Advertise on podcast: Reševalna postaja

»Vsak dan, tudi danes, bomo najverjetneje operirali tri zlomljene kolke, vsako leto samo na našem oddelku več kot tisoč. In tu ne gre le za tisoč bolnikov, življenje se popolnoma spremeni tudi njihovim družinam. Približno tretjina bo umrla v prvem letu po takem zlomu, približno polovica ne bo mogla več živeti brez pomoči drugih,« opozarja kirurg Aleš Fischinger, specialist travmatologije s Kliničnega oddelka za travmatologijo Kirurške klinike UKC Ljubljana, kjer letno operirajo vsaj tisoč bolnikov s tovrstnim zlomom. In številka bo le še rastla. Na epidemijo starejših, ki po takem padcu pogosto ne morejo več živeti sami, nismo pripravljeni ne v zdravstvu ne v drugih vrstah oskrbe, prav tako je zahtevno za bolnika skrbeti doma. In zgodi se tudi, da svojci tega ne le ne zmorejo, pač pa tudi ne želijo. Zakaj je okrevanje po zlomu kolka za starejše tako zahtevno, kaj je najodločilneje, kako je take padce mogoče preprečiti, pa tudi o vplivu, ki ga ima na okrevanje pomanjkanje kadra, in o nasilju, ki vse večkrat izbruhne, a zdravstveni delavci s tem problemom ostanejo sami. Poglavja: 00:07:04 Zakaj je zlom kolka za starejše telo veliko usodnejši kot za mlado? 00:13:39 Pomen mišične mase in vpliv zdravil za hujšanje na njeno zmanjšanje 00:22:44 Med preventivo tudi posebne zaščitne hlače za kolke, odstranitev preprog, lučke s senzorjem … 00:29:24 Delirij, manj znan, a težek zaplet po operaciji 00:40:04 Pomanjkanje medicinskih sester in nepripravljen zdravstveni sistem sta smrtonosna napaka 00:46:32 Porast nasilja v zdravstvu, osebne izkušnje Primoža Velikonje in zakaj napad na reševalca ni kaznovan kot je napad na policista? 00:58:09 O nepozabnih primerih, 107 let stari uspešno operirani pacientki in lekciji o ponižnosti

Podhladitev je zlahka tudi usodno stanje, a vsaj pri nas jo zdravniki pogosteje zdravijo v toplejših mesecih kot v času mrzle zime, pogosteje pri veseljaški mladini kot pri obiskovalcih gora, pri novorojenčku pa tudi pri sobni temperaturi lahko nastopi že v četrt ure.V literaturi so opisani primeri ekstremnega preživetja kot je dveletni malček, ki je preživel padec telesne temperature na manj kot 12 stopinj Celzija, ali zdravnica, ki je bila pod ledom brez kisika več kot 40 minut, oba sta podhladitev preživela brez posledic. Kako je to mogoče, kako človeško telo "izklaplja" organe ob padanju telesne temperature, zakaj ženske pogosteje preživijo ekstremne podhladitve, zakaj alkohol ne pomaga pri ogrevanju in zakaj je zelo pomembno, kako podhlajenega človeka premikamo? Gost RešeValne postaje je Peter Najdenov, pediater, vodja pediatrije v Jeseniški bolnišnici, gorski reševalec, tudi jamar, član ekipe Helikopterske nujne medicinske pomoči in mednarodno uveljavljeni predavatelj. Poglavja: 00:03:58 Kaj se dogaja v telesu med podhladitvijo? 00:13:09 Kako hitro gre lahko kaj narobe? 00:15:49 Kaj padec vsake stopinje pomeni za telo? 00:18:15 Zakaj imajo ženske višje preživetje pri ekstremnih podhladitvah? 00:30:49 Novorojenček se lahko resno podhladi že med fotografiranjem 00:40:27 Nekaj primerov ekstremnega preživetja 00:44:08 Načrtne podhladitve s plavanjem v ledeni vodi 00:49:50 Primer, ki ga bo do konca življenja nosil s seboj

