Advertise on podcast: Enotnost

V tokratni epizodi smo se poslovili od Dragana Popadića, pojambrali o brezvezni predstavi v Celju, po angleškem vzoru postavili teorijo, da naslov Celja »ne šteje zares«, rekli »adeus« Diogu Pintu, razpravljali o usodi pravila, da mora igrati vsaj en igralec U21 in točili solze zaradi poškodbe Nemanje Motike. Žakijev »kutak za hokejski trenutak« pa je prinesel nekaj več vedrine. In basketaši so porazili Igokeo!

Habemus športni direktor! Čeprav sva tokrat za našim omizjem sedela samo dva, sva dostojno pokomentirala vse aktualne dogodke v Olimpiji. Nov športni direktor je postal Barišićev prijatelj Necat Aygun, ki bo s svojim ljubim kolegom po novem sestavljal športni mozaik zeleno-belega kluba. Obdelala sva tudi tekmo z Aluminijem, ki je postregla s kar nekaj zanimivimi iztočnicami za debato. Pa še konec hokejske pravljice, pravljični sedmi zaporedni poraz košarkarjev in komentar kave in rogljičkov, ki so bili na voljo novinarjem med tekmo.

Po (prekratki) reprezentančni pavzi smo bili navijači Olimpije spet prisiljeni gledati svoj klub. O tekmi v Murski Soboti smo tokrat povedali zelo malo, saj ni bila vredna komentarja. Se je pa na planetu Olimpija ogromno dogajalo v preteklih dneh. Dve podaljšani pogodbi in slovo športnega direktorja Gorana Boromise, ki je s svojim delom v zadnjih nekaj letih pustil globok pečat v klubu. To je bila osrednja tema tokratnega zasedanja.

V tokratnem Nogometnem antikvariatu smo se sprehodili skozi najkrajšo sezono v zgodovini slovenskega (in jugoslovanskega) nogometa, ki je trajala le nekaj mesecev v prvi polovici leta 1952. »Plemenite« ideje amaterizma so bile krive, da je Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije ukinil drugo zvezno ligo in postavil celotno nogometno piramido na glavo. Dobili pa smo slovensko ligo v kateri so prvič po vojni igrali prav vsi najboljši slovenski klubi. Ukvarjali smo se tudi s prvo zvezno ligo, ki je imela res bizaren sistem, pa z slovenskimi nižjimi ligami, kjer smo bili priče vsesplošnemu pretepu v Zagorju in z Olimpijado v Helsinkih, kjer je Jugoslavija igrala »informbirojevski derbi« s Sovjetsko zvezo. Za konec pa še sprehod skozi kar dve sezoni najboljših petih zahodnoevropskih lig.

Hvala bogu za reprezentančni premor! Olimpija je serijo slabih predstav kronala s prvim ligaškim porazom to pomlad. Neizbežni 1:2 poraz proti Bravu je bil logičen in pričakovan, glede na to, kako igrata obe ekipi. Pogovarjali smo se tudi o stanju v klubu, ki ni preveč dobro. Na mizi je konkretna ponudba, vseeno pa ni povsem jasno ali je klub naprodaj. Košarkarska debata se je razvila v smeri smiselnosti ABA lige in dejstva, da zanjo ni prave alternative, na hokejskem letu pa svetijo rožice.

Olimpija v Domžalah proti Radomljam ni odigrala dobre tekme, a jo je na koncu rešil povratnik po poškodbi Antonio Marin s čudovitim golom v zaključku tekme. Konec dober, vse dobro. Kajti začetek je bil res slab: zeleno-beli so gol prejeli že v 27. sekundi tekme. Razpravljali smo tudi o tem, katere igralce bi obdržali za naslednjo sezono in katere ne in si zastavili vprašanje, ali bi raje videli, da smo tretji in ta uprava ostane, ali četrti in ta uprava gre. Pa še mednarodni podvigi košarkarjev in hokejistov, ki jim gre v tej sezoni res dobro.

Olimpija je na ključni tekmi sezone pogrnila na vsej črti in povsem zasluženo izpadla iz pokala v četrtfinalu proti Brinju. Nato je sledil še večni derbi, ki je bil tokrat bolj šahovska partija in se je končal brez golov. Je sezona izgubljena, ali se da še kaj storiti?

Tokratno zasedanje je bilo v znamenju zatišja pred nevihto, saj za Olimpijo v naslednjih nekaj dneh prihajajo na vrsto tekme, ki bodo odločilno vplivale na razplet sezone. Najprej smo seveda pokramljali o gostovanju v Ajdovščini, potem pa smo se posvetili pokalnemu spektaklu v Grosupljem, ki bo v sredo in večnemu derbiju, ki sledi v nedeljo. Obdelali smo tudi nekaj drugih tem, povezanih z zeleno-belimi, predvsem sodno zmago Mustafe Nukića in govorice o zanimanju klubov iz Serie A za Dina Kojića. Za konec pa še ščepec hokeja.

