Unlock Duhovno branje podcast Email contact info,
Listeners & Audience details
Email contact information
Direct podcast contact details

Listeners
Audience numbers & engagement insights

Audience details
Podcast Insights

Podcast episodes
Check latest episodes from Duhovno branje podcast
16. november: Kdor bo zmagal, ga ne bo zadela druga smrt
2026/11/15
Iz razprave sv. Fulgencija iz Ruspe, škofa, O odpuščanju (2. knj., 11, 2-12, 1. 3-4)
Kdor bo zmagal, ga ne bo zadela druga smrt
Hipoma, kot bi z očmi trenil, ob poslednji trombi; zapela bo namreč in mrtvi bodo vstali neminljivi in mi bomo spremenjeni. Ko pravi »mi«, Pavel nakazuje, da bodo z njim dosegli dar poslednje spremenitve tisti, ki v tem življenju pošteno živijo in so z njim in z njegovimi brati združeni v cerkvenem občestvu. Pove tudi, kakšno bo to spremenjenje: Zakaj to minljivo si mora nadeti neminljivost in to umrljivo nadeti neumrljivost. Da bodo mogli doživeti tako spremenitev kot pravično plačilo, je treba, da se zdaj spreminjajo, ko se prostovoljno žrtvujejo.
Tistim namreč, ki se v tem življenju spreminjajo od slabega na dobro, je obljubljeno plačilo poslednje spremenitve.
To zdaj dosegajo po milosti opravičenja, ki pomeni najprej duhovno vstajenje, ko se že začenja tisto božansko spreminjanje, ki se bo dopolnilo ob telesnem vstajenju pravičnih. Popolno poveličanje bo odtlej ostalo na veke in ne bo več podvrženo spremenljivosti. Najprej jih torej spreminja milost opravičenja in nato poveličanja, tako da bo ostalo poveličanje na veke nespremenjeno.
Tukaj jih spreminja prvo vstajenje po razsvetljenju in spreobrnjenju, ko prestopajo iz smrti v življenje, iz krivičnosti v pravičnost, iz nevere v vero, iz slabih dejanj v sveto življenje. Zato druga smrt nima oblasti nad njimi. O njih beremo v razodetju: Blažen je in svet, kdor je deležen prvega vstajenja. Nad temi druga smrt nima oblasti. Ista knjiga tudi pravi: Kdor zmaga, mu druga smrt ne bo škodovala. Kakor je namreč prvo vstajenje v spreobrnjenju srca, tako je druga smrt v večnem pogubljenju.
Pohitimo torej, da postanemo deležni prvega vstajenja, če nočemo biti obsojeni na drugo smrt. Kdor se v sedanjem življenju v božjem strahu spreminja in prehaja iz slabega v lepo življenje, prehaja iz smrti v življenje. Ta bo končno prišel iz zavrženosti v slavo.
15. november: Ne upirajmo se prvemu prihodu, da se ne bomo bali drugega
2026/11/14
Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 95, 14.15)
Ne upirajmo se prvemu prihodu, da se ne bomo bali drugega
Veselimo se Gospoda, ki prihaja, ki prihaja, da bo sodil zemljo. Prišel je prvič, prišel bo tudi drugič. On sam je napovedal v evangeliju: Poslej boste videli Sina človekovega priti na oblakih neba. Kaj pomeni poslej? Ali ne bo prišel Gospod potem, ko bodo jokali nad njim vsi rodovi zemlje? Najprej prihaja po svojih oznanjevalcih in napolnjuje vso zemljo. Ne upirajmo se prvemu prihodu, da se ne bomo bali drugega.
Kaj mora storiti kristjan? Uživati svet, toda ne biti njegov suženj. Kaj je to? Imeti, kakor bi ne imeli. Apostol pravi tako: To pa pravim, bratje, čas je kratek. Odslej naj bodo tudi, kateri imajo žene, kakor bi jih ne imeli; in kateri jokajo, kakor bi ne jokali; in kateri se vesele, kakor bi se ne veselili; in kateri kupujejo, kakor bi bili brez posesti; in kateri ta svet uživajo, kakor bi ga ne uživali, zakaj podoba tega sveta preide. Želim pa, da bi bili vi brez skrbi. Kdor je brez skrbi, varno čaka, kdaj pride njegov Gospod. Kako moreš ljubiti Kristusa, če se bojiš njegovega prihoda? Bratje, ali nas ni sram? Ljubimo ga, pa se bojimo, da pride. Ali ga res ljubimo, mar ne ljubimo bolj svojih grehov?
Sovražimo torej greh, ljubimo pa njega, ki prihaja, da kaznuje grehe! Prišel bo, hočemo ali nočemo. Ni rečeno, da ne pride, če ga zdaj še ni. Prišel bo, ko ne veš. Če te bo našel pripravljenega, nič ne škodi, če ne veš.
Veselimo se Gospoda, ki prihaja. Prvič je prišel in drugič prihaja sodit zemljo. Veselo bo srečanje s tistimi, ki so mu ob prvem prihodu verjeli, kajti prihaja!
Sodil bo svet pravično in zveličal ljudstva v svoji zvestobi. Kakšna pravičnost in zvestoba? Zbral bo svoje izvoljene na sodbo, ostale pa bo ločil med seboj. Ene bo postavil na desnico, druge na levico. Popolnoma pravično in pravilno, da ne najdejo usmiljenja pri sodniku tisti, ki niso hoteli biti usmiljeni pred njegovim prihodom. Usmiljenim bo sodil usmiljeno. Rekel bo tistim, ki bodo na desnici: Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Zaračunal jim bo dela usmiljenja: Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti, in tako dalje.