Ob koncu leta tudi na Klinični oddelek za anestezijo in intenzivno medicino UKC LJ prihajajo zahvale pacientov, ki so se prav tu rodili na novo. Sergej Godec, dr med., spec. anesteziologije in intenzivne medicine, je eden od zdravnikov s tega oddelka, ki z neštetimi vsakodnevnimi odločitvami in s pomočjo vrhunske ekipe in medicine pripomore k skoraj čudežnim preživetjem. A je poseben tudi po tem, da v prostem času dežura na terenu, pozna posebnosti dela s poškodovanci v obcestnih jarkih, sredi dežja globoko v gozdu ali na spolzkem asfaltu. Ve, kaj pomeni biti ob pacientu prvi, a pozna tudi težo tega, da je ob njem zadnji. In strokovni sovoditelj Primož Velikonja priznava, da če bi se že moralo zgoditi, bi si želel, da bi ob morebitni urgentni situaciji zanj poskrbel prav Sergej Godec. S kakšnimi primeri vse se srečujejo, zakaj so poškodbe z električnimi skiroji tako hude, da tudi izkušeni zdravniki ne vedo, kje na razbitem obrazu naj bi bila usta in kje nos, zakaj je komunikacija z bližnjimi včasih zahtevnejša kot marsikateri postopki zdravljenja, kaj naredijo, ko so vse možnosti izčrpane in kdaj mora nad možnostmi medicine prevladati povsem človeško spoznanje, da je zdravljenje nesmiselno nadaljevati? Poglavja: 00:01:45 Zgodbe pacientov, hvaležnih za novo rojstvo 00:05:15 Nemški turist oslepel, a se vrnil s poslovno idejo 00:14:41 Zakaj so poškodbe pri uporabi električnega skiroja tako zelo težke 00:19:44 Vloga maksilofacialnih kirurgov pri filigranski rekonstrukciji obraza 00:24:39 Politravme – največji izziv 00:31:42 Zakaj je pri mladih zdravljenje včasih manj predvidljivo? 00:36:36 Ni vprašanje le, kaj medicina zmore, ampak kdaj se ustaviti, ker nima smisla 00:39:51 Zakaj je delo s svojci včasih težje od samega zdravljenja 00:50:45 Delo urgentnika na terenu v primerjavi z delom intenzivista na intenzivi : ta je lahko pameten 01:09:54 Pogovarjaš se z mladim fantom in veš, da bo čez dve uri mrtev

Pred visoko sezono sicer dovoljene uporabe pirotehnike nikakor ne grozimo, pač pa le ponujamo vpogled v to kakšne so posledice, če gre kaj narobe. Kako se zdravniki sploh lotijo reševanja popolnoma razcefranih okončin, od kod jemljejo dele žil, mišic in kože, zakaj teh delov ali pač kar celih rok in nog ni mogoče presaditi iz drugega človeka, zakaj bi bilo darovanje kože iz drugega človeka najtežja oblika presaditve človeškega organa, za koliko časa lahko ostanke roke začasno prišijejo na kak drug del telesa, kdaj palec iz noge prišijejo na mesto palca na roki, kako je šivati žilice, debele desetinko milimetra, pa tudi o opeklinah, vlogi starih dobrih medicinskih pijavk, ki v vedru čakajo, da smejo pripomoči k uspešnim operacijam, bo v tej epizodi RešeValne postaje precej plastično Darijo Pogorelec, specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije z Oddelka za plastično rekonstruktivno kirurgijo in opekline ljubljanskega UKC.

