Advertise on podcast: Intelekta

Kaj YouTube ustvarjalci prinašajo ali odnašajo Holivudu? ***Intelekta ima 30 let! Pridite poslušat okroglo mizo o nepredvidljivi umetni inteligenci. Kje? Ljubljanska Cukrarna. Kdaj? Ponedeljek, 28. 9. 2026 ob 19.10. Prevzem brezplačnih vstopnic tu Ne glede na to, ali ste poleti obiskali kinodvorane ali ne, smo prepričani, da ste slišali, videli ali prebrali kaj o Odisêji ali Spidermanu. Prav posebno pozornost pa sta pritegnila tudi filma Obsedenost in Backrooms: Brez izhoda. A bolj kot z vsebino, se zdi, s(m)o se ukvarjali s tem, kdo je stal za kamero: namreč, oba – Kane Parsons in Curry Barker – sta začela pri YouTubu. Nekateri tuji filmski kritiki in poznavalci celo omenjajo tresenje pod temelji Hollywooda zaradi mladega ustvarjalnega pogona, ki prihaja iz sveta YouTuba, ne pa klasične filmske šole. Pa je to res? Gosti_je: -Ana Jurc, MMC-jeva filmska kritičarka -Luka Marčetić, režiser, scenarist in igralec, najbolj znan po serijah Dan ljubezni in V dvoje ter najbolj gledanem slovenskem filmu Pr'Hostar -Simon Popek, programski direktor festivala Liffe   Foto: Pixabay (Antonio_Cansino)

»Tako pač je«. Stavek, ki ga tako pogosto slišimo, najbrž tudi izrekamo in, ki po eni strani lahko kaže na modrost sprejemanja neizogibnega oziroma resnične narave stvari in dogodkov, lahko pa izraža globoko resigniranost in pravi antipod ljubezni, ki pa je glagol. Ljubezen je kot upanje – dejavna. Danes nismo tu zato, da bi jo definirali, vlili v kalup. Smo pa se zbrali, da bi se spustili po tej veliki besedi, pojmu, ki zveni domače, a hkrati zlorabljeno. Sploh pa te besede ponavadi ne izrekamo v povezavi s šolo in šolstvom. Ampak prav to bomo tokrat storili z gosti strokovnjaki, spustili se bomo v ljubezen v šoli. Kaj sploh je, je v šoli sploh njeno mesto, smo jo od tam izgnali, kakšen prostor naj zaseda, če sploh? O tem smo se spraševali in iskali odgovore v Intelekti. Z nami so gostje: - Ivana Gradišnik - ustanoviteljica in vodja Familylab Slovenija, organizacije za svetovanje in podporo staršem in strokovnim delavcem, ki delajo z otroki in družinami, v zadnjem letu tudi učiteljica - dr. Lucija Čevnik - sociologinja, specializantka psihoanalize, profesorica, svetovalka mladostnikom v stiski - dr. Klemen Lah - nekdanji član Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje, profesor s Filozofske fakultete v Ljubljani

Ema, Tomo, Mevludin in Amna. Vsi so vojno videli od blizu. Ukrajina, Bosna in Hercegovina, Gaza. »Bilo je neznosno. Pomislila sem, da bi bilo morda bolje, če bi umrla.« Tako se Amna spominja trenutkov po napadu, v katerem je v Gazi izgubila levo nogo. Danes, pri 21 letih, živi in študira v Italiji. Za njo so zdravljenje v Gazi in Egiptu ter rehabilitacija v Sloveniji. Pred njo je življenje, ki ga skuša in mora začeti znova. V oddaji Intelekta se skozi njeno zgodbo in skozi pripoved kirurga slovenskih korenin Toma Potokarja, ki je v Gazi že večkrat zdravil ranjence, profesorja in psihiatra Mevludina Hasanovića iz Bosne in Hercegovine ter skozi opažanja psihologinje in humanitarke Eme Randl, ki v Ukrajini vodi projekt psihosocialne pomoči Slovenske filantropije, odpirajo vprašanja o tem, kaj vojna naredi človeku. O strahu, izgubi, nemoči, preživetju in o življenju po travmatičnih izkušnjah – v Gazi, Bosni in Hercegovini ter Ukrajini. Foto: Slike so simbolične. Kijev (Reuters), Srebrenica (BoBo), Naserjeva bolnišnica Gaza (MSF)