Česa pa bo dolžil one na levici? Da niso hoteli biti usmiljeni. In kam bodo šli? V večni ogenj! Zaradi teh trdih besed bodo grozno jokali. Kaj namreč pravi psalm? Pravični človek ostane v večnem spominu. Ni se mu bati slabih vesti. Kakšnih slabih vesti? Proč izpred mene v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom. Kdor se bo veselil dobrih vesti, se mu ne bo treba bati slabih. To je pravično, to je pravilno.
Če si ti krivičen, naj bi sodnik ne bil pravičen? Če ti lažeš, ali naj Resnica ne govori po pravici? Če hočeš, da bo s teboj usmiljen, bodi tudi ti usmiljen, preden pride. Odpusti, če so ti naredili krivico. Dajaj iz svojega izobilja. Iz čigavega pa daješ, če ne iz njegovega? Če bi iz svojega dajal, bi pač daroval; ko pa iz njegovega daješ, samo vračaš. Kaj pa imaš, česar bi ne prejel? To so Bogu prijetne daritve: usmiljenje, ponižnost, priznanje grehov, mir in ljubezen. Te prinašajmo, pa bomo varno pričakali sodnika, ki prihaja sodit svet pravično in zveličat ljudstva v svoji zvestobi.
14. november: Bodimo sveti, da se ob koncu rešimo
2026/11/13
Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (18, 1 -20, 5)
Bodimo sveti, da se ob koncu rešimo
Tudi mi bodimo izmed tistih, ki so Bogu hvaležni, da so mu ostali zvesti. Ne uvrščamo se med brezbožne, ki so že sojeni. Tudi sam sicer ponovno grešim, nisem se še rešil skušnjav, hudič me še vedno zalezuje, vendar skušam korakati svetosti naproti, če bi se ji mogel vsaj približati, ker se res bojim prihodnje sodbe.
Bratje in sestre, potem ko ste poslušali Boga resnice, vas še opozorim, da pazite na tisto, kar piše, in tako rešite sebe in mene. Za plačilo pa želim, da se iz vsega srca kesate. Tako se boste rešili in dosegli življenje. S tem bomo dali zgled vsem mladim, ki se navdušujejo za ljubezen in službo Bogu. Mirno prenašajmo, ne jezimo se, če nas kdo opomni ali skuša spreobrniti od greha k svetosti. Mi se namreč niti ne zavedamo, da smo včasih hudobni, ker je naša pamet zamegljena in neverna. Razen tega našo pamet zatemnjuje še posvetno poželenje.
Živimo torej pravično, da bomo rešeni, ko pride ura. Blagor tistim, ki se tega pravila držijo. Četudi na tem svetu kratek čas trpijo, bodo za to utrgali neuničljiv sad vstajenja. Naj se pobožen človek ne žalosti, če sedaj hudo trpi, saj ga čakajo časi blaženosti. Tam gori se bo oživljen – skupaj s predniki veselil na veke in tega veselja ne bo zmotila nobena žalost.
Naj nas nič ne moti, če vidimo, da krivičniki bogatijo, božje služabnike pa tarejo nadloge. Bratje in sestre, prepričani bodimo: za Boga tekmujemo in se v tem življenju vadimo, da bi v prihodnjem dosegli venec. Noben svetnik ne prejme plačila takoj, ampak mora nanj čakati. Če bi namreč Bog sproti dajal, kar svetnikom gre, ne bi bili več verniki, ampak poslovni ljudje. Samo zdelo bi se, da smo sveti, če bi se gnali za takojšnjim plačilom, ne pa za vero. Božja sodba vliva strah tistim, ki niso resnično sveti, take bo vklenila.
Edinemu, nevidnemu Bogu, Očetu resnice, ki nam je poslal odrešenika in poroka nesmrtnosti, po katerem nam je razodel resnično nebeško življenje, njemu bodi slava vekomaj. Amen.
13. november: Spreobrnimo se k Bogu, ki nas je poklical
2026/11/12
Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (15, 1-17, 2)
Spreobrnimo se k Bogu, ki nas je poklical
Mislim, da nisem dal praznih nasvetov glede zmernosti. Če se jih bo kdo držal, se ne bo kesal, ampak bo rešil sebe, pa tudi mene, ki sem nasvet dal. Ni namreč majhna zasluga, če kdo reši dušo, ki zablodi in je izgubljena. Če se namreč govornik in poslušalec v moči vere in ljubezni razumeta, smemo za to pričakovati plačilo od Boga stvarnika.
Vztrajajmo pri resnicah, ki smo jih z vero sprejeli, bodimo pravični in sveti, da bomo mogli moliti Boga, ki pravi: Medtem ko še govoriš, se bom oglasil: tu sem. Te besede so namreč znamenje velike obljube, kajti v njih se Bog kaže bolj dober kot mogočen. Ker smo torej deležni tako velike dobrohotnosti, nikar ne zavidajmo drug drugemu, da smo prejeli tako velike dobrote. Kakršno veselje vendar prinašajo te besede prizadevnim vernikom, tako obsodbo prinašajo nezvestim!
