Advertise on podcast: Evropa osebno

Richard je Anglež, ki je pred tremi leti s partnerico prišel v Slovenijo. Nekdanji učitelj umetnosti, ki po treh letih dobro govori slovensko, je ljubitelj angleškega humorja in se ukvarja z glasbo. Pravi, da so se mu na Krasu uresničile sanje.

Ker njegov oče ni Sirec, tudi Ali ni dobil sirskega državljanstva, kar je pomenilo, da tam ni imel pravice do študija ali dela. V zgodnjih dvajsetih se je zato odpravil v svet in po spletu naključij pristal v Sloveniji.Tu je od leta 2012, leta 2015 smo ga že gostili v Evropi osebno. Kaj se je od takrat spremenilo? Med drugim to, da je od lani tudi uradno Slovenec. Kako se je počutil, ko je v rokah prvič držal bordo rdeč potni list s svojim imenom ter koliko Slovenca je v njem je po več kot desetletju življenja tu?

22-letni Argentinec Ignacio Farah Bečaj je odraščal v Garínu blizu Buenos Airesa, vendar je bila Slovenija vedno del njegove družinske zgodbe. Njegovi predniki po mamini strani so po drugi svetovni vojni iz Trebnjega in z Blok odšli v Argentino, Ignacia pa je v Slovenijo pripeljala radovednost o lastnih koreninah. Kljub temu, da slovensko skoraj ne govori, pravi, da se tukaj počuti nenavadno domače.

Yasumichi Iwaki je odraščal v japonskem mestu Maebashi, po šoli pa tudi osem ur dnevno igral violo. Med študijem glasbe v Švici je spoznal bodočo ženo, violončelistko Uršulo in se preselil v Ljubljano. Pravi, da je bil prvi “kulturšok” nočni vlak, ki ni bil nočni, drugi pa lepota slovenske prestolnice. Ni vedel, kam se podaja, je pa poznal Radio Slovenija, saj so tudi na Japonskem prodajali plošče simfoničnega orkestra Radia Ljubljana, posnetke iz osemdesetih in devetdesetih let. Simfonični orkester RTV Slovenija je že dvajset let njegova služba, ki mu pomeni vse. V pogovoru pove tudi, zakaj ga zamude vlakov še vedno nekoliko iztirijo in zakaj bi v glasbi bila Slovenija dur, Japonska pa mol. Posnetek 2. koncerta Mozartine: solista Uršula in Yasumichi Iwaki

Pri devetih letih je zapustil Afganistan, pri desetih je v Iranu že delal po 16 ur na dan, pri petnajstih pa se je na poti proti Evropi ločil od mame in mlajšega brata. Danes je 23-letni Sharif dijak srednje šole v Ljubljani in pravi, da se po letih skrbi za preživetje končno spet počuti kot otrok. Njegovo življenje se je popolnoma spremenilo v begunskem taborišču na Lezbosu, ko je spoznal slovenskega zobozdravnika.

Tokrat smo v Posočju, na Šentviški planoti. Tja nismo šli z vlakom, čeprav je tam "Železniška postaja Péčine". Ta napis krasi hišo Škota Richarda Nivena. To je neverjetna življenjska zgodba človeka, ki je kot otrok sanjal o parnih lokomotivah, postal strojevodja hitrih vlakov, z motorjem prepotoval svet in se nazadnje ustalil v Sloveniji, kjer ima bogato zbirko malih in velikih lokomotiv.

Rožnate rokavice, rožnati slinčki, rožnati lončki in rožnata uniforma. V taki ambulanti najdemo zobozdravnico Dóro Dózsai, ki se je pred dobrimi štirimi leti iz Madžarske preselila na slovensko obalo. Tekoče govori pet jezikov, tudi slovensko, v poletnih mesecih pa se lahko zgodi, da mora v pogovoru s tujimi pacienti v enem samem delovnem dnevu preklapljati med vsemi petimi. Kadar ne dela, Dora Dózsai raziskuje Slovenijo. Tako zavzeto, da ima v Excelovi tabeli približno 170 idej za izlete, ki bodo prišli na vrsto ob prostih koncih tednov. Triglav še čaka nanjo, do takrat pa, pravi, ostaja le 30-odstotna Slovenka.

Pravi, da ima dva doma, že petindvajset let živi v Sloveniji, sicer pa prihaja iz ruske republike Dagestan. Dzhamilyat Abdulkhalikova je ginekologinja, v Slovenijo je prišla pred 25 leti na študij medicine. Razlaga o otroštvu v Rusiji, kjer sta starša vedno skrbela, da niso živeli v pomanjkanju, kjer je bila skupnost najpomembnejša in kjer jo še zdaj na letališču pričakajo celo nekdanji sošolci. Slovenija ji je sicer tudi dala veliko, tu je dobila službo, si ustvarila družino in - kot pravi - obvlada slovenski jezik že do te mere, da v njem sanja. In dodaja, da: “je tvoj jezik tisti, v katerem šteješ denar. In jaz ga večinoma štejem v slovenščini.”