O vedno bolj pogosti uporabe tržnih mehanizmov pri varovanju okolja - od visokih parkirnin do ogljičnih kuponov in ekosistemskih storitevKo so države v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začenjale sistematično varovati okolje, so to počele predvsem z neposrednimi zakonskimi prepovedmi. Ko se je izkazalo, da določene kemikalije uničujejo ozonski plašč ali zastrupljajo naravo, so jih z mednarodnimi sporazumi preprosto prepovedale. Nekaj desetletij kasneje se pri zaščiti narave vse bolj zanašamo na tržne mehanizme. To lahko opazimo na različnih ravneh: od vsakdanjega omejevanja avtomobilov v nacionalnih parkih z visokimi parkirninami, do sistemskega trgovanja z ogljičnimi kuponi, kjer onesnaževanje ni prepovedano, ampak ima svojo ceno. V teoriji pa smo šli še dlje – naravo danes pogosto vrednotimo skozi tako imenovane »ekosistemske storitve«. Nastajanje kisika ali tvorbo tal tako na primer skušamo povsem denarno ovrednotiti in prav ta finančna ocena naj bi nas nazadnje prepričala, naj obvarujemo naravo. To pa seveda odpira celo vrsto vprašanj. Kako je narava, ki je v osnovi skupno dobro, postalo tržno blago, ki si ga lahko privoščijo užiti le tisti, ki imajo dovolj denarja? Zakaj varovanje narave vedno bolj izvajamo prek mehanizma cen in se zanašamo na trg, da nas bo odvrnil od onesnaževanja? Je finančni argument res edini, ki ga kot družba še razumemo? In po drugi strani - ker je ekonomija neizpodbitno pomemben del našega blagostanja in tudi geopolitične tekme - ali si lahko drugačno razmišljanje sploh privoščimo? In ali ni navsezadnje monetizacija narave, kljub vsem pastem, še vedno boljša kot nič, če v praksi zmanjšuje njeno izkoriščanje? O vsem tem bomo v današnji intelekti govorili z okoljskim ekonomistom dr. Jonasom Sonnenscheinom iz okoljevarstvene organizacije Umanotera, makroekonomistom Bojanom Radejem iz Slovenskega društva evalvatorjev, politologom dr. Matejem Klaričem ter biologom dr. Ivanom Kosom s Katedre za ekologijo in varstvo okolja na ljubljanski Biotehnični fakulteti. Oddajo je pripravila Alja Zore. Vabljeni na Intelekto v živo na Avdiofestival 28. septembra v ljubljanski Cukrarni ob 19h uri. Govorili bomo o nepredvidljivosti umetne inteligence. foto: Pixabay

Zakaj se tudi po 2700 letih vnetega branja še zdaleč nismo naveličali zgodb o mitoloških junakih stare Grčije od Ahila, Brizejde in Hektorja do Odiseja, Telemaha in Penelope?Britanski filmski režiser Christopher Nolan je s svojo ambiciozno predelavo Odiseje to poletje cel svet pripravil do tega, da smo se pogovarjali o Homerju. In imeli smo o čem govoriti! Začetnik grške literature je namreč sila enigmatična figura. Ne vemo, kdaj točno se je rodil, ne vemo, kako točno je živel in kje je umrl, ne vemo niti, ali je čisto zares napisal tako Iliado kot Odisejo. Vemo pa, da brez teh dveh pesnitev kratko malo ni zahodne književnosti oziroma, mutatis mutandis, zahodne civilizacije. In razločno tudi slutimo, da niti po 2700 letih vnetega branja Homerjevih mojstrsko upovedanih zgodb v interpretativnem smislu še zdaleč nismo izčrpali. Zakaj je tako, smo skušali dognati v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili dva predavatelja s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, klasičnega filologa dr. Davida Movrina in filozofa dr. Blaža Zabela, ter mag. Jeleno Isak Kres, klasično filologinjo, ki nas je pred šestimi leti oskrbela z novim prevodom ključnih devetih spevov Homerjeve Iliade. Foto: rimska kopija helenističnega doprsnega kipa Homerja iz 2. stol.pr. n. št. (Mike Peel / Wikipedija)