Zato se, bratje, obrnimo k Bogu, ki nas je poklical, dokler se nam ponuja lepa priložnost za kesanje in dokler imamo še čas in nas je še voljan sprejeti. Če se namreč nezmernosti odpovemo in se premagamo, bomo deležni Jezusovega usmiljenja. Zavedajte se: že prihaja sodni dan kakor razžarjena peč, ki topi vesolje, ko se vsa zemlja topi v ognju kakor svinec. Razkrila se bodo prikrita in očitna dela ljudi. Miloščina je dober način kesanja za greh. Vsekakor je post boljši kot molitev, a miloščina prekaša oboje. Ljubezen pokrije množico grehov, vestna molitev pa nas reši greha. Blagor tistemu, ki je v teh stvareh popoln, kajti miloščina nas rešuje teže greha.
Iskreno delajmo pokoro in se kesajmo, da se nihče izmed nas ne bo pogubil. Če nam je že naročeno, naj ljudi odvračamo od slabega življenja in jih poučujemo, koliko bolj se moramo zavzeti, da se ne pogubijo duše, ki Boga že poznajo. Pomagajmo drug drugemu, da se bodo slabotni poboljšali in se bomo vsi rešili, ko drug drugega opominjamo in spreobračamo.
12. november: Za edinost Cerkve je prelil svojo kri
2026/11/11
Iz okrožnice papeža Pija XI. »Božja Cerkev« (1923)
Za edinost Cerkve je prelil svojo kri
Božja Cerkev je po čudovitem načrtu v vsej polnosti časov podobna veliki družini, ki naj bi zajela ves človeški rod. Med drugimi znamenji nosi tudi poseben pečat edinosti, ki ji ga je Bog vtisnil.
Sam Gospod Kristus je apostolom zaupal najprej poslanstvo, ki ga je prejel od Očeta in jim dejal: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode. Hotel je tudi, naj bo apostolski zbor z dvojno kar najtesnejšo vezjo res trdno povezan. Znotraj naj ga združuje ista ljubezen in vera, ki jo Sveti Duh vliva v naša srca, na zunaj pa naj ga veže ena in ista oblast nad vsemi, oblast, ki jo je Kristus zaupal Petru, apostolskemu prvaku, da vidno in za vselej postavi temelj edinosti. To edinost in slogo je Bog v svoji previdnosti posvetil s pečatom mučeniške svetosti, da bi po njej ostala za vedno trdna.
Mučeniško slavo je dosegel tudi nadškof vzhodnega slovanskega obreda v Polocku Jozafat, v katerem upravičeno gledamo čudovit in krasen steber vzhodnih Slovanov. Komaj je kdo kdaj bolj proslavil slovansko ime, komaj kdo lepše poskrbel za njihovo zveličanje kakor ta apostolski pastir, posebno tedaj, ko je prelil svojo kri za cerkveno edinost. Z nekim nadnaravnim nagibom se je zavedal, da bo vzpostavil edinost Cerkve posebno s tem, ko bo obvaroval vzhodni slovanski obred in bazilijanski meniški red v edinosti z vesoljno Cerkvijo.
Posebno si je prizadeval za povezanost svojih rojakov s Petrovo stolico. Zbiral je vse mogoče dokaze za edinost, jo širil in utrjeval, povsod te dokaze odkrival, pod tem vidikom študiral tudi bogoslužne knjige, iz katerih je ločene vzhodne brate učil pravilno uporabljati priporočila svetih očetov. Ko se je skrbno pripravil za to delo, se je lotil dela za edinost; tako milo in tako spretno je zastavil vse svoje moči za cerkveno edinost, da so ga celo sami nasprotniki imeli za »osvajalca duš«.
11. november: Martinovo uboštvo in skromnost
2026/11/10
Iz pisem Sulpicija Severa (Pismo 3, 6.9-10.11.14-17.21)
Martinovo uboštvo in skromnost
Martin je že dalj časa vedel, kdaj bo umrl. Bratom je smrt tudi napovedal. Medtem je moral obiskati še škofijo Candes. Tamkajšnja duhovščina se je nekaj sprla med seboj. Želel jo je pomiriti, čeprav se je zavedal, da ga čaka smrt. Odločil se je za to pot, ker je bil prepričan, da bo življenje lepo zaključil s tem, da vrne mir Cerkvi.
Ko je torej dosegel spravo med duhovščino, je ostal še nekaj časa tam. Ravno se je pripravljal na pot domov v samostan, ko ga je obšla slabost. Sklical je sobrate in povedal, da mu bije zadnja ura. Vsi so žalovali in se glasno pritoževali: »Zakaj nas zapuščaš, oče, kaj nas tako žalostiš? Krvoločni volkovi pridejo nad tvojo čredo. Kdo nas bo tedaj branil pred njimi, če pastir umrje? Lepo je, da hrepeniš po Kristusu, toda nagrada ti ne uide. Če malo počakaš, ne bo zato postala manjša. Usmili se nas vendar in nas ne zapusti!«
Jok mu je segel do srca. Kakor vedno, so se mu tudi to pot zalesketale solze v očeh. Priporočil se je Gospodu usmiljenja in jokaje rekel: »Če sem še potreben tvojemu ljudstvu, Gospod, ne bežim od napora. Zgodi se tvoja volja!«
Čudovit mož je bil! Ni ga zmagal ne napor ne smrt. Nikamor se ni nagibal. Ni se bal smrti, ni se upiral življenju. Oči in roke je dvigal proti nebu in z nezmaganim duhom molil naprej. Ko so mu zbrani duhovniki hoteli obrniti in dvigniti telo, jih je prosil: »Pustite me, bratje, naj gledam rajši v nebo kakor na zemljo, da bo šel duh po svoji poti h Gospodu«. Ob teh besedah je opazil, da stoji ob njem hudič. »Kaj čakaš, krvoločna zver«, je vprašal. »Pri meni, zlodej, nimaš kaj iskati. Abraham me bo sprejel v svoje naročje.«
S temi besedami na ustih je izdihnil. Abraham je vesel sprejel Martina v svoje naročje. Martin je ubog in skromen odšel v nebo.
