Advertise on podcast: Graditelji slovenskega doma

Priljubljena učiteljica, slavistka, pesnica, prevajalka in publicistika Lojzka (Alojzija) Brus je bila doma v hribih nad Hotedršico. V času fašizma jo je mama poslala v Ljubljano, kjer je končala šolanje in diplomirala iz slavistike. Tam je ostala do konca vojne. Po njej je postavljala temelje šempetrski, pozneje novogoriški gimnaziji. Bila je odlična vzgojiteljica in priljubljena profesorica slovenščine. Svoj poklic je opravljala z veliko ljubeznijo in posluhom za mlade, zato so jo mnogi ohanili v svojem srcu. Ko je bila kazensko prestavljena v Ajdovščino, je učila tudi dijake vipavskega semenišča, bodoče duhovnike in zanje molila. Pisala je lirične pesmi, pa tudi strokovne članke ter prevedla družinski roman Henrya Bordeauxa. 

Pionir slovenskega stripa, kipar, ilustrator, ustvarjalec in režiser risanih filmov Miki Muster se je rodil v Murski Soboti. Šolal se je večinoma v Ljubljani, kjer je diplomiral iz kiparstva. V najstniških letih se je srečal z Walt Disneyem in zatem desetletja sanjal o risanem filmu. V začetku petdesetih let je začel risati Zvitorepca z Lakotnikom in Trdonjo in ustvaril več kot štirideset zgodb. Leta 1973 je odšel v Munchen, kjer je delal risane filme za Bavaria film in druge naročnike ter tako uresničil svoje mladostne načrte. Marsikaj je nastalo po stripovskih predlogah argentinskega karikaturista in humorista Mordilla. Anonimno je risal karikature, ustvarjal reklamne spote za Televizijo Ljubljane. V času osamosvajanja se je vrnil v Slovenije. Nekaj časa je bil karikaturist pri Magu in pozneje pri Reporterju. Miki Muster je bil tudi odličen plavalec in veteranski svetovni prvak. 

Doma je bil iz Ormoža. Končal je politično šolo v Parizu. Čeprav je Ruda Jurčec sanjal o diplomaciji, se je uveljavil kot novinar, urednik, pisatelj in esejist. Med obema vojnama je delal pri Slovencu in ga med vojno tudi urejal. Bil je bil predsednik Slovenskega novinarskega društva. Leta 1935 je izdal poglobljeno študijo o Janezu Evangelistu Kreku. Bil je dopisnik angleškega Reuterja, francoske časopisne agencije Havas in beograjske Avale. Ruda Jurčec je ob koncu vojne odšel na Koroško, od tam v Rim in konec leta 1947 v Argentino. Imel je pomembno vlogo pri začetkih Svobodne Slovenije s koledarjem, Slovenske kulturne akcije, kot sourednik in pisec je sodeloval pri skoraj vseh slovenskih revijah v Argentini. Umetniški vrh je dosegel v romanu Ljubljanski triptih. Napisal je tudi obsežne spomine Skozi luči in sence v treh delih.

Skladatelj, pesnik, pisatelj in glasbeni pedagog Janez Bitenc se je uveljavil kot avtor otroških pesmi in glasbenih pravljic za najmlajše ter pionir predšolske glasbene vzgoje. S petjem in osnovami klavirja se je srečal v domači družini. Leta 1952 je končal Akademijo za glasbo, že pred tem pa je kot študent delal na Radiu Ljubljana. Pozneje je prevzel uredništvo otroških in mladinskih radijskih glasbenih oddaj. Bil je ravnatelj Glasbene šole Franca Šturma, kjer je vodil tudi glasbeni vrtec. Napisal in uglasbil več kot 500 pesmi in pravljic za najmlajše; izdal je 15 pesmaric in več knjižnih glasbenih pravljic. Med najbolj znanimi skladbami so: Kuža Pazi, Zajček Dolgoušček, Metuljček Cekinček, Hi konjiček ... Pred smrtjo je napisal tudi spomine na otroška leta z naslovom Nona. 

