Advertise on podcast: Diskretni šarm drznosti

Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, ter Iztok Prosen, skupinski terapevt, raziskujeta veselje do življenja, zmožnost uživanja in vlogo odnosov pri ohranjanju notranje živosti.  O epizodi Zakaj je lahko dan, v katerem se skoraj nič ne zgodi, eden najbolj polnih? Pavlova sredi nevihte, pisanje na morju in dolge ure plovbe odpirajo pogovor o tem, kaj življenje napolni z občutki, čustvi in pomenom. Andreja pripoveduje o doživetjih, ob katerih je bilo malo dogajanja dovolj za veliko veselja. Iztok dodaja igrivost vsakdanje »režije« — pozornost, s katero običajen večer spremenimo v nekaj, v čemer uživamo. Skupaj razlikujeta med uživanjem in goltanjem doživetij ter med željo in notranjo prisilo. Razmišljata o svobodi znotraj omejitev, zaupanju in odnosih, v katerih lahko ohranjamo ali postopoma opuščamo svoje veselje. Slaviti življenje pomeni tudi dati prostor tistemu, kar nas zanima, gane in razveseli, brez zahteve, da mora iz vsakega doživetja nastati dosežek. Ključne točke •    Polnost je v doživljanju. Število dejavnosti ne pove, koliko smo občutili in kaj je postalo del nas. Tudi miren, običajen dan je lahko notranje bogat. •    Užitek ima drugačno dinamiko kot prisila. Razlika med »to hočem« in »brez tega ne zdržim« pomaga prepoznati, kdaj uživamo in kdaj predvsem pomirjamo tesnobo. •    Igrivost in pozornost ustvarjata prostor za veselje. Majhne podrobnosti lahko obogatijo vsakdan, tudi kadar okoliščine zahtevajo prilagoditev. •    V odnosu mora ostati prostor za oba. Različna zanimanja lahko sobivajo; odpovedovanje temu, kar nas veseli, pa postopoma osiromaši naše življenje. Najboljši citati "Problem ni nujno v tem, da se nič ne dogaja, ampak da se med vsem tem dogajanjem znotraj nas nič ne zgodi." - dr. Andreja Pšeničny "Pri uživanju obstaja sitost. Pri goltanju pa te sitosti ni." - dr. Andreja Pšeničny "Živost ni isto kot produktivnost notranjega sveta." - Iztok Prosen "Včasih je nekaj vredno prav zato, ker ni uporabno." - Iztok Prosen

Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, razčlenjuje družinsko simbiozo, prenos čustvenih potreb med generacijami in krivdo ob osamosvajanju. Iztok Prosen, skupinski terapevt, osvetljuje otrokovo željo po popolni pripadnosti, njegovo zaznavanje nevarnosti in vlogo terapevta pri ločevanju. O epizodi Rdeča kapica odpira vprašanje, kako lahko skrb in ljubezen postaneta način čustvenega požiranja. Andreja skozi odnos med materjo, babico in deklico razloži kanibalsko simbiozo: vez, v kateri drugi služi zadovoljevanju naših potreb, njegova samostojnost pa ogroža odnos. Mati lahko svojo svobodo odplačuje z otrokom, ki prevzame njeno mesto pri prejšnji generaciji. Iztok to razlago sooča z otrokovo lastno željo po popolni bližini in sprejetosti. Pogovor se razvije v razpravo o razcepu med dobrim in ogrožajočim bližnjim, izgubljanju zaupanja v lastno zaznavo ter krivdi ob osamosvajanju. Govornika odpreta tudi vprašanje terapevtske pomoči: kako podpreti človekovo samostojnost, ne da bi odnos s terapevtom postal nova simbioza. Ključne točke •    Otrok kot nadomestilo: starši lahko svojo svobodo odkupujejo tako, da otroka prepustijo čustvenim potrebam svojih staršev. •    Dobra babica in volk: idealiziranje bližnjega otroku otežuje, da bi zaupal lastnemu zaznavanju nevarnosti. •    Krivda ob odhodu: otrok prevzame odgovornost za odnos in pozneje svojo samostojnost doživlja kot prizadejanje drugega. •    Pomoč pri osamosvajanju: terapevt in skupina podpreta človekovo zmožnost, da odide; reševanje namesto njega lahko ustvari novo odvisnost. Najboljši citati "Mati je bila hrana, preden je postala dobaviteljica." - dr. Andreja Pšeničny "Lažemo otrokom, da je svet varen, ker si lažemo sebi." - Iztok Prosen "Ker je krivda v lastnih rokah znosnejša od nemoči v tujih." - dr. Andreja Pšeničny "Tretji ni tisti, ki reši. Tretji je tisti, v katerem ta človek spet najde to moč, da se lahko sam reši." - Iztok Prosen

Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, v epizodi zrele obrambe razume predvsem kot sposobnost živeti z resničnostjo, ki je ne moremo vedno izbrati ali spremeniti. Skozi zgodbo Robina Hooda poudarja pomen psihične fleksibilnosti, ohranjanja vrednot, odnosov in sposobnosti žalovanja. Iztok Prosen, skupinski terapevt, izhaja iz zgodbe Šeherezade, ki pod neposredno grožnjo smrti preživi s pripovedovanjem. Ob njej razlaga supresijo, sublimacijo, humor, altruizem, anticipacijo in afiliacijo ter opozarja, da imajo tudi najbolj zrele obrambe svojo manj zdravo različico. O epizodi Epizoda zaključuje cikel o obrambnih mehanizmih z vprašanjem, kaj sploh pomeni zrela obramba. Iztok izhaja iz Šeherezade, Andreja pa ji postavi nasproti Robina Hooda; razlika med njima odpre razpravo o izbiri, prilagajanju resničnosti in psihični fleksibilnosti. Skozi različne obrambne mehanizme sogovornika raziskujeta tudi njihove manj očitne pasti ter vprašanje, kdaj obramba postane psihična sposobnost in kdaj ostaja način izogibanja. Epizoda se konča pri izgubi in žalovanju – tam, kjer se pokaže, ali človek zmore prenesti resničnost, ne da bi moral razvrednotiti tisto, kar je izgubil. Ključne točke •    Zrela obramba ohranja stik z resničnostjo in se prilagaja situaciji. •    Supresija čustvo zavestno odloži, ne izbriše. •    Humor, ustvarjalnost in pomoč drugim lahko postanejo tudi beg. •    Zrelo žalovanje ohrani vrednost izgubljenega, ne da bi ga razvrednotilo. Najboljši citati "Potlačitev je, ko pokrova ne najdeš več. Supresija je, ko ga držiš v roki." - Iztok Prosen "Šala je lahko najbolj zdrava stvar na svetu, ampak lahko je pa tudi zid." - Iztok Prosen "Slovo ne potrebuje odgovora, potrebuje pa, da je izrečeno." - dr. Andreja Pšeničny "Najbolj zrel ni tisti, ki prenese resničnost brez obrambe, ampak tisti, ki mu je ni bilo treba spremeniti, da bi jo lahko prenesel." - dr. Andreja Pšeničny

1. Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, ter Iztok Prosen, skupinski analitik in psihoterapevt, nadaljujeta serijo o psiholoških obrambah. Tokrat raziskujeta obrambe, ki človeku omogočajo, da ravna v nasprotju s svojo podobo o sebi, ne da bi jo moral zares spremeniti. 2. O epizodi Kaj naredimo z deli sebe, ki se ne ujemajo s tem, za kar se imamo? Slika Doriana Graya postane prispodoba človeka, ki lahko živi svoje želje, agresijo in krutost, medtem ko njihove posledice nosi njegov portret. Epizoda pokaže različne načine, kako psiha ohranja »čisto vest«: protislovja spravi v ločene predale, nesprejemljivo čustvo pokaže kot njegovo nasprotje, jezo usmeri na varnejšega človeka, agresijo izrazi skozi molk ali opustitev, slabo dejanje skuša izbrisati z dobrim ali pa se izogne vsemu, kar bi ga prisililo v soočenje s seboj. Andreja ob tem pokaže še korak dlje: v narcistični organizaciji ne gre več samo za blaženje konflikta, ampak za ohranjanje podobe sebe tako, da posledice nesprejemljivih delov začnejo nositi drugi. Rdeča nit epizode je zato preprosta: obramba ne odstrani tistega, kar je v nas. Poskrbi le, da tega ni treba doživeti kot del sebe. Toda račun ne izgine. Plača ga odnos, drugi človek ali nazadnje človek sam. 3. Ključne točke •    Obramba ne odpravi čustva ali impulza, ampak spremeni način, kako in kje se izrazi. •    Človek lahko iskreno verjame v svojo dobroto in hkrati ravna v nasprotju z njo. •    Ključno vprašanje je, kdo nosi posledice tistega, česar sami nočemo nositi. •    Tisto, kar izločimo iz svoje podobe o sebi, s tem ne izgine. 4. Najboljši citati »Vprašanje ni, ali imaš podstrešje. Vprašanje je, kaj hraniš na podstrešju in kako pogosto greš tja pogledat.« – Iztok Prosen »Oboje vem, ampak samo eno sem jaz.« – Andreja Pšeničny »Največ jeze ne dobijo tisti, ki so za nam prizadejali največ, dobijo jo tisti, ki nas imajo najraje, ker so varni.« – Iztok Prosen »Račun vedno nekdo plača.« – Iztok Prosen »Dorian zelo dobro ve, kaj je na sliki. Hodi jo gledat in sklene, da videno zanj ne velja.« – Andreja Pšeničny