"Moraš se sprijazniti, da okužba otroka lahko tudi ubije," kljub izjemnemu razvoju pri zdravljenju okužb priznava pediatrinja dr. Tina Plankar Srovin s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana. In včasih se to zgodi v le nekaj urah. Še vedno se ji vsi alarmi prižgejo takrat, ko znaki kažejo, da bi šlo lahko za meningokokno sepso, ki je za otroke vsemu zdravljenju navkljub lahko tudi usodna. In za uspešno zdravljenje okužb so antibiotiki še zmeraj neprekosljivo zdravilo. Prav čudežno, trdi sogovornica, a pa je zaradi malomarne rabe in zlorab vse manj učinkovito. Zakaj zloraba antibiotikov drugod po svetu vpliva na uspešnost zdravljenja z njimi tudi pri nas ? Ali zdravljenje z antibiotiki v otroštvu res vpliva na razvoj diabetesa, alergij, raka in celo debelosti v odraslosti? Zakaj ne velja več, da je treba vse predpisane škatlice teh zdravil jemati do konca? Koliko razvoj novih zdravil kroji finančni interes farmacevtske industrije in ali smo pripravljeni na čas, ko antibiotiki ne bodo več učinkovali? Svoje izkušnje bo dodal tudi strokovni sovoditelj, reševalec, inštruktor in vodja SUC Kočevje Primož Velikonja. Sogovornica:  Dr. Tina Plankar Srovin, pediatrinja s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana Poglavja: 00:01:11 Ko gre za sum na meningokokno sepso pri otroku, infektologom kar zaledeni kri 00:08:57 Dolgoročne posledice jemanja antibiotikov v otroštvu tudi rak, diabetes, debelost in celo kognitivne spremembe 00:13:04 Napačna raba antibiotikov v drugih državah vpliva na zdravljenje bolnikov pri nas, primer iz Srbije 00:20:32 Ali antibiotiki res bolje pomagajo tistim, ki jih zelo redko jemljejo 00:23:23 O fantku, ki je zaradi antibiotikov v hrani razvil hudo alergijsko reakcijo 00:36:03 O sepsi, ki je smrtonosna tretjino odraslih obolelih 00:40:36 Kam gre razvoj novih zdravil in kako ga kroji finančni interes farmacevtske industrije? 00:46:08 Fantek me je pogledal v oči in rekel: "Jaz bom pa umrl, a ne?"

Tumor moda, ki ni pravočasno odstranjen, lahko preseže velikost povprečne otroške glave in celo prežre kožo modnika, opozarja dr. Sebastian Jeršinovič iz Centra sodobne urologije. In opozarjanje na urološke rake pri moških, ki jim je namenjen movember, je še kako smiselno, saj moški zelo malo vedo o svojih genitalijah, trdi zdravnik, ki se ukvarja tudi z zdravljenjem nerakavih sprememb v urološkem traktu.Pojasnjuje, kako lahko problem povečane prostate rešijo s tem, da jo »skuhajo«, kaj zares razkrije meritev markerja PSA, zakaj je raka prostate včasih bolje zdraviti šele leta po postavitvi diagnoze, kakšno spremembo v zdravljenje erektilne disfunkcije je vnesla viagra, zakaj je mešanje popularnih drog in viagre lahko tudi usodno za penis in v kakšne ekstreme gre lahko iskanje spolne zadovoljitve s pripomočki, celo z drevesno vejo? Foto: Robert Seljak Poglavja: 00:05:15 Tumor, velik kot otroška glava 00:09:50 Nevarna nespuščena moda, koristne redne ejakulacije 00:17:34 Zanesljivost markerja PSA in smiselnost operacije šele nekaj let po diagnozi 00:27:34 Izjemen razvoj tehnik zdravljenja, tudi »kuhanje« prostate s paro 00:39:41 Vpliv pornografije na erektilno disfunkcijo 00:42:35 Pacient s trajno uničeno sposobnostjo erekcije zaradi hkratnega jemanja viagre in drog 00:50:08 Zasuk moda, zlom penisa, nekajurna erekcija in druga urgentna stanja

