Advertise on podcast: Prvaki tedna

Danes se bo s podelitvijo nagrade za ekonomijo zaključil teden Nobelovih nagrad. Vsako leto kot tretjo v nizu podelijo nagrado za kemijo. V novo epizodo Prvakov tedna prihaja prof. dr. Gregor Anderluh, direktor Kemijskega inštituta Ljubljana, ki letos obeležuje 80 letnico delovanja in je stičišče vrhunskega znanja, radovednosti in vizije ter kraj, kjer nastaja prihodnost – molekula za molekulo, ideja za idejo. Kam se v mednarodnem prostoru uvršča Kemijski inštitut,? Kako sodeluje z industrijo, z gospodarstvom, in kako se znanje prenaša iz laboratorija na trg? Kako prof. dr. Anderluh ocenjuje financiranje znanosti v Sloveniji? Kako bo umetna inteligenca spremenila, vplivala na raziskave na Kemijskem inštitutu? Zakaj sta za prof. dr. Anderluha pomembni struktura in orientacija?

Radio Slovenija bo konec tega meseca dopolnil 98 let. Kako se javni radio znajde v konkurenci številnih komercialnih radijskih postaj, pretočnih vsebin in platform, ki ponujajo skoraj vse po načelu »tukaj in zdaj«? Kako se spreminjajo navade poslušanja radia? Ali podkasti radio dopolnjujejo ali mu jemljejo poslušalce? Kje je meja, do katere lahko javni servis varčuje, ne da bi okrnil svoje poslanstvo? Kako ohranjati zaupanje poslušalcev v času polarizacije in napadov na klasične medije? Ali javni radio pozna in sledi željam in potrebam poslušalstva? Kakšen je položaj Radia Slovenija v primerjavi z drugimi evropskimi javnimi radii? Gost nove epizode Prvakov tedna je direktor Radia Slovenija in podpredsednik Radijskega odbora Evropske radiodifuzne zveze Mirko Štular.

5. Avdiofestival se bo danes odvijal v ljubljanski Cukrarni, za njenimi nekoč vlažnimi zidovi pa se je rodila slovenska moderna. Gost tokratne epizode Prvakov tedna je povezan tudi z bolj oddaljenimi literarnimi svetovi. Ko je prvič prebral delo O latinskem jeziku Marka Terencija Varona, je vedel, da je jezikoslovje služba zanj. Je soustvarjalec Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, avtor epohalnega dela z naslovom Stati inu obstati, v katerem je podrobno predstavljenih prvih 50 slovenskih knjig. Je jezikoslovec in literarni zgodovinar ter predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Javnost ga najbolje pozna kot urednika in pobudnika spletnih portalov Fran, Franček in Franja. Obožuje latinščino, piše kolumne in eseje, za zbirko z naslovom KA pa je bil med letošnjimi nominiranci za Rožančevo nagrado. Poudarja, da se slovenščina »uspešno spopada« z angleščino, a da je potrebna redna »telovadba«. Kako se slovenščina znajde v družbi umetne inteligence? Ali pohod novih tehnologij, med katerimi je tudi radijcem dobro znani format podkasta, prinaša obrat od pisane h govorjeni besedi? Ali drži, da se med jeziki modeli razmišljanja usodno razlikujejo? Ali je resno mislil, ko je nekoč dejal, da bi s seboj na samotni otok raje kot knjigo vzel glasbeni album? Doktor Kozma Ahačič.

