Advertise on podcast: Naši umetniki pred mikrofonom

Huberto Široka, rojen leta 1960, je eden izmed osrednjih umetnikov unikatnega oblikovanja nakita pri nas. Ustvarja in živi na Bledu, v svoji znameniti izjemno majhni, vendar impresivni delavnici, ki je hkrati tudi trgovina in prostor srečanj. Je avtor številnih ciklusov ali tematskih serij nakita, artefaktov, ki pogosto presegajo svojo osnovno funkcijo. Križi, Plesalke, Rojstvo, Valovanje, DNK, Opraševalci so nekatera imena teh tematskih ciklusov, za katere je dobil Huberto Široka številne nagrade in priznanja. Marsikdo ga povezuje predvsem z rajsko ptico, oblikovano po repliki najdbe s Pristave pri Bledu, ki je postala simbol Bleda. Ob Slovenskem tednu nakita v ljubljanskem centru Rog, osrednji prireditvi oblikovalcev nakita pri nas, je bila tudi predstavitev knjige z naslovom Huberto Široka, srebrokovač in oblikovalec nakita. Napisali so jo poleg samega avtorja še Lidija Pavlovčič in Petra Bole, izšla je pri Zavodu za kulturo na Bledu. Umetnika je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič. Tonska realizacija Franci Moder.

Metod Pevec je večkrat nagrajen režiser igranih in dokumentarnih filmov, poznamo ga po filmih, kot so Pod njenim oknom, Lahko noč, gospodična, Aleksandrinke, Dom, Jaz sem Frenk in drugi. Metod Pevec se je tokrat s kamero namenil za zidove slovenskega zapora na Dobu in je ob pomoči psihiatra Vladimirja Miloševića s skupino tamkajšnjih obsojencev leto in pol snemal terapevtski proces psihodrame. Iz posnetega je nastal film Ko pridem ven, ki gledalcem ponuja redek vpogled v notranje življenje obsojencev in premišljuje o izvorih kriminalnih dejanj, pa tudi o ustrezni rehabilitaciji, ki bi morala spremljati kazni. Z režiserjem se je ob ljubljanski premieri filma, ki je jeseni na Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel nagrado občinstva, pogovarjala Petra Meterc.

Prvega aprila je Branko Šömen, slovenski pesnik, pisatelj, scenarist, prevajalec, novinar in kritik, dopolnil devetdeset let. Rodil se je v Mariboru, živel je v Prekmurju dokler ni šel študirat in delat v Ljubljano, do upokojitve je delal na našem radiu; zdaj že dolgo živi v Zagrebu. Leta 1984 je posnel pripovedovanje o svojem življenju in delu na zelo izviren, morda celo filozofski, način, vreden besednega ustvarjalca. Do takrat je objavil že šest pesniških zbirk, dva romana, knjigo humorističnih besedil, predvsem pa scenarije za legendarne slovenske filme, kot so Let mrtve ptice, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica, Bele trave. Do danes se je celoten opus Branka Šömna še silno razširil: samo lani in predlani je objavil zbirki kratke proze Človek, ki ga ni in Molitev za Jasenovac, še prej pa številne romane, mladinska in humoristična dela, knjige poezije. Tudi zbirko Spodrsljaj svetlobe leta 1996. Na tej besedni zvezi namreč temelji njegovo razmišljanje, ki pa je, kot boste slišali, precej pogumno za leto 1984. Kritično omenja namreč pomanjkanje banan – starejše generacije ga še pomnijo – pa tudi pesnika Balantiča. Ta je bil takrat še pod anatemo. Vse to si je privoščil, čeprav je bil zaradi svojih satir na račun sistema leta 1963 dvakrat v zaporu.

Dramska igralka Tina Vrbnjak »je v zadnjem triletju docela izoblikovala svoj izrazito sodobni gledališki izraz in ustvarila niz vrhunskih, raznovrstnih in hkrati avtorsko prepoznavnih vlog, ki jo kažejo kot zrelo ustvarjalko širokega razpona in izjemno domišljenega angažmaja«, je zapisano v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada. Eno izmed najpomembnejših vlog je izoblikovala v avtorskem projektu Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa z režiserjem Luko Marcenom. Tudi o tem se pogovarja s Tadejo Krečič.