10. november: Posebna dolžnost naše službe
2026/11/09
Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža, (4. govor 1-2)
Posebna dolžnost naše službe
Čeprav je vesoljna božja Cerkev urejena po različnih dostojanstvih in nastane tako iz raznih udov svetega telesa enotnost, vendar smo, kakor pravi apostol, vsi eno v Kristusu. In nihče ni ločen po službi od drugega tako, da bi kak najmanjši del ne bil povezan z Glavo. V edinosti vere in krsta, predragi, sestavljamo torej nerazdeljeno skupnost in vsem skupno je dostojanstvo, ki ga izraža apostol Peter s presveto besedo: Dajte se tudi sami vzidati kot živi kamni v duhovno hišo, za sveto duhovništvo, da boste darovali duhovne daritve, Bogu prijetne po Jezusu Kristusu; in dalje: Vi pa ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo.
Vse namreč, ki so prerojeni v Kristusu, naredi znamenje križa za kralje, maziljenje Svetega Duha pa posveti v duhovnike, da bi vsi duhovni in razumni kristjani spoznali, da so poleg posebne dolžnosti naše službe deležni kraljevskega dostojanstva in duhovniške službe. Kaj je namreč bolj kraljevsko, kakor da je duh, ki je Bogu pokoren, gospodar svojega telesa. In kaj je bolj duhovniško, kakor darovati Gospodu čisto vest in mu na oltarju svojega srca poklanjati brezmadežne žrtve bogovdanosti? In čeprav je to po božji milosti skupno vsem, je vendar za vas pobožno in hvalevredno, da se veselite dneva naše izvolitve kot lastne časti. Tako vse telo Cerkve slavi edini zakrament duhovništva, ki se z maziljenjem in blagoslovitvijo sicer obilneje razliva na višje, vendar pa prihaja v ne majhni meri tudi na nižje.
Čeprav imamo torej, predragi, ko smo deležni te skupne službe, obilo vzroka za skupno veselje, bomo vendar imeli resničnejši in odličnejši vzrok za veselje, če se ne boste mudili v opazovanju moje osebnosti. Veliko bolj koristno in mnogo bolj primerno je, da dvignemo pogled našega duha h gledanju slave svetega apostola Petra in preživimo ta dan predvsem v češčenju njega, ki ga je sam studenec vseh karizmatičnih darov napojil s tako obilnimi vodami, da nobeden ničesar ne prejme brez njega, ko je mnoge samo on sprejel. Beseda, ki se je učlovečila, je že prebivala med nami in Kristus se je popolnoma predal odrešenju človeškega rodu.
9. november: Po krstu smo vsi postali božje svetišče
2026/11/08
Iz govorov sv. Cezarija iz Arlesa, škofa (229. govor, 1-3)
Po krstu smo vsi postali božje svetišče
Bratje! Danes po Kristusovi dobroti z veseljem obhajamo rojstni dan tega svetišča. Toda pravo, živo božje svetišče naj bi bili mi sami. Seveda krščanska ljudstva upravičeno obhajajo god svoje matere Cerkve, ki jih je, kot verujemo, skrivnostno rodila. Najprej smo se namreč rodili kot posode božje jeze, a potem nas je krst prerodil za otroke božjega usmiljenja. Po prvem rojstvu smo bili duhovno mrtvi; drugo rojstvo pa je v nas priklicalo pravo življenje.
Pred krstom smo bili še pod skrivnostno oblastjo duha teme, s krstom smo pa postali Kristusovo svetišče. Če torej prav preudarimo, da smo odrešeni, bomo dojeli tudi, da smo zdaj pravo in živo božje svetišče. Bog ne stanuje samo v templjih, z rokami narejenih, zidanih iz kamnov in lesa; še veliko raje prebiva v dušah, ustvarjenih po svoji podobi, ki jo je v nas vrezala sama roka božjega umetnika. Tako trdi tudi apostol Pavel: Božji tempelj je svet, in taki ste vi.
Ko je prišel Kristus, je izgnal iz naših src hudega duha in v nas pripravil svoje svetišče. Zato si z njegovo pomočjo prizadevajmo, da bi ga čim manj žalili z njega nevrednimi hudimi deli. Vsak greh namreč Kristusa žali. Preden nas je Kristus odkupil, sem rekel, je imel nad nami skrivnostno moč duh teme; potem smo postali božja hiša in sam Bog se je hotel vseliti v nas kot v svoj dom.
Če torej želimo z veseljem proslaviti rojstni dan tega svetišča, ne smemo s hudimi deli uničevati živega božjega svetišča. Naj dodam še nekaj, kar bo vsak razumel: kdor pride v cerkev, naj svojo dušo tako pripravi, kakršno bi rad videl cerkev.
Želiš imeti svetišče čisto? Ne zamaži svoje duše z grehom! Če ti hočeš, da je božji hram svetal, tudi Bog noče, da je tvoja duša temna, ampak želi, da bi vaša luč tako sijala iz vaših dobrih del, da bodo slavili Očeta, ki je v nebesih. Kakor vstopaš v to cerkev, tako tudi Bog želi vstopiti v tvojo dušo. Saj je obljubil: Prebival bom v njih in bom med njimi hodil.