1. Govornika Dr. Andreja Pšeničny iz klinične perspektive govori o tem, kako posameznik zadržuje in predeluje težka čustva ter kako okolica pogosto nagrajuje prav njihovo neizražanje. Iztok Prosen razlaga nevrotske obrambne mehanizme – potlačitev, izolacijo afekta, intelektualizacijo, racionalizacijo in minimalizacijo – ter jih poveže z Andersenovo Snežno kraljico. 2. O epizodi Epizoda obravnava nevrotske obrambe, ki so pogosto videti kot zrelost, moč ali profesionalnost. Človek ostaja funkcionalen, svojo bolečino pa zadrži zase, zato okolje njegovo obrambno držo pogosto celo nagrajuje. Osrednja metafora je deček Kaj iz Snežne kraljice: razum ostaja dejaven, čustva pa zamrznejo. Govornika pokažeta razliko med zdravo regulacijo, pri kateri človek čustvo zadrži, predela in nato izrazi, ter psevdokontinenco, pri kateri ga samo trajno zadržuje. Posebej opozorita na intelektualizacijo – razmišljanje o čustvih namesto njihovega doživljanja – ter racionalizacijo, pri kateri razum naknadno izdela sprejemljivo razlago za odločitve, katerih pravi razlog ostaja nezaveden. Zaključek epizode poudari odnos: človek se ne »odtaja« samo zato, ker razume svoje obrambe, ampak ob nekom, ki zmore njegovo doživljanje sprejeti in zdržati. 3. Ključne točke •    Mirnost še ne pomeni, da je bilo čustvo predelano. •    Pohvala za »moč« je lahko tudi pritisk, naj človek svojih težkih občutkov ne pokaže. •    Razumevanje lahko postane obramba, če nadomesti dejansko čustveno izkušnjo. •    Čustvena regulacija in sprememba nastajata predvsem v odnosu. 4. Najboljši citati »Vprašanje ni, ali potlačimo. Vprašanje je, koliko sebe smo pripravljeni izgubiti zato, da imamo mir.« – Iztok Prosen »Okolje noče človeka, ampak samo uporabnost tega človeka.« – dr. Andreja Pšeničny »Zgodba brez čustva ni predelana zgodba, je samo zamrznjena zgodba.« – Iztok Prosen »Odtajamo se samo ob nekom. V odnosu, ki ni zmrznjen.« – Iztok Prosen

Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in razvojno-analitična psihoterapevtka, ter Iztok Prosen skozi psihoanalitično branje Petra Pana raziskujeta manične obrambe – beg pred žalostjo, izgubo, odvisnostjo in ranljivostjo v lahkotnost, gibanje, nadzor in razvrednotenje. Ob tem odpirata tudi nasprotno nevarnost: odraslost, ki pod imenom zrelosti zahteva odpoved živosti, igri in želji. O epizodi Peter Pan ni problematičen zato, ker leti, temveč zato, ker ne more pristati. Manična obramba težka občutja prekriva z njihovim nasprotjem: z energijo, dejavnostjo, veseljem, nadzorom ali občutkom, da nikogar ne potrebujemo. Toda epizoda jasno razlikuje med manično in živo lahkotnostjo: ni vsaka radost beg in ni vsaka igra infantilna. V odnosih se beg pokaže predvsem tam, kjer bi morali priznati, da nam je nekdo pomemben. Ljubiti pomeni tvegati izgubo, potrebovati drugega pa pomeni sprejeti lastno ranljivost. Zato se obramba lahko izrazi kot samozadostnost, nadzor ali razvrednotenje izgubljenega: »saj mi ni bilo mar« pogosto prikriva prav nasprotno – da je bilo nekaj preveč pomembno, da bi lahko prenesli izgubo. Toda rešitev ni preprosto »pristati«. Tudi odraslost lahko postane obramba, če pomeni konformizem in odpoved želji, igri ter vitalnosti. Zrelost zato ni izbira med tlemi in nebom, ampak sposobnost prehajanja: znati leteti, ne da bi zanikali realnost, in pristati, ne da bi izgubili živost. Ključne točke •    Manična obramba bolečino prekriva z lahkotnostjo, aktivnostjo, nadzorom ali razvrednotenjem. •    Žalost ni nasprotje ljubezni, ampak njena cena: kdor ljubi, tvega izgubo in potrebuje drugega. •    Ni vsak let beg in ni vsak pristanek zrelost; tudi »odraslost« lahko postane način odpovedovanja sebi. •    Zrelost pomeni možnost izbire: znati leteti in pristati, ne da bi eno ali drugo postalo prisila. Najboljši citati »Ne bežimo pred žalostjo, ker smo šibki, bežimo, ker nam je mar. Žalost je namreč cena ljubezni.« – Iztok Prosen »Saj mi ni bilo mar, je ena najbolj prozornih laži človeške psihe.« – dr. Andreja Pšeničny »Veselje in žalost nista nasprotje. Pravo veselje žalost vsebuje.« – Iztok Prosen »Zrelost ni dokončen pristanek, ampak sposobnost prehajanja. Znam leteti, ne da bi zanikal tla, in znam pristati, ne da bi izgubil nebo.« – dr. Andreja Pšeničny »Tragedija Petra Pana ni v tem, da leti, ampak v tem, da je vsaka možnost zanj napačna. Če leti, ostane sam. Če pristane, tvega, da izgubi sebe.« – dr. Andreja Pšeničny

Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in razvojno-analitična psihoterapevtka, ter Iztok Prosen skozi psihoanalitično branje Trnuljčice raziskujeta obrambne mehanizme in posledice pretirane zaščite. V ospredju so fantazija, zanikanje, somatizacija, regresija in disociacija ter vprašanje, kdaj zaščita postane zapor. O epizodi Trnuljčica ni zgodba o dekletu, ki čaka na princa, temveč o človeku, ki ga družinski sistem v imenu zaščite izolira od realnosti in mu s tem preprečuje razvoj. Fantazija popolnega otroka ga ujame v starševska pričakovanja, odstranjevanje nevarnosti pa mu odvzame možnost, da bi se postopoma naučil prenašati frustracije, konflikte in omejitve življenja. Obrambe so nujne, kadar je realnosti preveč, vendar postanejo problem, ko začasno zatočišče postane trajen način življenja. Tudi princ zato ni rešitelj: drugi lahko pomaga ustvariti pogoje za prebujenje, ne more pa živeti namesto nas. Če odvisnost od družine samo zamenja odvisnost od partnerja ali terapevta, se zapor zgolj preseli v nov odnos. Ključne točke •    Obrambe nas varujejo, dokler omogočajo predelavo; ko preprečujejo razvoj, postanejo zapor. •    Pretirana zaščita otroku odvzame izkušnje, skozi katere bi se lahko pripravil na realnost. •    Simptom posameznika lahko vzdržuje tudi obrambno ravnovesje celotnega družinskega sistema. •    Drugi lahko omogoči izhod, vendar je cilj avtonomija, ne zamenjava ene odvisnosti z drugo. Najboljši citati »Ko gremo v življenje, stopimo v ring. Tepeni bomo v vsakem primeru. […] Zmaga tisti, ki je manj tepen.« – dr. Andreja Pšeničny »Obrambe niso sovražnik, so način, kako psiha kupi čas, dokler resničnosti ne zmore prebaviti.« – Iztok Prosen »Česar ne moremo izgovoriti in predelati, ne začutimo, ampak odigramo.« – Iztok Prosen »Če jo drugi reši tako, da jo nadomesti, se zapor samo preseli iz gradu v odnos.« – dr. Andreja Pšeničny »Trnuljčica se mora sama zbuditi. Ampak najprej mora nekdo priznati, da je bila zaprta.« – dr. Andreja Pšeničny

1. Govornika Iztok Prosen, skupinski psihoterapevt, skozi pravljico Sneguljčica razlaga razcep, projekcijo, projekcijsko identifikacijo, zavist, idealizacijo in razvrednotenje. dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, njegovo razlago dopolnjuje z razlikovanjem med notranjimi projekcijami, razvojno nemočjo, odnosnimi dinamikami in realnim nasiljem. 2. O epizodi Sneguljčica je predstavljena kot zgodba o tem, kako psiha svet razdeli na dobre in slabe osebe, kadar ne zmore prenesti njihove protislovnosti. Govornika pokažeta, da kraljica in Sneguljčica nista le nasprotna lika, temveč predstavljata različne dele istega duševnega sveta. Epizoda obravnava zavist, odvisnost od zunanje potrditve, idealizacijo in razvrednotenje ter načine, kako svoje nesprejemljive dele projiciramo v druge. Ob tem opozarja, da vsaka »čarovnica« ni projekcija: včasih je nevarnost tudi realna. Osrednja tema je sposobnost razlikovanja med tem, kar ustvarja naša psiha, in tem, kar se dejansko dogaja v odnosu. 3. Ključne točke •    Razcep ščiti psiho pred neznosnimi protislovji, vendar lahko postane trajen način doživljanja sveta. •    Idealizacija in razvrednotenje izvirata iz nezmožnosti sprejeti drugega kot nepopolnega človeka. •    Projekcija lahko ustvari pošast, vendar psihološka razlaga ne sme prikriti realnega nasilja. •    Zrelost pomeni razlikovati med lastnimi obrambami, odnosno dinamiko, nemočjo in dejansko nevarnostjo. 4. Najboljši citati "Idealizacija ni ljubezen. Idealizacija je tiho preziranje." – Iztok Prosen "Piedestal je kletka." – Iztok Prosen "Očaranju običajno sledi razočaranje." – dr. Andreja Pšeničny "Najnevarnejši ljudje niso tisti, ki vedo, da nosijo temo, ampak tisti, ki so prepričani, da so čisti." – Iztok Prosen "Najnevarnejše stvari redko vstopijo skozi vrata kot grožnja. Pogosto vstopijo kot ponudba." – dr. Andreja Pšeničny