Kako mesto vidijo oči turista, kako oči domačina Burek za 15 evrov? S tem ni nič narobe, težava nastane, ko začne ta nadomeščati burek za 3 evre in ko se naenkrat izgubi zgodba, ki jo nosi s seboj, pravi Jernej Mlekuž. Pridemo do vprašanja, kaj se zgodi, ko sta kulinairčna ponudba in prostor namenjena večinoma ljudem z višjimi dohodki? Spremembe so del življenja, ali nam gre po njih na bolje ali na slabše, pa je odvisno tudi od tega, kdo ima koristi, in tudi, kako posegajo v naše vsakdanje življenje. V razpravah o preoblikovanju se pogosto omenja urbane prostore zaradi pojava sodobnih procesov, ki posegajo v estetsko, funkcionalno, ekonomsko in socialno strukturo določenega mesta. Tako se prebivalstvo na destinacijah, ki so zapolnjene s turisti, – upravičeno ali ne, je stvar tako subjektivne presoje kot nekih objektivnih ovrednotenj, koliko ljudi prenese nek prostor – sprašuje, komu je mesto pravzaprav namenjeno. V današnji Intelekti sogovornika in sogovornica podajajo svoje zgodbe, izkušnje in razmišljanja kot uporabniki prostora in kulinarične ponudbe predvsem v naši prestolnici, kar pa nikakor ne pomeni, da tega ne moremo primerjati s procesi v drugih mestih po Evropi oz. svetu. Sogovorniki_ce: -Ervin Hladnik Milharčič, kultni novinar in kolumnist, ki je kot dopisnik na različnih koncih našega planeta dogajanje po svetu približal slovenskemu bralstvu, -Tina Perić, kresnikova nominiranka za roman Ćrtice, ki je bil prejemnik nagrade za najboljši prvenec leta 2024, avtorica publicističnih člankov in ena od soustanoviteljic prevajalske zadruge Soglasnik, , svoja opažanja glede spreminjanja mesta je strnila v aprilskem članku tednika Mladina z naslovom Dobimo se pred Namo, -doc. dr. Jernej Mlekuž, raziskovalec na ZRC SAZU, ki se ukvarja (tudi) s hrano in pijačo kot kulturnim in družbenim fenomenom (med drugim je tudi avtor knjig o bureku in slivovki). Odlomki iz knjige Jurice Pavičiča Knjiga o jugu (Cankarjeva založba, prevod Sonja Polanc) Foto: Pixabay (user32212)

Skorajda vsakdo od nas se spomni navdušenja ob tem, ko je prvič v živo zagledal kakšno žival, ki jo je predtem videl samo na televiziji v kakšnem naravoslovnem dokumentarnem filmu. Lahko se spomni tudi zaskrbljenosti ali pa žalosti ob tem, češ, kako je ta žival uboga, ker ni svobodna. Mislimo seveda na živalske vrtove, brez njih živih soočenj z raznolikostjo živalskega kraljestva sploh ne bi bilo mogoče, za večino izmed nas. Njihova vloga se je skozi čas, zgodovino seveda spreminjala, razvijala, tokrat pa nas je v Intelekti zanimalo, kakšna je vloge živalskih vrtov v sodobnem času in kakšen sploh je sodoben živalski vrt. Z nami so gostje iz največjega in edinega klasičnega živalskega vrta pri nas, ki deluje kot javni zavod, Živalski vrt Ljubljana : • Irena Furlan, biologinja in vodja pedagoške službe, • dr. Pavel Kvapil, veterinar in vodja veterinarske službe, • Peter Mazić, oskrbnik živali.