Pred mikrofonom gostimo Petro Strahovnik, skladateljico, zvočno umetnico, v zadnjem času vse bolj tudi performerko, ki je za svoj raziskujoč glasbeni opus zadnjih let, za občutljivo prepletanje medijev in umetnosti in za dela, ki odpirajo kompleksna estetska, filozofska in družbena vprašanja na predvečer kulturnega praznika prejela nagrado Prešernovega sklada.

Petra Seliškar je večkrat nagrajena režiserka, producentka in scenaristka, ki na področju dokumentarnega filma deluje že več kot dve desetletji. Ob filmskem ustvarjanju in vodenju svoje produkcijske hiše Petra Pan film je tudi soustanoviteljica in programska svetovalka kreativnega festivala dokumentarnega filma MakeDox, ki že šestnajst let vsako poletje poteka v Skopju. V utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada je komisija zapisala, da Petra Seliškar še posebej z zadnjimi tremi filmi, Telo, Poletne počitnice in Gora se ne bo premaknila, potrjuje eno najcelovitejših vizij sodobnega dokumentarnega filma, njeno filmsko ustvarjanje pa označila za prakso pozornosti, ki vrača sposobnost poslušanja sveta. Režiserko je pred mikrofon povabila Petra Meterc. Tehnična izvedba Mirta Berlan, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2026

Ana Pepelnik (1979) je avtorica osmih pesniških zbirk in dve desetletji ena najprepoznavnejših sodobnih pesnic. Že s prvencem Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo (2007) ji je uspelo oblikovati samosvojo pesniško poetiko, v kateri ima izrazito mesto jezik. "Njena poetika se ne ukvarja samo z vprašanjem, kaj je poezija, kdo jo piše in koga piše ona, pač pa predvsem, kaj ob, v in onkraj pesmi ter za pesmijo pomeni biti človek," je v utemeljitvi zapisal upravni odbor Prešernovega sklada, ki je Ani Pepelnik podelil nagrado za njeni pesniški zbirki To se ne pove (2023) in V drevo (2025). Več o nagrajenki in njeni poeziji pa v pogovoru Gregorja Podlogarja z nagrajenko. Tehnična izvedba Mirta Berlan, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2026.

Razmerje med politiko in umetnostjo je ena osrednjih rdečih niti dela interdisciplinarne umetnice Jasmine Cibic, ki jo zanimajo predvsem mehanizmi mehke moči ter obdobja političnih in ideoloških prelomov in nas je s prepletom tovrstnih vprašanj zastopala tudi na 55. beneškem bienalu. Pogosto izhaja iz dokumentarnega gradiva, vendar ga presnovi v novo celoto, ki ne pripoveduje toliko o določenem času, kot razkriva širše mehanizme ideologij.

Med letošnjimi prejemniki nagrad Prešernovega sklada je režiser in direktor fotografije Gregor Božič. Nagrado je dobil za kratki film Navadna hruška, samosvoj preplet dokumentarnega filma in žanra znanstvene fantastike, ki ga podpisuje kot režiser, ter za filma Človek, ki ni mogel molčati Nebojše Slijepčevića in Fiume o morte! Igorja Bezinovića, pri katerih je kot direktor fotografije pomembno sooblikoval vizualno podobo in avtorske poetike obeh del. V njegovem delu izstopata natančen občutek za prostor in dosledno grajena atmosfera, pogosto vezana na značilne lokalne kontekste. Vzporedno s filmskim ustvarjanjem že vrsto let raziskuje stare sadne sorte, to pa je dolgoročen projekt na presečišču kulturne krajine, še posebno v njegovih domačih Goriških brdih, in filmskega razmisleka o odnosu med človekom in naravo. Pred mikrofon ga je povabila Tina Poglajen. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2026.

