Advertise on podcast: Mimo grede

V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Ob vodki verjetno najprej pomislimo na to, da ta žgana pijača izvira iz Rusije, kar še posebno draži Poljake. A kot menijo nekateri, ne glede na to, ali so prvi vodko destilirali v Rusiji ali na Poljskem, največ so k prepoznavnosti te pijače prispevali Američani. Razširjeno mnenje je tudi, da je narejena iz krompirja, a v resnici je je večina izdelana iz žit, predvsem koruze in pšenice, tradicionalno žito za izdelavo vodke v vzhodni Evropi pa je še vedno rž. Vodka je tudi edina žgana pijača, ki jo lahko izdelamo iz česar koli, kar imamo na voljo, mora pa biti kmetijskega izvora. Sogovorniki: Majda Debevc, izjemna poznavalka žganih pijač: Martin Kržič, družinska žganjekuha Kržič; Matej Kolenko, družinska kmetija Kolenko; Andrej Kavčič, mala družinska destilarna žganih pijač Krucefix.

V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Če bi 100 Američanov vprašali, katera žgana pijača je najbolj ameriška, bi morda le eden ali dva najbolj zgodovinsko razgledana odgovorila, da je to applejack, jabolčno žganje. Tega v ameriških kolonijah na zahodu sprva niso pridobivali z destilacijo, ampak z redukcijo. Applejack je bila dolgo časa edina močna pijača prvih naseljencev, sploh na mejnih območjih ameriških kolonij, kjer niso imeli drugega naravnega vira za proizvodnjo alkohola kot jabolka. O tradiciji gojenja jabolk v ZDA in pozabljeni jabolčni alkoholni pijači, ki v ZDA doživlja pravo renesanso. Sogovornika: Noah Charney, Američan, ki že vrsto let živi v Kamniku; Lisa Laird Dunn iz ameriške družinske destilarne Laird and Company v Scobeyvillu. Zapiski First lady of applejack

V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Nekateri tekilo uvrščajo med vrhunskih pet žganih pijač, kjer imata mesto na primer tudi viski in rum. A v nasprotju z rumom, ki ga delajo povsod, kjer raste sladkorni trst, je tekila lahko narejena le v Mehiki, in sicer le v regijah, določenih z zakonom. Ena izmed najbolj znanih je Jalisco s polji modrih agav, edine agave, iz katere je lahko narejena mehiška nacionalna pijača. Drugače pa je pri mezcalu, ki je splošno ime za žgano pijačo iz agav. Podobno kot rum so tudi tekilo v Mehiki začeli delati šele po prihodu Špancev, ki so iz Evrope prinesli kotle za žganjekuho in znanje o pripravi žganih pijač, ter začeli destilirati staro azteško pijačo bogov, imenovano pulke.Sogovorniki Maria Del Pilar Santos Esquivel, klinična nutricionistka in lastnica spletne trgovine El Merkadito; Andrej Colarič, skrbnik spletne strani tekoce-zadeve.si; Majda Debevc, izjemna poznavalka žganih pijač.

V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Izpostavljamo slovenskega posebneža, brinjevec. Slovenci smo namreč edini na svetu, ki iz brinovih jagod kuhamo žganje in brinje ne le namakamo v njem. Zaradi veliko eteričnih olj in trpkega okusa ima zelo specifičen okus in vonj, številni pa menijo, da je "brinovček" bolj kot žganje zdravilo, ki bi ga morali prodajati tudi v lekarnah. Sogovorniki Klemen Bizjak, predsednik Društva, ljubiteljev domače žganjekuhe; Samo Kenda, mojster destilar iz destilarne Berryshka; Erik Sarkič, destilarna BrinGin; Noah Charney,Američan v Slovenjii.

