Advertise on podcast: Globalna vas

Še preden se je Jasmina Polovič preselila v Oklahomo, jo je že kontaktirala Bosanka, ki je videla njeno ime in priimek na seznamu, in ji povedala, da jo preostali Balkanci veselo pričakujejo. “Varnost osebnih podatkov je drugačna, jugoslovanska nadetnična identiteta nas še vedno povezuje. Imamo društvo študentov nekdanje Jugoslavije, čeprav sem za zdaj edina, ki sem bila rojena v Jugoslaviji,” pove v smehu. Doktorska študentka medicinske antropologije pripoveduje tudi o sezoni tornadov, ko se po obvestilu kdaj skrije v omaro in obda z žimnico.

Jure Aleksejev je študiral na Imperial College London in na Oxfordu naredil doktorat iz strojništva. Danes dela na Imperial College London kot laboratorijski administrator in živi v severnem delu Londona. Pravi, da za najemnino porabi 65 odstotkov neto plače, kar je še malo, saj so razmere na najemniškem trgu milorečeno katastrofalne. Opaža, da je življenje usmerjeno navzven, dnevne sobe so manjše, saj se družbe zbirajo v pubih in na dogodkih, Angleži pa (presenetljivo) niso tako obsedeni z avtomobili kot Slovenci. Jure Aleksejev, ki je kot gimnazijec napisal najboljši esej na svetu, pozneje pa izdal dve knjigi, še zmeraj veliko bere. Naveže se na Cankarja: “Čeprav Slovenci radi citiramo Cankarja, smo politično asertiven narod, Angleži so v marsičem bolj družbeno pasivni. Cankar je v Hlapcih bolj zadel angleški kot slovenski značaj.” V pogovoru pove tudi, zakaj se ti v Londonu lahko zgodi prav vse.

Zala Pezdir je antropologinja in plesna pedagoginja, ki živi v švedskem univerzitetnem mestu Uppsala. Tam tudi sodeluje pri plesnem projektu, kjer predšolski otroci plešejo s starejšimi, ki imajo demenco. Otroci dobijo pozornost in pohvalo, starejši življenjsko energijo, pravi plesalka. V prostem času izvaja akrojogo in trenira krog v zraku, pomembno se ji zdi, da smo v odraslem življenju še kje začetniki, da se učimo novih stvari. Govori tudi o tem, kaj imajo Švedi na mizi. Partnerjeva mama za božične praznike naredi hrib, grmado dobrot, sladkarij in ogljikovih hidratov, v Uppsali pa so picerije povsod, če je v najmanjši vasi sredi gozda restavracija, je gotovo picerija.

Katja Petrovič je turistična vodička, ki predvsem avstralskim gostom razkazuje lepote deževnega pragozda. Pokaže jim zdravilne in tudi smrtno nevarne rastline, jih prevaža s štirikolesniki oziroma buggieji, skupaj plezajo, pestujejo jegulje in se kopajo pri slapu. Prav tako skupaj zaužijejo “naravni paracetamol” in poskusijo mravlje. V prostem času kuha, bere, piše dnevnik in se druži s partnerjem ter sodelavci. Delijo si deževni pragozd, s partnerjem tudi šotor, delodajalci pa živijo nedaleč proč na kmetiji. Pravi, da njena služba ni služba, temveč “ena velika zabava”. Edina težava je oddaljenost do trgovin, najbližje večje mesto, oddaljeno približno eno uro, je obalni Port Douglas.

Blaž Kovačič je po služenju vojaškega roka v JLA staršem sledil v Ameriko. Oni so odšli, sam je ostal. Doštudiral je in se zaposlil v gradbeništvu, med svojimi obiski Slovenije pa je na neki zabavi v domačih Trbovljah spoznal svojo bodočo ženo Sašo. O njej govori z ljubeznijo in spoštovanjem, po koncu študija se je za njim z zgolj dvema kovčkoma preselila v ZDA. Blaž Kovačič je tam že 41. leto, zadnjih 20 let je njihov dom Florida, varovana soseska v obalnem mestu Boca Raton. Dvakrat letno se vračajo v Trbovlje, sin del poletja preživli v slovenskih taborih, na morje pa zadnja leta hodijo na Hvar.

