Advertise on podcast: ODPRTO, podkast o prostoru

Gostja tokratne epizode podkasta Odprto je dr. Kaja Širok – kulturna zgodovinarka, italijanistka, muzeologinja, kuratorka, raziskovalka kolektivnega spomina in nekdanja direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije. V okviru projekta Evropske prestolnice kulture Nova Gorica–Gorica 2025, prvega čezmejnega naziva te vrste, je bil lani odprt EPICenter – Evropska platforma za interpretacijo 20. stoletja z novo stalno razstavo Mesto na meji, ki jo je skupaj s sodelavci pripravila dr. Kaja Širok. Arhitektura nikoli ni samo arhitektura. Stavbe, ulice in trgi oblikujejo mesta, oblikujejo pa jih tudi spomini, zgodbe, odločitve, konflikti in sanje različnih generacij. Malo je prostorov v Evropi, kjer je to tako očitno kot prav v Gorici in Novi Gorici. Če bi želeli na enem samem kraju razumeti evropsko 20. stoletje, bi težko našli boljši primer. Tu so se menjavali imperiji in države, tu je potekala ena najbolj krvavih front prve svetovne vojne. Fašizem je poskušal izbrisati jezike in identitete. Meja je razdelila mesto, družine, vrtove in vsakdanje življenje. Pred dobrimi dvajsetimi leti pa je tu padel še zadnji del železne zavese. Ko danes hodimo med Novo Gorico in Gorico, se nam zdi vse samoumevno. Prestopimo trg, prečkamo nekdanjo mejo in nadaljujemo pot. Toda v ozadju tega vsakdanjega prizora leži izjemno kompleksna zgodba prostora, ki se še vedno na novo bere, interpretira in razume. Prav temu je posvečena razstava Mesto na meji, eden osrednjih projektov Evropske prestolnice kulture 2025. Razstava in spremljajoči zbornik skozi osebne zgodbe posameznikov osvetljujeta različne poglede na goriški prostor ter spregovorita o nastanku meje, načinih razumevanja preteklosti in kompleksnih odnosih med prebivalci regije. Odpirata prostor za soočenje s težko dediščino in kolektivnimi izkušnjami bolečine, hkrati pa spodbujata dialog, ki omogoča prepoznavanje preteklih travm ter gradnjo bolj vključujoče prihodnosti, utemeljene na medsebojnem spoštovanju in razumevanju različnih skupnosti in generacij. Prisluhnite podkastu Odprto!

Projekt začasnih prostorov Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana po zasnovi Vidic Grohar arhitekti je leta 2024 prejel mednarodno nagrado Piranesi, letos pa še nagrado Evropske unije za sodobno arhitekturo – Mies van der Rohe 2026: Emerging Architecture Prize. Doc. Anja Vidic in dr. Jure Grohar, soustanovitelja biroja Vidic Grohar arhitekti, sta nagrado prejela v konkurenci 410 projektov, med katerimi je izbirala mednarodna komisija uveljavljenih arhitektov pod vodstvom čilenskega arhitekta in Pritzkerjevega nagrajenca za leto 2026 Smiljana Radića. Nagrada Evropske unije za sodobno arhitekturo – Mies van der Rohe se podeljuje od leta 2001 in nagrajuje najboljša sodobna arhitekturna dela, zgrajena po vsej Evropi. Opozarja na pomen kakovostne arhitekture in njen prispevek k blaginji prebivalcev ter trajnostnemu razvoju evropskih mest, krajev in vasi. Podelitvena slovesnost poteka v paviljonu Mies van der Rohe v Barceloni, projekte pa spremljata tudi katalog in potujoča razstava. Vidic Grohar arhitekti delujejo od leta 2016. Biro sta ustanovila Anja Vidic in Jure Grohar, ki poleg projektantskega dela delujeta tudi kot raziskovalca in pedagoga. Svoje delo predstavljata na mednarodnih univerzah in strokovnih forumih, kjer sodelujeta v razpravah o sodobni arhitekturi, prenovi in trajnostni gradnji. Njuna arhitektura ne nastaja iz velikih gest ali spektakularnih podob. Nastaja iz obstoječega, iz industrijskih hal, pozabljenih prostorov in materialov, ki jih drugi pogosto spregledajo. Nastaja iz vprašanja, kako lahko z omejenimi sredstvi ustvarimo prostore z veliko identiteto. Danes se ne bomo pogovarjali le o nagradi. Govorili bomo tudi o tem, kaj pomeni graditi v času podnebnih sprememb, zakaj je morda pomembneje prenavljati kot graditi na novo, kaj nas lahko stare stavbe naučijo o prihodnosti in zakaj je prav začasni prostor postal ena najbolj odmevnih evropskih arhitekturnih zgodb zadnjih let. Prisluhnite podkastu Odprto!