Gost tokratne epizode Prvakov tedna je pred šestimi desetletji v Kranju pripravljal in urejal šolsko glasilo Plamenica. Takrat je tudi dobil nadimek Plamen. Pozneje je ustanovil konceptualistično skupino OHO. Poleg Tomaža Šalamuna velja za enega najvidnejših predstavnikov slovenske pesniške neoavantgarde 70. let 20. stoletja. Ampak poezija je samo ena izmed postaj ali, če hočete, eden od ustvarjalnih otokov v njegovem življenju. Pravnik, pisatelj, esejist, pesnik, ornitolog in zagovornik narave. Doslej je izdal že več kot 50 knjižnih naslovov, njegov opus pa tvorijo proza, poezija, eseji, poljudnoznanstvena dela, otroške slikanice in radijske igre. Je eden od treh ustanoviteljev Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Leta 2004 je prejel nagrado Prešernovega sklada za prozo, leta 2020 Zlatnik poezije, po novem pa ima tudi dve Rožančevi nagradi. V obrazložitvi letošnje nagrade je žirija Esej o otoku označila kot izvirno in večplastno literarno-strokovno delo, ki presega klasične okvire žanra. Z izjemno erudicijo in pretanjenim pesniškim jezikom po mnenju žirije raziskuje otoke ne le kot geografske pojave, temveč kot globoke psihogeografske in intimne prostore človeške duše. Pred časom smo si zapomnili njegovo misel: »Lepota reke je v tem, da prestopa bregove.« Minuli konec tedna je za Esej o otoku drugič prejel Rožančevo nagrado, danes pa je prvič gost oddaje Prvaki tedna.

Nova televizijska nadaljevanka Trezor je napeta mešanica kriminalke, psihološkega trilerja in drame, ki skozi zgodbo o ropu odpira tudi vprašanja družbene neenakosti, moči in odgovornosti. Nadaljevanko je zasnoval in režiral Matevž Luzar, eden vidnejših slovenskih filmskih in televizijskih ustvarjalcev. Za svoje dosedanje delo je prejel 32 nagrad, med njimi tudi nagrado Prešernovega sklada. Nase je opozoril že s študentskim filmom Vučko in nato s celovečernim prvencem Srečen za umret. Film Orkester, ki je prejel Vesno za najboljši film in bil tudi slovenski kandidat za oskarja, je nastajal sedem let. Z ekranizacijo Golobovega Jezera je v slovensko televizijsko produkcijo prinesel estetiko skandinavskih noir kriminalk. Ob predstavitvi Trezorja je zastavil zanimivo vprašanje: »Ali je bolj kriv tisti, ki trezor oropa, ali tisti, ki polni sefe?« Kaj je Matevžu Luzarju dal študij teologije, preden je vpisal režijo na AGRFT? Ali je kot ljubiteljski šahist vedno dve potezi pred svojo filmsko ekipo? Ali bo nekoč posnel zgodbo o slovenski smučarski evforiji v 80. letih, nekakšni uverturi v slovensko osamosvojitev? In ali še vedno misli, da vztrajanje v coni udobja pomeni umetniško smrt?

Ali zadnji dve desetletji živimo v obdobju permanentnih kriz? Je čas, ki ga živimo, mogoče primerjati z nočno moro, ko gre iz slabega na slabše, ko nočni mori ni konca, situacije se ponavljajo, mi pa iz tega kroga ne moremo izstopiti? Gost tokratne epizode Prvakov tedna je dr. Peter Klepec, filozof, znanstveni svetnik na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU in redni profesor filozofije na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Leta 1998 je doktoriral pri Slavoju Žižku. Poznamo ga kot urednika uspešnih filozofskih čitank, ureja pa tudi revijo Problemi. Je tudi avtor odmevnih knjig; izpostavimo zgolj naslova zadnjih dveh: Časi nočne more in Matrice podrejanja. Kapitalizem in perverzija 2. Ali lahko demokracija sploh deluje, če državljani ne živijo več v istem simbolnem in informacijskem svetu? Kaj pomeni nov tip gospodarja, ki ga dr. Klepec poimenuje »utrgani gospodar«? Zakaj politika ne govori o krizi sistema, o krizi kapitalizma, pač pa o slabostih posameznika ali kolektiva v smislu, da nismo dovolj konkurenčni, ustvarjalni, reformirani, prilagojeni trgu …? Zakaj napadi na različne institucije in pozivi k njihovemu ignoriranju postajajo del nove normalnosti? Ali je drugačen svet mogoč? Ali je zdaj čas za razpravo o alternativah obstoječemu?

