Advertise on podcast: Graditelji slovenskega doma

Kdo je bil Jože Toporišič? Jezikoslovec, slovenist in leksikograf akademik Jože Toporišič je bil doma z Mosteca pri Brežicah. Nemci so med vojno družino izselili v Šlezijo. Po maturi je študiral slovenščino in ruščino v Ljubljani. Izpopolnjeval se je v Hamburgu. Enajst let je bil lektor slovenskega jezika v Zagrebu. Od 1966 je predaval na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je vzgojil več generacij slovenistov. Predaval je na drugih univerzah po Evropi in v ZDA. Njegovo glavno delo je Slovenska slovnica. Pripravil je Enciklopedijo slovenskega jezika. Sodeloval je pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa. Pri svojem jezikoslovnem delu je izhajal iz izročila Stanislava Škrabca. Zagovarjal je vpeljevanje novega besedišča. Bil je vodilni slovenski jezikoslovec druge polovice 20. stoletja.

V tokratni oddaji predstavljamo slavista in prevajalca Ceneta Kopčavarja iz Selc nad Škofjo Loko. Končal je škofijsko klasično gimnazijo ter študij slavistike in rusistike. Zatem je bil profesor slovenskega jezika na tehniški srednji šoli v Ljubljani. Z ženo Ileano, profesorico na isti šoli, je sestavil Jezikovno vadnico in priročnik za odpravljanje pogostih napak v slovenščini z naslovom Kako je prav. Bil je član Slavističnega društva in lektor pri Državni založbi. Prevedel je devet leposlovnih del iz sodobne ruske književnosti od Šolohova, Bunina, Oleša in drugih avtorjev ter roman iz francoščine. Umrl je star komaj triinštirideset let.

Pesnik, dramatik, mladinski pisatelj in učitelj Fran Roš je bil rojen v Kranju, a je večino svojega življenja bival v Celju. Začel je s študijem prava, a je kmalu spoznal, da mu je bližji poklic učitelja. Med prvo vojno so ga vpoklicali v vojsko - bil je tudi Maistrov borec; med drugo so ga Nemci z družino izgnali v Srbijo. Izdal je pesniško zbirko Pesmi iz ječe in pregnanstva in knjigo Slovenski izseljenci v Srbiji 1941-1945. Poleg povesti Zvesta očeta, komedije Mokrodolci in enodejanke Največ sveta otrokom sliši slave je izdal še vrsto del za mladino. Franc Roš je skupaj z Ristom Savinom je napisal besedilo za opero Gosposvetski sen in Matija Gubec. Krasila ga je ljubezen do mladih, slovenskega jezika in domovine.

Filozof, sociolog, antropolog in velik domoljub Edi Gobec je bil rojen v Celju odraščal pa je v Tržišču pri Rogaški Slatini. Vojno je dočakal kot dijak v Mariboru. Bil v delovnem taborišču, pozneje mobiliziran v nemško vojsko od koder je prebegnil k zaveznikom. Po vojni je bil v begunskih taboriščih in od tam odšel v ZDA. Študij je sociologije je končal z doktoratom in zatem predaval na več univerzah. Bil je med pobudniki Slovensko-ameriškega raziskovalnega središča. Zbiral, raziskoval in arhiviral je podatke o slovenskih priseljencih in njihovih potomcih, ki so s svojim delovanjem zaznamovali mednarodni prostor. Med šestnajstimi knjigami je odmevalo delo Slovenian Heritage. Pri Družini je izšla knjiga Slovenski ameriški izumitelji in inovatorji.

Izseljenski duhovnik, biblicist, publicist in pričevalec Janez Zdešar, je bil Ljubljančan. Po šestem letniku gimnazije se je jeseni 1943 pridružil domobrancem. Po vojni je delil usodo tistih, ki so bili vrnjeni s Koroške in prišel v teharsko taborišče. Od tam mu je s skupino sojetnikov uspelo pobegniti. Več mesecev se je skrival v Ljubljani in zatem pobegnil v Avstrijo. V Rimu je doktoriral iz bibličnih znanosti, pozneje pa prevzel skrb za slovenske rojake v Nemčiji. V knjižici Spomini na težke dni je opisal pobeg iz taborišča v Teharjah. O dogodkih, ki so med vojno in po njej zaznamovali naš narod do današnjih dni je dejal: »Sprava je možna, je nujna in je težka!«

Kratka življenjska pot pesnika s Krasa se je začela v Sežani. Odraščal je v Tomáju, v Ljubljani je končal realko ter študiral romanistiko, slavistiko in pedagogiko na Filozofski fakulteti. Sodeloval je pri dijaških glasilih Kres in Lepa Vida. Bil je pobudnik literarnega krožka Ivan Cankar, urejal je Mladino. Pisal je pesmi, črtice, eseje, kritike …Poleti 1925 je sestavljal zbirko pesmi Zlati čoln, a ni izšla. Literarni zgodovinarji so Kosovela sprva imeli za liričnega pesnika Krasa, ki sluti bližino smrti. Po odkritju njegove bogate zapuščine se je izkazalo, da je eden najpomembnejših predstavnikov slovenske avantgardne poezije. Kosovel je pisal tudi recenzije in zapustil bogato korespondenco.

