Advertise on podcast: Mimo grede

V tokratni Mimo grede potujemo v Padovo, kjer je v začetku 20. stoletja nastal eden najbolj priljubljenih, če ne kar najbolj priljubljen italijanski aperitiv – aperol.Ta italijanska grenčica je danes znana po vsem svetu, predvsem kot sestavina koktajla aperol spritz, za katerega, kot pravi izkušeni miksolog Dominik Gobec, poleg ledu potrebujemo le dve sestavini.

Vse klasične italijanske jedi so nastale iz pomanjkanja, pravi italijanski kuhar Maurizio Meccoli. Bolonjsko omako so recimo začeli kuhati bolonjski mesarji, ki so po koncu tedna zmleli vse ostanke mesa, ki jih čez teden niso uspeli prodati. Zalili so jih z vinom, jim dodali zelenjavo in jih dolgo kuhali, da so se znebili vseh neprijetnih priokusov starega mesa. Na začetku so bolonjsko omako pripravljali brez paradižnika, tega so začeli dodajati pozneje. V tokratni Mimo grede bomo v nekaj minut stisnili okuse, ki nastajajo več ur. Vsaj šest ur bomo namreč potrebovali za pravo italijansko bolonjsko omako!Sogovornik: Maurizio Meccoli, lastnik in glavni kuhar restavracije Osteria da Mauri.

Mislim, da nismo edini, ki nas misel na buzaro popelje na morje, v Dalmacijo. Na kakšno teraso v vročem poletnem večeru. A ta priljubljena jed ni doma le na jugu. Je spomenik skromnih priobalnih kuhinj v Italiji.Sogovornik: Luka Košir, lastnik in glavni kuhar restavracije Grič

Testenine so simbol Italije. Najstarejše rezancem podobne jedi so stare več kot 4 tisoč let. Danes Italijani ostajajo njihovi največji porabniki – v povprečju jih pojedo več kot 25 kilogramov na leto na osebo. A pri pripravi ne dopuščajo napak. Se špagete sme prelomiti, zakaj v vodo ne sodi olje in zakaj so špageti bolognese v Italiji skoraj prepovedani?Sogovornik: Anže Učakar, lastnik restavracij Vito Maccheroni

Povsem preprosti recepti lahko pričarajo zelo velike okuse. Tega se bomo naučili danes ob spoznavanju italijanskih receptur, tokrat iz severnega Jadrana. Odpravljamo se v mesto, ki je dolga leta za Slovence predstavljalo "okno v svet".Sogovornik: Luka Košir, lastnik in glavni kuhar restavracije Grič

Italija je ena najpomembnejših vinarskih držav na svetu, tako po raznolikosti sort kot količinah proizvedenega vina, predvsem pa po tradiciji. Vinogradništvo sega v čas starih Rimljanov, ki so razširili gojenje vinske trte v vse kotičke takratnega imperija. Katera pa so danes globalno najbolj prepoznavna italijanska vina in katera so najbolj všeč Slovencem?

Ko pomislimo na italijanske dobrote, ki jih odlično pripravljajo tudi na Primorskem, nam poleg pic, testenin in tiramisuja zagotovo na pamet padejo tudi njoki! Čeprav so od babice najbolši, je Maji in Katji zadišalo vse do Opčin …

Naša oddaja Mimogrede je spet prestopila mejo, dobesedno. Katja in Maja sta še vedno na misiji v Trstu, postavili sta si namreč raziskovalno vprašanje, zakaj je kava iz kafetjere tako zelo priljubljena in zakaj je priprava kave na takšen način pravzaprav obred in stik s preteklostjo.

Ena od pogostih zelenjav v italijanski kuhinji je radič. Na žaru z oljčnim oljem, s polento, v rižoti ali solati. Že rimski naravoslovec Plinij Starejši je o njem pisal kot o čistilcu krvi; ker gre za cikorijo, so njegove korenine po praženju in mletju uporabljali tudi kot nadomestek za kavo.Iz cikorije so se razvile različne sorte, poimenovane po italijanskih pokrajinah, kot na primer treviški, castelfranco, verona in goriška roža. In prav o tem zadnjem, bolj poznanem kot solkanski radič ali sukenski regut, izvemo več pri največjem pridelovalcu v Solkanu, na kmetiji Koršič pri Teji in Boštjanu.