8. november: Ko smo bili izgubljeni, nas je Kristus rešil
2026/11/07
Začetek homilije pisatelja iz 2. stoletja (1, 1 -2, 7)
Ko smo bili izgubljeni, nas je Kristus rešil
Bratje, o Jezusu Kristusu moramo imeti pravilne pojme: da je Bog in sodnik živih in mrtvih. Tudi o lastnem zveličanju ne smemo preveč površno misliti. Če namreč te reči površno ocenjujemo, tudi sebe obsojamo na skromno upanje. Zaradi naše plitkosti potem grešijo še drugi. Krivda pa je naša, ker se ne zavedamo, kdo, odkod in kam nas kliče in kakšno trpljenje je Jezus Kristus prestal za nas.
S čim mu bomo torej povrnili, kakšno plačilo mu bomo dali za to, kar nam je dal on? Koliko dobrot mu dolgujemo! Dal nam je življenje, kakor pravi oče nas je imenoval otroke, ko smo bili izgubljeni, nas je rešil. Kako ga bomo dovolj slavili? S čim bomo vračali, da bi odtehtali vse tisto, kar smo prejeli? Iztirila je bila naša pamet, naše srce: častili smo kamnite in lesene kipe pa zlate in srebrne, samo obrtniško delo. Obdajal nas je mrak; bili smo popolnoma brljavi, pa smo le spregledali, ker smo se po njegovi volji rešili tistega usodnega dima, ki nas je obdajal.
Ker je v nas videl nešteto pogubnih zmot in ker je videl, da nimamo nobenega drugega upanja na rešitev, če nas sam ne reši, smo se mu zasmilili in ganili njegovo srce. Zato je nas, ki nas takorekoč ni bilo, poklical iz niča in hotel, da smo to, kar smo.
Raduj se, nerodovitna, ki nisi rodila; vzklikaj in vriskaj, ki nisi imela porodnih bolečin! Zakaj več otrok bo imela osamljena kakor poročena. Ko pravi: raduj se, nerodovitna, ki nisi rodila, misli nas. Nerodovitna je bila namreč naša Cerkev, dokler ji niso bili dani sinovi. Ko pa pravi: vzklikaj, ki nisi imela porodnih bolečin, hoče reči, naj se prav tako kakor porodnice s prošnjami neprestano obračamo nanj. Zakaj več otrok bo imela osamljena kakor poročena pa pravi zato, ker se je zdelo, da je naše ljudstvo zapuščeno in oropano Boga. Sedaj pa, ko smo mi vero sprejeli, nas je več kakor tistih, o katerih se je zdelo, da imajo Boga.
Sveto pismo pravi tudi tole: Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike. S tem nam hoče reči, da želi rešiti tiste, ki bi sicer propadli. Veliko in občudovanja vredno dejanje je namreč podpreti tisto, kar se maje, in ne tisto, kar že samo po sebi stoji. Tako je tudi Kristus hotel rešiti tiste, ki smo bili izgubljeni. In res je mnoge rešil s tem, da je prišel in nas poklical, ko smo bili že izgubljeni.
7. november: Nosimo okrog Kristusovo umiranje
2026/11/06
Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O dobrini smrti (3,9; 4,15)
Nosimo okrog Kristusovo umiranje
Apostol pravi: Svet je zame križan in jaz svetu. Da bi doumeli, da tudi pri življenju lahko doživljamo smrt in sicer srečno smrt, nas apostol spodbuja, naj na svojem telesu vedno okrog nosimo Jezusovo umiranje, da se tudi Jezusovo življenje na našem telesu razodene.
Zato naj le bomo v oblasti smrti, da vzklije življenje: naj sledi srečno življenje po smrti, srečno življenje po zmagi in srečno življenje po končanem boju. Tedaj zakoni telesnosti ne bodo več kljubovali zakonom duha. Preneha naj borba s tem umrljivim telesom in naj v umrljivem telesu zmaga. Toda sam ne vem, če ni smrt močnejša od življenja. Prav apostolove besede me nagibajo k temu, ko pravi: V nas deluje smrt, v vas pa življenje. Smrt enega, a koliko narodom je dala življenje! Zato nas uči, naj si mi, ki smo v tem življenju, želimo take smrti, da se bo v našem telesu odražala smrt Kristusa, tista srečna smrt, po kateri se telesni človek uničuje, da se tako obnavlja notranji človek. Naj naša zemeljska hiša razpade in se nam odpre nebeški dom.
Zato posnema smrt tisti, ki se odpove telesnosti in se reši verige, o kateri govori Gospod po Izaiju: Raztrgaj spone krivičnosti, vrni svobodo tlačenim, odpusti strte v prostost in zlomi vsako hudobijo. Gospod je dopustil smrt, da bi prenehal greh. Da bi pa smrt ne pomenila konca naše narave, je bilo podarjeno vstajenje. Tako s smrtjo preneha krivda, z vstajenjem pa se ohranja naša narava.
Smrt je torej nujnost za nas vse. Tvoje življenje naj bo stalen prehod iz pokvarjenosti v nepokvarjenost, iz smrtnosti v nesmrtnost, iz nemira v pokoj. Naj ti torej ne bo smrt odvratna. Veseli se raje koristi srečnega prehoda. Kaj je namreč smrt, če ne pokop pokvarjenosti in vstajenje kreposti? Balaam je zato dejal: O da umrjem s smrtjo pravičnih, kar pomeni: naj bo pokopano moje življenje, da se znebi hudobije in se obleče v pravičnost tistih, ki nosijo na duši in na telesu Kristusovo smrt.
