljivemu? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo v pogovoru z Matejem Bogatajem iskali v zadnjem Sobotnem branju leta 2023, ko smo listali prav po Melanholiji I. foto: Goran Dekleva

Znamenita zgodba o lovu na velikega belega kita se bere kot alegorija boja med človekom in naravo in velja za morda največji roman v vsej zgodovini ameriške književnostiRoman Moby Dick ali Kit, ki ga je Herman Melville objavil sredi 19. stoletja, sicer velja za enega najboljših v zgodovini ameriške književnosti, a pri nas se nikoli ni prav dobro prijel, saj smo ga pogosto obravnavali kot pustolovski roman, ki je primeren predvsem za mlajše bralke in bralce. No, zdaj ko smo ga dobili v novem prevodu Jerneja Županiča – prevodu, za katerega je prevajalec prejel tudi letošnjo Sovretovo nagrado za umetniško najbolj dovršen prevod –, pa se nam odpira izvrstna priložnost, da naposled prevrednotimo svoj odnos do Mobyja Dicka. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Jerneja Županiča, spraševali, kaj v tem romanu vidijo Američani, česar ne vidimo Slovenci, in kako dobrih 150 let staro besedilo brati z današnjimi očmi. foto: Goran Dekleva

Mojstrsko preveden izbor iz opusa francoske nobelovke bralkam in bralcem sicer prinaša avtobiografsko intonirano pisanje, v katerem pa navsezadnje ne ugledamo le pisateljičinega ampak tudi svoj lasten obrazSlovita francoska pisateljica Annie Ernaux, ki je leta 2022 prejela tudi Nobelovo nagrado za književnost, se v štirih besedilih, ki jih prinaša še sveži Kondorjev izbor (gre za Dogodek, za Golo strast, Okupacijo ter Mladeniča), posveča predvsem zasebnosti; posveča se ubesedovanju najbolj intimnih odnosov, čustev, razpoloženj, vtisov, želja. Pri tem sicer vseskozi izhaja iz svoje lastne življenjske izkušnje, vendar to nikakor ni standardna avtobiografska proza, kjer bi bolj ali manj senzacionalistična izpovednost hodila vštric s samovšečnim, samopromocijskim ekshibicionizmom. Kakor namreč opozarja Suzana Koncut, ki je Dogodek in druga besedila prevedla za Mladinsko knjigo, se bralke in bralci brez posebnih težav lahko identificiramo s pisanjem Annie Ernaux, saj čustva in misli, ki jih tam najdemo, navsezadnje prepoznavamo kot svoja lastna. Kako neki francoski nobelovki to uspeva, smo v pogovoru s Suzano Koncut preverjali v tokratnem Sobotnem branju. foto: Goran Dekleva

Težka voda, roman pisateljice Pie Prezelj, je bil na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu nagrajen kot najboljši literarni prvenec. V njem avtorica v bizarnem vzdušju, celo nekakšne navidezne običajnosti, groteske, humorja in depresivnosti hkrati, brez osti obsodbe, ki bi jo naperila proti patriarhalni strukturi odnosov med spoloma na podeželju, domišljeno prikaže zapletenost ženske seksualnosti v zrelih letih. Gre tudi za zgodbo o laži, varanju sebe in drugih, obžalovanju, nezmožnostih priznavanja težav v zvezi s telesno intimnostjo, pripoved o nesoočanju s svojo spolno usmerjenostjo ...