Po epidemiji covida med mladimi pogostejše injiciranje heroina.Prestolnica se je v minulih desetletjih zelo spremenila, nihče ji več ne more očitati zaspanosti ali pomanjkanja razvoja. Vendar je začrtana smer v minulih letih premalo pozornosti in sredstev namenila za podporo in pomoč najranljivejših skupin ljudi. Droge in brezdomstvo nista nova pojava, več kot očitno pa določene širše družbeno politične okoliščine vplivajo na večjo vidnost brezdomnih uporabnikov in uporabnic drog. Med njimi je vse več mladih, tudi mladoletnih. Zakaj se je to zgodilo in kako ta problem reševati? O tem v tokratni oddaji, vsak s svojega zornega kota so problematiko razložile doktorica Vera Grebenc in doktorica Amra Šabić s Centra za študij drog in zasvojenosti na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, Hana Košan, predsednica društva Kralji ulice, Pavla Zabret, strokovna delavka v dnevnem centru za mlade uporabnike in uporabnice substanc med 15 in 26 let pri združenju Drogart in Borut Bah, predsednik društva Stigma.

Kako globoko hierahične strukture prežemajo naše družbe, kako so se spreminjale skozi zgodovino vse od monarhij do modernih birokratskih držav ter kakšen odnos imeti do tega neenoznačnega pojava?Ko pomislimo na družbene in politične hierarhije, imamo ljudje verjetno zelo različne čustvene odzive. Marsikoga misel na razvrstive po položajih in nadrejenosti enih funkcij drugim pomirja kot jasno zasnovana in morda tudi edina mogoča struktura, s katero lahko upravljamo ne le svojo državo, ampak tudi množico njenih podsistemov, društev in podjetij. Mnogi, po drugi strani, ob misli na hierarhije začutijo nelagodje ter takoj pomislijo na zlorabo moči in se sprašujejo ali je sploh humano, da se ljudje, ki bi morali biti v osnovi enakopravni, razvrščamo v hierarhične lestvice in imamo oblast eni nad drugimi. Spet treti si mislijo, da je s hierarhijami vse v redu, dokler so ljudje po njih pravično razporejeni in imajo enake možnosti za to, da se prebijejo na vrh kakšne od naših družbenih lestvic. Nekje v prostoru med temi premisleki se bo odvila današnja Intelekta. Kako močno hierarhije prežemajo naše družbe, kako se je to skozi zgodovino spreminjalo, ali so vse hierarhije enake in kakšen odnos sploh imeti do tega neenoznačnega pojava, se bomo spraševali s filozofom dr. Aljošo Kravanja z ljubljanske Filozofske fakultete, publicistom in zgodovinarjem, urednikom revije Razpotja Luko Lisjakom Gabrijelčičem ter asistentsko na Inštitutu za novejšo zgodovino Sašo Hajzler. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Wikipedija, javna last