Arhitekt, gledališčnik, urednik in pisatelj Marijan Eiletz (ájlec) je otroštvo preživljal v Slovenji Gradcu. Leta 1933 se je družina preselila v Maribor in kmalu po začetku nemške okupacije pobegnila v Ljubljano, saj je očetu grozila aretacija. Sredi vojne se je pridružil Slovenski legiji in zatem domobrancem ter maja 1945 z domačimi odšel na Koroško, od tam v Italijo in naprej v Argentino. V Buenos Airesu je leta 1958 diplomiral iz arhitekture. Nekaj let pozneje je ustanovil lasten projektivni biro. Načrtoval je industrijske, zlasti pa cerkvene in šolske zgradbe, med drugim Slomškov dom in osrednjo cerkev Marije Pomagaj v sklopu Slovenske hiše v Buenos Airesu. V Slovenski kulturni akciji je deloval v likovnem odseku na področju scenografije in opreme knjig ter bil v letih 1992–2002 tudi njen predsednik. Urejal je reviji Meddobje in Glas Slovenske kulturne akcije. Leta 2000 je v Sloveniji izšla njegova knjiga spominov Moje domobranstvo in pregnanstvo, petnajst let pozneje pa roman Krik brez odmeva.

Laični misijonar in zdravnik kirurg Janez Janež se je rodil pred prvo svetovno vojno v Dolskem. Študiral je v Gradcu in med svetovno vojno delal kot specialist v Ljubljani. Maja 1945 je spremljal ranjence na Koroško. Pozneje se je rešil s transporta, v katerem so bili vrnjeni domobranci. V zahvalo za rešitev pred smrtjo se je odločil, da gre v misijone; res pa je, da je o tem razmišljal že v otroških letih. Začel je na Kitajskem, od koder je bil leta 1952 izgnan na Tajvan. Tam je nadaljeval s svojim delom in v izredno težkih razmerah v nekaj desetletjih razvil sodobno bolnišnico in ustanovil zdravstveno šolo.

Ime priznanega zdravnika dr. Valentina Meršola je tesno povezano s tako imenovano Vetrinjsko tragedijo. Za mnoge je bilo polje pred Celovcem predzadnja postaja na poti v smrt, drugi pa so prav po zaslugi Meršola tam začeli novo življenje in meje svobodne Slovenije premaknili na vse celine sveta. Pisatelj Karel Mauser je njegovo vlogo primerjal z Mojzesom, ki je svoje ljudstvo popeljal iz egiptovske sužnosti. »Za nas vse je bil slovenski Mojzes leta 1945 primarij dr. Meršol na Vetrinjskem polju.« Doma o njem desetletja nismo slišali. V zdomski Sloveniji pa je bil vsem dobro znan. Prvo domače večje delo o njem je knjiga Janka Modra z naslovom Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden. Predvsem na tej osnovi prisluhnimo, kdo je bil ta slovenski Mojzes.

Jože Peterlin je bil doma z Dolenjske, a je velik del življenja žrtvoval slovenstvu na Tržaškem v najširšem smislu besede. Bil je šolnik, urednik, gledališki kritik, publicist in kulturni delavec. Že doma je stopil na gledališki oder in pred radijski mikrofon. Maja 1945 je odšel prek Koroške v Italijo in najprej učil v begunski gimnaziji v taborišču Monígo. Zatem je odšel v Trst, kjer je Srečku Baragi pomagal ustanavljati slovenske šole po naročilu zavezniške vojaške uprave. Delal je na slovenskem Radiu Trst A, slovenskem učiteljišču in Znanstvenem liceju. Ustanovil in urejal je Mlado setev in Mladiko. Po njegovi zaslugi je zaživel Radijski oder na omenjenem radiu. Kot publicist je spremljal celotni kulturni utrip slovenske skupnosti v Italiji. Jože Peterlin je bil med drugim pobudnik in organizator Slovenske prosvete, Društva slovenskih izobražencev in študijskih srečanj v Dragi.

