Advertise on podcast: Ocene

Piše Vid Bešter, bere Aleksander Golja. Reka Malora in njeno porečje je tretja in doslej najkrajša zbirka kratkih zgodb Andreja Lupinca. Prvi dve Mala šola muharjenja in Umetne muhe in druge laži sta obe presegli štiristo strani. tretja jih ima komaj pol toliko. A razen tega Lupinc ostaja konsistenten. Muharjenje je še naprej eden najpomembnejših obrobnih motivov njegovega pisanja in se pojavi v skoraj vsaki zgodbi. Kritike prvih dveh knjig so izpostavljale tudi žanrsko raznolikost, bogato izrazje in lahkoten ton ‒ vse to najdemo tudi na straneh Reke Malore. Prav tako znova srečamo nekatere like, še posebej pogosto avtorjeve alter ege na primer Alda Lipniča, ki tudi tokrat daje intervju, pa tudi sicer so zgodbe zasoljene z medbesedilnim sklicevanjem in metafikcijskimi prijemi. Zgodbe nas torej kar naprej opozarjajo, da so samo zgodbe ‒ prazne marnje, pijanska hvalisanja in pretiravanja, fantazije in izmišljije ‒ in prav nič drugega. Bralec si ne more pomagati, da ne bi v bohotnih, dolgoveznih opisih, bolj ali manj posrečenih besednih igrah, veselju do dvoumnosti in navdušenem naštevanju luksuznih avtomobilov in obilnih jedilnikov ter drugih tovrstnih detajlih začutil odseva avtorjevega užitka ob pisanju. Zgodbe se ne jemljejo pretirano resno ‒ avtor se ne boji slediti svojim domislicam in vložiti neprepričljivih pesmi v zgodbo Zabušavanje, ali abotnih kratkih kratkih zgodb v Intervju, slabe šale pa so tako ali tako razsejane vsepovsod po knjigi. Ker se avtor s temi rečmi ne obremenjuje, mu jih odpusti tudi bralec: nič ni zares in vse je samo igra … Pripovedovalec je skoraj vedno prvooseben, čeprav se včasih javi šele sredi zgodbe, tako da bralca njegov nenadni vstop na prizorišče kar malo preseneti. Je pa tak kot v pravljicah oziroma za šankom: vse ve in je nasploh najpametnejši daleč naokoli, a nikoli ne pove, od kod mu vsa ta pamet in kako za vraga ve stvari, ki so se vendar dogajale za zaprtimi vrati. Kot so omenjale že kritike prvih dveh knjig, je pripovedni in dogajalni tok v zgodbah tudi tokrat nepredvidljiv. Skoraj vedno lahko že v prvi tretjini pričakujemo preobrat, končamo pa v čisto vseh zgodbah na nepredvidenih krajih. Tudi ta prijem temelji na metodi gostilniškega važiča: gostobesednost in samovšečna zagledanost v lastne domislice sta najboljša obramba pred naveličanimi dvomljivci. Pripoved tako teče in teče in se nič ne ustavlja: sledi lahko karkoli. Logiko zgodb bi zato lahko opisali tudi kot sanjsko, ali pa malce “natripano”: že v naslednjem stavku je vse lahko čisto drugače, kot se je sprva zdelo. Tako kot v sanjah pa tudi tu preobrazbe, neugodni položaji in čudni dogodki nikogar ne vržejo iz tira. Pripoved mirno teče naprej. Čeprav smo avtorju pripravljeni slediti, ko tako očitno uživa v veriženju novih in novih neverjetnih prigod, lahko postane ‒ pač kot vsak gostilniški modrec ‒ tudi naporen, ko kar naprej našteva, dolgočasi in utruja s svojimi domislicami. Kolikor bolj je pripoved bizarna in fantastična, več dolgovezenja mu je bralec pripravljen odpustiti. Kajti sicer ‒ brez grotesknega, fantastičnega in sanjskega ‒ je na primer zgodba Pa mirna Bosna, samo malce začinjen potopis, v katerem so nostalgični spomini pripovedovalca avtorjevih let na njegova mladostna potepanja po tej deželi pomešani z dolgoveznimi popisi jedilnikov in rahlo neokusnimi premišljevanji v slogu: “Bosanec ne postaneš z rojstvom, temveč s stanjem, načinom razmišljanja in v odzivanju.” Tudi v drugih zgodbah takih banalnih modrovanj ne manjka. Svet, v katerem se dogajajo zgodbe, je sicer prepoznaven, naš; samo v kakšnem detajlu malce tuj in fantastičen. Fantastična je tudi zgradba pripovedi. Kar naprej se godijo raznorazna naključja, zaradi katerih so pravi ljudje na pravem oziroma napačni na napačnem kraju: na primer potomec partizana in potomka njegove povojne žrtve v Iškem vintgarju. Pojavljajo se dvojniki, izginjajo dvorci, nekdo potuje skozi čas, nekdo drug sreča brezdomko, ki je zelo verjetno Devica Marija, in tako dalje in tako naprej. Vso zbirko preveva ‒ in pravzaprav tudi povezuje ‒ občutek z užitkom premešanega nelagodja. Vse je namreč ravno malo čez mejo grotesknega: prenapihnjeno in privlačno, rahlo vulgarno in pogosto naravnost ogabno. Kadar srečamo kakšen nov lik ‒ ponavadi moškega srednjih let ‒ je opisan s skoraj škodoželjno pozornostjo. Posebej smo opozorjeni na njegovo telo, ki je že videlo boljše čase. Kakor hitro ta ne posebno privlačni moški sreča kakšno žensko ‒ ta je ponavadi privlačnejša od njega ‒ je na precej stereotipen in dokaj vulgarno-telesen način opisano njegovo poželenje. Za zgodbe je značilno, da dražijo same sebe in bralce s hojo po meji dobrega okusa, pa tudi po meji stereotipa. Vse je nekje vmes med privlačnim in odbijajočim. Vendar Lupinc tudi pozorno pazi, da meje ne prestopi. Moški protagonist tako večinoma s svojim poželenjem ne naredi nič oziroma ga zgodba ‒ prav tako z veseljem ‒ pusti nepotešenega. Skratka, zbirka Reka Malora in njeno porečje hoče ves čas in na vse načine, ki se jih lahko domisli, “rajcati”. Dolgočasna realnost, polna banalnih puhlic, usedlin našega časa in Lupinčevih možganov, je tako prenapihnjena, da je že zabavna. Pušča pa že na toliko koncih, da teh zgodb ni več mogoče nikjer prav zašpiliti. Ne končajo se toliko z razrešitvijo, kot se pač iztečejo. Če ima zbirka kakšno vodilno temo, je to morda prav neobvladljivost sveta ali bolje stalno izgubljanje nadzora nad samim sabo v njem ‒ bodisi v pijančevanju, poželenju, ali pa tudi kot dejanska izguba zavesti in smrt. Pogost je tudi motiv nekakšne prostovoljne ugrabitve ‒ pripovedovalci so labilni in se … kot ribe na trnek … zapletejo v neprijetne okoliščine. Svet je skratka rahlo srhljiv in nelagoden, a poln ribiških anekdot. Tisto nedoumljivo, kar kuka skozi njegovo naluknjanost, s čimer nas zgodbe dražijo in strašijo, pa je najbrž “samo” smrt.

Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Novinarka in pisateljica Adriana Kuči je v zadnjem desetletju v slovenskem jeziku izdala tri romane: Ime mi je Sarajevo, Noč, ko je preplavala reko in Lili Bosniae. V slednjem nadaljuje občutljive teme zapuščenosti, vojnih spominov in iskanja identitete in prijateljstva v odtujenem svetu neoliberalne gonje za statusnimi simboli in dosežki. V prvem delu romana, ki šteje več kot 400 strani, spremljamo vzporedno dve zgodbi – zgodbo Lili, deklice, ki jo je v porodnišnici sredi vojne vihre zapustila mladoletna, morebiti celo spolno zlorabljena mati, ter zgodbo Lejle, najstnice, ki sredi obleganega Sarajeva nenadoma zanosi, a jo njena mati prepričuje v splav, da bi lahko “neobremenjeno” nadaljevala šolske obveznosti in kariero. Čeprav Lejla hrepeni po družinskem življenju z Borisom, očetom otroka, ki ga nazadnje vendarle rodi, se življenjske karte premešajo, Boris gre v tujino in zaživi z drugo žensko, sama pa pristane pri teti. Vse življenje jo preganjajo občutki krivde, ker je zapustila svojo novorojenčico, in tudi vizije drugačne usode, ki bi se lahko izpolnila, če med njiju ne bi posegli njuni starši. V drugem delu romana tako spremljamo preplet življenj Lili in Lejle – slednja namreč znova rodi in pri šestnajstih letih njena hči Ajša postane nadvse težavna, celo samodestruktivna najstnica, za katero potrebuje prizemljeno in spontano “čuvarko”. Najde jo v samosvoji Lili, ki po izkušnji sirotišnice in nadomestne družine dobi vpogled v osebno strukturo ljudi, ki so bili iz takšnih ali drugačnih razlogov zapuščeni. Iz dramaturškega vidika je roman zastavljen zelo precizno, saj se avtorica po postopnih korakih loteva tako upodabljanja psihološke strukture protagonistov kot prepletenosti kompleksnih medsebojnih razmerij. Če posamezna poglavja ne bi bila naslovljena z imeni glavnih junakov, bi bralec oziroma. bralka hitro izgubila rdečo nit, saj bi zelo verjetno pomešala tako protagonistke kot preteklost in “sedanjost”. Če sta Lili in Lejla kot potencialna mati in zapuščena hči komplementarni likinji, nastopata Lili in Ajša skorajda kot polsestri oziroma vrstnici, med katerima je le nekaj let razlike. Med njima ni ljubosumja niti tekmovanja za “odsotno” mater, ki v nekem trenutku za tri mesece odide v Darfur, da bi končno sledila svojemu srcu, temveč recipročna psihološka uravnoteženost, ki prvi prinaša občutek družinske pripadnosti, drugi pa občutek, da jo nekdo končno v marsičem razume. Čeprav ne izvemo, ali je Lejla morebiti mati obeh deklet, pa pisateljica vse do zadnjega poglavja dopušča tudi to možnost. A ta konec koncev ni pomembna, saj je poanta v tem, da se protagonistke “usedejo” na prazna mesta označevalcev v simbolni mreži materinsko-hčerinskega odnosa in tam igrajo vloge zavoljo travme, ki so jo ustvarili balkanska vojna in družinski predniki, ki niso znali ravnati drugače. Če bi znali ravnati nestereotipno in bi predali usodo v roke impulzivne mladine, bi kratkoročno morebiti povzročili družinsko anksioznost, a bi na daljši rok dosegli lažje soočenje kasnejših generacij, ki ne bi bile obremenjene z medgeneracijsko travmo. Ob prebiranju romana Lili Bosniae se nam tako sproži veliko utemeljenih vprašanj, ki pa ne nudijo lahkih in enoznačnih odgovorov. Najbolj čustveno izčrpen del romana so poglavja, ki se odvijajo v Darfurju. Lejla odide tja z novim partnerjem Gregorjem, ki je zadolžen za amputacije in rekonstrukcijo novih udov. Med bivanjem v improvizirani bolnišnici sta priča mrtvim dojenčkom, obupanim staršem in pohabljenim mladoletnikom; Lejla v nekem trenutku zapiše pretresljivo misel, ki nas spomni na žrtve vojn po vsem svetu in na novinarsko retoriko, ki se pri tem uporablja: »Otroci nimajo več otroštva. Ne poznajo pomena doma. Obstajajo samo koordinate za naslednjo eksplozijo. Zgolj hladna statistika. Seznam trupel, ki jih je preveč, da bi jih lahko pokopali. In nihče več ne govori o zločinu. Samo “razmerju moči”. Samo o “obrambi”. Samo o “kompleksnosti razmer”. Kot da smrt petmesečnega otroka zahteva seminarsko nalogo, ne pravice.« Prek vojne v Darfurju vstopi protagonistka v potlačeno travmo, ki jo je kot otrok doživela v času vojne v Bosni in ob vrnitvi domov začuti svojevrstno katarzo, saj začne drugače gledati na hčerino najstniško trmoglavost kot tudi na čustveno “stabilnost” Lili, v kateri vse bolj vidi svojo hčer, ki jo je zapustila takoj po rojstvu. Pisateljica Adriana Kuči v romanu Lili Bosniae ne postreže le z zelo dinamično pripovedjo in čustvenimi odlomki o patriarhalni ureditvi družbe, družinskih travmah in vojni, temveč nam tudi zgodovinsko perspektivo z življenjsko zgodbo prve bošnjaške kraljice Jelene Grube: “Bila je groba, so rekli. V jeziku. V drži. V pogledu. Verjetno je prav zato obstala. Čeprav je niso izbrali zato, ker bi verjeli v žensko sposobnost, kaj šele v njeno pamet ali moč. Pač pa zato, ker so potrebovali most. Nekoga, ki bi obdržal prestol, dokler se oni ne bi pripravili. Mislili so, da jo bodo premikali kot šahovsko figuro. Toda potem jih je presenetila.” Ni kaj, v romanu Lili Bosniae ženski liki nenehno presenečajo; bodisi z nenadnimi določitvami, ki vključujejo tudi preveč pasivne moške, bodisi s pogumno držo, ki ob pravem trenutku preseka s starimi in nefunkcionalnimi vzorci. Pisateljica Adriana Kuči podaja pomembno sporočilo, da je treba zapreti vrata in oditi naprej, spomin na preteklost pa preobraziti v nekaj, kar nam daje zagon za prizemljitev v sedanjosti, ki predstavlja tudi vse, kar v resnici imamo. Vendar pa stil pripovedi ne bi mogli opisati kot realističen, saj so stavki, izpovedani skozi prvoosebno optiko junakinj, nadvse čustveni in poetični. Ob branju kratkih stavkov, ki se vijejo drug pod drugim, se celo čudimo, kako hiter bi bil preskok iz proze v poezijo, zlasti s ponavljanjem besednih zvez, ki nas navdajajo s stopnjujočim suspenzom, čeprav na nobeni točki ne zdrsnejo v patetiko. Adriana Kuči nam bo ostala v spominu kot vsestranska piska, ki ima v malem prstu različne literarne žanre in tehnike pisanja, poleg tega pa zgodba o Lili in Lejli prinaša spoznanje o tem, kako nekateri drug drugemu predstavljajo tako zrcalo kot mediatorski “most” pri reševanju konfliktov v družbi.