Deklica, ki pri šestih letih zaradi podhranjenosti ni več znala hoditi, dvanajstletnik, ki je nekaj dni v tednu v bolnišnici skrbel za umirajočo mamo, nekaj dni pa doma za preživetje mlajših sorojencev, nedonošenček, ki je preživel le zato, ker so mu iz stiropora in lepilnega traku ustvarili improviziran inkubator, pa porod nosečnice, ki se ji je nenadoma ustavilo srce …Vse to so podobe in zgodbe, ki so zaznamovale zdravniško pot Katarine Vincek, sicer pediatrinje s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana. Že od študentskih let je bila članica odprav medicinske pomoči v Indiji, Zambiji, Keniji in na Madagaskarju, večmesečne misije pa je v organizaciji Zdravnikov brez meja opravila še v Južnem Sudanu in Iraku. O zdravljenju bolezni in poškodb v razmerah, v katerih se ob pomanjkanju zdravil in pripomočkov lahko zanese le na svoje znanje in sta s kolegom edina zdravnika na območju, velikem kot pol Slovenije, v katerih napotnice piše vaški vrač in v katerih je pomen zdravljenja starejših neprimerno bolj cenjen kot zdravljenje otrok, se je pogovarjala s strokovnim sovoditeljem, izkušenim reševalcem in inštruktorjem Primožem Velikonjo in Jano Vidic. Poglavja: 00:03:04 Kako se spopasti z visoko smrtnostjo 00:14:08 Porodna zgodba 00:16:44 O sestavljanju inkubatorja iz stiropora in lepilnega traku 00:00:01 Zakaj sploh na medicinske odprave 00:19:43 Napotnice pogosto piše vrač 00:24:05 Zakaj je tako pomembno uporabljati "prava očala" 00:27:36 Starostnik je več kot zlato, otrok pa … 00:37:48 Dvanajstletnikova hkratna skrb za umirajočo mamo in za preživetje mlajših sorojencev 00:44:12 Kakšno psihološko pomoč dobijo Zdravniki brez meja 00:51:48 Ko do avtomobila stopi zadrogiran in oborožen otrok 00:55:33 Nepozabni mali bolnik, ki ji je podaril že obliznjene bombone

»Številni pacienti bi dali vse bogastvo samo za še eno minuto z družino,« je eno od spoznanj o krhkosti življenja Martina Kernca, dolgoletnega reševalca Reševalne postaje Ljubljana in enega prvih reševalcev na motorju pri nas. V 25 letih dela je več kot 25.000-krat odhitel na pomoč drugim, videl nepredstavljive stiske in nesreče, a tudi veliko solz sreče in olajšanja.Pomagal je v okoliščinah, v katerih je bilo resno ogroženo njegovo življenje in zaradi vsega postal nedvomno drugačen človek, ki veliko bolj ceni vse, kar ima, tudi najbolj banalne in samoumevne malenkosti. S strokovnim voditeljem Primožem Velikonjo, njegovim nekdanjim sodelavcem, sta razkrivala, kako reševanje poteka, kako obračunajo s svojimi napakami, kako se spoprijemajo z neuspešnimi oživljanji, še posebej otrok, pa tudi kateri prizori, vonji in zgodbe ga bodo spremljali vse življenje. Poglavja: 00:08:28 Reševalec motorist mora ukrepati povsem sam 00:18:15 Ko je pri oživljanju pričo bolj skrbela zobna proteza kot življenje 00:23:00 Ko bi svojci dali premoženje za dveminutni tečaj oživljanja 00:27:33 Motoristi so za številne nesreče krivi sami 00:42:22 Ko malčka usodno poškoduje zračna blazina 00:49:57 Nesreča s kombajnom in čustveno srečanje 10 let po njej

Sredi odlične gobarske sezone oddajo namenjamo zastrupitvam vseh vrst, s katerimi se strokovno ukvarja zdravnik Damjan Grenc, vodja Oddelka za klinično toksikologijo in farmakologijo na UKC Ljubljana. Tam rešujejo življenja preveč pogumnih gobarjev, ljubiteljev čemaža, uživalcev vse bolj pestre in razširjene palete sinteznih in klasičnih drog, pomagajo pri kačjih ugrizih in pri zastrupitvah z različnimi plini, ki so pogosto usodne. Nanizali smo številne izkušnje in primere, a tudi spoznanja in zgodbe, ki jih bo Damjan Grenc pomnil za zmeraj. Poglavja: 00:10:00 Kako vemo, kaj je vzrok zastrupitve? 00:15:40 Zgodba o deklici, zastrupljeni z metadonom 00:27:30 Fentanil ali kaj se je zgodilo v ZDA? 00:47:35 Kaj pa alkohol? 00:53:20 Zakaj so tako zelo nevarne tudi zastrupitve s plini?