Končujejo se poletne šolske počitnice, marsikateri učenec ali dijak si jih bo zapomnil po odlični taborniški izkušnji. Gost tokratne epizode Prvakov tedna bo na prvi šolski dan odšel v novo službo – postal bo načelnik Zveze tabornikov Slovenije. A pojdimo po vrsti. Če bi imeli na voljo zgolj eno besedo za njegov opis, bi bila najprimernejša beseda prostovoljec. Nekoč dijak Gimnazije Vič, pozneje študent Pravne fakultete v Ljubljani, je gasilec postal iz radovednosti in po naključju, a kmalu ugotovil, da je to zanj prava stvar. Že več kot 20 let je Močvirski tulipan – tako se namreč imenuje taborniški rod, ki mu pripada. Iz njegovega življenja lahko izluščimo še eno zanimivost – v delovnih skupinah in ekipah je po navadi najmlajši član. Njegovo delo je opaženo in že večkrat nagrajeno. Leta 2018 je prejel priznanje »Prostovoljec leta«, ki ga podeljuje Mladinski svet Slovenije. Lani so mu podelili bronasti znak Civilne zaščite. O taborništvu, ki je pri nas prisotno že več kot 100 let, o učenju za življenje, aktivnem državljanstvu, prostovoljstvu in uresničevanju strategije taborništva se bomo pogovarjali v naslednji šolski uri. Pred kratkim je prvič stopil na vrh Triglava, danes pa prvič v Prvakih tedna: Urban Lečnik Spaić, novi načelnik Zveze tabornikov Slovenije.

Avtobusna postaja Ljubljana se danes po 62 letih delovanja na sedanji lokaciji seli na novo začasno lokacijo ob Masarykovi cesti. Kako bo ta korak v procesu izgradnje Emonike vplival na življenje Ljubljane, naslednice Emone? »Mesta niso grajena za avtomobile, ampak za ljudi,« pravi zaslužni profesor Univerze v Ljubljani Janez Koželj. V prvih letih tega tisočletja je s sodelavci zasnoval Vizijo Ljubljana 2025 ter nato kot dolgoletni mestni arhitekt, urbanist in podžupan Ljubljane skoraj dve desetletji vodil njeno uresničevanje. So se arhitektova hotenja in vizije uresničili? Je Ljubljani uspela preobrazba v sodobno, trajnostno usmerjeno prestolnico? Je naša prestolnica postala prostor druženja ter izmenjave dobrin in informacij? Je znova postala živo mesto? Avantgardni arhitekt in pedagog se pri svojem delu drži dobro znanega načela: »Razmišljaj globalno, deluj lokalno.« Eden od njegovih stanovskih kolegov je zapisal, da profesor Koželj na sodoben način uteleša renesančni ideal univerzalnega človeka. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil asistent profesorja Edvarda Ravnikarja, Plečnikovega učenca. Kakšna je njegova vizija Ljubljane leta 2050? Tudi na intervju za oddajo Prvaki tedna je prišel s kolesom. Častni meščan Ljubljane, profesor Janez Koželj.