Piše Andrej Lutman, bereta Maja Moll in Aleksander Golja. Simona Šuc, ki je prispevala sliko na naslovnici pesniške zbirke Boruta Gombača Sezi mi v besedo, je svojo umetninico prav pesniško naslovila z besedami 'ranljiva veličina mineralnega poguma'. Liki v toplih barvah izrisujejo vzorčenje, ki se razteza prek knjižne oblike. Tonja Jelen s spremnim besedilom k zbirki dodaja vrednotenje, s katerim skuša dokazati, da je pesnjenje Boruta Gombača ne samo delo ali delovanje, temveč tudi garanje. O garanju še kasneje. V spremni besed je najbolj pomenljiv stavek: „Celotna pesniška zbirka deluje kot potovanje, na katerem na literarni ravni prepoznavamo simbole in jezik, metaforičnost in poetičnost.“ O garanju pa takole: pesmi Boruta Gombača prehajajo same vase in niti ne druga v drugo, saj si pesnik dopušča možnost, da se ponavlja, da sam sebe navaja, da si že začete verze vtakne v pojmovno polje, ki ga šele razpira. In kaj ima pri tem opraviti oznaka garanje? Pesnik se udinja prav vsem zmožnostim svoje izreke, udinja prek mere in skladnostnih določil, a ob tem preudarno pazi, da ne zaide v prepogostost ponavljanja. To pomeni le in samo, da obrtniško povsem obvlada pesnjenje. Je pač pesnik garač in ne pesnik pek ali pesnik nakladač ali pesnik kar tako, občasno. In si sega v besedo. Sam sebi nudi to možnost, to gesto v artikulaciji strukture, da zapiše v obliki trivrstičnice: »Opis / živčnih / končičev«. To je pesem. Naslednja pesem gre takole: »Opis živčnih končičev / razcefra / besede.« In v naslednji pesmi se že znani verz ponovi v zadnji kitici tako: »Ne da se jih občutiti, / ker je opis živčnih končičev / njihov oklep.« Pesem z naslovom Ker vsebuje ključno besedo ne samo te pesmi, pač pa kar premnogih ali celo vseh pesmi. To je podoba. Podoba v pesmih Boruta Gombača je brezoblična. Na pravkar predstavljeni način je sestavljena vsa zbirka Sezi mi v besedo. Čeprav so v njej dokaj kratke pesmi, skoraj enobesedne, pa v mnoštvu različic enega pomena in ene podobe, ki gradijo eno ali več pesmi, pesnik doseže učinek razbesedenja, prevladovanja pomenskega polja, ki ima tudi globino, višino in pomnogoterjene ravni. In v takšnem načinu ustvarjanja se pojavi beseda usta. Usta so tista, ki ustvarjajo, seganje v besedo je ustenje. Više od ust so oči, o čemer pesnik piše v pesmi z naslovom Vsaj drobec: „Oči sem za zmeraj zaprl le zato, / ker sem želel v sebi zadržati / vsaj drobec svetlobe.“ Mar niso tile verzi skoraj več, kot sme uho prenesti? Pesnik se pač ne prepušča bojazni, da bi si njegove pomenske sklope kdo prilastil, jih zavaroval s kako klavzulo o avtorskih pravicah. Ne! Pesnik nastopa v vlogi prenašalca besedišča in le v vlogi prenašalca je pesnik, ko pa je njegova obremenitev darilo vsem, ki si takšne oblike garanja ne znajo, ne smejo ali še ne zmorejo privoščiti. In hkrati sporoča, da vse skupaj pravzaprav niti ni tako zelo težko: „Svet je precej širši, / kot ga predstavljam / z vnaprej omejenim številom besed.“ Izjava, ki ji ne gre oporekati. In izjava, ki daje obete vsem, ki bi se spustili v seganje v besede. Pesnik je tudi prenosnik, ne le prenašalec. Vsem, ki mu vsaj prisluhnejo, nosi namig za seganje v še ne razvrščene besedne zveze, in ve, da svojega vpliva niti več ne zaznava. Pesniško določeno: „Tukaj / je / bila / še pred nekaj trenutki / gladina.“

V SNG Drama Ljubljana je sinoči premiero doživela predstava Ivana pred morjem, ki je nastala po knjižni predlogi istoimenskega, s kresnikom nagrajenega romana pisateljice Veronike Simoniti. Predstava, ki je nastala v koprodukciji z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, je režirala Lucija Trobec. Avtorici odrske priredbe: Luna Pentek, Lucija Trobec Dramaturginja: Luna Pentek Scenografinja: Jasna Vastl Kostumografinja: Sara Grižon Avtorica glasbene in zvočne podobe: Lucija Lorenzutti

Dramatizacija romana v dvodelni strukturi izrisuje življenje in zapuščino Mire in njene mame Ani, ki ju v razrednih in družbenih razlikah neobhodno povezuje medgeneracijska travma. To se zdi glavno vodilo dramatizacije, ki pa v vprašanje zapuščine travme spretno vpleta teme identitete, jezika, narodnosti in intimnih družinskih odnosov. Režiserka: Brina Klampfer Merčnik Prevajalec: Štefan Vevar Avtorica dramatizacije in dramaturginja: Nina Kuclar Stiković Lektorica: Klasja Kovačič Scenograf: Branko Hojnik Kostumograf: Andrej Vrhovnik Skladatelj in avtor zvoka: Branko Rožman Svetovalec za gib: Branko Potočan Oblikovalka maske: Tinka Prpar Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka: Stojan Nemec Prevajalka odlomkov dramatizacije v nemščino: Maja Haderlap Svetovalka za nemški jezik: Branka Nikl Klampfer Svetovalka za koroško narečje: Lara Maria Vouk Igrajo: Medea Novak, Marjuta Slamič, Ana Facchini, Žiga Udir, Blaž Valič