V arhitekturi smo dolgo verjeli, da je napredek vedno povezan z nečim novim. Z novo stavbo, novo podobo, novim začetkom. Danes pa se zdi, da najbolj zanimiva arhitektura nastaja prav tam, kjer se arhitekt najprej ustavi. Kjer ne začne z rušitvijo, ampak z vprašanji: kaj je tukaj že prisotno? Kaj lahko ostane? Kaj je vredno nadaljevati? Morda zato letošnje Plečnikove nagrade ne govorijo toliko o spektaklu, ampak o pozornosti. O arhitekturi, ki zna delovati tiho. Ki ne tekmuje s prostorom, ampak ga posluša. Naša gosta v tokratni epizodi podkasta Odprto sta Matjaž Bolčina in Ernest Milčinovič iz ARP studia. Za projekt prenove Hiše b2 so skupaj z Urško Bertok Herman in Janom Žonto letos prejeli Plečnikovo medaljo za arhitekturno realizacijo manjšega merila. Projekt prenove skoraj običajne hiše iz leta 1927 ni prepričal zaradi velikosti posega, temveč zaradi premišljenosti arhitekturnega pristopa. ARP studio deluje na področju prenov, kulturne dediščine, javnih stavb in stanovanjskih projektov, v središču njihovega dela pa ostaja preprosta, skoraj radikalna misel: arhitektura ni vedno ustvarjanje novega sveta, temveč sposobnost prepoznati potencial sveta, ki že obstaja. V jedru njihove prakse je prepričanje, da »ideja nima merila« – izhodišče, ki omogoča, da se arhitekturno razmišljanje giblje med drobnimi intervencijami in kompleksnimi javnimi stavbami. Velik del njihovih realizacij nastaja znotraj obstoječega grajenega tkiva, tako anonimnega kot spomeniško zaščitenega, kjer se z veliko občutljivostjo odzivajo na prostorske in zgodovinske danosti. Pri tem se kot ključne teme vedno znova pojavljajo odnos med arhitekturo in krajino, dialog med dediščino in sodobnim ter jasnost arhitekturne misli v prostorski kompoziciji. V tokratnem pogovoru smo odprli vprašanja, kako nastaja arhitektura, ki spoštuje obstoječe, a ga hkrati presega, kako se skozi čas oblikuje odnos do prostora in zakaj so majhne intervencije včasih prav tako odločilne kot veliki arhitekturni posegi. Prisluhnite podkastu Odprto!

