Advertise on podcast: Kdo smo?

Slovenija ima zelo veliko orgel glede na velikost in število prebivalcev. Kar približno 1100 jih je, to nas uvršča v sam svetovni vrh. Ker smo ozemlje na prepihu, je pri nas pri orglah kot cerkvenem in tudi posvetnem glasbilu čutiti vplive Sredozemlja in germanskega sveta. A k vsemu smo dodali tudi veliko svojega. Prisluhnite ponovitvi oddaje o orglah na Slovenskem.

Te dni se spet žolčno razpravlja o tem, kakšno šolstvo naj bi imeli. Je boljša devetletka ali osemletka kot nekoč? Ni naša naloga, da bi polemizirali o tem, je pa dobra priložnost, da ponovimo oddajo o šolstvu na Slovenskem. Začetki segajo že v antiko, prve formalne oblike pa so nastale v srednjem veku. Tedaj se je začel nezadržen razvoj šolstva, v katerem so stoletja uporabljali latinščino, potem pa nemščino. Slovenščina je sprva sodila le v elementarne oblike šolstva, sredi 19. stoletja pa smo Slovenci dobili prave slovenske ljudske šole in na začetku 20. stoletja tudi gimnazije.

Na državni praznik priključitve Primorske k matični domovini objavljamo oddajo o času, ko usoda Primorske še ni bila dokončno določena. Praznik zaznamuje uveljavitev Pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947, dogajanje v letih pred tem pa razkriva, kako negotovo in razdeljeno je bilo življenje ob novi meji. Druga svetovna vojna se je uradno končala 9. maja 1945, vendar se na Primorskem z njenim koncem še niso končali negotovost, razmejevanja in življenje pod različnimi oblastmi. Pokrajino so 1. maja osvobodili partizani IX. korpusa ter zasedli Trst in Gorico, po sporazumu z Anglo-Američani pa so se morali iz obeh mest umakniti. Razmejitev je začrtala tako imenovana Morganova linija, ki je nekaj slovenskih vasi in krajev ob Gorici pustila v coni A pod zavezniško upravo, medtem ko je bila cona B pod nadzorom jugoslovanskih oblasti. (Poslušali boste ponovitev.)

Tokrat bomo govorili o Furmanstvu na Slovenskem, ali po naše prevozništvu s težkimi vozovi in konji na različno dolgih poteh. Slovenci smo kot furmani prevažali tovor z Dunaja do morja in nasprotno, pa tudi na krajše razdalje, ponavadi iz naših gozdov hlode, drva in žagane deske. To še zlasti velja za primorske furmane, ki so tovorili les z Nanosa in Trnovskega gozda do žag in naprej v Gorico in Trst. Furmanstvo je povozila cenejša in zmogljivejša železnica, od česar si ni nikdar opomoglo.

Južna železnica je ime za dobrih 577 kilometrov dolgo železniško povezavo med Dunajem in Trstom. Zgrajena je bila sredi 19. stoletja, polovica čez slovensko ozemlje. V poldrugem stoletju je preživela dve veliki vojni in eno manjšo in kar sedem oblik državnih oblasti: Avstrijo, SHS, Kraljevino Jugoslavijo, nemško in italijansko, SFRJ in samostojno Slovenijo. Danes teče čez ozemlja treh držav, vendar, žal, brez neposredne povezave (ponovitev).

V pesmi in prozi Majda Mihalič Tomaštova opisuje težke in tudi vesele trenutke življenja v primorski vasi Ocizla od nonotov in non do danes.

Sebastian Kneipp je med Slovenci dobro znan in v prejšnjih generacijah so ga mnogi vzeli nekako za svojega, kakor da bi bil Slovenec, eden izmed nas, čeprav je bil po rodu z Bavarske. Deloval je proti koncu 19.stoletja, ko so bili naši kraji pod Avstro-Ogrsko monarhijo in s svojimi metodami knajpanja, kot danes pravimo, pomagal mnogim ljudem, ki si dragih zdravnikov niso mogli privoščiti. Toda Kneipp je poleg svoje vodne terapije poudarjal še štiri druge stebre svojega nauka, ki naj bi ljudem zagotovili zdravje (ponovitev).