Arhitekt in industrijski oblikovalec Saša J Mächtig, ki so mu letos podelili Prešernovo nagrado, je diplomiral na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani pri prof. Edvardu Ravnikarju. Bil je zaslužen za to, da se je leta 2002 ljubljanska Akademija za likovno umetnost preimenovala v Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje. Leta 1967 je zasnoval kiosk K67, ki je bil v uporabi po vsej Jugoslaviji in širše, na primer na olimpijadi v Münchnu, kiosk pa so že leta 1970 vključili v zbirko Muzeja moderne umetnosti v New Yorku. Prešernovo nagrado so mu podelili, kot so poudarili v utemeljitvi, za življenjski opus, ki je vzpostavil temelj slovenske sodobne oblikovalske identitete. Zapisali so še, da "njegova praksa temelji na globokem razumevanju razmerja med tehnologijo, prostorom in človekom." Pogovor z nagrajencem je pripravila Tesa Drev Juh, posnel ga je Damjan Rostan.

Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejme Mateja Bučar, koreografinja in plesalka z unikatnim koreografskim opusom, v katerem je v ospredju njeno raziskovanje razmerja med predmetnim svetom in človeškim telesom. Z umetnico se je pogovarjala Ana Lorger, oddajo je posnel Miha Klemenčič.

Ajda Smrekar je gledališka, filmska in televizijska igralka, nastopa tudi v radijskih igrah in literarnih oddajah, glas posoja likom iz risank. Decembra 2025 ji je Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo nagrado Staneta Severja za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih. Ajdo Smrekar, o kateri v utemeljitvi nagrade beremo, da je osebnost, ki gledališko krajino oplaja s poglobljenim pristopom in izpiljenim obvladovanjem izraznih razsežnosti, je v studio povabila Staša Grahek. Ton in montaža Liam Samsa.

Dramska igralka Damjana Černe je kot dolgoletna članica Slovenskega mladinskega gledališča s svojimi igralskimi stvaritvami – tako v domačem gledališču kot na nevladni sceni – pomembno zaznamovala slovensko gledališko krajino. Za svoje vloge v zadnjih dveh letih je ob koncu lanskega leta prejela Severjevo nagrado za izjemne igralske dosežke. Strokovna žirija je v utemeljitvi nagrade zapisala, da gre za lucidno igralko neusahljive energije, ki se nikoli ne zateka k bližnjicam všečnosti, a kljub temu ostaja pristna in izrazito specifična. Umetnica se je o svojem bogatem in raznorodnem igralskem ustvarjanju pogovarjala s Kajo Novosel. Tonski mojster Damjan Rostan, Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2026.

Berta Bojetu je bila vsestranska umetnica: igralka, pesnica, pisateljica. Nastopala je na odru Koreodrame, bila je ena izmed ustanoviteljic tega gledališča, odigrala vloge v več filmih, petnajst let je ustvarjala v Lutkovnem gledališču v Ljubljani. Objavila je pesniški zbirki Žabon in Besede iz hiše Karlstein, prozni deli Filio ni doma in Ptičja hiša, dramsko igro Osama. Za roman Ptičja hiša je dobila nagrado kresnik. Berta Bojetu se je rodila na začetku februarja leta 1946. Ob osemdeseti obletnici rojstva poslušamo pogovor Vlada Motnikarja z ustvarjalko. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 1996.

Dirigent Marko Munih se je rodil 9. januarja 1936 na Mostu na Soči. Študiral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani in se izpopolnjeval pri Lovru Matačiću v Frankfurtu. Dirigiral je Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija in Orkestru Slovenske filharmonije, izjemno uspešen je bil kot dirigent Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič ter z njim gostoval po Evropi in Severni Ameriki. Osem let je bil umetniški vodja in dirigent Komornega zbora RTV Slovenija, bil je prejemnik številnih nagrad, med drugimi Betettove in dveh nagrad Prešernovega sklada. Urednika oddaje Ciril Stani in Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 1987.