V tokratni oddaji podkasta Odprto smo pozornost posvetili arhitekturni fotografiji. V organizaciji Društva arhitektov Ljubljana in Odprtih hiš Slovenije se je v Cankarjevem domu med razstavo Sosedske sorodnosti. Arhitektura med Furlanijo – Julijsko krajino in Slovenijo, dobesedno pred diptihi arhitekturnih fotografij, ki so delo italijanskega fotografa Roberta Conteja in slovenskega fotografa Mirana Kambiča, odvila okrogla miza z naslovom »Arhitekturna fotografija«. Pred kuliso razstave Sosedske sorodnosti, ki je nastala po zamisli kuratorjev Luke Skansija in Paola Nicolosa, ter je izjemna vizualna pripoved o arhitekturni in kulturni zgodovini dveh dežel, dveh narodov in dveh sosednjih kulturnih prostorov, je bilo spodbujeno razmišljanje o pomenu arhitekturne fotografije. Arhitekturna fotografija se od preostale fotografije razlikuje predvsem po razumevanju prostora – poleg tehničnega znanja, natančnosti ter občutka za kompozicijo, zahteva poznanje arhitekture. Vsaka arhitekturna fotografija je dokument časa in prostora, ne glede na to, ali prikazuje sodobno ali zgodovinsko arhitekturo. Razlika je predvsem v pristopu: včasih gre za interpretacijo ideje arhitekta, drugič za beleženje življenja, ki se v prostoru odvija. Kot izsek realnosti vedno nosi tudi odločitev fotografa: kaj pokazati in kaj izpustiti. Prav v tem se skriva njena interpretativna in pripovedna moč. Arhitekturna fotografija ni le prikaz stavb, temveč razkriva širši kontekst – ulice, ljudi, rabo prostora in njegovo minljivost. Hkrati s tem spodbuja razumevanje, da se hiše niso zgodile danes, ampak nas je oblikovalo vse to, kar je bilo zgrajeno pred nami. Za gledalca je prav fotografija prvi in edini stik z arhitekturo, zato ima moč, da vzbudi zanimanje, prenese atmosfero in gledalca povabi k raziskovanju. Na okrogli mizi so sodelovali: - Miran Kambič, arhitekt in arhitekturni fotograf, čigar fotografije so objavljene v številnih strokovnih revijah, knjigah in katalogih ter uporabljene na razstavah; - Jana Jocif, arhitektka in fotografinja, ki raziskuje odnos med fotografijo, spominom in minljivostjo prostora; - Urban Petranovič, soustanovitelj biroja Arhitekti Počivašek Petranovič, kjer deluje kot projektant, arhitekturni vizualizator in fotograf; - Tadej Bolta, arhitekt in arhitekturni ter reportažni fotograf, pri čemer ga posebej zanima dokumentiranje prostora skozi izkušnjo potovanja, krajine in vsakdanje rabe; - Lenka Kavčič, arhitektka z izkušnjami na področju kuratorstva, prostorske politike in vodenja arhitekturno-kulturnih programov ter soustanoviteljica in direktorica festivala Odprte hiše Slovenije in - Maja Vardjan, arhitektka in direktorica Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, kjer raziskuje slovensko arhitekturno in oblikovalsko dediščino ter sodobne ustvarjalne prakse. Pogovor je povezoval arhitekt Andraž Lorger, pri čemer ga je zanimalo, kaj je temeljna naloga in vloga arhitekturne fotografije. Prisluhnite podkastu Odprto!

V podkastu Odprto smo enodružinskim hišam posvetili že kar nekaj pogovorov. Tematika je zares obsežna in neizčrpna, predvsem ker zaradi novih projektov ponuja tudi vedno nove priložnosti za pogovor. O nagrajenem projektu enodružinske hiše smo se tokrat pogovarjali z Juretom Henigsmanom, Vidom de Glerio in Sašo Štuhec iz biroja STRIP LAB. Hiša nad mestom je namreč letos prejela nagrado Zlati svinčnik ZAPS za odlično realizacijo. Žirija je prepoznala, da arhitekturni koncept hiše »spretno izkorišča naravne značilnosti mikro-lokacije in »posojeno« krajino daljnosežnih razgledov čez Mursko polje. Hiša se tako zliva z okolico, kot da bi tja vedno pripadala,« zato ne preseneča, da je bil projekt nominiran tudi za nagrado Piranesi leta 2024. V biroju STRIP LAB, ki ga poimenujejo tudi Laboratorij za trajnostne strategije, sledijo viziji, da je napredek v razumevanju in delovanju v prostoru možen le skozi interdisciplinarni pristop. Zato pri svojem delu sodelujejo z vsemi deležniki, ki prostor razumejo kot vrednoto. S svojimi projekti in delom želijo prispevati k ustvarjanju trajnostnega in avtentičnega okolja, usmerjenega v prihodnost. Arhitekturo povezujejo z urbanizmom, krajinsko arhitekturo in oblikovanjem ter kreativnim pristopom na strateški ravni. Sodelujejo z javnimi naročniki, nevladnimi organizacijami, podjetji in posamezniki. Vse z namenom ustvarjanja trajnostnega in avtentičnega prostora, namenjenega sodobnemu bivanju in prihodnosti. Prisluhnite podkastu Odprto!