Nina Milevoj je veterinarka, ki se je po doktoratu v Ljubljani pred skoraj petimi leti preselila na Škotsko, v mesto Penicuik. Pravi, da je to tipično britansko mestece v predmestju Edinburgha, živi tik ob gozdu in reki Esk, po naključju pa so njeni sosedje Slovenci. S psičko Rozi radi raziskujeta naravo, turistično tudi poti nastajanja in snemanja Harryja Potterja. Veterinarka pripoveduje še, da so Škoti zelo spoštljivi do živali in deli zgodbe iz ambulante. Od Škotske se kmalu poslavlja, zato deli, kaj bo najbolj pogrešala.

Rok Nežič je po mednarodni maturi na Gimnaziji Bežigrad vpisal študij v tujini, najprej na Univerzi v Cambridgeu, potem na Univerzitetnem kolidžu v Londonu (UCL). Danes je doktor planetarnih znanosti, zaposlen na observatoriju in v planetariju Armagh na Severnem Irskem. Je komunikator znanosti in astronom, raziskovalno ga zanima znanost sončnega sistema, še posebej kometi. Pravi, da še zlasti prah v repu kometov, saj nam lahko pove več o tem, kako je komet nastal. “Rep kometa je lahko dolg milijone kilometrov, na začetku pa je kepa ledu in prahu, ki je dolga le nekaj kilometrov. Zanimivo, kako iz tako majhne stvari dobimo tako veliko očarljivo stvar!” Pred kratkim ga je doletela tudi čast, da so po njem poimenovali skoraj 11 kilometrov velik asteroid 20560 Nežič.

Neža Pogorevc ni oklevala, ko se ji je ponudila priložnost za podoktorski študij zootehnike in selitev v nemško mesto München. V pogovoru pripoveduje o spoznanjih s področja genetike, o hibridizaciji drežniške koze in alpskega kozoroga ter o trenutnem raziskovanju migracij in udomačitve koz. Na podlagi vzorcev DNK 10.000 let starih kosti in zob raziskuje, kako so se koze iz Turčije in Sredozemlja selile do Evrope. Doktorica znanosti s področja genetike pa opisuje tudi življenje v bavarski prestolnici piva in prizore na javnem prevozu med Oktoberfestom.

Predstavita se kot Valter in Kristina Šuber, v Avstraliji sta Walter in Kristine. Potomca Slovencev sta se spoznala na folklori v Marylandu, se zaljubila in si ustvarila družino. Walter je član Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, pred kratkim pa je prejel priznanje Order of Australia Medal, med drugim tudi za prispevek k jeklarski industriji. Razlagata o svojem življenju na obrobju Sydneyja, promociji slovenstva ter radijski postaji Voice of Slovenian Australians (VOSA) Sydney.

Alexandra Zacharaki je hči Slovenke in Grka, ki sta se spoznala in zaljubila na počitnicah na grškem otoku Rodos. Slovenščina je njen prvi jezik, po trajni selitvi v Atene pa se je naučila grško. Pripoveduje, da je kot šolarka počitnice preživljala v maminem Slovenj Gradcu, kjer se počuti povsem domače. V Atenah živi nasproti olimpijskega stadiona, zaposlena pa je kot osebna asistentka v gradbenem podjetju. Razlaga, kaj vse Atenčani nesejo na mestno plažo in zakaj bi morali turisti pokusiti še kaj drugega kot le gyros, tzatziki in grško solato!