Po očetovi smrti se družina Dashwood znajde v stiski – zaradi zapletene sorodstvene in premoženjske situacije morajo mati in hčerke zapustiti svoj podeželski dvorec. Za starejši hčerki Elinor in Marianne, ki sta v letih, ko postajata zanimivi za snubce, je ta razvoj še posebej neprijeten, saj sta vsaka na svoj način prisiljeni krmariti med razumskimi in čustvenimi odločitvami glede svoje prihodnosti. Razsodnost in rahločutnost je nova priredba znamenitega romanesknega prvenca Jane Austen z začetka 19. stoletja, ki bo nujno deležna primerjav s tisto filmsko različico izpred treh desetletij, ki jo je leta 1995 režiral Ang Lee in jo je naseljevala blesteča zasedba z Emmo Thompson in Kate Winslet na čelu. Nova inačica je malce manj zvezdniška, čeprav v njej nastopa nekaj markantnih igralk mlajše generacije, kot sta Daisy Edgar-Jones in Esmé Creed-Miles, poleg tega je še bolj kostumsko in scenografsko razkošna. Celovečerec, za katerim stoji pretežno ženska ekipa z režiserko Georgio Oakley na čelu očara s svojo vizualnostjo in slikarskim pristopom k fotografiji; posamezni prizori mestoma delujejo kot tableauji, ob obisku galerije v Londonu pa nastajajo pred nami dobesedno »slike v sliki«. Kljub temu bi težko rekli, da deluje film zadušljivo; ob siceršnji zvestobi literarni predlogi vsebuje tudi mero lahkotnosti, pa tudi preciznosti in prefinjenih nians v analizi družbe. Pravzaprav bi lahko rekli, da nekoliko presenečata pretežna odsotnost ironije in svobodnjaškega prevratništva v avtorskem pristopu, in to po vsem, kar se je v preteklih dveh stoletjih zgodilo in se še posebej trenutno dogaja na družbenem polju. Morda pa je, kot bi rekel Slavoj Žižek, po obdobju postmodernizma najbolj subverzivno ravno to, da vzameš snov popolnoma zares? Če se lahko krizni situaciji gornjega srednjega sloja na začetku pripovedi še malce posmehujemo – pač, izselitev iz dvorca kot najhujša stvar, ki se gospôdi zgodi v življenju – pa lahko z nekaj svobode v interpretaciji vendarle zaznamo vzporednice z današnjo stanovanjsko in finančno krizo, ki prizadeva predvsem mlajše sodržavljane širom Evrope. In morda je najbolj zanimivo prav to, kako malo se je v dveh stoletjih zares spremenilo, vsaj kar se tiče feminističnega pogleda na patriarhalne vzorce in ekonomsko odvisnost, pa tudi glede družbenih konvencij nasploh, medgeneracijske solidarnosti in razrednih razlik, življenja na podeželju in v metropoli, glede transakcijske narave ljubezni ter krmarjenja med razsodnim in rahločutnim pogledom na svet ... Režiserka Georgia Oakley potrjuje nadčasovnost literarne klasike Jane Austen prav s svojo privzdignjeno zvestobo izvirniku. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Matjaž Romih. Iz oddaje Gremo v kino.

Simfonični orkester RTV Slovenija je z glasbo Elfríde André, Camilla Saint-Saënsa in Felixa Mendelssohna Bartholdyja ter v sodelovanju s Cellofestom odprl svoj abonmajski cikel Kromatika.

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Romantične duše Ivana Cankarja. To je prva Cankarjeva drama, mladostno delo, ki so ga natisnili in uprizorili šele po pisateljevi smrti. Igro v treh dejanjih je na odru Mestnega gledališča ljubljanskega režirala Maša Pelko. Predpremiero v ponedeljek, 19.10., si je ogledala Staša Grahek. Romantične duše, 1897 Drama Premiera: 20. oktober 2026 Režiserka Maša Pelko Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Knific Avtorica glasbe Mateja Starič Svetovalka za gib Vita Osojnik Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Asistent režiserke (študijsko) Lucas Carboni Kopše Asistentka scenografa Sara Kastelic Nastopajo Branko Jordan, Primož Pirnaat, Ajda Smrekar, Nina Rakovec, Matic Lukšič, Lotos Vincenc Šparovec, Karin Komljanec, Jaka Lah, Julita Kropec k. g., Gašper Jarni, Brina Rakun AGRFT

NAPOVED: Sinoči je bila premiera v Prešernovem gledališču Kranj. Simona Hamer kot avtorica in dramaturginja ter Anđelka Nikolić v vlogi režiserke in scenografke sta na oder postavili besedilo z naslovom Kako se naučiti dvojine. In ne, ne gre v prvi vrsti za nasvete, kako bolje oblikovati odnose v paru, ampak za izraz slovenske slovnice. Dvojina torej, ki se je morajo tujejezični govorci naučiti. Tadeja Krečič: Režiserka in scenografka Anđelka Nikolić Dramaturginja Simona Hamer Oblikovalka giba Vita Osojnik Kostumografka Mateja Čibej Avtorica glasbe Polona Janežič Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Lektorica Maja Cerar Oblikovalec maske Matej Pajntar Igrajo Sara Gorše k. g. Darja Reichman Miha Rodman Vesna Slapar Matej Zemljič k. g. Premiera 20. 10. 2026

Lutkovno gledališče Ljubljana, 15. oktober 2026 Radio Slovenija, Svet kulture, 19. oktober 2026 Na Odru pod zvezdami Lutkovnega gledališča Ljubljana si lahko ogledate gibalno-lutkovno predstavo Bikec Ferdinand, ki je nastala po priljubljeni zgodbi Munrorja Leafa o nenavadnem bikcu, ki ima namesto nasilnega bojevanja v areni raje mir na pašniku, vonj mladih juter in opojno dišečih cvetlic. Predstava, namenjena tako otrokom kot odraslim, v režiji koreografinje Anje Mejač skozi ples, glasbo in prvine flamenka, tako značilne za špansko identiteto, v ospredje postavlja miroljubna načela in sposobnost sočutja. Dramaturginja in avtorica dramatizacije je Pia Vatovec Dirnbek, scenografijo in lutke je ustvarila Meta Grgurevič, kostumografka je Olja Grubić, oblikovalka videa Urša Čuk, oblikovalec svetlobe Igor Remeta, lutkovna tehnologa sta Iztok Bobić in Žiga Lebar, asistent za animacijo in koreografijo Klemen Janežič in lektorica Irena Androjna Mencinger.