1. Govornika dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in razvojno-analitična psihoterapevtka, ter Iztok Prosen, skupinski terapevt, uvajata serijo o čustvenih obrambah. Obravnavata njihov nastanek, funkcijo, razvojno ozadje, prehod v odpor ter vpliv na odnose in odgovornost. 2. O epizodi Epizoda sooči dva pogleda na čustvene obrambe. Iztok jih opiše kot nezavedne psihične mehanizme, ki človeka varujejo pred občutki, ki jih v določenem trenutku ne zmore prenesti. Obramba je rešitev, ki je nekoč omogočila psihično preživetje, problem pa postane, ko ostane edini način odzivanja. Andreja ta pogled zaostri. Otrok pogosto ne potlači občutkov zato, ker bi bili premočni zanj, ampak zato, ker jih ni zmoglo prenesti njegovo okolje. Obramba je zato od začetka varovala tudi odnos z ljudmi, od katerih je bil otrok odvisen, ter ostaja zvesta njihovim ponotranjenim zahtevam. Ko se v odnosu spremeni v odpor, njene posledice plačujejo tudi drugi. Govornika poudarita, da nezavednost ni opravičilo in da samo prepoznavanje obramb ne omogoči spremembe. Zrelejše obrambe zahtevajo razvite sposobnosti prenašanja čustev, refleksije, ambivalence in razlikovanja med notranjim doživljanjem ter resničnostjo. Terapija zato obramb ne podira, ampak v odnosu postopoma gradi kapacitete, zaradi katerih stare obrambe izgubijo svojo funkcijo. 3. Ključne točke •    Obramba lahko varuje človeka, hkrati pa ohranja zahteve njegovega prvotnega okolja. •    Ko obramba postane odpor, ni več samo notranji proces, ampak poseže v odnos in lahko prizadene drugega. •    Nezavedni izvor vedenja ne odpravlja odgovornosti za njegove posledice. •    Izbira zrelejšega odziva ni začetna odločitev, ampak rezultat razvoja novih psihičnih kapacitet. 4. Najboljši citati "Otrok je žrtvoval svoje doživljanje, da je rešil odnos." – dr. Andreja Pšeničny "Obramba je rešitev, ki je nekoč delovala." – Iztok Prosen "Obramba ne varuje samo nas, ampak pogosto tudi svet, iz katerega je nastala." – dr. Andreja Pšeničny  "Preživeti in živeti nista isto." – dr. Andreja Pšeničny

1. Govornika dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, ter Iztok Prosen, skupinski terapevt, govorita o navideznih partnerstvih, nezavednih vzorcih navezanosti in razlogih, zaradi katerih ljudje vztrajajo v odnosih brez čustvene vzajemnosti. 2. O epizodi Epizoda prenese strategijo »lažnega soigralca« iz taroka v partnerske odnose. Navidezni partner je lahko zanesljiv in stalno prisoten, vendar se ob napaki, bolezni ali drugi preizkušnji pokaže, ali gre za resnično zavezništvo ali le za funkcionalno obliko odnosa. Govornika razčlenita narcistično, shizoidno in psihopatsko strukturo takšnega partnerstva ter psihodinamiko človeka, ki svojo vrednost gradi na dajanju, nepogrešljivosti in zanikanju lastnih potreb. 3. Ključne točke •    Odnos je treba presojati po vzorcu odzivanja, ne po enem samem dogodku. •    Navidezno partnerstvo pogosto temelji na nezavednem ujemanju dveh osebnostnih struktur. •    Človek lahko vztraja v praznem odnosu, ker mu vloga dajalca zagotavlja občutek vrednosti in nadzora. •    Izhod zahteva, da lastni zaznavi končno dovolimo posledice. 4. Najboljši citati "Napaka se ne predela, ne zastara in ne zapre, ker bi odpuščanje pomenilo zapreti račun." – dr. Andreja Pšeničny "Telo drugega je podatek, pomen, ki mu ga dam, pa je velikokrat moj." – Iztok Prosen "Lažje je dajati kot prejemati. Kdor daje, ostaja na varni strani in v nadzoru." – Iztok Prosen "Žalovati moraš ne za izgubljenim, ampak za tistim, kar nikoli ni obstajalo." – dr. Andreja Pšeničny

