Advertise on podcast: Proti etru

Na oder Male Drame je postavila prvo slovensko uprizoritev Nam se to ne more zgodit, odrsko priredbo romana Kar se nam ne dogaja, popularne nemške pisateljice Bettine Wilpert. Eva Nina Lampič je doslej v ljubljanski Drami režirala dve uprizoritvi: komedijo Tarzan, Roka Vilčnika – rokgre in igro Učinek, britanske sodobne avtorice Lucy Prebble. Po končanem študiju na ljubljanski AGRFT in v Sheffieldu, ustvarja na neodvisni gledališki sceni in v institucionalnih gledališčih, je prejemnica več raziskovalnih in delovnih štipendij ter rezidenc v tujini. Živi in ustvarja v Berlinu.

Aleš Pavlin je ustanovitelj in programski direktor Festivala evropskih filmov Brežice, nekaj let je vodil festival Golden Drum in Slov. oglaševalski festival SOF. Danes je član Evropske filmske akademije EFA in Evropskega združenja producentov, leta 2024 je postal predsednik Sveta Javnega zavoda Kinodvor.

Lev Slivnik je 27-letni Ljubljančan, ki živi in deluje v Amsterdamu kot filmski selektor, kurator in festivalski sodelavec. Leta 2021 je kot član mlade žirije Giornate degli Autori /Dnevi avtorjev, zastopal Slovenijo na Beneškem filmske festivalu. Mladi ljubitelji filma so bili naslednje leto tudi ambasadorji evropske filmske nagrade LUX. Lev Slivnik trenutno deluje kot selektor ali festivalski sodelavec na Mednarodnem festivalu dokumentarnega filma Amsterdam, na festivalu kratkega filma Leiden Shorts ter na Mednarodnem filmskem festivalu Karlovy Vary, ki poteka od 3. do 11.julija. V predizbirnem postopku prijavljenih filmov za festival Karlovy Vary si je ogledal 74 filmov.

O čem razpravljajo študentje arhitekture v seminarju profesorice Tine Gregorič, predstojnice Oddelka za gradbeništvo in design na Inštitutu za arhitekturo in oblikovanje na dunajski Univerzi za tehnološke znanosti? Tina Gregorič je magistra londonske šole AA, Arhitectual Association, ter soustanoviteljica studia Dekleva Gregorič arhitekti. Bila je članica žirije največje evropske nagrade za arhitekturo Mies van der Rohe, ki se je letos zbrala v Barceloni.

Se sprašujejo študenti Fakultete za arhitekturo, ki so lani novembra 2025 ustanovili časnik SOHA. Skupaj ga urednikujejo in oblikujejo trije absolventi Luka Tomažič, Maja Perpar in Tilen Kos ter Lana Jereb, ki je v četrtem letniku študija. Zdi se, so zapisali, da naša, nekoč napredna arhitekturna šola, zdaj zaostaja pri vprašanjih, ki se tičejo tako sodobnega študija kot položaja arhitekture v svetu. Vrzel med arhitekturo v praksi in arhitekturo na fakulteti pa se še naprej vztrajno veča. V časniku SOHA se med drugim ukvarjajo s kritiko kapitalistične produkcije v arhitekturi, prostoru in gradbeništvu. Iščejo nove sodelavce za sodelovanje v uredniškem odboru, pri oblikovanju vsebin, lektoriranju, grafičnem oblikovanju, izbiranju gradiva za filmske večere ter organiziranju dogodkov. Vse zainteresirane vabijo, da jih kontaktirajo na elektronsko pošto: [email protected]

Ko je lani prejela nagrado Bert za življenjsko delo na področju filmske igre, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev in režiserk, so v utemeljitvi zapisali: »Silva Čušin je igralka, ki bi uspela v kateri koli kinematografiji.« Njena umetniška prezenca pa je prav tako izjemno močna na gledališkem odru. Za svoje gledališko ustvarjanje je prejela številne nagrade in priznanja, med njimi Borštnikov prstan, nagrado Prešernovega sklada in Sterijevo nagrado, ki jo podeljujejo na mednarodnem gledališkem festivalu v Novem Sadu. Na Malem odru SNG Drama jo trenutno lahko spremljamo v dveh predstavah: v uprizoritvi Otroci britanske dramatičarke Lucy Kirkwood ter v drami Vojna nima ženskega obraza, nastali po delu beloruske pisateljice, novinarke in Nobelove nagrajenke za književnost (2015) Svetlane Aleksijevič.