Skladatelj, učitelj glasbe, dirigent, zborovodja in organist Ivan Šček je bil doma iz Vipave. Prevzel naj bi očetovo kovaško delavnico, a zaradi slabega zdravja se je posvetil glasbi, kar so bile njegove otroške sanje. Po študiju na akademiji za glasbo je učil na glasbeni šoli in gimnaziji v Kopru. Obenem je bil organist in zborovodja v koprski stolnici. Napisal je 150 zborovskih skladb od tega eno tretjino za cerkvene zbore. Bil je prvi, ki je uglasbil v duhu koncila prenovljen mašni obred v slovenščini. Cerkvene pesmi ter 7 maš za zbor in orgle je podpisal s psevdonimom Štefan Kovač, saj zaradi učiteljskega poklica sicer ne bi smele v javnost. Med inštrumentalnimi deli izstopa Koncert za violino in orkester; napisal je tudi pravljični balet Boter Petelin. Njegovo ustvarjalno pot je prekinil srčni infarkt za posledicami katerega je umrl, star komaj 47 let. 

Duhovnik, katehet in prvi urednik Mavrice Jože Bertoncelj je bil doma iz Kovorja. Gimnazijo je začel v Kranju in končal v Celovcu. Po maturi 1943 so ga Nemci s sošolci mobilizirali in poslali v Normandijo. Po dveh letnikih elektrotehnike je odšel v bogoslovje. Posvečen je bil leta 1951. Zatem je bil kaplan v Kranju, Črnomlju in v Trnovem. V tem času je občutil trdo roko komunizma z grožnjami, zasliševanji; nastavili so mu celo bombo, a ni eksplodirala. Leta 1961 je prevzel vodenje nove župnije Ljubljana - Koseze in ostal župnik do upokojitve leta 1997. V tem času je zgradil cerkev in župnišče. Na stara leta je pomagal pri ustanovitvi župnije Podutik. Želel je študirati katehetiko na Dunaju, a mu oblasti niso dale potnega lista. Pri Družini je urejal prilogo Malim, leta 1972 je postal urednik Mavrice in bdel nad njo osemnajst let. 

Med Graditelji slovenskega doma so tudi možje in žene, ki so poleg vidnih sledov v naši zgodovini zapustili bogato duhovno dediščino, ki poleg zemeljske domovine, krasi tudi Neminljivo Slovenijo, kot bi dejal Ciril Žebot. O njej govori tudi Alojz Rebula v zbirki esejev Smer, nova zemlja. Gre za domovino, ki jo bomo okušali v večnosti in pisatelj verjame, da bo imela tudi slovenski pridih. V duhu svetega leta lahko rečemo, da so pred nami prehodili pot upanja in pri tem obogatili našo duhovno dediščino. Gre za posameznike v naše narodu, ki so nam lahko v oporo in zgled; obenem so naši priprošnjiki. Zakaj želimo opozoriti nanje? Ker so se trudili za svetost. To preprosto pomeni, da so v življenju skušali storiti to, kar je Bog od njih pričakoval.

Koroški rojak Janez Hornböck je bil doma v Šentjanžu v Rožu. Po posvečenju in doktoratu iz teologije je bil župnijski upravitelj v Podgorjah. Nacisti so ga med vojno pregnali v nemški del Koroške; po njej se je vrnil na omenjeno župnijo in jo vodil do smrti. Poskrbel je za obnovo med vojno delno porušene Mohorjeve hiše, v kateri so dobile svoje mesto tiskarna, založba, knjigarna ter slovenski dušnopastirski urad. Vrsto let je let urejal koroški katoliški tednik Nedeljo. Skrbel je za izgradnjo slovenskih dijaških ter študentskih domov v Celovcu in na Dunaju med katerimi sta Modestov dom in Korotan. 

Pravni strokovnjak, diplomat in politik Ivan Žolger je znam predvsem po tem, da je imel najvišji položaj med Slovenci, ko gre za oblastne strukture Avstro-Ogrske. Doma je bil z Devine pri Slovenski Bistrici. Po študiju prava v Gradcu in Parizu se je hitro vzpenjal v javni upravi monarhije. Od sredine leta 1917 do maja 1918 je bil minister v dunajski vladi. Pripravil je ustavne temelje za državo SHS in bil vodja slovenskega dela Jugoslovanske delegacije na Pariški mirovni konferenci. Bil je v profesorskem zboru ljubljanske in dunajske univerze. Kot strokovnjak za mednarodno pravo se je uveljavil v širšem evropskem prostoru.