1. Govornika V epizodi se pogovarjata Iztok Prosen, skupinski terapevt, in dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka. Razčlenjujeta destruktivne odnose, v katerih eden od partnerjev drugega sistematično postavlja v položaj brez dobre izbire. 2. O epizodi Zugzwang je šahovski položaj, v katerem vsaka naslednja poteza poslabša igralčev položaj. V odnosu nastane, ko je vsak odziv enega partnerja že vnaprej razložen proti njemu: če išče bližino, je vsiljiv; če molči, je hladen; če izrazi bolečino, dramatizira. Govornika pojasnita, kako takšno dinamiko uporabljata maligna narcistična in psihopatska osebnostna struktura ter zakaj žrtev pogosto ostaja ujeta. Ne zadržuje je le trpljenje, temveč predvsem občasna toplina, ki ohranja upanje, da se bo odnos spremenil. Izhod se začne, ko človek preneha iskati pravo potezo znotraj napačno postavljene igre in znova začne zaupati lastni zaznavi. 3. Ključne točke Zugzwang ni navaden konflikt. Gre za odnosni okvir, v katerem dobre poteze ni več. Stiska ni dokaz značaja. Pogosto je odziv na dolgotrajno negotovost, odtegovanje in razvrednotenje. Človeka veže nepredvidljivo dobro. Redki trenutki bližine vzdržujejo močnejše upanje kot stalna odsotnost bližine. Izhod pomeni opustitev iluzije nadzora. Drugega ni mogoče pripraviti do ljubezni, empatije ali odgovornosti. 4. Najboljši citati »Človeka ne veže slabo, veže ga nepredvidljivo dobro.« – Iztok Prosen »Odnos preživi, če obstaja občutek, da drugi noče mojega psihičnega propada.« – Iztok Prosen »Če smo mi vsega krivi, potem smo vsemogočni, ker je vse odvisno od nas.« – dr. Andreja Pšeničny »Ljubezen pomeni, da drugega vidimo kot nekaj, česar nismo pripravljeni poškodovati.« – dr. Andreja Pšeničny

1. Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, skozi metafori šaha in taroka razčlenjuje življenjske strategije, s katerimi ljudje obvladujemo negotovost, odnose, odgovornost in izgubo. Iztok Prosen, skupinski terapevt, osvetljuje razvojni izvor teh strategij ter pokaže, kako se zgodnji načini varovanja pozneje ponavljajo v partnerstvu, družini in konfliktih. 2. O epizodi Ali v odnosih skušate predvideti vsako potezo, ohraniti nadzor in ne izgubiti? Ali pa se hitro prilagodite, popustite in nadaljujete, ne da bi se zares ustavili ob tem, kar se je zgodilo? Epizoda skozi simboliko šaha in taroka raziskuje dva načina soočanja z življenjem. Šahovska strategija temelji na nadzoru, odgovornosti, predvidevanju in dokončnosti odločitev. Učinkovita je v pogajanjih, tekmovanju in krizah, v bližnjem odnosu pa drugega hitro spremeni v nasprotnika. Tarokaška strategija lažje sprejema negotovost, sodelovanje in delne poraze. Omogoča skupno zmago in ohranjanje odnosa tudi po konfliktu. Njena past je, da človek prehitro nadaljuje, odpusti ali začne znova, ne da bi priznal škodo, sprejel odgovornost ali odžaloval izgubo. Ko se strategiji srečata v odnosu, eden pogosto prevzame odločanje in strukturo, drugi pa bližino, čustva in prilagajanje. Kar je videti kot privlačnost nasprotij, je lahko le delitev psihičnega dela: vsak v drugem poišče tisto, česar sam ne zmore nositi. Epizoda zato ne išče boljše igre. Sprašuje, ali znamo prepoznati lastno strategijo, sprejeti napako, popraviti nastalo rano in sčasoma tudi nehati igrati, da bi se drugemu pokazali brez nadzora, umika ali maske. 3. Ključne točke Življenjske strategije nastanejo zgodaj. Nadzor, samozadostnost ali nenehno prilagajanje so bili nekoč načini zagotavljanja varnosti, pozneje pa jih uporabljamo tudi tam, kjer odnos omejujejo. Vsaka strategija ima svojo moč in svojo past. Odgovornost se lahko spremeni v potrebo po popolnem nadzoru, prilagodljivost pa v izmikanje konfliktu, odločitvi ali dokončni izgubi. Privlačnost nasprotij ni nujno zrel odnos. Partnerja lahko drug v drugem poiščeta sposobnosti, ki jih sama ne razvijata, zato odnos ostaja stabilen, vendar se ne spreminja. Nadaljevanje odnosa še ni njegovo popravilo. Popravilo zahteva priznanje napake, sprejetje posledic in pripravljenost videti drugega kot ločenega človeka, ne kot nasprotnika ali nosilca naših manjkajočih delov. 4. Najboljši citati »To, kar je videti kot privlačnost nasprotij, je pogosto samo delitev dela, ker vsak najde nekoga, ki opravi tisto, česar sam ne zmore.« – dr. Andreja Pšeničny »Ne prepiraš se zares s partnerjem; prepiraš se s svojo izgnano polovico.« – Iztok Prosen »Nihče na svetu ni dolžen biti naš korektivni odnos.« – dr. Andreja Pšeničny »Najbolj odrasel trenutek v življenju ni tisti, ko odigraš popolno igro, ampak tisti, ko nehaš igrati in se pustiš zares videti.« – Iztok Prosen