Kako v domačem okolju prepoznati težave otrok, ki so posledica stresa, kako ukrepati, da ne obremenijo njihovega duševnega zdravja in kako opremiti otroka, da bo stresne dogodke prepoznal in se znal odzvati nanje? V drugem delu nove serije Na podstrešju se pogovorjamo s psihiatrinjo Mojco Zvezdano Dernovšek. Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek: Tudi otroci in mladostniki so izgoreli. Zaradi preveč dobrega, ne zaradi preveč slabega. Kako v domačem okolju prepoznati otrokove težave, ki so posledica stresa, kako ukrepati, da ne obremenijo njihovega duševnega zdravja, in kako opremiti otroka, da bo prepoznal stresne dogodke in se znal odzvati nanje? Telo je treba znati poslušati in brati, kaj sporoča, pove psihiatrinja dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. "Pri otrocih in mladostnikih se bo stres v večini primerov kazal s telesom; ponavljanje nekih določenih simptomov, ki jih ne najdemo v bolezni. To nam da misliti, da je v igri nekaj drugega. Hkrati je naloga odraslih, da otroka učimo. Ne le lepih manir in pridnosti, ampak tudi zdravega odnosa do sebe." Buren stresni odziv je neškodljiv in popolnoma normalen, lahko je neprijeten, a nam ne bo škodil. "Problem pa je droben, vsakodnevni stres, ki nas po malem najeda in se ga niti ne zavedamo. Velik stresni odziv ima v sebi gumb za izklop, ko se izčrpamo, se tako tudi resetiramo. Pri drobnem stresu, ki se nalaga, ni gumba za resetiranje, to moramo storiti načrtno, tako da se spravimo v prijeten stres." Otroci se odzivov na okolico šele učijo in njihova koža še ni utrjena tako kot podplat. Problem se lahko pojavi, ko nekdo odrašča v mehkem okolju. Ta človek si ne bo nabral izkušenj in koža se mu ne bo utrdila. Kdaj prepoznati, da si je otrok preveč naložil?  "Če ga neka dejavnost neha veseliti in mu postane breme, je to že znak za alarm. Drugo je, da ima prost vikend in se ne spočije. Ne glede na to, da se je čez vikend ukvarjal s finimi stvarmi, ki ga veselijo, ugotovi, da je v ponedeljek njegova baterija le nekje na tri četrt." Kadar se telo ne zna odzvati spontano, mu pomagamo, pove dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. Lahko se odpravimo na sprehod, si privoščimo masažo, stres odženemo z boksom, pomivamo posodo. Sproščanja se je treba naučiti. "Za preganjanje depresije in tesnobe je treba narediti nekje 12.000 korakov. A to je treba početi stalno." Na telefon si lahko nastavimo opomnike, da se vsako uro pretegnemo, zazehamo, se malo stresemo. Kakšne pa so hitre sprostitvene tehnike? Zakaj in kdaj naj dihamo? Zakaj nam bo to pomagalo? "Temu rečejo prizemljitev, enostavno, da se postaviš, da si tukaj in zdaj. To je treba početi tri mesece, ne le dvakrat. Tako bomo zmanjšali podpražni stres in bomo učinkoviti. Tako lahko zvozimo dan, tudi ko je zelo napet."