Darja Pergovnik: "Plečnikov opus v Ljubljani je velik in raznolik, podrobno je obravnavan v številnih knjigah, strokovnih besedil in na razstavah. Vendar pa je med objavami manj podrobnih analiz njegovega urejanja odprtega prostora, čeprav je bilo prav to eno ključnih poglavij Plečnikovega dela. To potrjuje tudi uvrstitev nekaterih njegovih del na Unescov seznam." Darja Pergovnik je krajinska arhitektka, konzervatorska svetnica na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Kaj lahko storimo z našo Dramo, se sprašuje Ivana Džilas, ravnateljica SNG Drama. Komu danes pripada, za koga jo urejamo in komu je namenjena. 20. maja ob 19.30 je bila pred stavbo Drame na prostem igra Za narodov blagor Ivana Cankarja, da bi s tem opozorili na kritično situacijo nacionalnega gledališča. Ivana Džilas: "Mislim, da je veliko različnih dejavnikov, ki zahtevajo eno večkratno in poglobljeno debato o smislu in načinu prenove nacionalnega gledališča. Edina okoliščina, ki je dramatično drugačna od vseh prejšnjih situacij je selitev v najemniške prostore. Naša pogodba je za tri leta plus eno možnost" podaljška.

Slovensko narodno gledališča Drama Ljubljana že drugo sezono deluje na začasni lokaciji na Litostrojski 56 v Šiški, medtem ko se prenova stare stavbe na Erjavčevi 1 v središču mesta še ni začela. Kaj lahko storimo, se sprašuje Ivana Džilas ravnateljica Drame. Komu danes pripada Drama, za koga jo urejamo in komu je namenjena. 20. maja ob 19.30 je bila pred stavbo Drame na prostem igra Za narodov blagor Ivana Cankarja, da bi s tem opozorili na kritično situacijo nacionalnega gledališča.Gostja oddaje, ravnateljica Drame Ivana Džilas pravi, da je veliko različnih dejavnikov, ki zahtevajo eno večkratno in poglobljeno debato o smislu in načinu prenove nacionalnega gledališča."Edina okoliščina, ki je dramatično drugačna od vseh prejšnjih situacij je selitev v najemniške prostore! Naša pogodba je za tri leta plus eno možnost podaljška..."

Gostimo Vido Skerk, tržaško Slovenko, ki ima v Cannesu že drugo leto zapored dvaindvajsetminutni film v programu La Cinef, kjer predstavljajo študentske filme, ki so jih mladi avtorji ustvarili na filmskih akademijah s celega sveta. Njen film Left behind, still standing je bil izbran med 2750 kratko metraznih filmov. Vida Skerk študira filmsko režijo na prestižni londonski nacionalni šoli za film in televizijo.

Kako se lahko spletajo različne interpretacije ene hiše, ki je že dolgo časa ni več. Ena takih stavb je džamiji, ki jo je leta 1917 postavila avstro-ogrska vojska v Logu pod Mangartom za bosanske čete nekdanjega avstroogrskega imperija, ki so se borile na Soški fronti. Džamije ni več, ostal je le še zelen travnik, ki razkriva marsikaj. Ta sled nevidne hiše, džamije v Logu pod Mangartom je dobila zvočno podobo, slišno zgodbo, ki je zapolnila slovenski pavilion na Beneškem bienalu umetnosti. Projekt so zasnovali člani Nonument Group, pod kuratorskim vodstom Nataša Petrešin Bachelez in ga poimenovali Zvočna sled nevidne hiše. Miloš Kosec: »Bistvo paviliona je zvok, so zgodbe, govorimo o mnogozvočju. Intervjuvali smo veliko lokalnih prebivalcev, pripadnike islamske skupnosti v Sloveniji, raziskovalce, ki so se dolgo časa ukvarjali s tem območjem, intervjuvali smo arheologa, ki je izkopaval to prizorišče in iz vsega tega spletli neko pripoved o pripovedih o džamiji.« Člani Nonument Group, ki nas zastopajo na 61.beneškem bienalu umetnosti s projektom Zvočna sled nevidne hiše so: umetnica Neja Tomšič in umetnik Martin Bricelj Baraga ter arhitekta Nika Grabar in Miloš Kosec.