1. Govornika Dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka, pojasnjuje razliko med avtonomnostjo, samovoljo, samozadostnostjo in konformizmom. Posebej se posveča mejam, varni navezanosti, notranjim pravilom ter sposobnosti sodelovanja brez izgube sebe. Iztok Prosen temo odpira skozi vprašanja notranjega sodnika, krivde, privlačnosti drznosti in razvojnega pomena upora. Poudari tudi dvom kot pomemben znak zrelosti. 2. O epizodi Epizoda razgrne, kaj se lahko skriva za frazo »živim po svojih pravilih«. Pri avtonomnosti človek ravna iz lastnih, premišljenih vrednot, vendar ostaja v stiku z drugim in sprejema posledice svojih odločitev. Pri samovolji svojo željo razglasi za pravico, tuje meje pa doživlja kot oviro, napad ali zahtevo po podreditvi. Ključna razlika se pokaže v odnosu do drugega človeka. Avtonomen človek prenese nestrinjanje, se zna pogajati, prilagoditi in podvomiti tudi o lastni presoji, ne da bi ob tem izgubil sebe. Samovoljen človek pa praviloma vztraja v gotovosti, da ima prav, in pravila razume kot nekaj, kar zavezuje predvsem druge. Osrednje vprašanje epizode zato ni, ali živimo po svojih pravilih, ampak ali ta pravila dopuščajo tudi drugega človeka. 3. Ključne točke Avtonomnost ni življenje brez omejitev. Pomeni, da človek sam oblikuje svoja načela, sprejema njihove posledice in jih upošteva tudi takrat, ko ga nekaj stanejo. Preizkus zrelosti je odnos do tuje meje. Ni dovolj, da znamo sami reči »ne«. Pomembno je, ali prenesemo, da ga izreče tudi drugi, ne da bi ga kaznovali, razvrednotili ali izbrisali iz odnosa. Fleksibilnost ni popuščanje. Zrele meje so trdne tam, kjer varujejo temeljne vrednote, in dovolj prožne tam, kjer je mogoč dogovor. Dvom je del avtonomnosti. Zrel človek lahko preveri lastno presojo, prizna zmoto in spremeni odločitev. Popolna gotovost je pogosto bliže fantaziji vsemogočnosti kot samostojnosti. 4. Najboljši citati »Odločilno znamenje avtonomnega pravila je, da zavezuje tudi mene.« – dr. Andreja Pšeničny »Samovoljen človek se počuti podrejenega, če ni samo po njegovo.« – dr. Andreja Pšeničny »Avtonomnost pomeni tudi to, da znam biti omejen in še vedno ostati v odnosu.« – Iztok Prosen »Svoboda ni v tem, da nas nič ne veže. Svoboda je v tem, da sami izberemo, kaj nas bo vezalo, in pri tem tudi ostanemo.« – Iztok Prosen »Kdor v sebi nima prav nobenega dvoma, je največkrat slep prav tam, kjer misli, da najbolj jasno vidi.« – Iztok Prosen