Tudi v letošnjem letu smo se v Evropi soočali z vročinskimi valovi, sušo, silovitimi neurji in poplavami. Rekordne temperature zraka, sušna obdobja, huda neurja in drugi ekstremni dogodki so v zadnjih letih vse pogostejši in tudi intenzivnejši. Podnebna kriza, ki zahteva prilagajanje, hitre odzive in dolgoročne celovite ukrepe, se zaostruje. Globalno segrevanje vpliva na kakovost življenja in zdravje ljudi, pri čemer je pojav ekstremne vročine za življenje v mestih še bolj pereče vprašanje kot na podeželju. Približno 75 odstotkov Evropejcev živi na urbanih območjih in v prihodnosti bo ta odstotek še višji. Analize švicarskega inštituta Crowther Lab napovedujejo Ljubljani do leta 2050 dvig temperature za kar 8 °C, kar je največ med vsemi mesti v svetovnem merilu. O odpornosti mest ob poglabljanju podnebne krize in tem, kako so na podnebne spremembe pripravljena slovenska mesta, smo se v tokratni epizodi podkasta Odprto pogovarjali s krajinsko arhitektko in docentko Darjo Matjašec z Oddelka za krajinsko arhitekturo ljubljanske Biotehniške fakultete. Z Nejcem Florjancem sta mentorja študentom, ki na mednarodnih natečajih dosegajo vrhunske rezultate tako v Evropi, Aziji in Južni Ameriki. S študenti preizprašujeta razvoj mest in se ukvarjata s trajnostno mobilnostjo, družbeno segregacijo in prilagajanjem na podnebne spremembe. Leta 2022 je bila nominirana za najboljšo mentorico znotraj evropskih krajinskoarhitekturnih šol. Za umetniške dosežke je prejela več stanovskih nagrad in priznanj na državni in mednarodni ravni. Je prejemnica dveh Plečnikovih medalj, dveh zlatih svinčnikov Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, priznanja Društva krajinskih arhitektov Slovenije, nagrade OHS ter številnih mednarodnih nagrad in nominacij. Darja Matjašec je družbeno angažirana strokovnjakinja, ki javno izraža kritični odnos do stanja prostora in sodeluje s civilnimi iniciativami ter jim pomaga artikulirati njihovo pravico do prostora. Prisluhnite podkastu Odprto!