Ivan Baša  (1875 - 1931) V oddaji graditelji vam predstavljamo duhovnega pisatelja, narodnega buditelja in duhovnika Ivan Baša. Odraščal je v Beltincih. Od leta 1908 do smrti je bil župnik v Bogojíni. Tja je povabil arhitekta Plečnika, ki je naredil načrt za novo župnijsko cerkev. Zgradili so jo med letoma 1925 in 1927. Sodeloval je pri verskem tisku, tudi kot urednik. Pripadal je krogu prekmurskih duhovnikov, ki so prek verskega tiska in tudi s političnim delovanjem vodili Prekmurce k združitvi z matičnim narodom. Škof Jožef Smej je njegov lik upodobil v knjigi Psalmi vaškega župnika. 

Pesnik, dramatik, urednik in duhovnik Branko Rozman je bil doma iz Bohinjske Bistrice, odraščal pa je v Šiški. Gimnazijo je začel v škofovih zavodih, v bogoslovje v begunskem semenišču in 1952 postal duhovnik v Argentini, kjer je pozneje doktoriral in predaval pastoralno teologijo. Po letu 1965 je bil četrt stoletja zdomski duhovnik v Münchnu ter urednik revije Naša luč. Leta 1991 se je vrnil v Slovenijo. Izdal je pesniški zbirki Na steni spi čas in Čas je zreli plod jeseni. Njegove drame so zbrane v knjigi Obsodili so Kristusa. Med njegovimi deli je tudi knjižica V Rogu ležimo pobiti. Ves čas je objavljal tudi kritične zapise in pomagal pri odkrivanju resnice o naši polpretekli zgodovini v Naši luči, Družini in drugod. 

Alojzij Mihelčič (1880-1975) Skladatelj, zborovodja, organist in politik Alojzij Mihelčič je bil doma v Harijah v Brkinih. Kot organist je služboval v Štangi, Metliki in Celju. Že v Avstro-Ogrski je bil metliški župan in deželni poslanec, leta 1919 je postal župan Celja, dvajset let zatem pa poslanec in podpredsednik jugoslovanske narodne skupščine. Od mladih let je komponiral. Napisal je kar 430 skladb, med katerimi je največ cerkvenih, med posvetnimi pa so nekatere ponarodele (najbolj priljubljena je: Polje, kdo bo tebe ljubil). Manj znano je, da je bil Mihelčič vnet zagovornik Majniške deklaracije, med drugo svetovno vojno pa v vrhu SLS. 

Zborovodja, novinar, kulturni delavec in urednik Dušan Jakomin je bil najprej duhovnik, ki je želel biti blizu ljudem. Njegovi so ga poimenovali za novodobnega Čedermaci, ki je bil na svojem območju tudi osrednja osebnost kulturnega, narodnega in družbenega delovanja. Kot mnogi Primorci njegovega časa je izkusil je težo vseh treh totalitarizmov, fašizma, nacizma in komunizma, a kljub temu ohranil vedrino in radost v srcu za vse, ki jih je srečeval. Duhovno se je krepil tudi ob svetniškem kandidatu Ukmarju.

Slovenci smo dobili prvi obširnejši življenjepis sv. Frančiška Asiškega leta 1926. Napisala ga je Marija Kmet, najbolj ustvarjalna slovenska pisateljica med obema vojnama. Ob petdeseti obletnici njene smrti smo obudili spomin nanjo in njeno delo. Pisati je začela v času slovenske moderne in pogosto izbirala družbenokritične in socialne teme. Srečanje s Frančiškom je pustilo sledi tudi v njenem pisanju, zato so jo pozneje ocenjevali zelo različno, po drugi svetovni vojni pa povsem raztrgali. To je bil glavni razlog, da je odločila pero. V zadnjih desetletjih jo na novo odkrivamo. 

Bogoslovec in pričevalec za vero Emil Kete, doma iz župnije Planina nad Ajdovščino je nekakšen primorski Lojze Grozde. Oba mlada fanta sta bila dejavna v Katoliški akciji, globoko verna; z molitvijo in evharistijo sta se trudila za duhovno rast. To dokazujeta Grozdetova poezija in Ketejev duhovni dnevnik. Podobne so bile tudi okoliščine njune smrti. Emil Kete je po osnovni šoli končal pripravnico in gimnazijo v Gorici. Jeseni 1944 se je vstopil v goriško bogoslovje. Novembra tega leta je šel obiskat na smrt bolnega očeta. Ko se je 11. novembra vračal v Gorico, so ga zajeli partizani in nekaj dni zatem ubili v dolinici Ovčji plac pod Šempasom.