Mirko Ivan Schwery se z eno besedo opiše kot umetnik. Rodil se je v Zürichu, iz katerega prihaja njegov oče, mama je Slovenka. Po končani poklicni šoli za tehničnega risarja v arhitekturi se je odločil, da bo pobliže spoznal mamine rojstne kraje. Po nekaj letih razpetosti med Švico in Slovenijo pa mu je postalo jasno, da bodo njegov dom Šebrelje. Ukvarja se z risanjem, iz pozabe pa obuja tudi delo idrijskega igralca in trgovca Vinka Lapajneta. Čeprav ne zna brati not in, kot sam pravi, bi se dalo razpravljati tudi o njegovem posluhu, je v zadnjih letih z umetno inteligenco oživil melodije, ki jih je dolga leta nosil v sebi. Ustvaril je tudi posebno glasbeno popotovanje, posvečeno sinovoma. Mirko Ivan Schwery, ki se ga je v Šebreljah, Cerknem in okolici prijel vzdevek Švicar, stavi tudi na uspešnico "No Techno in Cerkno". * Glasba, uporabljena v oddaji, je objavljena z dovoljenjem avtorja. Uporabljene skladbe: Julian Julian&Adrian Adrian No techno In Cerkno

Kaj pomeni preseliti se v državo, za katero še pred nekaj leti nisi bil prepričan, če je Slovenija ali Slovaška? Agnieszka Mravinec je zaradi ljubezni zapustila Poljsko, v Sloveniji pa našla nov dom in novo službo. Že po pol leta je znala osnove slovenščine, ob tem je odkrila čar dvojine, se naučila belokranjskega narečja, doživela nekaj zelo zabavnih jezikovnih nesporazumov in ugotovila, da se Slovenci poslavljamo precej drugače kot Poljaki. Danes pravi, da je doma v obeh državah. Zato na tekmah med Slovenijo in Poljsko vedno zmaga.

Mahnoor Jamil prihaja iz pakistanske prestolnice Islamabad, že nekaj mesecev pa je pri nas mlada raziskovalka na Inštitutu Jožef Štefan. Ukvarja se s kibernetsko varnostjo in umetno inteligenco. Pravi, da se v Ljubljani počuti kot doma, čeprav pogreša družino in prijatelje, pa tudi začimbe. Pri nas uporabljamo včasih zgolj dve, sol in poper, v Pakistanu pa za posamezno jed kombinacijo tudi petnajstih začimb. Opaža, da je zato postala občutljivejša za pekoče okuse, ko se je nazadnje vrnila v domači Islamabad, se ji je vse zdelo pretirano pekoče. Bližnji so ji rekli, da se je poevropila!

Pesnica, prevajalka, novinarka in multimedijska umetnica Sara Afzali se je rodila v iranskem Širazu, poznanem tudi kot mestu pesnikov. Da bo pisala poezijo, je vedela že pri dvanajstih, ko je zmagala na državnem tekmovanju. Pred dokončno selitvijo se je v Slovenijo najprej odpravila za nekaj mesecev, da je preverila, kakšno življenje jo čaka. Po več kot sedmih letih pravi, da bi težko živela v kakšni drugi evropski državi, obenem pa prizna, da privajanje na novo kulturo ni bilo enostavno. Delček slovenske književnosti želi zdaj predstaviti Irancem, v farsi namreč prevaja roman Draga Jančarja To noč sem jo videl.Uporabne povezave: osebna spletna stran Iran: zgodba o odpornosti neke družbe, Delo Iranka v Sloveniji: Svobodo si lahko zagotovimo le sami, Delo

Bil je ulični umetnik. Za mimoidoče je na evropskih trgih igral piščal, ali pa postal živi kip. Danes Argentinec Guillermo Daniel Escalante Rodríguez vodi lončarske delavnice v sklopu Slovenskega etnografskega muzeja. Slovenijo je pred petnajstimi leti izbral za svoj dom. Tukaj je ostal tudi zaradi Prešernovega trga; navdušen je namreč nad tem, da ga ne krasi vojskovodja na konju, temveč največji slovenski pesnik in njegova muza. To veliko pove o državi in o vrednotah ljudi, ki tam živijo.

V tokratni Evropi osebno bomo spoznali 18-letnega plesalca Dana Lužarja, ki se je rodil v Ljubljani, a odraščal v Kanadi. Pred kratkim se je z družino vrnil v Slovenijo, kjer se je vpisal na plesno akademijo. Dan Lužar se s plesom se ukvarja že štirinajst let. Sanja tudi o tem, da bi nekoč plesal na vseh mogočih odrih, tudi na križarki.

Cristina dos Santos Caserman se je zaljubila v Slovenca in se pred dvajsetimi leti preselila v našo državo. Jezika se je učila s pomočjo knjig in člankov v časopisu, tu opravila maturo in doštudirala predšolsko vzgojo. Nekaj, kar je v Braziliji, če nimaš veliko denarja, skorajda nedostopno. Visoka izobrazba. Spregovorila je o ločevanju med revnimi in bogatimi, kot se spominja iz svojega otroštva, rasizmu, o tem, da so v vrtce in šole poleg hrane in pijače morali nositi še toaletni papir, pa o tem, da je delala, odkar pomni.