V tokratnem podkastu Odprto gostimo arhitekturni biro Void arhitektura, letošnje dobitnike nagrade Zlati svinčnik za odlično realizacijo, ki jo je žirija Zbornice za arhitekturo in prostor podelila projektu Pokopališče Ankaran. Nagrada poudarja arhitekturo, ki presega zgolj funkcionalni okvir in prispeva k oblikovanju prostora, ki bogati skupnost. Pokopališče v Ankaranu izstopa prav po tem: s tišino, zadržanostjo in spoštovanjem do prostora ustvarja prostor, ki nagovarja spomin, skupnost in odnos do minljivosti. Z Mino Hiršman, Urošem Rustjo in Primožem Žitnikom smo se pogovarjali o nastanku biroja in o njihovem skupnem arhitekturnem jeziku, ki se opira na razumevanje konteksta, občutljivost do različnih uporabnikov in odgovornost do prostora. Dotaknili smo se njihovih natečajnih projektov, prenov kulturne dediščine ter načrtovanja javnih prostorov, ki temeljijo na spoštovanju krajine in družbenega okolja. Poseben del pogovora smo namenili projektom, ki posegajo v manj vidna, a družbeno izjemno pomembna področja – tako imenovano arhitekturo travme. Void arhitekti so sodelovali na natečajih za zapor na Igu in za novo sodno stavbo, kjer se arhitektura sooča z vprašanji pravičnosti, odgovornosti in družbenih posledic. Govorili smo o tem, kako lahko arhitektura oblikuje odnose moči, a jih hkrati tudi mehča ter kako lahko ustvarja pogoje za dostojanstvo, refleksijo in rehabilitacijo. Pogovor razkriva arhitekturo kot družbeno prakso, ki povezuje človeka, prostor in skupnost ter pokaže, kaj pomeni, ko nagrada potrdi, da je prav tišja, nevsiljiva arhitektura tista, ki pusti najgloblji vtis. Prisluhnite podkastu Odprto!

V tokratnem podkastu Odprto gostimo soustanovitelja arhitekturnega biroja KIP arhitekti, Ano Kosi in Ognena Arsova. Posvetili smo se pojmu mojstrstva v arhitekturi in gradbeništvu ter odnosu med arhitektom in izvajalcem. Razpravljali smo o razmerju med načrtovanjem in materializacijo arhitekture ter o ključni vlogi človeškega faktorja v procesu gradnje. Osrednji del pogovora je bil projekt Mojstri gradijo, s katerim sta v Slovenskem paviljonu na 19. Bienalu arhitekture v Benetkah poudarila vlogo praktičnega znanja, ročnih veščin in mojstrskih kompetenc gradbenih delavcev. Projekt je skozi eksperimentalni proces raziskoval razmerje arhitekt – mojster – arhitektura, ter fokus od ideje preusmerjal na materializacijo arhitekture. Celotna zamisel paviljona se uteleša v totemih, katerih zasnova in izvedba izhaja iz gradbenih tehnik, značilnih za sodobna gradbišča. Materializacija tudi najbolj prefinjene in umetniško ekspresivne arhitekture poteka na surovih in glasnih gradbiščih, ki so v popolnem kontrastu s prostori, kjer se arhitekturo načrtuje. V oddaji smo se dotaknili tudi zgodovinskega konteksta arhitekturnega poklica, izzivov sodobnega gradbeništva ter postopnemu izginjanju ključnih kompetenc. Govorili smo o pomenu razumevanja izvedbenih načrtov in o sodelovanju z mojstri na gradbišču. Vabljeni k poslušanju podkasta Odprto #41, ki ponuja vpogled v proces materializacije arhitekture ter poudarja, kako pomemben je dialog med teorijo in prakso. Slovenski paviljon si lahko na arhitekturnem bienalu v Benetkah ogledate še do 23. novembra.

Še opazimo skriti prehod, ki povezuje mestno promenado z zelenim objemom parka? Koliko pogledov, koliko mimobežnih duš in spominov še ujame ta, nekoč priljubljen prostor tistih, ki so iskali nekaj več, nekaj boljšega? Pasaža zanimivih izložb in trgovin, naključnih srečanj in nakupov, nepredstavljivi vonj New Yorka ... na ljubljanski način. Ko pasaža ni bila le prehod, temveč destinacija. Nemogoče je ujeti vse, kar se je zgodilo v njenem objemu. Morda le utrinek, trenutek dveh pasantov, ki sta v njej za hip našla zavetje in se zapisala v zvočni impresiji Nevihta v pasaži. - Zvočna impresija, Nevihta v pasaži, je nastala ob razstavi Prva ljubljanska pasaža: pasaža Nebotičnik in pasaža Viktoria. Razstava bo na ogled od 15. oktobra do 3. decembra 2025 v pasaži Nebotičnik. Scenarij: Alenka Selčan Božič Interpretacija: Maša Drganc, Robert Veselko, Primož Pirnat Oblikovanje zvoka: Sašo Kalan, studio Sonolab Projekt podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana. Foto: Marjan Ciglič, 1966, hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