V novi seriji oddaj Na podstrešju se bomo zadržali med čustvenimi in duševnimi stiskami otrok in mladostnikov. Kako zgraditi podporno, varno družinsko okolje in ustvariti temelje za zdrav čustven razvoj otroka ter zmanjšati tveganje za razvoj vedenjskih in duševnih težav? Kako opremiti otroka, da se razvije v funkcionalno osebo z zdravo samopodobo? Danila Hradil Kuplen gosti kliničnega psihologa dr. Aleksandra Zadela.Kako zgraditi podporno, varno družinsko okolje in ustvariti temelje za zdrav čustven razvoj otroka ter zmanjšati tveganje za razvoj vedenjskih in duševnih težav? Kako opremiti otroka, da se razvije v funkcionalno osebo z zdravo samopodobo? Če želite ustariti varno okolje, otroka, ki joka, objemite in bodite tiho. Šele potem začnite postavljati vprašnja. "Varno okolje ni tisto, v katerem nekdo nekaj dopoveduje in otroku predlaga kup rešitev. V varnem okolju otroku dopustimo, da je v stiski, da jo izrazi in da je ne kritiziramo." – dr. Aleksander Zadel, klinični psiholog Najpogostejše vedenje, ki ga dr. Zadel zaznava pri starših, je dajanje nasvetov na podlagi njihovih izkušenj in njihovega pogleda na svet. "Ena od najhujših stvari, ki jo lahko rečemo otroku, je: 'Jaz vem, da ti to zmoreš, to bi ti lahko.' Kot da bi bili odrasli ves čas stoodstotni, da ves čas svoje obveznosti opravljamo na vrhuncu svojih zmogljivosti. Starši smo sprejeli misel, da je otrok naš projekt."   Starši zmotno mislijo, da so ne le soodgovorni, ampak odgovorni za uspeh svojega otroka, da so otroci njihov projekt in da je od njihovega angažmaja, prisile in nadzora nad otrokom odvisen njegov uspeh, njegova sreča, vse prihodnje službe in napredek, ugotavlja dr. Zadel. "Tako se gradi zid med starši in otroki. Takrat ko bi bilo najbolj potrebno, da bi bili starši in otroci povezani, ko otroku morda zdrsne in potrebuje nekoga, s komer je čustveno, pristno, ne prijateljsko povezan." Otrok svojih resničnih stisk ne upa zaupati staršem, ki pri njem iščejo perfekcijo. Kako razviti zdravo samopodobo, da se zmoremo spoprijeti z različnimi izzivi?  "Zdrava samopodoba je tudi dvom, to, da jaz pri svojih letih dvomim v sebe in si rečem, da ne vem, če bom to zmogel. Meni čisto nič ne pomaga, če mi deset ljudi reče: 'Ne, pa saj ti vedno narediš super.' Pomagal mi bo tisti, ki me bo vprašal, od kod izvira moj dvom."

Kako prepoznati vedenja, ki so povezana z odklanjanjem šole in kako otroku pomagati v čustvenih stiskah, ki se odražajo kot anksioznost, depresivnost, izbruhi trme in besa? Kako prepoznati vedenja, ki so povezana z odklanjanjem šole, in kako otroku pomagati v čustvenih stiskah, ki se kažejo kot anksioznost, depresivnost, izbruhi trme in besa? Otrok, ki odklanja šolo zaradi čustvenih dejavnikov, svoj strah sprva kaže z jutranjo počasnostjo, bolečinami v trebuhu, tudi s slabim počutjem, če se stiska krepi, se temu pridružijo še siloviti izbruhi jeze, besa in trme. Starši, ki otroku skušajo stisko olajšati, jo lahko nevede poglobijo, poudarja klinični psiholog dr. Peter Janjušević. "Naravni odziv staršev je otroku pomagati, a kadar mu omogočijo izogib težavi, ki v njem zbuja strah, nehote naredijo veliko napako. Otroka je seveda treba podpreti in razumeti, a ga tudi spodbuditi, da se s težavo, ki v njem vzbuja anksioznost, spopade." Tudi anksioznost je lahko razlog, zaradi katere otrok odklanja šolo, a se prav ta krepi, ko se otrok šoli izogne. Duševne motnje, ki se lahko razvijejo, kadar otrok, mladostnik odklanja šolo zaradi čustvenih dejavnikov, so v veliki meri obvladljive, če jih pravočasno zaznamo. Priročnika o pomoči pri odklanjanju šole Moj otrok noče v šolo Odklanjanje šole – preprečevanje, prepoznavanje in pomoč  

Pandemija in razmere v družbi poglabljajo duševne stiske. Posebej pri mladostnikih utegnejo biti hujša težava, saj za svoj razvoj potrebuejojo občutek pripadnosti, ki pa ga dobijo s socialno interakcijo. Navajeni so bili, da pripadajo svojemu krogu vrstnikov, da so se lahko družili in dobivali nove izkušnje. Te so jim zdaj omejene, opozarja klinični psiholog dr. Tristan Rigler. Mladostniki in starši ne govorijo istega jezika. 'Daj mi mir' je v veliki meri treba upoštevati, ampak včasih lahko pomeni nekaj drugega. Treba je razumeti čustva v ozadju, motiv, zakaj se to dogaja, in se ne osredotočiti na jezik, ker lahko pride do šuma v komunikaciji. Mladostniki potrebujejo ljubezen, a njihov način izkazovanja čustev je popolnoma drugačen kot v zgodnjem otroštvu. dr. Tristan Rigler Pomembno je, da starši mladostnikom omogočijo soodločanje v družini, da lahko prispevajo določene besede k družinski dinamiki in skupnemu dogovoru.  Dobra novica za starše je, da najbolj poznajo svojega otroka. Vedo, kako se odzvati. Čeprav se je mladostništvo spremenilo, je to še vedno isti otrok. Spodbujam starše, da so osredotočeni na otrokovo bistvo. Tako bodo lažje prepoznali njegova čustva.