Gostja tokratne epizode Prvakov tedna bi mogoče mirno poučevala francoski in španski jezik, ali pa bi se v vlogi ravnateljica te dni ukvarjala s kadrovsko popolnitvijo zbornice na eni izmed slovenskih osnovnih ali srednjih šol. Mogoče, če ne bi bilo tistih požaganih dreves, ki so v osemdesetih letih v Rožni dolini jemala pogled pomembnemu partijskemu funkcionarju. Primer jo je kot mlado aktivno državljanko razjezil do te mere, da se je odločila primer novinarsko raziskati in s predlogom odšla na Radio Študent, kjer so zgodbo sprejeli. Okoljske teme so ji bile očitno blizu, med petletnim delovanjem na Radiu Študent ji je veliki novinarski met uspel, ko je skupaj s kolegi odkrila, da je tovarna Iskra v reko Krupo izpuščala strupene snovi. To je bila takrat velika zgodba oziroma kot bi rekli danes afera. Pisala je za Tribuno in Mladino, dobila štipendijo za izpopolnjevanje novinarskega dela v ameriški medijski hiši CNN. Kmalu po vrnitvi iz Amerike je postala direktorica komercialne televizije Kanal A. Pred natanko tridesetimi leti je prvič kot uslužbenka prestopila prag nacionalne rtv hiše, kamor sta jo pripeljali Ema in Miša Molk. V naslednjih letih je soustvarila nekatere legendarne oddaje Televizije Slovenija. Za tem je bila vodja stikov z javnostmi na Kolodvorski 2 do 4. Najprej je bila pomočnica, nato med letoma 2019 in 2021 direktorica Televizije Slovenija. Septembra 2024 se je zavihtela na mesto predsednice uprave RTV Slovenija. V zadnjih dneh se je spet veliko omenjalo njeno ime v povezavi z likvidnostnimi težavami javne radiotelevizije. Ali je za nastali položaj kriva država ali bi morala drugače delovati in ukrepati uprava javnega zavoda? Po letu dni na mestu predsednice je lani resignirano dejala, karkoli v RTV Slovenija vzameš v roke, je s tem kaj narobe. Ali je nacionalka prevelika za slovenske razmere, ima preveč zaposlenih, je preveč potratna, ali se sredstva porabljajo neracionalno? Ali pa si močnega in dobro delujočega javnega rtv servisa ne želi slovenska politika? Bi bilo nacionalko najenostavneje sanirati po poljsko grškem scenariju ugasnitve in ponovnega zagona? Ali bo kriza javnega rtv servisa trajala dokler bo »umeščen v neprijazno normativno okolje«.? Kako bo na reševanje težav vplival napovedani posvetovalni referendum o ukinitvi rtv prispevka? Gostja Prvakov tedna je predsednica uprave RTV Slovenija, Natalija Gorščak.

Gostja tokratne epizode Prvakov tedna je junija prejela nagrado Evropskih olimpijskih komitejev Piotr Nurowski in se uvrstila med šest najboljših mladih športnic in športnikov Evrope. Ukvarja se s športom, ki je v očeh marsikoga nevaren, adrenalinski in hkrati zelo kompleksen. Je odlična gorska kolesarka. Njen največji uspeh je naslov mladinske svetovne prvakinje v olimpijskem krosu. Ob tem ima še tri naslove evropske prvakinje in tretje mesto z Olimpijskega festivala evropske mladine v Mariboru. Letos je maturirala na Športni gimnaziji Šiška, namerava študirati menedžment, pred njo pa je nastop na svetovnem prvenstvu. Njen trener je njen oče, njena družina pa se je prilagodila njeni poti vrhunske športnice, vključno z družinskim proračunom. Prepričana je, da je treba na poti do zastavljenega cilja vztrajati ne glede na vse ovire in prepreke. Veliko bere, rada piše, njena najljubša jed pa so gratinirane palačinke s skuto. Trenutno je na višinskih pripravah v Livignu, od koder se je oglasila v oddajo Prvaki tedna. Maruša Tereza Šerkezi.