Moškosfera je spletna diskurzivna skupnost, ki promovira vračanje tradicionalnih vrednot, tako imenovano pravo moškost, sovraštvo do žensk, migrantov, LGBTIQ+ skupnosti in religijskih manjšin. Ekonomija pozornosti omogoča ciljanje s sporočili, zato spletni giganti z algoritmi določajo, kakšne vsebine se bodo prikazovale na zaslonih uporabnic in uporanikov glede na njihove osebne podatke, kot so na primer lokacija, starost in spol. Tako jih najdlje zadržijo pred zasloni, kot kažejo raziskave in kot razkrivajo žvižgačke in žvižgači, pa podjetja izberejo profit pred varnostjo uporabnic in uporabnikov. Rezultat je polarizirana in radikalizirana družba, saj pozornost še posebej dobro pritegnejo skrajne in sovražne objave, ki so povod za neskončne prepire o tem, kdo govori resnico in kdo laže, kdo je nasilnež in kdo žrtev, kaj je svoboda govora in kaj sovražni govor, kje se konča demokracija in začne diktatura. Tako spletni kot fizični prostor sta danes resnični svet. Kar se dogaja v enem, se preliva v drugega in obratno. V tokratni oddaji nas bo zanimalo, kako so se skrajne spletne diskurzivne skupnosti iz temnih kotičkov interneta prebile na časovnice družbenih medijev in nato na naslovnice osrednjih medijev, ali sovražne izjave ljudi na pozicijah moči vplivajo na širše razumevanje dinamike nasilja, kakšno vlogo pri tem igra sovražni govor in kako se laži počasi a vztrajno spreminjajo v resnico? Moškosfera je spletna skupnost, ki temelji predvsem na sovraštvu do žensk. Razširila se je po vsem svetu, sestavljajo pa jo različne spletne diskurzivne skupnosti, ki jim je skupno prepričanje, da je moškost v sodobnem svetu v krizi, za kar so krive politike, ki omogočajo enakopravnost žensk, dovoljujejo migracije, prepovedujejo diskriminacijo in zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic. Veliko vplivnežev zato deluje na področju fitnesa, kripto zaslužkov in svetovanja o osvajanju. Ob tem promovirajo zatekanje k manipulativnim in nasilnim ravnanjem, s katerimi si podredijo in nadvladajo najprej ženske, potem pa tudi vse druge, da dokažejo svojo večvrednost in s tem potrdijo svojo »pravo« moško spolno identiteto. Te ideje se po svetu intenzivno prepletajo s skrajno desnico in vzponom neonacističnih idej in akterjev. O vsem tem v tokratni oddaji: Katerina Krulisova Šarka Kolmaševa Katja Zabukovec Kerin Veronika Bajt Robert Tekavec  Društvo za nenasilno komunikacijo Kate Manne

Gastronomija postaja vse pomembnejši motiv, tako pri potovanjih v tujino kot tudi pri raziskovanju kulinarične tradicije in posebnosti v lastni državi. Kam se odpravimo in koliko zapravimo, je stvar okusa, finančnih zmožnosti, ne nazadnje morda tudi tega, s čim se želimo pohvaliti na svojih družbenih omrežjih. Obisk izbranih krajev postane doživetje. Toda zakaj izberemo neko restavracijo, gostilno, bistro, stojnico? Se ravnamo po strokovnih priporočilih, morda na naš izbor vpliva parasocialna vez, ki jo čutimo do ljudi, ki jih spremljamo na digitalnih časovnicah, ali pa zaupamo prijateljem in govoricam, da se ''tam res dobro je''? Kakšen ples torej plešejo restavracije, gostilne, tradicionalni gastronomski vodniki, moderne platforme in družbena omrežja? Je usklajen in v sozvočju ali imajo vsak svoj takt? Vabljeni k poslušanju Intelekte. Gosti: -Ana Roš, kuharska mojstrica iz Hiše Franko v Kobaridu, ki se lahko pohvali s tremi zvezdicami -Kaja Sajovic, vrhunska poznavalka gastronomije širom po svetu in sodelavka na MMC -Boštjan Napotnik, kulinarični pisec, znan predvsem zaradi svoje tedenske rubrike Konzum v Mladini in spletnega bloga kruh & vino

Pred petdeset tisoč leti so Zemljo poseljevale vsaj tri različne vrste rodu homo. Danes smo tu samo še mi.V dolgi zgodovini razvoja vrste homo sapiens je naš obstoj večkrat visel na nitki, o čemer pričajo tako imenovana genetska ozka grla, vpisana v našo DNK. V našem genskem zapisu so tudi sledi srečanj naših prednikov z drugimi predstavniki rodu homo, z neandertalci, ki so poseljevali Evropo in osrednjo Azijo, ter novoodkritimi denisovci, ki so živeli v vzhodni Aziji. Spoznanje, da so denisovci sploh obstajali, je prineslo šele odkritje leta 2010, ki je temeljito spremenilo razumevanje evolucije človeka. A če je bilo širjenje homo sapiensa po svetu tako učinkovito, pa je po drugi strani trajalo zelo dolgo, precej več kot sto tisoč let, da so se naši predniki sploh odpravili iz Afrike. Na vprašanje, zakaj je bilo temu tako, še nimamo jasnih odgovorov. A tisto, kar danes vemo o razvoju naše vrste in o poti, ki nas je pripeljala iz dolge kamene dobe, vsekakor kaže na to, kako lahko imajo relativno drobne spremembe zelo daljnosežne posledice. Evoluciji homo sapiensa smo se posvetili v tokratni Intelekti v družbi prof. dr. Petre Golja, ki na ljubljanski Biotehniški fakulteti med drugim predava evolucijo človeka, ter arheologa in antropologa dr. Manuela Willa z Univerze v Tübingenu v Nemčiji. Foto: Roke v jami Pettakere, 50 000 pr.n.št., Sulawesi, Indonezija , vir: Wikipedia, javna last, izrez