6. november: Sveta misel je moliti za rajne
2026/11/05
Iz govorov sv. Gregorja Nacianškega, škofa (7. govor v čast bratu Cezariju, 23-24)
Sveta misel je moliti za rajne
Kaj je človek, da se ga spominjaš? Kakšna skrivnost me obdaja? Majhen sem in velik, umrljiv in neumrljiv, zemeljsko in nebeško bitje. Pokopan moram biti s Kristusom in z njim vstati, postati dedič s Kristusom, postati božji sin in celo kakor Bog.
Vsekakor je to za nas velika skrivnost. V tej skrivnosti se je Bog zaradi nas učlovečil in postal ubog. Hotel je povzdigniti človeštvo, rešiti svojo podobo in ponovno oblikovati človeka; da bi vsi postali eno v Kristusu, ki je dovršeno v nas vseh postal vse to, kar je on sam. Da bi torej ne bili več moški in ženska, pogan in Skit, suženj in svoboden človek – te reči še spadajo med značilnosti mesenega človeka – marveč da bi v sebi nosili božje značilnosti. Po njem in zanj smo namreč bili nastali, zato naj nas ta lik tako oblikuje in upodablja, da bomo samo po njem spoznatni.
O da bi bili to, kar upamo, po veliki dobroti Boga, velikodušnega delivca darov. On zahteva malo, a že zdaj in za prihodnji čas podarja velike stvari tistim, ki ga iskreno ljubijo. Zaradi ljubezni do njega in upanja vse prenašamo, vse pretrpimo, za vse se zahvaljujemo, za ugodne in neugodne reči, ker jih božja beseda pogosto tudi te imenuje odrešilna orožja. Njemu priporočamo svoje duše in duše njih, ki so na skupni poti bili hitrejši in so odšli pred nami.
O Gospod in Stvarnik vseh bitij in posebno še tega človeka! Bog ljudi, ki so tvoji, Oče in krmar! Gospodar življenja in smrti! Varuh naših duš in dobrotnik! Ti, ki vse ustvarjaš in z delovanjem svoje Besede, v skladu z globočino svoje modrosti in previdnosti, pravočasno vse preurejaš, prosim, sprejmi mojega brata, prvega izmed nas, ki je odšel v domovino!
Vodi naše telesno življenje, dokler vidiš, da je koristno, in sprejmi potem tudi nas, ko bo primerno. Sprejmi nas takrat pripravljene, polne svetega strahu, a vendar ne nemirne. Naj se ne umaknemo zadnji dan kakor tisti, ki so strastno navezani na ta svet in telesnost. Z veseljem naj hitro vstopimo v dolgotrajno in blaženo življenje, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Njemu slava vekomaj. Amen.
5. november: O izpovedi vere
2026/11/04
Iz katehez sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (5. kateheza, O veri in veroizpovedi, 12-13)
O izpovedi vere
V učenju in izpovedovanju vere se okleni in varuj le tiste, ki ti jo sedaj izroča Cerkev in ti jo utrjuje vse Sveto pismo. Niso vsi sposobni za branje Svetega pisma, saj nekatere ovira nevednost, druge pa pomanjkanje časa, da bi brali. Da pa ne bi zaradi nevednosti pogubili duše, zajamemo v nekaj vrsticah veroizpovedi celotni nauk vere.
Imej to vero pri sebi kot popotnico vsak čas življenja! Nikakor ne sprejmi poleg nje kake druge, niti če bi se mi sami spremenili in bi govorili v nasprotju s tem, kar sedaj učimo, niti če bi se ti nasprotni angel pokazal kot angel luči in te hotel prevarati. Toda tudi če bi vam mi ali angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo ga vam mi oznanili sedaj, bodi zavržen.
To vero, ki jo zdaj sprejemaš zgolj v besedah, ohrani dobro v spominu. Nauči se torej v primernem času, kaj pravi o posameznih poglavjih Sveto pismo. To, kar zadeva vero, ni namreč tako sestavljeno, kot bi se zahotelo ljudem, ampak je sestavljeno tako, da iz celotnega Svetega pisma nabrani najprimernejši odlomki predstavljajo en nauk vere. In kakor gorčično seme v majhnem zrnu obsega številne veje, tako tudi ta veroizpoved v nekaj besedah zajema vse spoznanje o Bogu, tako stare kot tudi nove zaveze.
Glejte torej bratje; bodite trdni in se držite izročil, ki jih sedaj prejemate in jih zapišite globoko v svoje srce.
V strahu božjem si prizadevajte, da vas sovražnik ne oropa, da vam kakšen krivoverec ne izpremeni kaj tega, kar vam je izročeno. Vera je namreč kakor dajanje denarja v menjalnico. To smo mi sedaj storili, Bog pa bo od vas zahteval obračun od zaupanega imetja. »Rotim vas, kakor pravi apostol Pavel, vpričo Boga, ki vse oživlja, in Jezusa Kristusa, ki je pod Poncijem Pilatom dobro pričeval, da to zaupano vam vero brez madeža ohranite do prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Zaklad življenja, ki ti je sedaj izročen, in zaupano ti imetje bo zahteval Gospod ob svojem prihodu, ki se bo ob svojem času pokazal blaženi in edini Vladar, Kralj nad kralji in Gospod nad gospodi, ki ima edini nesmrtnost in prebiva v nedostopni svetlobi, ki ga noben človek ni videl in tudi videti ne more. Njemu čast in slava in oblast na vekov veke. Amen.