V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Vzhodna Azija je domovina najbolj prodajane žgane pijače na svetu. To ni ne vodka, ne viski, ne rum, to je sodžu. Nacionalni korejski pijači rečejo tudi korejska vodka in je tradicionalno narejena iz riža. Po korejski vojni, leta 1965, ko je takratna vlada zaradi pomanjkanja riža izdelavo sodžuja iz riža prepovedala, so to žgano pijačo začeli izdelovati iz tapioke in sladkega krompirja. Če je korejski sodžu najbolj prodajana žgana pijača, ki pri nas ni prav zelo znana, pa je veliko bolj znan japonski sake, ki pa ni niti žganje niti vino, pač pa je po izdelavi najbolj podoben pivu s posebno dvojno vzporedno fermentacijo. Sogovorniki: Hyewon Yang iz korejske restavracije Suwon; Matevž Vidmar, somelje v japonski restavraciji Maru; Andrej Colarič, skrbnik spletne strani tekoce-zadeve.si.

V sedmi sezoni se ponovno podajamo okoli sveta. Spoznavamo zgodovino, razvoj, značilnosti in zanimivosti najbolj prepoznavnih ter legendarnih žganih pijač sveta. Tretjo epizodo začenjamo z zlobneži, ki pravijo, da če bi na Irskem in Škotskem uspevalo sadno drevje, tudi viskija kot takega svet ne bi poznal. Destilacija ječmena in ostalih žit ter zorenje viskija je namreč zelo zahteven in filigransko natančen posel, ki so ga na severu Britanskega otočja povzdignili v znanost in od koder se je razširil po zemeljski obli. Danes najbolj kakovostnih ne proizvajajo le v njegovi domovini, ampak v sam vrh sodijo tudi viskiji iz Indije, z Japonske, iz ZDA in iz Kanade. Zato niti ne čudi, da je ta žitni destilat najbolj poznana in najbolj priljubljena žgana pijača na svetu. Sogovorniki:   Samo Kenda, mojster destlacije iz destilarne Berryshka;  Matevž Vidmar, sommelier za azijske pijače;  Ivan Rauber, poznavalec viskijev iz klubu Scotch Malt Whisky Society v Edinburghu;  Marija Sotnikova Štravs, jezikoslovka.   

V sedmi sezoni se ponovno podajamo okoli sveta. Spoznavamo zgodovino, razvoj, značilnosti in zanimivosti najbolj prepoznavnih ter legendarnih žganih pijač sveta. S Karibi najbolj povezujemo rum. Edino surovino, iz katere pridelujejo rum, so na Karibe prinesli kolonialisti, ki so s seboj vzeli tudi kotle in znanje o izdelavi žganih pijač, ki so jih poznali. Zato imamo različne vrste ruma. Francoskega, pri katerem je rum narejen iz fermentiranega soka sladkornega trsa, ter angleškega in španskega, pri katerih je rum destilat iz fermentirane melase. Iz sladkornega trsa pa je tudi kašasa, nacionalna pijača v Braziliji. Z rumom je povezan tudi temnejši del zgodovine, zasužnjevanje ljudi, ki so delali na plantažah sladkornega trsa. Zato je rum pijača, zaradi katere so nekateri obogateli, drugim pa je pomagala pozabiti njihovo revščino ali pa dala pogum. Sogovornika: Majda Debevc, izjemna poznavalka žganih pijač; Lazaro Amed Hierrezuelo Zumeta, kubanski glasbenik.

V sedmi sezoni se ponovno podajamo okoli sveta. Spoznavamo zgodovino, razvoj, značilnosti in zanimivosti najbolj prepoznavnih ter legendarnih žganih pijač sveta. Prvo epizodo začenjamo z destilatom, ki je tesno povezan z zgodovino destilacije same in pijačo, ki nosi ime, ki povzroča precej zmede. Vsak konjak je namreč brendi, vsak vinjak pa še zdaleč ni konjak. Sogovorniki: Jure Štalcar, glavni enolog vinske kleti Metlika; Majda Debevc, izjemna poznavalka žganih pijač; Vladimir Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, ki se je posvetil vinarstvu.