Piše Blaž Kavšek, bere Aleksander Golja. Znanstvena monografija Luke Novaka Od izgubljenih iluzij do umetne inteligence: potrošništvo med Balzacom in Pasolinijem obravnava razmerje med sferama estetske in tržne vrednosti literarnega dela, tj. med umetniškimi ideali in komercialnimi interesi, poljema literature in moči. Študija se nanaša na francosko in italijansko zgodovine literature, njeni meji pa sta razvidni že iz naslova in podnaslova. Gre torej za obdobje med vznikom moderne potrošniške družbe, množičnih trgov, knjigotrštva in založništva, ki mu je prisostvoval Balzac, do skrajnejših posledic teh procesov v 20. stoletju, ki sta jih skušala dojeti Paolo Volponi in Pier Paolo Pasolini. Novakova literarnosociološka analiza poteka hkrati na več ravneh. Najprej gre preprosto za beleženje literarnega gradiva, ki priča o pojavljanju mehanizmov, ki so omogočili prevlado potrošniške ideologije v 19. in 20. stoletju. Avtor obenem raziskuje, kako je na uveljavitev te ideologije vplivala sama literatura, kakšno mesto v tem procesu je imel knjižni trg ter kako se v ta zgodovinski narativ vklaplja proces avtonomizacije literarnega polja. Pri tem se nepresenetljivo zgleduje predvsem pri Bourdieuju. Strukture obravnavanih literarnih del s pomočjo Goldmannove teorije romana naposled obravnava kot neposreden odsev struktur njihovih meščanskih okolij, »problematičnost« njihovih junakov pa analizira z vidika vsakokratne stopnje vzpostavljanja potrošniške družbe. Zelo gost in ambiciozen pregled poldrugega stoletja prepletanja literature s principi potrošnje v dveh nacionalnih literaturah lahko povzamemo takole. V 19. stoletju se med Balzacom in Flaubertom, med Izgubljenimi iluzijami prvega in Vzgojo srca drugega, zgodi pomemben obrat. V Franciji se vzpostavi družba, v kateri so komodificirane ne samo dobrine, ampak tudi čustva, pri čemer začne v romaneskno tradicijo pronicati nepovzpetniški, na svet odvržen in obsojen junak, katerega željo že usmerjajo sile moči in denarja. Njegovo dezorientacijo in pesimizem nasledi protagonist Huysmansove novele A vau-l'eau – v slovenščino bi jo lahko prevedli kot S tokom, ali pa Po zlu. V Novakovi analizi se to stopnjuje z občutki absurda pri Roquentinu v Sartrovem Gnusu, v kritikah potrošniške družbe pa v bolj besnih oblikah vse do Pasolinija in Volponija. Ob tej dediščinski verigi vztraja optimistična struja, ki ji avtor sledi prek Huysmansovega romana Proti toku in Zolajevega navduševanja nad osvobajajočimi potenciali denarja. Vrhunec ta afirmativistična smer dobi predvsem s popolno reifikacijo notranjega življenja pri D'Annunzievem esteticističnem junaku Andrei Sperelliju iz romana Il piacere – Užitek in pri Marinnetijevem futurističnem zagovarjanju hiperproduktivnosti. Študija sega v več enostavnejših periodizacijskih shem in klasičnih literarnovednih dognanj. Prehod med Balzacom in Flaubertom tako denimo ni zgolj prehod med zgodnjim in zrelim realizmom ali trak na časovnici zorenja forme romana kot takega, temveč tudi prehod iz družbe uporabe v tržno družbo. Pojave, ki jih opisuje, Novak nenehno povezuje s filozofskimi tokovi in analizami ekonomskih in političnih silnic. Huysmansov pesimizem s konca 19. stoletja je shopenhauerjevski, D'Annuniziev esteticizem nietzschejanski, futuristično slavljenje tehnike benjaminovsko, eksperimenti krožka Oulipo so odziv na industrijsko eksplozijo v šestdesetih letih itd. Pri takšnem vzporejanju je avtor vedno luciden, spreten in natančen, redko sicer pogumno inovativen, knjigi pa bo marsikateri bralec zaradi mešanja mnogih teoretskih registrov, navsezadnje pa tudi preskakovanja med dvema nacionalnima literarnima tradicijama, težko sledil. Pozna se, da je monografija Od izgubljenih iluzij do umetne inteligence nastala na podlagi doktorske disertacije. Poleg eruditskosti jo zato zaznamuje manj elegantna struktura. Knjiga si ne vzame dovolj časa zase, marsikje bi ji koristilo razlagalno in povezovalno dolgovezenje. Zdi se namreč, da si je Novak ves čas prizadeval, da bi med seboj zelo oddaljene literarne pojave in v predhodnih prispevkih že lično zaključene raziskave razporedil v inteligibilen oris nekega zgodovinskega poteka. Delo bo – če si ga bo bralec jemal po kosih – zato lahko služilo predvsem kot odlično študijsko gradivo in orodje za raziskovalce. Smiselno ga je uporabljati kot ne nujno povezan skupek uvidov v posamezne etape vzpostavitve modernega literarnega sistema ali polja, kar pa, ker gre za znanstveno monografijo, niti ni tako zgrešeno ali moteče.