4. november: Govori tako, kakor delaš
2026/11/03
Iz govora sv. Karla, škofa, na zadnji milanski sinodi
Govori tako, kakor delaš
Priznam, slabotni smo. Toda Gospod nam daje vse potrebne pripomočke. Če le hočemo, si lahko pomagamo. Duhovnik naj živi neoporečno, angelsko čisto življenje, kakor se spodobi, toda naj ne zanemari ustreznih pripomočkov, kakor posta in molitev; naj se izogiblje slabe druščine in nevarnih poznanstev.
Ta ali oni se pritožuje, da se mu prebudi sto in sto misli, ki ga raztresajo, čim stopi v kor k molitvi ali gre maševat. Kaj pa je počel v zakristiji, preden je stopil v kor ali šel maševat? Se je kaj pripravil? Kaj je naredil zato, da bi bil zbran?
Bi rad zvedel, kako boš napredoval v krepostih in, če si bil že kdaj v koru zbran, kako bi postal še pozornejši, da bo tvoja služba ljubša Bogu? Poslušaj! Če se je v tebi že vnel kak plamenček božje ljubezni, se z njim ne ponašaj. Ne izpostavljaj ga vetru. Zapri vrata srca, da se ne ohladi. Kolikor moreš, se varuj raztresenosti.
Ostani z Bogom zbran in varuj se praznih pomenkov! Dolžan si poučevati in pridigati? Potrudi se, da najprej sam izpolniš, kar zahteva tvoj poklic. Sam vse uresniči! Pridigaj z vsakdanjim življenjem! Naj vidijo, da sam delaš, kar drugim govoriš. Potem ne bodo godrnjali in zmajevali z glavo nad tvojimi besedami. Skrbiš za duše? Ne zanemari sam sebe in ne daj se drugim tako brez mere, da zate nič ne ostane. Seveda moraš misliti na duše, ki zanje skrbiš, a pri tem nase le nikar ne pozabi.
Vedite, bratje, cerkvenim ljudem ni nič potrebnejše kot premišljevalna molitev pred vsako nalogo, med delom in po končanem opravilu. Pel bom, pravi prerok, pa bom razumel. Če deliš zakramente, brat, preudari, kaj delaš! Če mašuješ, pomisli, kaj daruješ! Če poješ v koru, se zavedaj, s kom govoriš in kaj! Če skrbiš za duše, premisli, s kakšno krvjo so očiščene. Vse naj se pri vas vrši v ljubezni. Tako boš neštevilne težave, ki jih, hočeš nočeš, srečuješ vsak dan (tako nam je pač usojeno), lahko premagal. Tako bomo našli moči, da se bo v nas in v drugih rodil Kristus.
3. november: Naloga kristjanov pri delu za mir
2026/11/02
Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS 88-90)
Naloga kristjanov pri delu za mir
Pri graditvi mednarodnega reda, ki se bo zares skladal z upravičenimi svoboščinami in s prijateljskim bratstvom vseh, naj kristjani radi ter z vsem srcem sodelujejo, in to tem bolj, ker večji del sveta trpi še tolikšno pomanjkanje, da v revežih Kristus sam tako rekoč na ves glas kliče ljubezen svojih učencev. Na svetu bi ne smelo biti tega pohujšanja, da nekatere države, katerih večina prebivalstva se ponaša s krščanskim imenom, žive v razkošju, vtem ko drugim primanjkuje najpotrebnejšega za življenje in jih mučijo lakota, bolezni in vsakovrstne nadloge. Duh uboštva in ljubezni je vendar slava in pričevanje Cerkve.
Zato je treba pohvaliti in podpreti tiste kristjane, zlasti mladino, ki se prostovoljno žrtvuje, da prinašajo pomoč drugim, posameznikom in narodom. Še več, stvar vsega božjega ljudstva je – pri tem mu bodo z besedo in zgledom na čelu škofje -, da po svojih močeh lajša bedo naše dobe in sicer, kakor je zahteval star običaj v Cerkvi, ne le od preobilja, ampak od potrebnega za življenje.
Način zbiranja in razdeljevanja prispevkov naj bo, ne sicer togo in vedno enako urejen, a vendar načrtno vpeljan po škofijah, po državah in po vsem svetu; pri tem naj katoličani, kjerkoli se bo zdelo primerno, sodelujejo z drugimi brati kristjani. Duh ljubezni ne samo da ne prepoveduje načrtne in urejene družbene in dobrodelne dejavnosti, marveč jo naravnost zahteva. Zato je potrebno, da se tisti, ki se želijo posvetiti službi narodov v razvoju, izobrazijo v ta namen tudi v primernih zavodih.
Tako mora biti Cerkev na vsak način navzoča tudi v mednarodni skupnosti, da pospešuje in spodbuja sodelovanje med ljudmi, in sicer tako po svojih javnih ustanovah, kakor tudi po tesnem in iskrenem sodelovanju vseh kristjanov, sodelovanju, ki ga ne navdihuje nič drugega kakor želja koristiti vsem.
To bomo tem bolj gotovo dosegli, če se bodo verniki, svesti si svoje človeške in krščanske odgovornosti, trudili, da bi že v okolju, v katerem živijo, vzbujali željo po velikodušnem sodelovanju z mednarodno skupnostjo. To nalogo je treba imeti pred očmi zlasti pri oblikovanju mladine tako pri verski kot pri državljanski vzgoji.