Neža Strenčan je učiteljica razrednega pouka z angleščino, ki se je leta 2022 preselila v Avstralijo, natančneje, v Darwin, glavno mesto Severnega teritorija. Najprej je začela delati na farmi biserov, v neokrnjeni naravi, prežeti s kulturo domorodcev, pozneje pa so jo zaposlili v fundaciji Starlight Children's Foundation. V Darwinu je to pomenilo tudi obiske otrok v staroselskih naseljih, v katerih imajo ponekod hiše z najnovejšimi televizorji, ne pa tudi osnovnih higieničnih pripomočkov, kot je toaletni papir. Poudarja, da so jo ti ljudje marsičesa naučili, najbolj neverjetno pa je njihovo razumevanje in dojemanje narave. “Sedeli smo ob vodi, gospa je položila roko na gladino in rekla: otroci, lahko se kopate, tukaj ni krokodilov. Čutim vibracije, točno vem, kako daleč je krokodil ali želva, ki bo naša večerja.” Danes je Neža Strenčan zaposlena v kulturi kot organizatorka dogodkov, dejavna pa je tudi kot gledališka igralka. Govori tudi o težkih razmerah za staroselce v mestu.

Anja Nsoromma prihaja iz Naklega na Gorenjskem, njena ljubezen do Afrike pa traja že 15 let. Pravi, da je Gana njen dom, tako podeželske Butre kot tudi velemesto Akra. Po izobrazbi je diplomirana rusistka in polonistka, v Sloveniji je bila pivovarka, v Gani pa na mednarodni šoli poučuje angleščino. Pripoveduje, da je okolje naravnost zdravilno za njen deloholizem, da se znajo Ganci ustaviti, ko so utrujeni. Razlaga tudi, kakšni so ganski pogrebi in zakaj imajo nekateri pokojniki krste v obliki steklenice kokakole, ribe ali kakavovega zrna.

Clara Gené Škrabec je kolorektalna kirurginja, ki živi v sami srčiki turistično zelo obremenjene Barcelone. Njena mama je Slovenka, oče Katalonec, zato je odraščala v jezikovno mešani skupnosti. Mama je otroke dosledno učila slovensko, brati so morali slovensko literaturo in pisati celo spise. Danes so ji za to zelo hvaležni, v njeno domačo Ribnico pa se vračajo k babi, ki speče najboljše palačinke. Clara Gené Škrabec pripoveduje o pritisku turizma na katalonsko prestolnico, o dolgih in zahtevnih izmenah v bolnišnici, pa tudi o preživljanju prostega časa med ribolovom in opazovanjem delfinov.

Jutra v Torontu so videti kot mravljišče, avtocesta 401 je ena najbolj prometnih na svetu in ima na nekaterih odsekih tudi 18 pasov. V prometnih konicah je premikajoče se parkirišče, pripoveduje Rok Nemec. V Torontu živi od leta 2018, danes je ponosni dvojni državljan, zaposlen v “slovenski banki” Moya Financial Credit Union. Razlaga, da sta Toronto in domače naselje Sedraž popolni nasprotji, pripoveduje o kampiranju v prostrani divjini in o državnih blagovnih rezervah javorjevega sirupa.

Sabina Jereb in Klemen Sladič sta se pred trinajstimi leti preselila na Novo Zelandijo. Prvotni načrt je bil kolesariti po deželi, potem pa sta se precej spontano odločila, da si poiščeta službi. Klemen se je za nekaj dolarjev oblekel v trgovini z rabljenimi oblačili, potrkal na vrata delodajalca in dobil službo programerja. Sabinina zgodba je bila podobna, v gradbeništvu so jo vprašali, ali lahko začne že jutri. Z otrokoma danes živita v naselju Governors Bay, v bližini mesta Christchurch. Pripovedujeta o njihovem vsakdanu in sproščenih sokrajanih, ki v trgovino pozno zvečer včasih zaidejo kar v spodnjem perilu ali ‘šlafroku’, torej kopalnem plašču.