Pesnica, pisateljica in prevajalka Jólka Mílič je bila rojena v Sežani, kjer je ostala vse življenje. Po drugi vojni je maturirala na učiteljišču pri uršulinkah v Gorici. Sama se je izpopolnjevala slovenščini in francoščini. Nekaj let je bila bančna uslužbenka. Že prej je v revijah objavljati kratke zgodbe in pesmi. Uveljavila se je kot kritičarka, esejistka, predvsem pa prevajalka poezije. Svoj svet je delila s sestro Srečka Kosovela, Tončko Ravbar. Prevaja je italijanske, španske in francoske pesnike v slovenščino ter slovensko poezijo v italijanščino; sama je uredila skoraj sto zbirk teh prevodov. S tem je postala ambasadorka slovenske literature v Italiji. Jolka Milič je objavila pesniško zbirko Pesniški list 8 A do …?, na stotine polemičnih pisem in razprav ter zbirko aforizmov z naslovom Jolkizmi.

Priljubljena učiteljica, slavistka, pesnica, prevajalka in publicistika Lojzka (Alojzija) Brus je bila doma v hribih nad Hotedršico. V času fašizma jo je mama poslala v Ljubljano, kjer je končala šolanje in diplomirala iz slavistike. Tam je ostala do konca vojne. Po njej je postavljala temelje šempetrski, pozneje novogoriški gimnaziji. Bila je odlična vzgojiteljica in priljubljena profesorica slovenščine. Svoj poklic je opravljala z veliko ljubeznijo in posluhom za mlade, zato so jo mnogi ohanili v svojem srcu. Ko je bila kazensko prestavljena v Ajdovščino, je učila tudi dijake vipavskega semenišča, bodoče duhovnike in zanje molila. Pisala je lirične pesmi, pa tudi strokovne članke ter prevedla družinski roman Henrya Bordeauxa.

Pionir slovenskega stripa, kipar, ilustrator, ustvarjalec in režiser risanih filmov Miki Muster se je rodil v Murski Soboti. Šolal se je večinoma v Ljubljani, kjer je diplomiral iz kiparstva. V najstniških letih se je srečal z Walt Disneyem in zatem desetletja sanjal o risanem filmu. V začetku petdesetih let je začel risati Zvitorepca z Lakotnikom in Trdonjo in ustvaril več kot štirideset zgodb. Leta 1973 je odšel v Munchen, kjer je delal risane filme za Bavaria film in druge naročnike ter tako uresničil svoje mladostne načrte. Marsikaj je nastalo po stripovskih predlogah argentinskega karikaturista in humorista Mordilla. Anonimno je risal karikature, ustvarjal reklamne spote za Televizijo Ljubljane. V času osamosvajanja se je vrnil v Slovenije. Nekaj časa je bil karikaturist pri Magu in pozneje pri Reporterju. Miki Muster je bil tudi odličen plavalec in veteranski svetovni prvak.

Doma je bil iz Ormoža. Končal je politično šolo v Parizu. Čeprav je Ruda Jurčec sanjal o diplomaciji, se je uveljavil kot novinar, urednik, pisatelj in esejist. Med obema vojnama je delal pri Slovencu in ga med vojno tudi urejal. Bil je bil predsednik Slovenskega novinarskega društva. Leta 1935 je izdal poglobljeno študijo o Janezu Evangelistu Kreku. Bil je dopisnik angleškega Reuterja, francoske časopisne agencije Havas in beograjske Avale. Ruda Jurčec je ob koncu vojne odšel na Koroško, od tam v Rim in konec leta 1947 v Argentino. Imel je pomembno vlogo pri začetkih Svobodne Slovenije s koledarjem, Slovenske kulturne akcije, kot sourednik in pisec je sodeloval pri skoraj vseh slovenskih revijah v Argentini. Umetniški vrh je dosegel v romanu Ljubljanski triptih. Napisal je tudi obsežne spomine Skozi luči in sence v treh delih.

Skladatelj, pesnik, pisatelj in glasbeni pedagog Janez Bitenc se je uveljavil kot avtor otroških pesmi in glasbenih pravljic za najmlajše ter pionir predšolske glasbene vzgoje. S petjem in osnovami klavirja se je srečal v domači družini. Leta 1952 je končal Akademijo za glasbo, že pred tem pa je kot študent delal na Radiu Ljubljana. Pozneje je prevzel uredništvo otroških in mladinskih radijskih glasbenih oddaj. Bil je ravnatelj Glasbene šole Franca Šturma, kjer je vodil tudi glasbeni vrtec. Napisal in uglasbil več kot 500 pesmi in pravljic za najmlajše; izdal je 15 pesmaric in več knjižnih glasbenih pravljic. Med najbolj znanimi skladbami so: Kuža Pazi, Zajček Dolgoušček, Metuljček Cekinček, Hi konjiček ... Pred smrtjo je napisal tudi spomine na otroška leta z naslovom Nona.