Želeti je naposled, da bi se katoličani, ako naj v redu spolnijo svojo nalogo v mednarodni skupnosti, trudili za dejavno in učinkovito sodelovanje, bodisi z ločenimi brati, ki skupno z njimi izpovedujejo evangeljsko ljubezen, bodisi z vsemi ljudmi, ki jih žeja po resničnem miru.
2. november: Umirajmo s Kristusom, da bomo z njim živeli
2026/11/01
Iz knjige sv. Ambroža, škofa, O smrti brata Satira (2. knj., 40.41.46.47.132.133)
Umirajmo s Kristusom, da bomo z njim živeli
Vidimo, da je tudi smrt dobiček in življenje pokora. Zato tudi pravi Pavel: Meni je življenje Kristus in smrt dobiček. Kaj pa je Kristus drugega kakor smrt telesa in dih življenja? Z njim zato umiramo, da bi z njim živeli. Vsak dan se nekako vadimo in hrepenimo po smrti, da se bo naša duša vzvišena nad vse to učila odtegovati se telesnim željam, da je ne bodo mogle te želje navezati nase. Naj si prizadeva za podobo smrti, da ne bo zapadla kazni smrti. Postava telesa se namreč upira postavi duha in jo prepušča postavi zablode. Kakšno zdravilo pa imamo za to? Kdo me bo rešil telesa smrti? Božja milost po Jezusu Kristusu, našem Gospodu.
Zdravnika imamo, držimo se zdravila. Naše zdravilo je Kristusova milost in naše telo je telo smrti. Zato se oddaljujmo od telesa, da se ne bomo oddaljili od Kristusa; čeprav smo v telesu, vendar ne hodimo za tem, kar je telesnega, in se ne izneverimo pravicam narave, ampak predvsem hrepenimo po darovih milosti.
Še kaj več kot to? Svet je odkupljen po smrti enega. Če bi hotel, bi Kristus lahko ne bil umrl. Čeprav ni imel za strahopetnost, če bi se bil umaknil smrti, nas ni mogel bolje odrešiti kakor s svojo smrtjo. Tako je njegova smrt življenje za vse ljudi. Z njegovo smrtjo smo zaznamovani: ko molimo, razglašamo njegovo smrt, ko opravljamo daritev, spet oznanjamo njegovo smrt; njegova smrt je zmaga, njegova smrt je zakrament, njegova smrt je vsakoletni slovesni praznik vsega sveta.
Kaj naj še rečemo o njegovi smrti, ko z božjim zgledom potrjujemo, da je smrt sama iskala nesmrtnost in da je smrt sama sebe odkupila? Ni prav, da bi objokovali smrt, ki je vir zveličanja za vse ljudi. Ni prav, da bi bežali pred smrtjo, ki se je božji Sin ni sramoval in ni bežal pred njo.
Smrt pač ni bila položena v naravo, ampak je prešla v naravo. Od začetka namreč Bog ni postavil smrti, ampak jo je dal kot zdravilno sredstvo. Življenje ljudi je bilo namreč zaradi nezvestobe obsojeno na dolgotrajno težo dela in po neznosnem trpljenju je postalo bedno. Treba je bilo napraviti konec hudemu tako, da bi smrt obnovila tisto, kar je življenje zgubilo. Ako neumrljivosti ne podpira milost, je bolj v breme kakor v korist.
Duša se mora že umakniti iz tega krivuljastega življenja in iz revščine zemeljskega telesa ter hiteti k tistim nebeškim zborom, kamor sicer pridejo le sveti, ki hvalijo Boga, kakor zvemo iz preroškega berila, da namreč ob igranju na citre govorijo: Velika in čudovita so tvoja dela, Gospod, vsemogočni Bog; pravična in resnična so tvoja pota, Kralj narodov. Kdo ne bi imel strahu pred tabo in kdo ne bi poveličeval tvojega imena? Saj si edino ti svet, saj bodo prišli vsi narodi in te molili. Prišli bodo gledat tudi tvojo svatbo, Jezus, na kateri vsi v prekipevajočem veselju z zemlje v nebesa spremljajo nevesto – k tebi bo prišlo vse človeštvo – ki ni več sužnja tega sveta, ampak združena z duhom.
To si je – bolj kot vsi drugi – želel sveti David, da bi to gledal in spoznaval. Saj pravi: Eno prosim Gospoda, to želim: da bi prebival v Gospodovi hiši vse dni svojega življenja in gledal Gospodovo veselje.
Podcast reviews
Read Duhovno branje podcast reviews
Podcast sponsorship advertising
Start advertising on Duhovno branje relevant audience podcasts
You may also like to advertise on these Podcasts

4.715161997
Thrivetime Show | Business School without the BS
Clay Clark

4.98711800
The Adam Mockler Show
MeidasTouch Network

4.824781901
Deck The Hallmark
Bramble Jam Podcast Network

4.619842891
All Ears English Podcast
Lindsay McMahon and Michelle Kaplan

4.82494975
The 1000 Hours Outside Podcast
1000 Hours Outside

4.916171639
The Kristian Harloff Show
Kristian Harloff

4.847132000
Pat Gray Unleashed
Blaze Podcast Network

4.6620132000
The Dan Bongino Show
Cumulus Podcast Network | Dan Bongino

4.84326906
The Liz Wheeler Show
Blaze Podcast Network

4.91585838
Allen Jackson Ministries
Pastor Allen Jackson of World Outreach Church