Piše Jože Štucin, bereta Maja Moll in Aleksander Golja. Nekako smo že pozabili na ludizem, nadrealizem, besedne igre, modernizem in postmodernizem v najbolj žlahtni podobi, sploh so se nam postopoma temelji poezije, ki so tako odločno in odlično zaznamovali slovensko pisanje druge polovice prejšnjega stoletja, nekako spodmaknili, ostali v preteklem času. Zbirka Dejana Kobana Nenadejano, ki marsikaj od naštetega lepo restavrira, je zato resnično nepričakovano padla v moje kritiško polje. In na hitro potegnila zanemarjene micelije iz zemlje. Ekspresno je vrnila občutke izpred let, ko se je z jezikom počelo vse mogoče, ko ni bil noben čudež, če je "z neba padla roza krava", ali če je pred nami zrasla "hiša brez temeljev", v kateri pesnik prede oblačno prejo in ugotavlja "da nihče ne razume tvojih verzov / zato naj mu sam univerzum pomaga // tu si zato da / (se) / zabavaš / zatorej / nasmeh / na lička / trebuh / not / in / veselo / naprej". Tak vstop v poezijo, ki jo med bralce namenja Dejan Koban, je spet noviteta. Vraga, poet je potegnil zračno zavoro liričnih in novoizpovednih pesmi, značilnih za naš čas, ter se preselil v čisto zaresno avtopoetično stanovanje v Trbovljah, četudi ne vemo, kje v resnici prebiva njegovo telo. Po pesniški poti bi to šlo takole: "če dobiš nobelovo nagrado za literaturo (...) bi šel v trbovlje si kupil stanovanje / odprl knjigarno postavil kip ginsbergu". Ampak tu se zgodba šele začne. Poezija te zbirke je sicer zastavljena v nekakšnem "nonšalantnem zamahu", kjer se izriše in izpiše marsikaj. V jezikovnem in vsebinskem smislu zgleda, kot da je pred nami mladenič, v katerem vre od strasti, patosa, razburjenosti, tudi jeze ... Na nekaterih mestih je doma gnev, drugje "pod pritiskom zaječijo preteklosti / natrpane v prostor", ponuja pa tudi veliko sarkazma, ko se nam prikazuje kot družbeno bitje in ko "vsi ostali / pridno žvečijo / kolerabo / vsake toliko se / kot kunci / iz visoke trave / dvignejo na zadnji taci / in zažvrgolijo". Ali pa tako, zafrkantsko, ko nam dozira šilce samoironije: "vedno se smehljaj / smehljanje / med recitiranjem pesmi / pomeni da veš kaj pišeš / da se že na daleč vidi / kako iskreno obožuješ poezijo". Prevladujeta pa gnev in pocinkani cinizem. Izločki so včasih presneto mastni. Ko pesnik pljune na nekaj, naj bo to papan slovenske osam(osvoj)itve Janez Janša, ali pa mladi kritičarki, ki "dobita anevrizmo vsakič / ko kje oplazita / besedo / koban", vseeno, pljunek bo zelen in ogabno resničen. Kajti pesniku ni do šale, ne, resno je vzel svoj status in ga v tej zbirki nadvse debelo podčrtal. V pesmih se dotakne mnogih tem(atik). Če še ne vseh, pa bo v nadaljevanju gotovo dopolnil tokrat izpuščene, kajti gre za radikalno ostrega poeta, kritika stvarnosti, sveta, literarnega samopašništva, pašne skupnosti piscev, ki se zatika v lastnem krogu in živi "v celku", kot osamljena kmetija sredi ničesar. Ki pa je tudi zelo zgovoren in spet vpelje v literaturo slog avtomatskega pisanja, toka zavesti in notranjega monologa. Koban je ob vsem tudi družbeno angažiran, kot bi rekli po starem, in zato (spet) avantgardni pesnik, ki v enem zamahu lahko misli lapurlartistično, kritično, provokativno, revolucionarno in zajedljivo, vse hkrati v nizu verzov ene same pesmi. Ko beremo ta "potpuri" Kobanove poezije, ki obsega tekste iz daljšega obdobja in preigrava različne izrazne registre, teme, postopke in razpoloženja, nam je takoj jasno: gre za polifono zbirko in načrtovano montažo različnih pesniških izrazov, načinov. Vsekakor je heterogenost te knjige v njeni razpršenosti, celostnem "razdejanju" literarnega subjekta, ki se nikjer ne ustavi, ki niti ne razmišlja o "blokadah" ali omejitvah, nasprotno, iz sebe reže kosme mesa, se secira in razdevičuje pred našimi očmi, brez omejitev se predaja dejstvu pesnjenja. V pesmi s sredine knjige o svojem pisnem subjektu pove največ: "ob moj trup / huškne telo brez teže // ko se zakavlja vame / sem prebujen / znojen / prestrašen // izdiham / nakopičena / vozlišča // soj ulične svetilke / odpre hišo // s komaj umirjenim / srcem se izženem / nazaj v trganje". Pasje življenje. Pasji pesniški subjekt. Niti ni toliko pomembno, katera platforma je v igri, pomemben je pesniški status, kot kip odločen in stanoviten mož, ki zna rezati resnice na lirične šnite, ki mu je marsikaj jasno, a v tej brezupni konfrontaciji z bebavim okoljem so nasveti, ki (si) jih daje, vse prej kot zabavna socioretorika. Leta 2024 je takole ošvrknil samega sebe: "nehaj se gnati za ljudmi / in jih siliti / naj te imajo radi // raje se zapri v sobo / in prični sortirati poštne znamke". Sarkazem ob kozarcu absinta. Ne bo šlo. Kobana je treba brati ponovno. Že sam naslov NenaDEJANo namiguje, da gre za osebnoizpovedne pesmi, čisto take, kot so jih pisali romantični pisci. Seveda se spreminja jezik, metaforika brbota v kotlu kot kuhano vino, besedni korpus je popolnoma razbremenjen in osvobojen vsakršnih zadržkov, vsebinsko pa smo še vedno na relaciji jaz-svet, jaz-družba, jaz-umetnik, jaz-jaz. Tendence so jasne: vzpostaviti razmerje. Išče se sprava, pomiritev. Bolj ko je duša razbolela, razdražena, bolj si želi večnega miru, zlitja s kozmičnimi silami; ali če smo direktni – bolj si želi umreti in se izmakniti interakciji z drugimi dušami. Ena Kobanova pesem je eksplicitno taka, saj si piše oporoko in ljubeznivo deli svojo lastnino. Smrt pokosi samo sebe. Takole (na)pove: »danes je umrl dejan koban / neprijazen in vsiljiv / imel je napačne prijateljice / (...) / imel je rad brezkompromisno poezijo / udarce prej kot ujčakanje« V nasprotju s številnimi preizkuševalci in iskalci besednega izražanja je poezija je pri Dejanu Kobanu tako neposredna in čista, da ji lahko pripopamo tudi nalepko iskrenosti. Zdi se, da pesmi in vse svoje verze in bodičaste črke pesnik tudi živi. Koban je gotovo šaman, ki daje poezijo v svet, jo pribija na križ, hkrati pa živi zvezdo, Betelgezo, superorjakinjo, ki je sicer ogromna, a nestabilna. Njena svetlost niha, ni mirna, konstantna, ampak izrazito rdeča, kar bi pri Kobanu bila lahko kri, erotika, življenjska energija. Betelgeza je ena najbolj opaznih zvezd, kozmična rana in hkrati eksplozivno telo, ki se približuje svojemu koncu. Tudi Kobanova poezija je takšna: žari, utripa, se razliva čez robove in se ne pusti ukrotiti. Morda je zato naslov NenaDEJANo več kot besedna igra: nekje v njem že tiči dejanje, ki ga še ni. In nekje v tej poeziji tudi Betelgeza – rdeča, velikanska, nemirna – že čaka na trenutek, ko bo implodirala, zdrknila sama vase.