Profesor doktor Ivan Šprajc, arheolog in arheoastronom, se že od študentskih let posveča raziskovanju majevske civilizacije. Rojeni Mariborčan, ki je v Ljubljani diplomiral iz arheologije in etnologije, je v Mehiki doktoriral iz antropologije. V tem tisočletju je vodil dober ducat raziskovalnih arheoloških odprav na polotoku Jukatan, ki so pripeljale do osupljivih odkritij. Nedavno je odkril več kot 1300 let staro majevsko mesto Minanbé. Ko smo mediji komajda dobro posredovali novico o dosežku, je prišla novica o odkritju še enega, bistveno večjega mesta, imenovanega El Yesal, ki je bilo eno največjih majevskih naselbin v osrednjem nižavju Jukatana. Kaj vključujejo tehnične, logistične in znanstvene priprave na takšne odprave? Zakaj so odprave časovno omejene? Kakšno prednost ima mačeta pred sodobno tehnologijo? Zakaj so Maji imeli ob 365-dnevnem še 260-dnevni koledar? Ali res v sodobni arheologiji ne obstajajo naključja? Ko doktorja Šprajca zlasti britanski in ameriški mediji primerjajo z Indiano Jonesom, glavnim junakom istoimenske filmske franšize, nima nič proti temu. Kot pa je dejal v nedavnem intervjuju za Mladino, je treba tej primerjavi dati pravo smer. Namreč, ni doktor Šprajc tak kot Indiana Jones, ampak je Indiana Jones tak kot doktor Šprajc.

Pred tremi tedni je letošnji zmagovalni kres zagorel za roman Kresničevje Ajde Bračič. Pred štirimi leti je kritike in bralce navdušila njena zbirka kratkih zgodb Leteči ljudje, za katero je prejela nagrado kritiško sito. Ker je po izobrazbi arhitektka, se postavlja vprašanje, ali zgodbo načrtuje kot zgradbo - s statiko, temelji in tlorisom - ali pa proces pisanja poteka povsem neodvisno in predvsem bolj svobodno. Mladost je preživela v veliki hiši na robu gozda. Gozd je še vedno njen pomemben bivalni in dogajalni prostor. Odmik od družbe je lahko izjemno dobra metoda za pridobivanje jasnega pogleda nanjo, je prepričana. Kot arhitektka vodi stičišče za prenovo in trajnostno bivanje Kajža. V nagrajenem romanesknem prvencu preizprašuje tudi človekov odnos do okolja in ambivalenten odnos do okoljskih kriz. Zakaj ima do t. i. new agea kritično zadržan odnos? Zakaj je krivda po njenem mnenju eden najbolj neproduktivnih občutkov, ki smo jih ljudje zmožni čutiti? Letošnja prejemnica nagrade Kresnik Ajda Bračič je gostja tokratne epizode Prvakov tedna.

Na pogovor v Prvake tedna prihaja gost, za katerim je izjemno delaven in slovesen teden. Minuli torek so na gala prireditvi Poletna noč njegove največje brezčasne uspešnice ob spremljavi Simfoničnega orkestra in Big Banda RTV Slovenija zapeli drugi pevci in pevke. V soboto zvečer je na jubilejnih 45. Melodijah morja in sonca predstavil skladbo Naj morje naju ljubi, ob tem pa prejel še nagrado za življenjsko delo – nagrado MMS Legenda. Besedo legenda velja v njegovi družbi uporabljati previdno, saj pravi: »Bodi legenda, ko te več ni, ne pa živa legenda.« Dodajmo nekaj osupljivih podatkov: do zdaj je odpel približno 10.000 koncertov doma in po svetu, izdal več kot 45 samostojnih albumov, posnel okoli 45 albumov z New Swing Quartetom in več kot 30 albumov z Alpskim kvintetom. Kot skladatelj, aranžer, producent in izvajalec je sodeloval pri več kot 5.000 skladbah. Nastopil je z mnogimi svetovno znanimi glasbeniki, kot so Bobby McFerrin, Mercer Ellington in B. B. King. Pri trinajstih letih je zmagal na festivalu za mlade pevce v San Remu. Star komaj petnajst let je že prepeval »30 let«, stal na peronu in čakal, da vlak pripelje njo, dekle črnih las – ter zmagal na Slovenski popevki. Slavni Beatle, sir Paul McCartney, mu je dal bianko menico, da lahko naredi priredbo katere koli izmed njegovih skladb. Ob tem je velik občudovalec Elvisa Presleyja. V začetku leta je dopolnil okroglih 70 let. Bolj kot oziranje v preteklost mu je pri srcu pogled v prihodnost. Pripravlja projekt Rapsodija devet, z nastopi predstavlja še projekt Zlati portret, za jesen pa načrtuje trojni koncertni večer. V življenju sledi načelu: »Če se pretvarjaš, da si nekaj, kar nisi, iz tega ne bo nič.« Gospod Oto Pestner.