V novi epizodi podkasta Odprto se posvečamo eni najopaznejših modernističnih stavb v Ljubljani – nekdanjemu Poslovno-prodajnemu centru Slovenijales na Dunajski cesti, danes v lasti Zavarovalnice Triglav. Stavba, ki jo je zasnoval arhitekt Milan Mihelič, je bila ob odprtju 9. maja 1979 simbol gospodarske moči in enega največjih trgovskih sistemov v takratni Jugoslaviji. Po izselitvi trgovine leta 2012 je Slovenijales več let sameval. Kletne prostore je občasno uporabljalo Gospodarsko razstavišče, preostanek pa je ostal prazen. Zapuščena zgradba, nekoč ponos modernizma, je dolgo čakala na novo priložnost. Preobrat je prinesla celovita prenova, ki jo je vodil arhitekt Andrej Mlakar iz Studia Krog. Projekt je bil več kot tehnična posodobitev – bil je dialog z izvirno arhitekturo in iskanje ravnotežja med dediščino in sodobnostjo. Ob prenovi je bilo potrebno v stavbo uvesti nove funkcije. V prvem nadstropju so morali zagotoviti kakovostne pogoje za pisarniške prostore Evropske komisije in Evropskega parlamenta. Med rešitvami izstopa inovativna dvojna fasada: zunanja opna ohranja Miheličevo podobo stavbe, notranja pa omogoča boljšo osvetlitev in sledi novi razporeditvi prostorov. V drugem nadstropju so z uvedbo ozelenjenih atrijev izboljšali naravno osvetlitev in ustvarili prijaznejše delovno okolje. Prenova je prinesla tudi energetsko sanacijo, s katero stavba zdaj dosega energetski razred B. S tem je Slovenijales postal primer, kako je mogoče modernistično arhitekturo posodobiti na trajnosten način, ne da bi pri tem izgubila svojo identiteto. V pogovoru z Andrejem Mlakarjem odpiramo vprašanja, kako danes razumemo vrednost modernistične arhitekture, zakaj jo je pomembno ohranjati in kako jo lahko prilagodimo sodobnim uporabnikom. Dotaknemo se tudi njegovih drugih projektov ter razmišljanja, kako prenova obstoječih stavb vedno znova preizkuša meje med ohranjanjem, prilagoditvijo in inovacijo. Vabljeni k poslušanju podkasta, v katerem spoznavamo zgodbo stavbe Slovenijales, od praznine do prenovljene vloge v mestu. Razmišljamo, kako arhitektura preteklosti lahko prepričljivo živi v sedanjosti.