Za konec serije Mimogrede po svetu 2 bomo posegli v bogato zakladnico italijanske kulinarike in kot ob koncu obeda postregli s sladico. Tiramisu je ena od legendarnih sladic naših sosedov, ki morda res nima večstoletne tradicije, je pa najbrž svetovno najbolj prepoznavna italijanska sladica. In še enkrat bomo potrdili, da so pri najpreprostejših jedeh najpomembnejši detajli. "Kar je najpreprosteje, je tudi najpreprosteje zamočiti. Popolnoma. Skrivnost tiramisuja je uravnotežiti sladkobo. Biti mora lahek kljub sicer težkim sestavinam. Kava se mora čutiti, a ne sme prevladati. Piškoti morajo biti sočni, a ne razmočeni … o receptu pa … ne morem ga razkriti, ker bi te moral na koncu intervjuja ubiti." Tako pripravo opiše Maxx, kuhar in lastnik lokala Raw Pasta na Trubarjevi v Ljubljani, ki ne le da pripravlja najboljše testenine v mestu, njegovo poslanstvo je širiti italijansko kulturo prehranjevanja med slovenskimi prijatelji, kot pravi svojim strankam. Pripravlja najboljši tiramisu v Ljubljani.

Tokrat se spet odpravljamo v Azijo, ki je kulinarično gledano daleč najbolj raznolika celina. Pokukali bomo v svet Vzhodno Azijske kulinarike, še bolj natančno na korejski polotok in spoznali jed, ki je temeljna hrana korejske kulinarike. Kimči je tradicionalna več tisočletij stara korejska jed iz fermentirane zelenjave in začimb, ki ni le nepogrešljiva priloga pri vsakem obroku ampak tudi osnova za pripravo številnih jedi. Korejci kimči jedo za zajtrk, kosilo in večerjo, kot prilogo ali glavno jed - v vseh mogočih oblikah. Res, da je kimči prastara jed, a je kot nalašč za današnjo bio-eko-makrobitično-vegansko ero. Sogovorniki: Hyewon Yang iz korejske restavracije Suwon Sanja Čakarun iz manufakture in trgovine Kis in kvas Boštjan Napotnik Napo, teoretik in praktik v kuhinji

Tokrat smo s kuhalnico odpravili na vzhod naše celine. Spoznali smo klasično narodno jed, ki je doma tako v Ukrajini kot Rusiji, pa tudi na Poljskem, Moldaviji, Romuniji, pribaltskih in ostalih nekdanjih državah bivše Sovjetske zveze. Za boršč bi težko trdili, da je osvojil svet, a to nasitno enolončnico, ki je zaradi rdeče pese izrazito rdeče barve, najdemo povsod, kjer emigranti iz prej omenjenih dežel odpirajo restavracije z vzhodnoevropskih pridihom. Kar je praktično povsod po svetu. Sogovornici: Fylipenko Bogdana iz Odese, ki je z otrokoma prebežala v Slovenijo, Evgeniya Maria, umetnostna zgodovinarka, ki svoje vtise o Slovenij objavlja na profilu @oslovenii.Tudi v 2. sezoni serije Mimogrede po svetu se okoli sveta odpravljamo s kuhalnico. V četrti epizodi smo se odpravili na vzhod naše celine in pripravili boršč Tokrat smo s kuhalnico odpravili na vzhod naše celine. Spoznali smo klasično narodno jed, ki je doma tako v Ukrajini kot Rusiji, pa tudi na Poljskem, Moldaviji, Romuniji, pribaltskih in ostalih nekdanjih državah bivše Sovjetske zveze. Za boršč bi težko trdili, da je osvojil svet, a to nasitno enolončnico, ki je zaradi rdeče pese izrazito rdeče barve, najdemo povsod, kjer emigranti iz prej omenjenih dežel odpirajo restavracije z vzhodnoevropskih pridihom. Kar je praktično povsod po svetu. Sogovornici: Fylipenko Bogdana iz Odese, ki je z otrokoma prebežala v Slovenijo, Evgeniya Maria, umetnostna zgodovinarka, ki svoje vtise o Slovenij objavlja na profilu @oslovenii. Boršč je tradicionalna vzhodno evropska jed, enolončnica iz govejega ali svinjskega mesa in zelenjave, med katero je na prvem mestu rdeča pesa, ki mu daje značilno rdečo barvo. Jed v številnih izpeljankah poznajo v vseh deželah med Črnim morjem in Baltikom - najbolj doma je v Ukrajini, pa tudi številnih drugih državah bivšega sovjetskega bloka. Boršč bi najlažje opisali kot vzhodnoslovanko gosto juho, ki jo kuhajo v Ukrajini in Rusiji,  na Poljskem in Romuniji, pa Moldaviji in Belorusiji, pribaltskih deželah  in številnih drugih državah bivše Sovjetske zveze.   Vprašanje, ali je boršč bolj ukrajinski ali bolj ruski ali celo beloruski, je posledica zgodovinskih okoliščin, saj prve omembe te jedi segajo v srednji vek in čas Kijevske Rusije, ki so jo na iz današnjega ukrajinskega glavnega mesta vodili kijevski knezi in skandinavski trgovci imenovani Rusini. Kijevska Rusija danes velja za zibelko treh sodobnih vzhodnoslovanskih narodov: Belorusov, Rusov in Ukrajincev,   zgodovinarji vseh treh narodov pa poskušajo zgodovino te srednjeveške države pripisati le sami sebi. Priporočamo: Ievgen Klopotenko: Prej sem kuhal za zabavo, zdaj kuham, da rešujem življenja Fotogalerija: BorščFoto: Polina Tankilevitch/pexels.com Fylipenko Bogdana Evgeniya Maria    