Po premoru zaradi propada Domžal smo se vrnili in pokramljali o tekmi s Koprom, ki je postregla s festivalom golov in napak. Olimpija se je na koncu po zaostanku z 1:3 izvlekla z golom v drugi minuti sodnikovega podaljška, lahko pa bi celo zmagala. Kljub srečnem koncu težko rečemo, da so zeleno-beli igrali dobro. Pogovarjali smo se tudi o mnogih drugih rečeh, med drugim o stanju v slovenskem nogometu, ki je alarmantno in o ukinitvi pravila, da mora tekmo začeti domači igralec, ki je mlajši od 21 let. Pa še basket, hokej in vse kar spada zraven.

Sezona 1951 se je v celoti odvijala v koledarskem letu 1951. Kot smo vas v Nogometnem antikvariatu že navadili, je bilo zelo pestro, na trenutke bizarno. Začelo se je s kvalifikacijami Odreda in subotiškega Spartaka za prvo ligo. Razplet bi bil težko bolj dramatičen. V prvi zvezni ligi »čudežna« zmaga Crvene zvezde, v drugi ligi različni usodi Odreda in trboveljskega Rudarja, v slovenski ligi spet kranjsko slavje in kup kolobocij, v slovenskih nižjih ligah prav tako zabave polna skleda, mednarodni nogomet pa smo tokrat izjemoma izpustili in prišparali za naslednjič.

Slovo od legende, dve tekmi, dve zmagi, sporne odločitve, bombastična napoved kartice zvestobe, jeza bivšega trenerja in še vse sorte torte. V 228. epizodi ni bilo dolgčas! Največ pozornosti smo posvetili lepi zmagi nad Celjem, ki jo je zaznamovalo vstajenje »makedonskega Messija« in famozni tiskovni konferenci 6. februarja, ko se je tresla gora in rodila miš.

Edina svetla točka mučne tekme proti Muri so bile tri točke in vrnitev odličnega vratarja Matevža Vidovška. Sicer pa smo debatirali o tem, da se nekaterim od nas ne ljubi več gledati te potujčene ekipe in kluba brez vizije, da ne razumemo potez v prestopnem roku in da smo precej črnogledi glede spomladanskega dela. Pa še Žakijev kviz, malo o ljubljenem Herr Albertu, hokeju, basketu in drugih zadevah iz zeleno-belega planeta.

Podkast Tajo društvo OFC se po (pre)dolgem zimskem spancu končno vrača! In glede na to, da smo kar lep čas »drnjohali«, se je nabralo veliko tematik. Dva nova igralca, odhodi vseh napadalcev, razkritja v oddaji tarča, debata o družbeni odgovornosti velikih podjetij, napovedana stavka profesionalnih nogometašev in seveda propad predmestnega »rivala«, s katerim je Olimpija igrala tako imenovani »Derbi ljubljanske kotline«.

Spremembe ostajajo edina stalnica v jugoslovanskem nogometu. Potem ko se je Jugoslavija po resoluciji informbiroja odmaknila od sovjetskega modela, se je v drugi polovici leta 1949 Jugoslovanska nogometna zveza odločila spremeniti sistem tekmovanja tako, da bo sezona odigrana v koledarskem letu, kot je bilo v Sovjetski zvezi. Logično, kajne! To je pomenilo, da je bil jesenski del leta 1949 »mrtva sezona«, kljub temu pa je bilo kar nekaj nogometa, predvsem kvalifikacijskega za SNL in drugo zvezno ligo, igral pa se je tudi pokal.  Še bolj pestro pa je bilo v letu 1950. Odred je v drugo zvezno ligo krenil okrepljen z italijanskimi igralci, ljubljanski Železničar in trboveljski Rudar sta igrala v zvezni tretji ligi, ostali slovenski klubi pa so se pomerili v eni najbolj bizarnih sezon SNL. Pa še en kup kvalifikacijskih in pokalnih tekem ter seveda za konec še tuji nogomet iz tega obdobja.

Po lepem uspehu proti Celju, ko je Olimpija s pokalno zmago rešila sezono, je sledila obupna predstava proti Bravu, tako da je težko reči, ali je ta ekipa dobra ali slaba. Po dolgem skrivanju pred javnostjo, se je nenadoma spet pojavil naš športni direktor in napovedal remont, tako da Olimpijo očitno čaka pestra zima.  V kotičku za košarko je Žaki pripravil kviz, tudi na ledenih ploskvah pa je Olimpija še naprej kar uspešna in je pripeljala tudi novo okrepitev.