Piše Katarina Mahnič, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Prvenec Tadeje Krečič Scholten Nikoli ni prepozno iz leta 2021, prav tako zbirka kratkih zgodb, se mi je tako močno zasidral v spomin, da še zdaj začutim vzdušje posameznih pripovedi in mi pred oči živo stopi prizorišče, kjer se nekatere dogajajo, pa sem vmes prebrala in pozabila že malo morje knjig. Težko je takšno pisanje preseči ali, zdaj tudi že zaradi pričakovanja bralcev, znova napisati kaj tako popolnega. A Krečičeva kot da se za takšne obremenitve ne meni: lepo gre naprej, kjer je pred petimi leti končala – štirinajst novih zgodb v zbirki Jokala sem … pa tja, niza v svojem klasičnem pripovedovalskem slogu, brez izumljanja novih jezikovnih prijemov in literarnega sprenevedanja, brez modnega ukvarjanja z raznoraznimi odvisnostmi, zlorabami in zaradi njih zlomljenimi junaki. Zadovolji se z dokaj navadnimi osebami, normalnimi, bi lahko rekli, a ko zavrta vanje – in vrta tako uspešno, s takšnim posluhom in briljantno natančnimi uvidi v človekovo notranjost, da bi v naravi gotovo odkrila nafto – privrejo na dan njihova nemoč, razrvanost, obup, pa trma, strah, sram, užaljenost, obžalovanje zamujenega in še kaj. Na primer ženska, ki se med vojno trese za sinovo življenje, ne prizadene pa je nočni vandalizem nad hišo pripadnika drugega naroda. Šele kasneje jo boli vsa notranjost, ko se sprašuje: “Kaj pa ona? Kaj pa je ona naredila? Oziroma česa ni naredila? Kako se pa temu reče? Gledala je, kako se nekdo izživlja nad lastnino nekoga, ki pripada narodu, ki je začel vojno. Nobeden ga zares ne pozna, nobeden se ni niti potrudil, da bi ga spoznal, ona še posebej ne – mogoče pa sploh nima nič s to prekleto vojno?!” Svojemu notranjemu glasu, ki mu šepeta, da je navaden prevarant, se ogiba tudi slikar, ki po začetnem ogorčenju ugotovi, da so razstavljene slike prav zaradi tega, ker jih je nekdo namerno z nečim poškropil, postale hit. Zato ne ukrepa, ampak bolj ali manj uspešno sprejme igro cesarjevih novih oblačil. Starejša prevajalka, ki mora napisati spremno besedo k prevodu pomembnega francoskega pesnika, pa ob nemoči stakniti besede skupaj podoživi edino resnično stvar, ki se ji je zgodila v življenju – ljubezen, ki jo je zavrnila zaradi spodobnosti in čuta dolžnosti, “praznino, ki jo je ta pustila, pa je nadomeščala s knjigami in pisanjem o njih, z iluzijo, da je literatura tisto, na kar se res spozna”. In se ob tem zave, da je bilo vedno vse papirnato in brez duha in da ne bo nikoli drugače. Zgodbe imajo zanimivo dinamiko, saj je vsaka napisana v drugačni pripovedni maniri. Posrečena je zgodba Patriarh, v kateri premožna srednjeletnica Milada plete misli med mučnimi telovadnimi vajami, ki jih potrebuje za vzdrževanje svojega telesa. Kaj pa za dušo? “Ne, ne za dušo. Duša je potlačena nekje zadaj, z njo so težave, težave pa so na svetu zato, da jih premagujemo, kakor vemo in znamo. Ona, recimo, tako, da neprijetnosti izrine iz misli in se ne meni zanje. Se dela, kot da jih ni.” In vendar se po ogledu razgaljajoče gledališke predstave, v kateri v liku žene, ki se pretvarja, da je vse v redu (čeprav še zdaleč ni), prav ona odloči za drzen korak in vsaj začasno zapusti prevarantskega moža in domače ugodje ter bralcu prepusti ugibanje, kakšen neki bo tisti njen načrt, ki ga mora narediti in “kakršnega tista kura od babe v predstavi nikdar ne bi”. Sploh so pri Krečičevi najboljši in tudi najbolj izdelani ženski liki, pa naj bodo to matere, najstnice ali punčke. Ženskih zgodb je tudi več kot moških, pa tudi kompleksnejše so. V meni najljubši z naslovom Begunka skozi najstniške dnevniške zapise predstavi ne le problem begunstva, ampak tudi stisko empatične gimnazijke, ki po začetnem navdušenju, da bosta z mamo sprejeli v stanovanje begunko iz Ukrajine, začenja izgubljati tla pod nogami, posebej zato, “ker starci ne znajo zgruntat, kaj je kdaj važn in kako se v vsem tem počut nekdo, ki so ga spravl na svet”. Ukrajinka namreč postane mamin center sveta in v želji, da bi ji olajšala kruto usodo, pozabi na hčer; zaradi nove ljubezni pa se ji dovolj ne posveča niti oče. Najstnica v dnevnik zgroženo zapiše: “In kaj, a bo šla ona sploh kdaj nazaj? Tole v tej Ukrajini se bo še vlekl, ko bo enkrat konc, bo pa itak vse razrušen, pa nobenga človeka, h katermu bi šla, pa sploh! Mislm, sej je res grozn in težko in tragičn in vse, kar je tazga, ampak jaz bi pa res še kdaj normaln žvela s svojo mamo in mela kej z njo razen najnujnejših stvari in lupčka v postli, če je takrat slučajn doma. Ampak tega očitno ne bo več! Ta Olga bo tud za zmeri, ne?” Zgornji odlomek najbolje ponazarja naslov Jokala sem … pa tja, ki že z igro besed nakazuje, da gre za pisanje, ki zna biti grenko in obenem humorno; prežeto je z nekakšno poredno prodornostjo, ki grenkobo dela znosno. Celo očiščujočo. Jezik je bogat in izpiljen, z za pisateljico značilnimi dolgimi, a vendar vedno razumljivo izpeljanimi stavki. Če so se zgodbe iz avtoričine prve zbirke dogajale v različnih evropskih krajih, od Severnega morja do Dalmacije in italijanskega juga, so v drugi prizorišča bolj obstranskega pomena in ostajajo predvsem na domačih tleh. Če gre pri prvih predvsem za soočenje s takšnimi in drugačnimi izgubami, so tukaj spoznanja, do katerih se ljudje dokopljejo ali jih preprosto samo prešinejo, zastavljena širše; gre za prepoznavo, celo za preizpraševanje njihove človečnosti. In čeprav se čudež ne zgodi in se junaki drastično ne spremenijo, se vsaj zagledajo v zelo realni luči, tudi če po začetnem šoku večinoma spet poniknejo pod površje odkritega. Pomembno vlogo pri zgodbah Tadeje Krečič ima tudi spomin; velikokrat, a s pravo mero, seže v travme polpretekle zgodovine, najboljša pa je pri ubesedovanju lastnih? spominov (vsaj upam si tako ugibati). Zgodba Tamala je prava miniaturna proustovska mojstrovina, v kateri zavohaš projo v babičini kuhinji in smrad pokrite tržnice, začutiš blagodejno toploto zakurjenega štedilnika in si predstavljaš umazano drap steno »z valcnom vzorca s češnjami in listki do črte zgoraj.« Prav tako kot zbirka Nikoli ni prepozno se zdi tudi zbirka Jokala sem … pa tja na prvo žogo zelo preprosta. Berljiva. Razumljiva. Pretresljiva. Duhovita. In je res vse to. Je pa tudi knjiga, ob kateri ti na koncu odzvanja stavek iz poetične zgodbe Prag, umetelnega sodobnega psalma matere hčeri, ki je bolj pesem v prozi kot zgodba: “In ja, tako gre svet pač naprej, si rečeš in se ti zazdi, da ti je ob tem za trohico manj težko.” Približno tako sem se počutila po branju Tadejine knjige.