V prvem delu podkasta o slovenski hiši smo z gostoma Nejcem Prahom in Milošem Koscem skušali prepoznati tipično sodobno slovensko hišo in jo s tem ločiti od njenih predhodnic. Groba opredelitev in umestitev v družbeni, časovni in prostorski kontekst predstavljata izhodišče za drugi del, v katerem se gosta Mitja Zorc in Uroš Mikanovič najprej opredelita do delovnih hipotez iz prvega dela in nadaljujeta z razbiranjem elementov, ki jo sestavljajo. Kateri elementi torej gradijo sodobno slovensko hišo? Kako se razlikujejo od elementov, ki so slovensko hišo gradili v preteklih desetletjih, stoletjih? Zakaj so takšni, kako so nastali? Jih lahko razvrstimo po pomenu ali prostorski vlogi? - Če poskusimo s povzetkom: graditelj sodobne slovenske hiše razmišlja na relaciji uporabnik-investitor, ki poskuša odpraviti napake samograditeljev od 60-ih do 80-ih. Veliko pomena daje udobju, izkoristku prostora in učinkovitosti vgrajenih elementov. Tipičen tloris in prerez sodobne slovenske hiše sta vse bolj vnaprej določena, v uveljavljenem razporedu bivalnih prostorov v pritličju in spalnih v nadstropju ali mansardi pilita še zadnje nepreizkušene izboljšave. Vhodni del parcele se oddalji od klasične reprezentance stanovalcev hiše na javni prostor ulice in postaja predvsem pragmatičen razpored servisnih prostorov, ki uporabnika kar najhitreje in udobno pospremijo od prihoda z avtom do kavča. Hiše se ukvarjajo predvsem s problemom udobnega in efektivnega bivanja do robov parcele in manj z vzajemnim oblikovanjem skupnega prostora med njimi. Pritličje z dnevno-bivalnimi prostori se spusti na nivo terena in omogoča neoviran prehod na vedno zeleno, včasih kar umetno, trato, ki jo v vogalu prekinja manjši zelenjavni vrt. Za razliko od transformatorjev, ki so v oblikovanju in zasnovi iskali samograditeljev jaz in izraz, sodobna hiša išče še stoto rešitev iste, vnaprej podane prostorske formule v izvedenkah minimalizma za popularni okus. Manj je torej več, oblika pa sledi funkciji. Ne zveni najbolj obetavno, a tako gosti prvega kot drugega dela podkasta nad sodobno slovensko hiše (še) ne obupajo. Priložnost pa, paradoksalno, vidijo predvsem v praznem prostoru okoli nje - v vrtu, ki se mu s spustom na nivo terena in velikimi okenskimi odprtinami približajo dnevno-bivalni prostori v pritličju. Pričakovati je, da bo lastništvo in bivanje v hiši z vrtom še nekaj časa popularni ideal domovanja na Slovenskem. O tem, kako drugače bomo iste hiše uporabljali v prihodnosti, če bomo raj za štirimi vrtnimi ograjami še naprej uživali vsak posebej, kdaj se bo množica hiš od svojih posamičnih problemov obrnila k problemom grajenja naselja, pa morda čez nekaj let. Prisluhnite podkastu Odprto!

Podnebne spremembe v zadnjih letih vse bolj ogrožajo naš način življenja, hkrati pa so postale grožnja tudi našemu premoženju. Ekstremni vremenski dogodki, kot so neurja, toča, močni vetrovi in poplave, so vse pogostejši in intenzivnejši. Podatki kažejo, da bo podobnih dogodkov v prihodnosti še več, saj se temperature dvigajo, vremenski sistemi pa postajajo vse bolj nestanovitni in nepredvidljivi. V tokratnem podkastu smo se pogovarjali o tveganjih izgube vrednosti naših stavb in domov zaradi izpostavljenosti vremenskim in drugim tveganjem. Raziskali smo, kako se zavarovalnice soočajo s podnebnimi izzivi in kako lahko lastniki nepremičnin sami zmanjšajo tveganja. V oddaji smo gostili Uroša Metličarja, direktorja premoženjskih škod iz Zavarovalnice Triglav. Prisluhnite podkastu Odprto!

Tokrat bomo govorili o osnovnem gradniku našega prostora – govorili bomo o tipični slovenski hiši. Verjetno ni nezaslišano, če trdimo, da slovenska hiša, kot jo poznamo iz literature preteklega stoletja, ne predstavlja več povprečne slovenske hiše. Alpske, panonske, kraške in druge tipične hiše razumemo bolj kot primere iz zgodovine oziroma kot primere stavbne dediščine posameznih pokrajin, katerih opisne lastnosti ne izčrpajo več povprečne hiše, ki danes ustvarja značaj našega grajenega okolja. Kakšna pa je potem sodobna slovenska hiša? Kako jo prepoznamo, kaj jo definira, katere so njene značilnosti? Odgovore na ta in druga vprašanja bomo iskali s tokratnima gostoma – Nejcem Prahom in Milošem Koscem. Prisluhnite podkastu Odprto!