Zakaj je bilo Američanov, katerih upravičenost do življenja, svobode in zasledovanja sreče je bila v resnici spoštovana, v zgodovini manj od vseh onih, ki teh pravic niso videli drugje kot le na papirju?Ko so se Američani pred 250 leti uprli britanski kroni, so svojo odločitev za osamosvojitev filozofsko utemeljili v Deklaraciji o neodvisnosti, kjer so med drugim zapisali, da smo vsi ljudje enakopravni in da ima prav vsakdo pravico do življenja, svobode ter zasledovanja sreče. To je gotovo smela, revolucionarna misel, ki že dolgo razgibava borce za svobodo, enakost in bratstvo po vsem svetu. Nerodno pa je, da Američanom samim potem ni uspelo ustvariti družbe, ki bi bila zares na ravni idealov, izraženih v Deklaraciji. Zakaj neki ne? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili kulturologa dr. Blaža Kosovela pa antropologinjo dr. Ireno Šumi ter politologa dr. Blaža Vrečka Ilca. Foto: kip Svobode v newyorškem pristanišču (Don Ramey Logan / Wikipedia)

Vse od konca druge svetovne vojne svet bistveno oblikuje ameriški imperializem. Četudi so imele Združene države v Sovjetski zvezi še skoraj pol stoletja pomembnega rivala in niso igrale vloge izključnega svetovnega hegemona, so odločilno oblikovale povojni svet. Še več, s svojo politično, ekonomsko, vojaško, institucionalno in kulturno močjo so dosegle tolikšen vpliv, da se je dejanska ozemeljska zasedba teritorijev, kakršne so se posluževali stari imperiji, pokazala kot tako rekoč nepotrebna. Danes je hegemonska vloga Združenih držav – predvsem zaradi vzpona Kitajske – ponovno pod vprašajem. In vendar se zdi, da koncu ameriškega imperializma ne bomo priča tako zlahka. V tokratni Intelekti se ob bližajoči se 250. obletnici nastanka ZDA zato sprašujemo: kakšna je pravzaprav narava ameriškega imperializma? Na kakšen način so Združene države, ki so dolgo veljale za eno najbolj izolacionističnih držav, zavladale in še vladajo svetu? V živo v studiu Prvega programa so z mano dr. Bogomir Kovač z ljubljanske Ekonomske fakultete, radijski kolega zgodovinar dr. Tomaž Gerden in sociolog dr. Marko Kržan. foto: Pixabay

Svoboda govora, individualizem, potrošništvo kot način življenja in domnevna svoboda, ki s tem pride, tehnološki napredek, filmski način upovedovanja zgodb, kavbojke, hitra hrana, globalna glasbena industrija. Ne da bi omenila državo, sem prepričana, da je večina pomislila na Združene države Amerike. Da je ta globalna velesila vstopila v podzavest in življenje velike večine prebivalcev tega sveta, je posledica večdesetletne sposobnosti prepričevanja z uporabo mehke moči: zaželene cilje v mednarodnih odnosih je dosegla s privlačnostjo in prepričevanjem, predvsem pa brez uporabe prisile ali groženj. Oddajo je pripravila Tina Lamovšek. Sogovorniki: -profesor politologije dr. Tomaž Deželan, predstojnik Katedre za analizo politik in javno upravo ter koordinator doktorskega študija Ameriške študije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani -izr. prof. dr. Mirt Komel z Oddelka za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani -prof. dr. Peter Stanković s Katedre za kulturologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani Foto: Treptower (Pixabay)