O najhujši kugi v Gorici in na Goriškem vemo veliko po zaslugi zapisov goriškega baročnega pisca, kronista, ilustratorja, poligrafa, pesnika in duhovnika Ivana Marija Marušiča, ki je na Travniku sredi Gorice popisoval resničnost svojega mesta, tudi potek kuge (ponovitev).

Na vrh slemena nad reko Reko v Brkinih že stoletja meri čas idilična vasica Suhorje. Od tu sega pogled na vse štiri strani neba, prepišnost burje in vseh drugih vetrov pa ne ovira ponosnih domačinov, ki si predano prizadevajo ohranjati bogato kulturno dediščino. Med kamnitimi zidovi ozkih ulic deluje Vaško društvo Suhorje, ki že desetletje pripravlja prireditve z naslovom Jožefovo in Velika noč na Suhorju. Letošnjo deseto prireditev smo obiskali tudi z našim mikrofonom (ponovitev).

Slovenci smo z vidika jezika privilegiran narod. Težko bi na tako skromnem prostoru, kot je slovenski, našli toliko različnih oblik besed istega pomena ali istih besed različnega pomena, obarvanih lokalno, narečno in ekspresivno kot prav po dolinah, gričih, hribih in planotah naše domovine. Prisluhnili bomo Anici Štrubelj z Vidma na Dobrepolju, ki zbira in ureja knjigo posebnih dobrepolskih besed, fraz in zgodb, da ne bi zašli v pozabo (ponovitev).

Arboretum v Volčjem potoku je naš nacionalni ponos in kulturna dediščina s pomembno noto slovenstva. Te dni so lahko obiskovalci silšali orkester rastlin, ki pojejo svojo simfonijo narave, čeprav nezaznavno za naše čute. Oddajo smo posneli v božičnem času, ko so številne raznobarvne lučke v parku pričarale čarobnost (ponovitev).

V drugi polovici 18. stoletja, še zlasti pa prvi polovici 19., so prebivalce vasi pod Karavankami in Kamniško-Savinjskimi Alpami, od Naklega do Trojan in na jugu do Ljubljane ustrahovali rokovnjači. Kdo so bili in kaj so počeli? (Ponovitev.)

Vse se spreminja, čas, prostor in ljudje v njem. Po navadi sprememb ne zaznavamo, ker so drobne in vsakodnevne. Le ko so burne in prekucniške, si jih zapomnimo. Zaman pričakujemo, da bo vse tako, kot je bilo v naši mladosti. Toda je že vse prav tako, kot je, čeprav nam ni prav, da tako je. Morda. Vlade padajo, države minevajo, le človek – tak ali drugačen – je večen. Kako je na Tolminskem, smo preverili med T'minci (ponovitev).

Jakob Aljaž se je kot duhovnik, narodni buditelj, planinec in tudi glasbenik zavedal simbolnega pomena, ki ga je v burnih časih narodovega prebujenja imel Triglav, očak naroda. V času Jakoba Aljaža so že izoblikovani evropski narodi začeli neizprosno tekmo za svojo uveljavitev tudi v gorah, pogosto na račun drugih. Večina slovenskega prebivalstva je bila kmečko z razmeroma majhno ekonomsko močjo. Imeli pa smo srečo, da je bilo med mladimi intelektualci, ki so po večini študirali na Dunaju, veliko izredno narodno zavednih. Eden takih je bil Jakob Aljaž. Odkupil je vrh Triglava in nanj postavil stolp in tako za vedno urdil slovenski značaj Julijskih Alp (ponovitev).

Te dni se spominjamo dogodkov pred 35 leti, ko smo ubranili samostojnost Slovenije. Zato danes ponavljamo oddajo o tem, kako so letala nekdanje JLA med vojno za Slovenijo večkrat napadla našo mrežo RTV oddajnikov, da bi utišala poročanje o agresiji na mlado državo. Oddajo smo posneli pred skoraj desetetjem z nekdanjemi sodelavci, elektrotehniki in inženirji, ki so na oddajnikih RTV Slovenija v nenehni nevarnosti za svoja življenja skrbeli, da smo slišali in videli resnico o vojni za Slovenijo.