V času korone je italijanska moka z oznako 00 pri nas in v svetu postala pravi hit. Profesionalni in ljubiteljski kuharji, ki so na družabnih omrežjih pekli pizze in fokače so nas prepričevali, da je moka 00 edina alternativa za uspešno peko. Takrat se je razen v specializiranih trgovinah ali v Italiji sploh ni dalo kupiti, po spletu pa so jo prodajali po nekajkrat višjih cenah kot običajno moko. To so zaznali tudi slovenski trgovci in danes lahko to ‘italijansko’ moko kupimo v praktično vsaki povprečno založeni trgovini, tudi kot trgovsko znamko. Ampak kaj sploh je moka 00 in kako se razlikuje od običajnih mok? Izvedeli pa bomo tudi, kaj pomenijo oznake na moki kot so manitoba, durum in semolina.

Italijani zelo resno jemljejo prvakinjo njihove kulinarike, najbolj znano italijansko jed. Seveda govorimo o pici. Prav v Neaplju naj bi leta 1889 nastala znamenita pica margherita – v čast italijanski kraljici Margeriti, z barvami italijanske zastave: rdeč paradižnik, bela mocarela in zelena bazilika. Pica je jed, ki je preprosta za pripravo, vseeno pa postane zapletena, ko tehtamo med vsemi načini priprave, ki jih je ogromno. Napolitanska pica je danes zaščitena kot tradicionalna posebnost, njena priprava pa ima natančno določena pravila – od vrste moke do temperature peči.Sogovornik: picopek Erik Ditz, Frik Catering

Ob pomembnih dogodkih velikokrat nazdravimo z mehurčkastim vinom, in to velja tudi za uspehe v športu. Olimpijske igre se odvijajo v Italiji, zato je skorajda logično, da bomo uspehom nazdravili s proseccom. Ta ni le prijetnega okusa, ampak je cenovno dostopno in z leti vedno bolj popularno peneče vino. Kako in zakaj je nastalo in predvsem, zakaj je tako priljubljeno, spoznavata Katja Stojnič in Maja Stepančič.

Capuccino, espresso, macchiato, z mlekom, coretto, ristretto, affogato in še in še bi lahko naštevali. Eni jo pijemo zjutraj, drugi zvečer, spet tretji večkrat na dan. Kako se jo pravilno pripravi, shranjuje, kdaj bi jo morali nehati piti, kakšna je najboljša? Maja Stepančič in Katja Stojnić sta se odpravili v Trst raziskovati pravila ene najpopularnejših napitkov na svetu.

Italijanska kuhinja sodi med najboljše, a hkrati najbolj preproste kuhinje sveta. Tokrat smo ugotavljali, kaj sodi med obvezno opremo v kuhinji kuharskega navdušenca, ki bi se rad lotil priprave svežih testenin, domače pice in drugih tipičnih italijanskih dobrot.Pozabite torej na drage pripomočke, ko se lotite italijanske kuhe – najboljše rezultate v kuhinji prinašajo spretne roke in ljubezen do kuhanja. In seveda kakovostne sestavine, o katerih govori še ena modrost naših sosedov: "Če je sestavina dobra, ji ni treba veliko pomagati."

Če je kraj izvora panetona jasen, pa tega ne moremo trditi za njegov nastanek. Okoli te tipične božične sladice, ki izvira iz Milana, kroži več legend – od tiste, da so ga prve pripravljale nune, do najbolj znane zgodbe o pomivalcu posode Toniju. Ta naj bi na gradu milanskega vojvode v 15. stoletju na božični večer priskočil na pomoč kuharju, ki se mu je ponesrečila sladica. Uporabil naj bi sestavine, ki jih je našel v kuhinji – moko, jajca, maslo, sladkor in suho sadje – ter pripravil mehak in dišeč kolač, ki je goste navdušil. Po legendi so ga poimenovali pane di Toni, Tonijev kruh. Sprva preprost sladek kolač je svojo značilno visoko obliko in sodobno recepturo dobil v začetku 20. stoletja po zaslugi milanskega peka Angela Motte. Takrat je paneton postal takšen, kot ga poznamo danes, in se razširil po vsej Italiji ter po svetu, tudi k nam. O panetonu nam je več povedal Andraž Bajželj, ki ga predvsem decembra in ob veliki noči pripravlja v butični družinski pekarni z drožmi Androžarni v Predosljah, in sicer po tradicionalni italijanski recepturi, pri kateri ima glavno vlogo pasta madre.