Advertise on podcast: Duhovno branje

Iz govorov sv. Atanazija, škofa, zoper arijance (2. govor,78.79) Vse je ustvarjeno po božji podobi in modrosti   Bog nas je ustvaril po svoji podobi in sličnosti. Zato si neustvarjena božja Modrost po pravici prisvaja v nas to, kar je njenega, ko pravi: Gospod me je imel v začetku svojih potov, davno pred svojimi deli, hoče reči, da so vsa dela ustvarjena po njej, da so njena, to je Gospodova lastnina. Božja Modrost ni ustvarjena, a vse drugo je ustvarjeno po njeni zamisli, zato govori o svojih delih kot o svoji lastnini. Gospod je rekel: Kdor vas sprejme, mene sprejme, in to zaradi tega, ker je v nas njegova podoba, ki ni ustvarjena. A ker smo ustvarjeni po njegovi podobi, govori kakor o sebi, ko pravi: Gospod me je imel v začetku svojih potov, davno pred svojimi deli. Božja Modrost je ustvarila vsa dela zato, da bi svet spoznal v njej Besedo, svojega Stvarnika, in po Besedi Očeta. Pavel uči isto: Zakaj to, kar je v njem nevidno, se od stvarjenja sveta po delih spoznano vidi, njegova večna moč in božanstvo. Beseda sama ni ustvarjena. Tisto mesto v Svetem pismu, ki govori o božji Modrosti, pa je treba razumeti o modrosti v nas. Če kljub temu ne verujejo, naj nam odgovore, ali je v stvareh kaj modrosti ali ne. Če je ni, zakaj se apostol pritožuje: Ker namreč svet po svoji modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti? Če ni nobene modrosti, zakaj Sveto pismo govori o toliko modrecih? Pravi namreč: Modri se boji in se ogiblje hudega… Z modrostjo se zida hiša. Tudi Pridigar zatrjuje: Človekova modrost razsvetljuje njegov obraz. Bedaka pa opominja: Ne govori: »Kako to, da so bili prejšnji časi boljši od teh?«, ker tega ne sprašuješ iz modrosti. Vsekakor je modrost v ustvarjenih bitjih. To spričuje tudi Sirahov sin z besedami: Gospod je razlil modrost na vsa svoja dela, na vse ljudi po meri svoje darežljivosti, in jo daruje tem, ki ga ljubijo. To razlitje pa ne pomeni, da je božja Modrost deljiva, saj je kot edinorojeni božji Sin sama od sebe. Razlita je, v kolikor prebiva v ljudeh, ki so na svetu. Zato je razumljivo, da je neustvarjena božja Modrost razlila v ljudi ustvarjene darove modrosti in vednosti. O sebi govori, ko pravi: Gospod me je imel davno pred svojimi deli. Tako je modrost, ki je na svetu, ustvarjeni dar neustvarjene Modrosti. Po daru modrosti nebesa razglašajo božje veličastvo in nebo oznanja, da je božje delo.

Iz razlage Janezovega evangelija sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (12. knjiga, 1) Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošljem vas   Naš Gospod Jezus Kristus je izbral vodnike in učitelje za ves svet in oskrbnike svojih svetih skrivnosti. Naročil jim je, naj svetijo in razsvetljujejo kakor bakle, a ne samo po judovski pokrajini, ampak koder sonce hodi, ljudem po vsej zemlji. Resnična je torej beseda svetega Pavla: Nobeden si ne prisvaja te časti, ampak ga kliče Bog. Poklical pa je naš Gospod Jezus Kristus k tej slavni apostolski službi pred vsemi drugimi svoje učence. Sveti učenci so postali nekakšni stebri in temelj resnice. Gospod pravi, da jih pošilja, kakor je Oče poslal njega. Tako je pokazal veličino apostolske službe in neizmerno slavo oblasti, ki jim jo je bil izročil. S tem pa je tudi povedal, v čem je ta služba. Če je namreč mislil, da mora svoje učence tako poslati, kakor je njega poslal Oče, potem je potrebno, da oni, ki naj bi postali njegovi posnemovalci, spoznajo, čemu je Oče poslal Sina? Zato nas je na različne načine poučil o bistvu svojega poslanstva. Nekoč je dejal: Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike k pokori. In zopet: Nisem prišel iz nebes zato, da bi vršil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet obsodil, marveč da bi se svet rešil. V nekaj besedah je tako povzel značaj apostolske službe, ko je rekel, da jih pošilja, kakor je Oče poslal njega. Tako jim je lahko jasno, da je njihova naloga klicati grešnike k pokori, ozdravljati bolnike, telesno in tudi duhovno. V svoji službi oskrbništva naj nikakor ne skušajo vršiti svoje volje, ampak voljo tistega, ki jih je poslal, in naj s poučevanjem rešijo svet, kolikor je mogoče. Ne bo nam težko ugotoviti, kako so se sveti učenci izkazali s prizadevnostjo v vseh teh nalogah, če prebiramo Apostolska dela ali spise svetega Pavla.

Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (24,1-5; 27, 1- 29, 1) Bog je zvest v svojih obljubah   Pomislimo, predragi, kako nam Gospod neprestano kaže prihodnje vstajenje, ki se je najprej izvršilo na Gospodu Jezusu Kristusu, katerega je obudil od mrtvih. Poglejmo, predragi, vstajenje, ki se vedno godi. Dan in noč nam kažeta vstajenje; noč gre počivat, dan vstaja; dan odhaja, noč se bliža. Vzemimo sad: kako in na kak način nastane seme? Sejavec gre in vrže v zemljo različna semena, ki padejo v zemljo suha in gola in se razkroje; nato jih po razkroju oživi mogočna previdnost Gospodova in iz enega jih zraste več in obrode sad. To upanje naj torej veže naše duše na njega, ki je zvest v obljubah in pravičen v sodbah. Ako je rekel, da ne smemo lagati, bo tem manj sam lagal; nič ni namreč nemogoče pri Bogu, razen laži. Naj se torej vname njegova vera v nas in pomislimo, da je njemu vse blizu. Z besedo svoje mogočnosti je vse naredil in z besedo more to razrušiti. Kdo mu bo rekel: Kaj si storil? Ali kdo se bo ustavljal njegovi silni moči? Kadar hoče in kakor hoče, stori vse in vse se bo izpolnilo, kar je on sklenil. Vse je pred njim in nič ni skrito pred njegovim sklepom, če nebesa razglašajo božje veličastvo in nebo oznanja, da je božje delo. Dan podaja besedo dnevu, noč pripoveduje noči. To niso besede in niso govori, njihov glas je neslišen. Ker torej vse vidi in sliši, se ga bojmo in zapustimo grde želje po slabih delih, da nas bo krila njegova usmiljenost pred prihodnjo sodbo. Kdo more namreč zbežati pred njegovo močno roko? Kateri svet bo sprejel katerega od tistih, ki zbeže od njega? Pismo namreč pravi nekje: Kako naj se izmaknem tvoji moči, kam naj ubežim pred tvojim obličjem? Če bi se povzpel v nebesa, si ondi, če stopim v podzemlje, spet najdem tebe. Kam naj torej kdo odide ali kam naj odbeži od njega, ki vse objema? Stopimo torej k njemu s pobožno dušo, čiste in brezmadežne roke dvigajmo k njemu, ljubimo dobrega in usmiljenega Očeta, ki je tudi nas naredil za svoje izvoljence.

Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (21,1- 22, 5; 23, 1-2) Ne bežimo proč od božje volje   Glejte, predragi, da ne bodo Gospodove velike dobrote nam vsem v pogubo, ako ne živimo vredno njega in ne delamo v slogi, kar je dobro in prijetno njegovim očem. Nekje namreč pravi: Duh Gospodov je svetilka, ki preiskuje skrite dele telesa. Poglejmo, kako je blizu in da mu ni skrita nobena naša misel, noben pogovor, ki ga imamo. Pravično je torej, da ne bežimo od njegove volje. Rajši se zamerimo neumnim in nespametnim ljudem, ki se povzdigujejo in hvalijo z bahavimi besedami, kakor Bogu. Gospoda Jezusa Kristusa, čigar kri je bila za nas prelita, častimo, predstojnike svoje spoštujmo, starejše cenimo, mladino učimo nauka strahu božjega, žene navajajmo k temu, kar je dobro. Naj pokažejo ljubezni vredno krepost čistosti, naj odkrijejo nepokvarjeno voljo krotkosti, naj razodenejo umerjenost svojega jezika z molkom, naj ne izkazujejo ljubezni po nagnjenju svojega srca, ampak enako naj ljubijo vse, ki se pobožno boje Boga. Našim otrokom naj se vcepi Kristusov nauk, naj se nauče, kaj je vredna pri Bogu ponižnost, kaj more pri Bogu čista ljubezen, kako je strah božji lep in velik in da reši vsakega, ki živi v njem sveto s čistim srcem. Kajti on preiskuje misli in želje; njegov dih je v nas, in kadar hoče, ga vzame. Vse to pa potrjuje vera v Kristusa; kajti sam nam tako kliče po Svetem Duhu: Pridite, ljudje, in učil vas bom, kako je treba Boga spoštovati. Ali hočeš srečno živeti in dolgo uživati dobrote? Varuj svoj jezik zvijače. Ogibaj se krivice in delaj dobro, išči miru in si zanj prizadevaj. V vsem usmiljeni in dobri Oče ljubi tiste, ki se ga boje, rad in vesel deli svoje milosti tistim, ki prihajajo k njemu s preprostim srcem. Zato ne dvomimo in naša duša naj se ne prevzame zaradi njegovih neizmernih in častnih darov.

Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (19, 2 – 20, 12) Bog vse obsipava z dobrotami in drži svet v redu in slogi   Uprimo oči v Očeta in Stvarnika vsega sveta in se poprimimo vzvišenih in neizmernih njegovih darov in dobrot miru. Poglejmo ga z umom in se ozrimo z dušnimi očmi na njegovo potrpežljivo voljo. Pomislimo, kako je mil z vsem svojim stvarstvom. Nebo, ki ga premika s svojim vladanjem, se mu v miru pokorava. Dan in noč hodita po poti, ki jima jo je on začrtal, ne da bi se ovirala med seboj. Sonce, luna in zbori zvezd tekajo po njegovem ukazu brez vsakega prekoračenja svojih mej v slogi v odkazanem prostoru. Rodna zemlja daje po njegovi volji ob svojem času obilne hrane ljudem, živalim in vsakemu bitju, ki živi na njej, ne da bi se upirala ali kaj spremenila od tega, kar je on določil. Nepreiskane globine in nepovedljivo notranjost zemlje vežejo isti zakoni. Neizmerno morje, ki je potisnjeno po njegovem vladanju v kotline, ne prestopi ograje, ki ga obdaja, ampak tako ravna, kakor mu je ukazal. Rekel je namreč: Do tukaj pojdi in tvoji valovi se naj razbijejo v tebi. Za ljudi brezkrajni ocean in svetovi za njim se ravnajo po istih Gospodovih zakonih. Pomladni, poletni, jesenski in zimski časi se drug za drugim mirno menjavajo. Staje vetrov brezgrajno opravljajo službo ob svojem času. Nepresušni vrelci, ustvarjeni za krepčanje in zdravje, nudijo brez prestanka svoje prsi ljudem za življenje. Tudi najmanjše živali se družijo v slogi in miru. Vsemu temu je ukazal veliki Stvarnik in Gospod vesoljstva, naj živi v miru in slogi; vse obsipava z dobrotami, najbolj obilno pa nas, ki smo se zatekli k njegovi usmiljenosti po Gospodu našem Jezusu Kristusu, kateremu čast in veličastvo na veke vekov. Amen.

Iz govorov sv. Petra Krizologa, škofa (117. govor) Beseda, božja Modrost, se je učlovečila   Apostol Pavel poroča o dveh ljudeh, ki sta začetnika človeškega rodu: o Adamu in o Kristusu. Ta dva človeka sta si po telesu enaka, a različna po zasluženju; po sestavi udov sta si res popolnoma podobna, po izvoru pa sta zares popolnoma različna. Postal je, pravi apostol, prvi človek Adam živo bitje, poslednji Adam pa oživljajoč duh. Prvi človek je bil nastal po poslednjem človeku, po njem je tudi prejel dušo, da bi živel; njegov Stvarnik ga je upodobil. Poslednji človek pa ni čakal na nekoga drugega, da bi prejel življenje, ker on sam daje vsem življenje. Prvi je bil oblikovan iz malovrednega ila, poslednji pa se je rodil iz dragocenega naročja Device; pri prvem je bila zemlja spremenjena v meso, pri poslednjem pa je bilo meso povišano v Boga. Kaj naj bi še povedal? Drugi Adam je svojo podobo, tedaj ko je oblikoval človeka, vtisnil v prvega človeka. Iz tega vzroka je sprejel tudi njegovo obličje in ime, da ne bi propadlo to, kar je naredil po svoji podobi. Prvi Adam, poslednji Adam: prvi ima začetek, poslednji pa nima konca. Vendar ta poslednji je resnično prvi, saj pravi: Jaz sem prvi in poslednji. Jaz sem prvi, to je, brez začetka. Jaz sem poslednji, to je, brez konca. Toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak kar je čutno, potem, kar je duhovno. Zemlja je namreč pred svojim sadom, a ni tako dragocena kot njen sad. Zemlja zahteva napore, vzdihovanje in obdelavo, sad pa daje imetje in življenje. Prerok se veseli takega sadu zemlje, pravi namreč: Naša zemlja je obrodila svoj sad. Kakšen sad? Sad, o katerem pravi na drugem mestu: Potomca iz tvojega rodu bom posadil na tvoj prestol. Prvi človek, trdi apostol, je iz prsti, zemeljski, drugi človek je iz nebes, nebeški. Kakršen je zemeljski, taki so tudi zemeljski, in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški. Kako neki naj bi ljudje, katerih rojstvo ni nebeško, mogli postati nebeški ljudje? Kako neki naj bi ne ohranjevali narave svojega porekla, temveč vztrajali v poreklu prerojenja? V ta namen, bratje, Sveti Duh dela s svojo skrivnostno lučjo rodovitno naročje krstnega studenca. Ljudi, ki prihajajo iz glinine rodovine v bedno pozemeljsko stanje, naj bi deviški studenec rodil za nebesa in jih privedel do podobnosti s Stvarnikom. Ako smo že prerojeni, preoblikovani po Stvarnikovi podobi, tedaj spolnjujmo to, kar veleva apostol, ko pravi: kakor smo torej nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega. Zdaj smo, kot smo že rekli, prerojeni po podobi našega Gospoda. Mi, ki nas je Gospod posinovil, dokončajmo v celoti našo podobo s tem, da se povsem upodabljamo po Stvarniku: ne z njemu lastnim veličastvom, ampak z nedolžnostjo, preprostostjo, krotkostjo, potrpežljivostjo, ponižnostjo, usmiljenjem, složnostjo, kajti s temi krepostmi je hotel postati eden izmed nas in ostati z nami.

Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 14, 27 -15, 28) Duh prosi za nas   Kdor prosi in želi od Gospoda tisto »eno«, prosi z gotovo zavestjo in zaupno ter se mu ni bati, da bi mu utegnilo škodovati, če prejme; karkoli bi drugega prejel, mu brez tega enega nič ne koristi, četudi bi molil, kakor je treba. To eno pa je edino resnično in blaženo življenje, ko bomo, po telesu in duhu neumrljivi, vekomaj gledali Gospodovo slavo. Zaradi tega enega želimo vse drugo in prosimo, kakor je treba. Kdor ima to, bo imel vse, kar bo hotel: ne bo mogel želeti ničesar drugega, kar bi ne bilo prav. Tam je vir življenja, ki naj nas v molitvi po njem žeja, ko še živimo v upanju in ne vidimo, kar upamo pod varstvom njegovih peruti; pri njem je vse naše hrepenenje, da bi se opili obilnosti njegove hiše in napili iz potoka njegove sladkosti, kajti pri njem je vir življenja in v njegovi svetlobi bomo gledali svetlobo tedaj, ko bo naše hrepenenje z dobrim nasičeno in ko ne bo ničesar več, kar bi vzdihujoč še želeli, marveč bomo radujoč se imeli vse. To je tisti mir, ki presega vsak razum; zato ne vemo, ko ga v molitvi prosimo, česa prosimo, da je prav. Česar si namreč ne moremo predstavljati, kakšno je, tistega tudi ne poznamo. Karkoli nam pride na misel, zavržemo, zavrnemo, ne odobrimo, vemo samo toliko, da ni tisto, kar iščemo, dasi še ne vemo, kakšno je. V nas je torej neka, rekel bi poučena nevednost, poučena po božjem Duhu, ki podpira našo slaboto. Ko je bil apostol dejal: Če pa upamo, česar ne vidimo, pričakujemo v potrpežljivosti, je dostavil: Prav tako pa tudi Duh podpira našo slabotnost; kaj naj bi namreč prosili, kakor je treba, ne vemo; marveč sam Duh prosi za nas z neizrekljivimi zdihi. On, ki preiskuje srca, pa ve, kaj je namen Duha, ker po božji volji prosi za svete. Tega ne smemo razumeti tako, da bi mislili: Sveti božji Duh, nespremenljivi Bog v Trojici, z Očetom in Sinom en Bog, prosi za svete nekoga, ki ni Bog. Prosi za svete, je rečeno zato, ker svete navdihuje, da prosijo; prav tako pomenijo npr. besede: Gospod, vaš Bog, vas skuša, da bi spoznal, ali ga ljubite, toliko kakor: da bi vam dal spoznati. Ker torej navdihuje svetim hrepenenje po tako veliki, še nepoznani reči, ki jo v potrpežljivosti pričakujemo, jim daje tudi milost, da prosijo zanjo z neizrekljivimi zdihi. Kako bi bilo mogoče z besedo izreči, ko pričakujemo nekaj, česar še ne poznamo? Seveda bi ne hrepeneli po nečem, kar nam je popolnoma neznano; narobe, ne hrepeneli bi po nečem, kar že gledamo, če tega bi z vzdihovanjem ne iskali.

Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 14, 25-26) Kaj naj bi prosili, kakor je treba, ne vemo   Še nekaj je, kar bi utegnila vprašati: Zakaj je dejal apostol Pavel: Kaj naj bi prosili, kakor je treba, ne vemo? Nikakor si ne moremo misliti, da bi ne bil poznal Gospodove molitve in da bi je ne bili poznali tisti, ki jim je to rekel. Apostol je pokazal, da niti on sam ni bil prost take nevednosti. Saj ni vedel, česa naj prosi, kakor je treba, ko mu je bil dan trn v meso, angel satanov, da ga bije, da bi se zaradi velikih razodetij ne prevzel; in ker ni vedel, je trikrat prosil Gospoda, naj bi mu ga odvzel, kajpada ne vedoč, česa naj prosi, da bi bilo prav. Naposled je prejel božji odgovor, zakaj se ne zgodi, kar je tak mož prosil, in zakaj bi ne bilo v prid, ko bi se bilo zgodilo: Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje. V takih nadlogah torej, ki lahko koristijo in škodujejo, ne vemo, česa naj prosimo, da je prav; ker pa so nadloge trdne, ker so težavne, ker nasprotujejo občutju naše slabote, molimo po splošnem nagnjenju človeške narave, da bi jih bili rešeni. Vendar smo Gospodu Bogu dolžni toliko vdanosti, da se nimamo za pozabljene, če ne vzame nadlog od nas, marveč da voljno prenašamo trpljenje in upamo na večje dobrote; tako se moč v slabosti spopolnjuje. To je pisano, da bi se nihče ne veličal, kadar je uslišan, ko nepotrpežljivo prosi za nekaj, kar bi bilo zanj koristnejše, če bi ne dosegel; da bi mu, če ni uslišan, ne upadel pogum in bi ne obupal nad božjim usmiljenjem do sebe: nemara bi ga tisto, za kar prosi, kruteje teplo, ali bi ga sreča popolnoma popačila in uničila. Glede takih reči res ne vemo, česa naj prosimo, da je prav. Kar se torej zgodi proti naši prošnji, moramo potrpežljivo nositi, za vse Boga zahvaljevati in prav nič ne smemo dvomiti, da se je moralo zgoditi, kar je bila božja in ne naša volja. Tak zgled nam je dal tudi naš Srednik, ko je bil rekel: Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, a je spremenil svojo človeško voljo, ki jo je imel po učlovečenju, in takoj pristavil: vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti, Oče. Po pravici torej po pokorščini enega postanejo mnogi pravični.

Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 12, 22 – 13, 24) Nikjer ne najdeš ničesar, kar bi ne bilo obseženo v Gospodovi molitvi   Kdor na primer reče: Poveličaj se pred vsemi narodi, kakor si se poveličal pred nami, ali reče: Daj, da se tvoji preroki izkažejo zanesljivi, mar reče kaj drugega kot: Posvečeno bodi tvoje ime? Kdor reče: Pridi k nam, Gospod, Bog vsemogočni, pokaži nam svojo ljubezen in bomo rešeni, ali reče kaj drugega kot: Pridi k nam tvoje kraljestvo? Kdor reče: S svojo besedo vodi moje korake, naj me ne prevzame nobena hudobija, ali reče kaj drugega kot: Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji? Kdor reče: Ne dajaj mi ne uboštva ne bogastva, ali reče kaj drugega kot: Daj nam danes naš vsakdanji kruh? Kdor reče: Spomni se, Gospod Davida in vseh njegovih skrbi in načrtov, ali: Gospod, če sem storil, kar mi očitajo, in se mojih rok drži krivica, ali če sem krivično oplenil svoje nasprotnike, mar reče kaj drugega kot: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom? Kdor reče: Moj Bog, otmi me sovražnikov, reši me mojih napadalcev, ali reče kaj drugega kot: Reši nas hudega? Če pregledaš besedilo vseh svetih molitev, ne najdeš nikjer ničesar, kar bi ne bilo obseženo v Gospodovi molitvi in bilo vanjo vključeno. Na voljo so ti te ali druge besede, če le z njimi poveš isto; ne more ti pa biti dano na prosto voljo, da poveš kaj drugega. Brez dvoma in pomisleka moramo prositi zase, za svojce, za tujce in celo za sovražnike, čeprav čuti molivec v svojem srcu do tega ali onega različno nagnjenje, kakor ga veže z njim bližnje ali oddaljenejše sorodstvo ali prijateljstvo. Zdaj veš, mislim, ne samo, kakšna bodi molitev, kadar moliš, marveč tudi, česa naj prosiš. Nisem te poučil jaz, temveč on, ki je nas vse milostno poučil. Po srečnem življenju je treba hrepeneti in Gospoda Boga prositi. Kaj je srečno življenje, o tem so že mnogi razpravljali. Toda čemu se obračati do mnogih in do mnogočesa? V Svetem pismu je kratko in resnično rečeno: Blagor ljudstvu, ki ima Boga za vladarja. Da bi bili v tem ljudstvu in da bi mogli nekoč priti k njemu in ga gledati in z njim brez konca živeti, zato je namen zapovedi ljubezen iz čistega srca in dobre vesti in nehlinjene vere. V tej trojici stoji dobra vest namesto upanja. Vera, upanje in ljubezen privedejo k Bogu človeka, ki moli, ki namreč veruje, upa in hrepeni ter ob Gospodovi molitvi spoznava, česa naj Gospoda prosi.

Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 11, 21- 12, 22) Gospodova molitev   Besede so potrebne le nam, da se z njimi opominjamo in opozarjamo, česa naj prosimo, nikar pa da bi menili, naj z njimi Gospoda poučimo in omehčamo. Z besedami: Posvečeno bodi tvoje ime poživimo v sebi hrepenenje po tem, da bi božje ime, ki je zmeraj sveto, imeli tudi ljudje res za sveto in bi ga ne onečaščali: to koristi ne Bogu, ampak ljudem. Ob besedah: Pridi k nam tvoje kraljestvo, ki bo kajpada prišlo, če hočemo ali nočemo, zbudimo v sebi željo po tem kraljestvu, da bi prišlo k nam in bi bili vredni kraljevati v njem. Ko rečemo: Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji, prosimo Boga voljne pripravljenosti, da bi spolnjevali njegovo voljo tako, kakor jo spolnjujejo njegovi angeli v nebesih. V prošnji: Daj nam danes naš vsakdanji kruh, pomeni beseda danes toliko kot »v tem času«; tu prosimo za zadostno mero potrebnih reči in označujemo z besedo kruh vse potrebščine, med katerimi je kruh pred vsemi drugimi, ali pa prosimo za zakrament, ki je nam vernikom v sedanjem času potreben, da dosežemo ne srečo tega časa, marveč večno srečo. Z besedami: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, sami sebe opominjamo, česa naj prosimo in kaj naj storimo, da bomo vredni uslišanja. Ko pravimo: Ne vpelji nas v skušnjavo, sami sebe opozorimo, naj prosimo, da nas, odtrgane od božje pomoči, skušnjava ne premoti, da vanjo privolimo, ali da nam vzame pogum, da se ji vdamo. Ob besedah: Reši nas hudega, obudimo misel, da še nismo v tisti blaženosti, kjer nam ne bo nič več hudo. In ta sklep Gospodove molitve je tako vseobsegajoč, da lahko vsak kristjan v sleherni nadlogi z njim vzdihuje, ob njem preliva solze, z njim začenja, se pri njem mudi in z njim svojo molitev končuje. S temi besedami naj bi se nam bistvo molitve same vtisnilo v srce. Če uporabljamo katere koli druge besede, ki si jih molivčeva pobožnost, ali vnaprej priredi, da si gorečnost razvname, ali se jih pozneje domisli, da si gorečnost okrepi, z njimi ne povemo – če le prav in v redu molimo – nič drugega, kakor kar obsega Gospodova molitev. Kdor pa uporablja besede, ki se ne dajo spraviti v sklad s to evangeljsko molitvijo, recimo, da sicer ne moli pregrešno, a moli vsaj le po človeško; vendar nisem uverjen, da bi ne bilo pregrešno, ker v Duhu prerojenim se spodobi moliti samo duhovno.

Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130 pismo, 9, 18 -10, 20) Odtrgujmo se ob določenih urah od drugih opravkov k molitvi   Ne nehajmo hrepeneti po tem življenju, ki nam ga daje Gospod in Bog; ne nehajmo moliti. Odtrgujmo se ob določenih urah od drugih skrbi in opravkov, ki zaradi njih postaja naše hrepenenje nekam medlo. Obračajmo svojega duha k molitvi, opozarjajmo se z ustno molitvijo na tisto, po čemer hrepenimo, da se hrepenenje, ki je postalo mlačno, ne ohladi do kraja in, če ga večkrat ne podžgemo, popolnoma ne ugasne. Tudi apostolove besede: Razodevajte svoje želje Bogu, ne smemo razumeti tako, kot da bi jih morali Bogu šele razodevati, saj jih je poznal, še preden so se zbudile. Naj se jih zavedamo s tiho vdanostjo pred Bogom, ne pa z bahanjem pred ljudmi. Iz povedanega sledi, da ni odveč in nekoristno moliti tudi dlje, kadar je čas, to se pravi, če s tem ne opustiš drugih pametnih in potrebnih opravkov; sicer pa je treba tudi med temi s hrepenenjem zmeraj moliti. Nekoliko dlje moliti ne pomeni, kot nekateri mislijo, moliti s ploho besed. Nekaj drugega je mnogobesednost, nekaj drugega trajno hrepenenje. Tudi o Gospodu je pisano, da je prečul noč v molitvi in da je dlje molil. Ali nam ni dal s tem zgled on, ki je v času prav molil in ki v večnosti z Očetom molitve uslišuje? Pripovedujejo o bratih v Egiptu, da opravljajo pogostne molitve, vendar prav kratke, ki jih izrečejo v eni sapi, kakor bi zagnali kopje, da bi skrbno obujena srčna pobožnost, ki je molivcu najbolj potrebna, s časom ne izhlapela in oslabela. To nam dovolj jasno kaže, da ne smemo dopustiti, da bi srčna pobožnost, kadar popušča, čisto otopela, a tudi naglo naj je ne pretrgamo, dokler je živa. Kadar je pobožnost res globoka in goreča, ne bodi v molitvi mnogo besed, pač pa bodi v njej mnogo prošenj. Moliti in pri tem mnogo govoriti, se pravi, obravnavati potrebno zadevo z nepotrebnimi besedami; mnogo prositi pa pomeni, trkati z vztrajno in vdano budnostjo pri njem, ki ga prosimo. Navadno to bolj opravimo z vzdihi kot z besedami, bolj z jokom kot z govorjenjem. Zakaj on, ki je vse ustvaril po svoji Besedi, ne terja človekove besede, marveč postavlja naše želje pred svoje obličje in naše vzdihovanje mu ni prikrito.

Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 8, 15. 17 – 9, 18) Z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje   Zakaj blodimo in iščemo na vse strani, česa naj prosimo, iz strahu, da bi morda ne molili, kakor je prav? Zakaj rajši ne rečemo s psalmistom: Samo to želim od Gospoda in goreče prosim, da bi užival njegovo naklonjenost, prebival v njegovi hiši vse dni življenja in občudoval njegovo svetišče? Tam »vse dni življenja« niso vsota dni, ki bi drug za drugim prihajali in minevali in bi začetek enega bil konec prejšnjega, marveč so vsi hkrati brez konca, ker tudi življenje, ki so to njega dnevi, nima konca. Da bi dosegli blaženo življenje, nas je resnično blaženo življenje samo učilo moliti ne z gostobesednostjo, kot bi bili v večji meri uslišani, čim več bi blebetali; saj prosimo njega, ki ve, kaj potrebujemo, preden ga prosimo, kakor pravi Gospod. Zakaj nas priganja k molitvi, čeprav ve, česa potrebujemo, še preden ga prosimo? Tak pomislek nas utegne motiti, če ne umejemo, da naš Gospod in Bog ne želi šele spoznati naših želja, ki mu ne morejo biti neznane, marveč hoče, da z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje, da bi mogli prav sprejeti, kar nam namerava dati. To je nekaj zelo velikega, mi smo pa premajhni in slabotni, da bi dar prav sprejeli. Zato nam je rečeno: Razširite se; ne dajte se vpregati v jarem z neverniki. Bolj ko je naša vera zvesta, naše upanje trdno, hrepenenje goreče, bolj smo dovzetni za tisto veliko dobrino, ki je oko ni videlo, ker ni barva, uho ni slišalo, ker ni zvok, in ki v človekovo srce ni prišla, ker se mora človekovo srce do nje dvigniti. Molimo torej z vednim hrepenenjem, v veri, upanju in ljubezni. Ob določenih urah in časih pa prosimo Boga tudi z besedami zato, da ob teh časovnih znamenjih sami sebe opomnimo in se preverimo, koliko smo v tem hrepenenju napredovali, in da se prav krepko spodbudimo k še večjemu hrepenenju. Bolj ko je hrepenenje goreče, lepši je uspeh. Če pravi apostol: Neprenehoma molite, ali to ne pomeni samo eno: Hrepenite neprenehoma po srečnem življenju. To ni nič drugega kot večno življenje, ki ga pričakujemo od njega, ki ga edini more dati.

Iz pisma Rimljanom sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca (4, 1-2; 6, 1- 8, 3) Božje zrno sem, zobje zveri me zmeljejo   Vsem cerkvam pišem in naročam vsem, da rad umrjem za Boga, če vi ne preprečite. Prosim vas, ne bodite mi neprimerno naklonjeni! Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko pridem k Bogu. Božje zrno sem in zobje zveri me zmeljejo, da bom čist Kristusov kruh. Rajši se dobrikajte zverem, da mi postanejo grob in ne puste niti koščka mojega telesa, da ne bom po smrti komu v nadlego. Tedaj bom v resnici učenec Jezusa Kristusa, ko ne bo videl svet niti mojega telesa. Prosite zame Kristusa, da bom po tem orodju žrtev Bogu. Nič mi ne bo koristil ves svet, nič kraljestva tega sveta. Bolje je zame, da umrjem v Jezusu Kristusu, kakor da kraljujem nad vso zemljo. Njega iščem, ki je za nas umrl; njega hočem, ki je zaradi nas vstal. Rojstvo se mi bliža. Prizanesite mi, bratje! Ne branite mi priti v življenje, ne želite, da umrjem! Ko želim biti božja last, me ne izročajte svetu in ne varajte me s tvarjo! Pustite me, da dosežem čisto luč! Ko pridem tja, bom človek. Dovolite mi, da posnemam trpljenje svojega Boga! Kdor ima njega v sebi, umej, kaj hočem, in imej sočutje z menoj, vedoč, kaj me stiska. Vladar tega sveta me hoče ugrabiti in uničiti moje teženje k Bogu. Nihče izmed vas naj ga torej ne podpira; rajši držite z menoj, to je, z Bogom! Ne imejte na jeziku Jezusa Kristusa, medtem ko v srcu hrepenite po svetu! Zavist naj ne prebiva v vas! Niti če bi sam prišel in vas prosil, mi ne verjemite, ampak verjemite rajši temu, kar vam pišem. Živ namreč pišem, želeč umreti. Moja ljubezen je križana in v meni ni ognja, ki ljubi tvar, ampak živa in goreča voda je v meni, ki mi od znotraj kliče: »Semkaj k Očetu!« Ne veselim se minljive hrane, ne naslad tega življenja. Kruha božjega hočem, ki je telo Jezusa Kristusa, iz Davidovega rodu; in za pijačo hočem njegove krvi, ki je neminljiva ljubezen. Nič več nočem po človeško živeti. A to se mi bo zgodilo, ako vi hočete. Hotite, da boste tudi vi našli dobrohotnost! Kratko je pismo, s katerim vas prosim; verjemite mi! In Jezus Kristus vam bo razodel, da so te moje besede resnične, nelažniva usta, po katerih je Oče resnično govoril. Prosite zame, da to dosežem. Ne pišem vam po svojem mesenem nagnjenju, ampak po božji volji. Ako bom trpel, ste mi hoteli dobro; ako bom izvržen, ste me sovražili.