V tokratnem podkastu smo pod drobnogled vzeli Katalog tipskih rešitev stanovanjskih stavb, ki je bil rezultat natečaja za izbiro strokovno najprimernejših rešitev za tipologije nadomestitvenih stanovanjskih stavb za sanacijo poplav iz leta 2023. Natečaj je letos spomladi razpisalo Ministrstvo za solidarno prihodnost skupaj z Zbornico za arhitekturo in prostor. Naloga, ki so jo zastavili arhitektom, je bila precej ambiciozna. Predstavljene rešitve so zasnovane kot prilagodljive in finančno dostopne, z univerzalnimi modularnimi sistemi, ki omogočajo prilagoditev regionalnim posebnostim. Katalog vključuje projekte enodružinskih in dvodružinskih hiš, ki so zasnovane z mislijo na različne vrste terenov, od ravnega do srednje nagnjenega in celo strmega, in so prilagojene za montažno ali klasično gradnjo z uporabo domačih gradbenih tehnologij. O tem, kako so se arhitekti lotili tega zahtevnega izziva, kakšne rešitve so razvili, in kako bo katalog tipskih rešitev vplival na prihodnost stanovanjske gradnje v Sloveniji, smo se pogovarjali z različnimi sogovorniki. V drugem delu pogovora smo v oddaji podkasta Odprto gostili Aljošo Deklevo in Dareta Vasiljevića, vodilna arhitekta iz birojev, ki so na natečaju prejeli nagrade za predlagane rešitve. Pridružite se nam pri raziskovanju, kako bodo te nove, standardizirane stanovanjske rešitve pomagale ustvariti bolj odporne in prilagodljive stavbe ter poskrbele za bolj trajnostno bivanje v prihodnje. Prisluhnite podkastu Odprto!

V tokratnem podkastu smo pod drobnogled vzeli Katalog tipskih rešitev stanovanjskih stavb, ki je bil rezultat natečaja za izbiro strokovno najprimernejših rešitev za tipologije nadomestitvenih stanovanjskih stavb za sanacijo poplav iz leta 2023. Natečaj je letos spomladi razpisalo Ministrstvo za solidarno prihodnost skupaj z Zbornico za arhitekturo in prostor. Naloga, ki so jo zastavili arhitektom, je bila precej ambiciozna. Predstavljene rešitve so zasnovane kot prilagodljive in finančno dostopne, z univerzalnimi modularnimi sistemi, ki omogočajo prilagoditev regionalnim posebnostim. Katalog vključuje projekte enodružinskih in dvodružinskih hiš, ki so zasnovane z mislijo na različne vrste terenov – od ravnega do srednje nagnjenega in celo strmega – in so prilagojene za montažno ali klasično gradnjo z uporabo domačih gradbenih tehnologij. O tem, kako je potekala izvedba natečaja in kako so se arhitekti lotili tega zahtevnega izziva, kakšne rešitve so razvili, in kako bo katalog tipskih rešitev vplival na prihodnost stanovanjske gradnje v Sloveniji, smo se pogovarjali z različnimi sogovorniki. V prvem delu pogovora smo v oddaji podkasta Odprto gostili Gašperja Skalarja, arhitekta, predstavnika investitorja in člana ocenjevalne komisije natečaja, ki trenutno opravlja funkcijo sekretarja v kabinetu ministra Maljevca. Na pogovor smo povabili tudi Marka in Roka Primažiča iz Studia Razvoj, predstavnika mlajše generacije arhitektov, ki sta za svoje predloge prejela nagrado za prostostoječo stavbo in nagrado za stavbo v strnjeni gradnji. Pridružite se nam pri raziskovanju, kako bodo te nove, standardizirane stanovanjske rešitve pomagale ustvariti bolj odporne in prilagodljive stavbe ter poskrbele za bolj trajnostno bivanje v prihodnje. Prisluhnite podkastu Odprto!