Če bi imeli na voljo le nekaj besed za predstavitev gostje tokratne epizode Prvakov tedna, bi dejali, da je vse njeno življenje prepleteno z glasbo. Njen dedek je nastopil na prvi ediciji Jazz festivala Ljubljana, ki je takrat potekal na Bledu, ona je dobrih šest desetletji pozneje umetniška vodja festivala jazza z eno najdaljših tradicij v Evropi. Po izobrazbi je diplomirana kulturologinja. Več kot dve desetletji je bila novinarka kulturne redakcije časnika Delo, poznamo jo kot izvrstno glasbeno publicistko. Leta 2014 se je kot scenaristka in režiserka podpisala pod kratki film Čas za improvizacijo, ki pripoveduje zgodbe mladih slovenskih jazzovskih glasbenikov. Filmsko ustvarjanje postane manj presenetljiv podatek v njenem življenjepisu, le spomnimo, da je novinarsko poleg glasbe pisala tudi o filmu in med drugim spremljala festivale od Berlina do Benetk, od Cannesa do Sarajeva. Prepričana je, da je kultura zavezana, da se odziva na družbena dogajanja. Zadnji dve leti je je vodja programa jazza in glasb sveta ter pomočnica direktorja kulturno-umetniškega programa Cankarjevega doma. Kljub temu, da je zdaj v drugačni službi, na svet še vedno gleda skozi oči novinarke, saj je prepričana, da novinarstvo ni samo služba, ampak je poklicanost. Kakšen bi bil svet, če bi mu vladal jazz? Kako je živeti z glasbo, ki ti poboža dušo in te boksne v želodec? Od 1. do 4. julija bo že 67. potekal Jazz festival Ljubljana,. Dva dni prej se je v Prvakih tedna uglasila Tina Lešničar, umetniška vodja festivala.

Iz Ljubljane je odšla v Poljansko dolino in se nato spet vrnila v Ljubljano. Glasbeno šolo je obiskovala v Cerknem in Škofji Loki. Pozneje je v Ljubljani končala Srednjo glasbeno šolo in diplomirala na Akademiji za glasbo, kjer je študirala klavir in kompozicijo. Pianistka, pevka, skladateljica, glasbenica z absolutnim posluhom. Sredi prvega desetletja novega tisočletja je popu na Slovenskem dala nov izraz, nov zvok, vonj in okus, morda mu je nadela celo novo ime. Njen prvenec je navdušil kritike in poslušalce, v tistem času je odigrala več kot 200 koncertov na leto. Z izdajo novih glasbenih izdelkov ni nikoli hitela, vedno so prišli premišljeno in z razlogom. Prepričana je, da če glasbenik ne najde svoje esence, bo samo še en konfekcijski izdelek. Jezi jo generično poneumljanje poslušalstva, najti notranji mir je zanjo eden večjih uspehov v življenju. Poleg glasbe ima najraje čevlje in mačjo družbo. Letos praznuje 20 let samostojne glasbene kariere. Čeprav ta podatek morda ni povsem točen. Namreč po njenem štetju njenih glasbenih let, jih ni 20 ampak 40. Ne zato, ker bi si umišljala, da si zasluži dvojno štetje let, ampak ker od njenega prvega nastopa v glasbeni šoli mineva 40 let. Obletnico bo čez nekaj dni zaznamovala s koncertom v Križankah, kjer bo nastopila v družbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ob tej priložnosti pa bo izšel tudi njen album največjih uspešnic na vinilni plošči. Sredi sklepnih priprav se je oglasila v Prvakih tedna. Neisha.