1. Govornika V epizodi Iztok Prosen in dr. Andreja Pšeničny razmišljata o mejah iz psihoterapevtske in razvojno-analitične perspektive. Razlikujeta med popularnim razumevanjem meja kot zunanjega dejanja in strokovnim razumevanjem meje kot notranje osebnostne strukture. 2. O epizodi Epizoda pokaže, da meja ni predvsem nekaj, kar rečemo drugemu, ampak nekaj, kar zdržimo v sebi. Popularni govor o mejah jih pogosto enači z odmikom, blokiranjem, zavrnitvijo ali jasno izrečenim »ne«. Govornika pa opozorita, da je vedenje le posledica meje, ne meja sama. Meja pomeni sposobnost razlikovanja med sabo in drugim, med lastnimi občutki in tujimi zahtevami, med odnosom in zlitjem. Kadar notranja meja ni stabilna, jo človek nadomešča z obrambo: z rezanjem odnosov, togostjo, razglašanjem pravil ali moralno razglasitvijo drugega za »toksičnega«. Poseben poudarek je na tem, da meja ni ukaz drugemu, ampak zaveza sebi. Zrela meja ni zid, temveč membrana: omogoča bližino, ne da bi se človek v njej izgubil. Zato prava težava ni reči »ne«, ampak prenesti posledice tega »ne« — krivdo, strah pred izgubo, sram ali razočaranje drugega. 3. Ključne točke Meja ni vedenje, ampak notranja razmejenost, iz katere vedenje šele izhaja. Glasno in ponavljajoče se postavljanje meja je pogosto znak njihove šibkosti, ne moči. Zrela meja je fleksibilna: človek ne gre v vsako bitko, vendar pri bistvenem zdrži. Najtežja meja ni vedno do drugega, ampak do lastne fantazije, da se bo drugi končno spremenil. 4. Najboljši citati "Zrel človek nima mej, ampak je razmejen." – dr. Andreja Pšeničny "Zid, ki ga moraš vsako jutro postaviti znova, ni zid, je obred." – Iztok Prosen "Meja zavezuje mene, ne drugega." – dr. Andreja Pšeničny "Želiš si lahko samo tisto, kar ni ti." – Iztok Prosen

1. Govornika V epizodi nastopata Iztok Prosen, skupinski terapevt, in dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka. Pogovarjata se o izrazu toksičen: zakaj je postal tako razširjen, kaj z njim ljudje poskušajo povedati in zakaj je strokovno ter relacijsko pogosto problematičen. 2. O epizodi Epizoda razgrne, da izraz toksičen ni klinična diagnoza, temveč metafora, ki je iz jezika samopomoči prešla v vsakdanjo govorico. Govornika pokažeta, da beseda pogosto ne opisuje odnosa, ampak ga obsodi. Namesto da bi razlikovali med nasiljem, manipulacijo, frustracijo, mejo, konfliktom, projekcijo ali lastno udeležbo v odnosu, vse združimo v eno samo oznako. Andreja opozori, da izraz deluje kot laično diagnosticiranje: drugi je razglašen za problem, tisti, ki govori, pa ostane zunaj analize. Iztok doda, da je lahko beseda včasih tudi prvi neroden poskus, da človek poimenuje občutek zastrupljenosti, ujetosti ali notranje kontaminacije. Težava nastane, ko ta oznaka postane zadnja beseda in nadomesti mišljenje. Pomemben del epizode je razlika med resnično škodljivimi odnosi in običajnim nelagodjem v odnosih. Ni vsak konflikt zloraba. Ni vsaka frustracija strup. In ni vsaka meja znak toksičnosti. 3. Ključne točke »Toksičen« ni strokovni pojem. Stroka uporablja natančnejše izraze: čustvena zloraba, manipulacija, nadzor, projektivna identifikacija, travmatska vez, patološki narcisizem, mejna struktura ali psihopatska organizacija. Beseda pogosto ustavi mišljenje. Ko nekoga označimo za toksičnega, se pogosto izognemo vprašanju, kaj se v odnosu dejansko dogaja in kakšen je naš delež v tej dinamiki. Neprijetno ni nujno toksično. Meja, frustracija, kritika ali razlika še niso dokaz škodljivega odnosa. Včasih nas drugi ne zastruplja, ampak nas samo ne gratificira. Boljše vprašanje je: kaj se v odnosu dogaja? Namesto oznake je koristneje raziskati, kje nastaja stiska, kaj se ponavlja, kaj je projekcija, kaj obramba, kaj manipulacija in kaj meja. 4. Najboljši citati "Toksičen je strupena beseda, ki ljudem omogoči, da odnos obsodijo, ne da bi ga razumeli." – dr. Andreja Pšeničny "Včasih v resnici rečem: v tebi je vse tisto, česar v sebi ne prenesem." – Iztok Prosen "Ko ne dovolimo drugemu, da ruši naše meje, smo lahko prav zaradi svoje stabilnosti označeni kot toksični." – dr. Andreja Pšeničny "Strup ni v drugem, strup je v tem, kako se dva ujameta v tisti točki, kjer se dve rani srečata." – Iztok Prosen