Iz knjige sv. Avguština, škofa, O božji državi (10,6) Na vsakem kraju se bo darovala mojemu imenu čista daritev   Prava daritev je sleherno dejanje, ki stori, da se združimo z Bogom v sveti vzajemnosti; dejanje torej, ki je usmerjeno v tisti cilj, v tisto dobrino, ki nas edino more osrečiti. Zato usmiljenje, ki ga izkažemo človeku, ni daritev, ako tega ne storimo zaradi Boga. Čeprav namreč darovanje izvrši človek, je to vendarle božja stvarnost, tako da so tudi stari Latinci uporabljali besedo »sacrificium«, tj. božje delo. Zato je tudi človek, posvečen božjemu veličastvu in Bogu darovan, v toliko sveta žrtev, kolikor umre svetu in živi Bogu. Isto velja namreč tudi za usmiljenje, ki ga kdo izkazuje samemu sebi. Zato beremo v pismu: Usmili se svoje duše s tem, da ugajaš Bogu. Torej so dela usmiljenja, najsi bodo do sebe ali do bližnjega, resnične daritve, da se le nanašajo na Boga. Del usmiljenja naj bi ne vršili iz drugega razloga, kot da se rešimo bede in zato da postanemo po njih srečni. (Zgodi se pa to edino v odnosu do dobrega, kot označuje stavek: Dobro mi je, da pripadam Bogu.) Prav zato celotna odrešena skupnost, to je zbrano občestvo svetih, prinaša Bogu vsesplošno žrtev po Velikem duhovniku, ki je tudi sebe v trpljenju daroval za nas, da bi postali udje tako odličnega telesa. Daroval se je v podobi hlapca, ker je tako srednik, duhovnik in žrtev hkrati. Zato nas je apostol opozarjal, naj bi svoja telesa dali v živo, sveto, Bogu prijetno daritev, po pameti, naj bi se ne ravnali po tem svetu, ampak se preobraževali z obnovo svojega mišljenja; naj bi preskušali, kaj je božja volja, kaj je dobro in njemu všeč in popolno, kako smo mi sami daritev. Pravi: Po milosti, ki mi je dana, naročam vsakemu izmed vas, naj ne misli o sebi več, kakor se sme misliti, temveč naj misli, kakor je prav, vsak po meri vere, ki mu jo je Bog dodelil. Kakor imamo namreč v enem telesu mnogo udov, vsi udje pa nimajo istega opravila, tako je množica nas eno telo v Kristusu, posamezni pa med seboj udje. Imamo pa darove, ki so po dani nam milosti različni. To je kristjanovo sveto darovanje: Mnogi pa eno telo v Kristusu. To tudi obhaja Cerkev v oltarnem zakramentu, ki ga verniki dobro poznajo. Tu se Cerkvi razodeva, da se v daritvi, ki jo prinaša, daruje ona sama.

Iz spisov sv. Terezije iz Avile, device (Knjiga o življenju 22, 6-7.14) Vedno mislimo na Kristusovo ljubezen   Vpričo tako zvestega prijatelja in junaškega vojskovodja, kot je Jezus Kristus, lahko vse prenesemo. Pomaga nam in nas krepi, ne zapusti nas nikoli, ta naš pravi prijatelj! Sedaj mi je jasno: če hočemo Bogu ugajati in od njega doseči velike milosti, je po njegovi volji potrebno, da te milosti gredo skozi roke najsvetejšega človeka, nad katerim ima njegovo veličastvo veselje. V tem me potrjuje večkratno izkustvo, a tudi Gospod sam mi je to povedal. Razločno sem videla, da moramo vstopiti skozi ta vrata, če hočemo, da nam njegovo veličastvo razodene velike skrivnosti. Ne iščite torej nobene druge poti, pa čeprav bi bili na najvišji stopnji bogozrenja; kajti le tod hodimo varno. Naš Gospod je tisti, po katerem nam prihaja vse dobro. Poučil nas bo, če bomo premišljevali njegovo življenje, ta najlepši vzor človeškega življenja. Mar moremo zahtevati več, kakor da imamo ob sebi tako zvestega prijatelja, ki nas v stiskah in težavah ne zapusti, kakor nas zapuščajo prijatelji tega sveta? Blagor duši, ki ga resnično ljubi in ga ima vsekdar ob sebi! Poglejmo si slavnega apostola Pavla, ki je nenehoma govoril o Jezusu, ker ga je stalno nosil v srcu. Odkar sem spoznala to resnico, sem pazljivo ogledovala svetnike, ki so stali na visoki stopnji bogozrenja, in sem dognala, da niso hodili po nobeni drugi poti kot po tej. Sv. Frančišek to spričuje s svojimi ranami, sv. Anton Padovanski s svojo zaupljivostjo do deteta Jezusa; sv. Bernard, sv. Katarina Sienska in mnogi drugi. Na tej poti moramo hoditi svobodno in se izročiti božjim rokam. Če nas njegovo veličastvo hoče imeti za dvorjane in zaupnike svojih skrivnosti, sprejmimo ta klic z veseljem. Kadarkoli mislimo na Kristusa, bi se morali spomniti tudi ljubezni, s katero nam je dal toliko milosti, spomniti pa bi se morali tudi velike ljubezni, ki nam jo je Bog skazal s tem, da nam je dal tako dragoceno varščino svoje ljubezni do nas; kajti ljubezen se rodi iz ljubezni. Tudi če bi bili še prav na začetku in še zelo hudobni, bi si morali prizadevati, da tudi mi ljubimo njega; če nam Gospod podeli milost, da se nam ljubezen vtisne v srce, nam bo vse lahko in z najmanjšim trudom bomo v zelo kratkem času dosegli mnogo.