V tokratni epizodi Mimogrede po svetu se odpravljamo v Grčijo, priljubljeno počitniško destinacijo Slovencev. Vsi tisti, ki radi raziskujejo kulinarične posebnosti držav, ki jih obiščejo, Grčijo po navadi zapuščajo z izjemnimi vtisi. In čeprav je ena najbolj prepoznavnih grških jedi – musaka zelo udomačena tudi naših vrtčevskih, šolskih, vojaških in službenih menzah, so mnogi šele ob srečanju s pravo, grško musako doživeli pravo gastronomsko razodetje. A skrivnost dobre musake ni v receptu, ampak v svežih, lokalnih sestavinah. V vse plasti musake in njene zgodovine sta nas popeljala Natassa Petra, politologinja iz Grčije, ki že 15 let živi v Sloveniji in Boštjan Napotnik - Napo, kuharski teoretik in praktik. Foto: https://www.pexels.com/Tudi v 2. sezoni serije Mimogrede po svetu se okoli sveta odpravljamo s kuhalnico. V tretji epizodi smo šli v Grčijo in pripravili znamenito musako V tokratni epizodi Mimogrede po svetu se odpravljamo v Grčijo, priljubljeno počitniško destinacijo Slovencev. Vsi tisti, ki radi raziskujejo kulinarične posebnosti držav, ki jih obiščejo, Grčijo po navadi zapuščajo z izjemnimi vtisi. In čeprav je ena najbolj prepoznavnih grških jedi – musaka zelo udomačena tudi naših vrtčevskih, šolskih, vojaških in službenih menzah, so mnogi šele ob srečanju s pravo, grško musako doživeli pravo gastronomsko razodetje. A skrivnost dobre musake ni v receptu, ampak v svežih, lokalnih sestavinah. V vse plasti musake in njene zgodovine sta nas popeljala Natassa Petra, politologinja iz Grčije,  ki že 15 let živi v Sloveniji in Boštjan Napotnik - Napo, kuharski teoretik in praktik. Musaka je zloženka popečenih rezin jajčevcev in krompirja z dvema omakama, mesno paradižnikovo in bešamelom. Jed je ime dobila v Grčiji in se razširila po Balkanu in Bližnjem vzhodu ter osvojila svet. Musaka obstaja v nešteto izvedbah, a le ena je grška in čeprav ima antične korenine, je v današnji obliki nastala šele pred dobrimi 100 leti. Fotogalerija: Musaka kot jo pripravi Napo Boštjan Napotnik - Napo Natassa Petra Foto: osebni arhiv in kruhinvino.com