Na Velikem odru Drame SNG Ljubljana je premiero doživela Letoviška trilgoija Carla Goldonija v režiji Diega de Brea. Režiser: Diego de Brea Prevajalka: Mojca Kranjc Dramaturginja: Diana Koloini Lektro: Arko Scenograf: Diego de Brea Kostumograf: Blagoj Micevski Avtor Glasbe: Jože Šalej Oblikovalec videa in zvočne podobe: Igor Potočnik Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Oblikovalka maske: Julija Gongina Asistentka dramaturginje: Nika Šoštarič Igralska zasedba: Branko Šturbej: Filippo Saša Pavlin Stošić: Giacinta, Filippova hči Mina Švajger: Brigida, Giacintina spletična Jure Henigman: Leonardo, Giacintin občudovalec Eva Jesenovec: Vittoria, Leonardova sestra Boris Mihalj Paolo: Leonardov komorni strežaj Jure Šimonka: Guglielmo, Giacintin občudovalec Valter Dragan: Fulgenzio, Filippov prijatelj Saša Tabaković: Ferdinando Mina Švajger: Sabina Maks Dakskobler: Cecco

Piše Pia Zala Meden, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Knjiga avtobiografskih esejev Vinka Möderndorferja Življenje ali gledališče je razdeljena na dva večja vsebinska dela in krajši uvodni razmislek. Najprej avtor razmišlja o pomenu gledališča v življenju gledališkega umetnika in postavi vprašanje, ali je pomembnejše gledališče ali življenje. Möderndorfer pravi, da sta neločljivi ter da je gledališče življenje in nasprotno. Življenje avtor tukaj razume predvsem kot družbeno-političen pojem in trdi, da je vsak dober umetnik vpet v takšno življenje, saj je le tako njegova umetnost lahko dobra in relevantna. Tako ima tudi še tako zimzeleno umetniško delo, kot je na primer Shakespearjeva tragedija Romeo in Julija, obdobja, ko je bolj ali manj relevantno, pač glede na to, kaj se takrat dogaja v družbi. Möderndorfer v uvodnem delu – ki deluje kot svetovnonazorski in estetski temelj ter okvir celotne knjige esejev – zaključi, da je najbolj družbeno relevantna dramska zvrst (in s tem tudi najbližja življenju) komedija, saj razkrinkava kapitalistično brutalnost na način, da se ji lahko smejimo. Smejimo pa se tudi na svoj račun in na račun oblastnikov – zato politika nikoli ni naklonjena komediji. “Oblastniki prenesejo, če jih pisatelj kritično obravnava v resni drami, ošpice pa dobijo, če slišijo salve smeha na svoj račun”. Möderndorfer izpostavlja, da tudi slovenska gledališča niso pretirano naklonjena gojenju slovenske komedije in raje uprizarjajo tuje komediografe. Konec uvodnega dela nameni še vprašanjem o delu režiserja. Prestavlja dva načina analize in ju primerja z Nietzschejevim razlikovanjem med apoliničnim in dionizičnim. Na koncu se spet vrne k odnosu med življenjem in gledališčem in zaključi, da so gledališčniki večji od življenja. S tem avtor že napove prvi pomembnejši sklop esejev, v katerih piše o svojem osebnem in profesionalnem odnosu s slovenskimi igralci, pa tudi o nekaj dramatikih in skladatelju. Zapisi so zelo osebni, a nikoli sentimentalni. O odnosih piše lucidno in stvarno. Prav to pogosto deluje posebej ganljivo, največkrat ko piše o zadnjih srečanjih. Takšen je na primer konec zapisa o Matjažu Vipotniku: “Zadnjič sem ga srečal na dan premiere svoje drame, ki so jo tisti večer uprizorili v SNG Drama. Srečal sem ga pred lekarno na Prulah. Nasmehnil se je in rekel: 'Nocoj pridem na premiero. Še to pogledam, pa adijo gledališče.’ Ni prišel. Preveč slabo se je počutil.” Ob vseh gledališčnikih, ki so večji od življenja, izpostavlja njihovo prepletenost z gledališčem, pri nekaterih tudi s politiko. Tudi o tistih, ki so ga razočarali, in o tistih, s katerimi politično ni na istem bregu, piše spoštljivo in vedno dostojanstveno. In tudi če ljudi, o katerih piše, ne poznamo, to niti ni pomembno, saj nas prepriča Möderndorferjev slog, skozi katerega se odraža tudi njegovo razumevanje odnosov. Njegov izraz je jasen in preprost, a istočasno globok in odmerjen. Proti koncu prvega dela se posveča predvsem politično aktivnim gledališčnikom, na primer Tonetu Partljiču, Ervinu Fritzu in Rudiju Šeligu, in s tem napove drugi sklop esejev, v katerem piše o slovenski, svetovni in kulturni politiki ter položaju umetnika v Sloveniji. V zadnjem delu Möderndorferjeve knjige so zbrani eseji, v katerih razmišlja o prekarnosti slovenskih umetnikov in neposluhu politikov za umetnost. Trdi, da imajo politiki veliko raje kulturo, pa še to zabavno kulturo, ker jih ta ne ogroža, umetnost pa jim je vedno postranska, prepogosto celo pozabljena. Pripravil je pregled odnosa politike do kulture zadnjih šestdesetih let, najprej v Jugoslaviji, nato v samostojni Sloveniji. Kot razlog za zapostavljenost umetnosti razume dejstvo, da politika umetnosti ne razume več v narodotvorni funkciji – Möderndorfer tu sledi Dušanu Pirjevcu, ki je narodotvorno funkcijo literature zaradi pomanjkanja drugih institucionalnih oblik narodne zavesti poimenoval prešernovska struktura. Slovenci smo vendar že dobili svojo državo, kaj nam bo torej umetnost! Razmišlja tudi o vojni v Ukrajini, genocidu v Gazi, vojni med Iranom in ZDA in o muzeju Hiša Wannseejske konference … S svojimi razmisleki v praksi uresničuje svojo tezo z začetka knjige, da je umetnik lahko dober le, če spremlja in kritično pretresa dogajanje v družbi in politiki. Möderndorfer je v teh esejih posmehljiv, drugod skrajno resen, melanholičen, a nikoli vdan, ob tem pa prav ob najresnejših temah bralca tudi nasmeji. Nekaj esejev zaključi izrazito bojevito in pozove bralce k dejanjem, če bo politika v prihodnosti še vedno zapostavljala umetnost. V zadnjem eseju, naslovljenem Glosa ob koncu sveta, poudari pomen Prešerna – brez njegovih “Poezij ne bi bilo države Slovenije! Ne bi bilo Slovencev, ne bi bilo slovenskega jezika!! France Prešeren je ustvaril slovensko državo!” – in bolj pesimistično zaključi, da bi sestopil s svojega spomenika na osrednjem ljubljanskem trgu “ter se odpeljal neznano kam. Ampak ne more. Narejen je iz brona. Nima duše. Tako kot je tudi njegov narod, ki ga je ustvaril z močjo svoje poezije, nima več.” Kljub ponavljanju nekaterih misli je Gledališče ali življenje knjiga, v kateri Vinko Möderndorfer skrajno trezno skozi osebne primere opozori na probleme slovenske kulturne politike, ob tem pa pomen gledališke umetnosti prikaže na posameznih primerih največjih slovenskih gledaliških ustvarjalcev. Bralcem, ki – osebno ali drugače – poznajo položaj slovenske umetnosti, knjiga ne ponuja novih dejstev, jih pa zelo jasno predstavi in smiselno zgodovinsko pojasni. Möderndorfer je spretno zastavil temeljno idejo knjige, ki povezuje osebne eseje o umetnikih in družbeno angažirane eseje o politiki. Tako je tudi avtor s knjigo postavil primer, kaj naj bi po njegovem počel dober umetnik, ki družbi nastavlja ogledalo.