Psiholog Aleksander Zadel o šolskem letu, ki ga je zaznamovala pandemija. Kako ocene, učni uspeh in sporočila učiteljev vplivajo na samopodobo tistih, ki se šolajo? Kako se nanje odzivajo učenci in kako njihovi starši? Ob vrnitvi v šole so se vsem stiskam zaradi vrnitve pridružile tudi stiske ob takojšnjem ocenjevanju. Resna težava današnjega dne je, da imamo odličnjake, ki padejo v depresijo, če ne dosegajo vedno najvišje postavljenih ciljev in ne zadostijo vedno perfekcionizmu. "Odrasli smo strokovnjaki v postavljanju nerazumnih kriterijev," opozori dr. Aleksander Zadel. Naključna spraševanja, ki so v šolah še ostanek starih časov, ko so s tem učitelji pridobivali avtoriteto in moč, otrokom predstavljajo velik stres. Lastna pričakovanja, ki jih imajo starši do svojih otrok, so obremenjujoča, treba pa se je zavedati tudi, da nobena pot ni premočrtna. Bistveno je, da se z otrokom pogovarjamo, zakaj je prišel do določene ocene. Pomemben je pogovor o kontekstu, potem bo otrok znal sam razumeti, zakaj je prejel določeno oceno, in zanjo tudi sprejel odgovornost. dr. Aleksander Zadel  

S psihologom Aleksandrom Zadelom o vzdrževanju ravnovesja v zahtevnih časih. Življenje je kdaj tudi zahtevno, spremenjene razmere od nas zahtevajo prilagoditve in kriza pokaže, kako smo opremljeni za spoprijemanje s spremembami. Kaj je ključno, da tudi v zahtevnih časih ostanemo funkcionalni? "Od rojstva smo navajeni, da je treba vzdrževati ravnovesje, ampak pri nekaterih stvareh včasih postane samoumevno, da ravnovesje dosežemo na zelo preprost način. In potem če se v naših rutinah kar koli spremeni, pride do nezadovljstva."   O tem nas je poučil dr. Aleksander Zadel, ki kot psiholog ljudi uči, kako lahko kljub čustvom, ki jih imajo, izberejo vedenje, ki bo vplivalo na njihovo čustvovanje in počutje. "Nič ni narobe, če obupuješ ob izgubi službe ali ob policijski uri. To je normalno, nekaj si izgubil, nekaj te moti. A vendar funkcionalen človek načrtuje svoja vedenja, da bo kljub slabemu počutju nekaj storil, počel nekaj ustvarjalnega in da bo vplival na svoje ravnovesje. Delal na tem, kako se bo v prihodnje počutil."   "Če človek vidi, da je sam odgovoren, da v določenih okoliščinah začne sprejemati kakovostne odločitve, potem lahko energijo, ki se v njem kopiči, spremeni v kreativnost. V to, da lahko reši svojo situacijo. Če je nemočen in nima teh vedenj, se nezadovoljstvo samo povečuje, tako se začne agresivnost obračati proti njemu ali proti drugim, saj se ta energija mora nekje sprostiti, " še dodaja. Prepričan je tudi, da večina otrok in mladostnikov zaradi epidemije ne bo občutila resnih obremenilnih posedic. A opozarja, da je treba biti izjemno pozoren na ranljive otroke, na tiste, ki so imeli težave že pred epidemijo. Od vsakega od nas je odvisno, kako jim bomo pomagali, saj bo sistem v teh časih marsikoga spregledal. O tem tudi na Valu 202 prihodnji četrtek.