Triintridesetletni Mariborčan Petja Labovič, član mariborske SNG Drame, je odigral naslovno vlogo Riharda Tretjega v uprizoritvi, ki jo je režiral triintridesetletni mariborski režiser Jan Krmelj. Zanimivo, da Riharda skoraj praviloma igrajo starejši igralci, stari okrog petdeset let, čeprav je bil historični Rihard ubit v boju pri dvaintridesetih. Iz gledališkega lista: Rihard je v bistvu smpton sedanjosti, v kateri politika ne izbira sredstev, nasilja pa ne skriva več, temveč ga uprizarja pred očmi javnosti. Shakespearjeva kraljevska igra razgali, kaj je v bistvu vsake oblasti. Razprave o Rihardu Tretjem se že več kot pet desetletij gibljejo med zgodovinsko rekostrukcijo in mitologijo. Namreč ko je bil Rihard Tretji ubit v spopadu z vojsko Henrika VII., je njegov grob vse do avgusta 2022 veljal za izgubljenega. Po odkritju posmrtnih ostankov, 530 let pozneje, so ga častno pokopali v anglikanski cerkvi v Leicestru. Pogreba se je udeležilo 35 tisoč ljudi. Kako je prišlo do tega odkritja, je Stephen Frears leta 2022 posnel film Izgubljeni kralj (The lost king).

Na 28. festivalu dokumentarnega filma DOKUMENTARCI, ki je potekal med 11. in 18. marcem 2026 v Cankarjevem domu je zmagal film Kar je treba storiti, hrvaškega režiserja Srdžana Kovačevića. Film je skoraj v celoti posnel v ljubljanski Delavski svetovalnici, v kateri se trije zanesenjaki ukvarjajo s svetovanjem deprivilegiranim delavcem, s slovenskim državljanstvom in še posebno z delavci iz republik nekdanje skupne države. V Delavsko svetovalnico prihajajo prevarani, redko plačani in neinformirani delavci, ki jih sistem in delodajalci izkoriščajo. »Ta organizacija se resnično zavzema za njihovo pravičnejšo prihodnost«, pravi režiser Kovačević, ki se že od nekdaj zanima za delavske pravice, če se le da, s filmsko kamero v roki.

V naše kinematografe je zajadral novi slovenski film Zemljo krast, režiserja Žige Virca in scenaristke Ize Strehar, ki je idejo za film razvila v pičlih dveh sobotah. Gre za zelo zabaven film, družbeno satiro o tem, kako danes sploh še komuniciramo v čisto vsakdanjih situacijah. Zemljo krast je nastal v času, ki ga zaznamujejo nenehni konflikti, politična nestabilnost in občutek, da se svet premika iz ene krize v drugo brez jasnega premora. Družbene napetosti so tudi del vsakdana vsake družine, preselile so se v dnevno sobo in tudi na otroško igrišče. Film je svetovno premiero doživel lani na festivalu v Cottbusu v Nemčiji, januarja letos pa na Tržaškem filmskem festivalu.

Vsakdo ima svojo mestno izkušnjo. Zakaj se na nekaterih točkah mesta počutimo dobro in varno, tudi če so neurejena. Kaj ustvarja mestno doživetje, kaj so gradniki mesta!? O tem v pogovoru z Alešem Gabrijelčičem, ki bo nocoj na povabilo Nine Zagoričnik, gost oddaje Proti etru spet ta dež. Aleš Gabrijelčič je arhitekt Biroja Arhitektura, ki si ga deli skupaj z očetom in bratom Boštjanom. Na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani deluje kot asistent v seminarju profesorja Roka Žnidaršič. »Delo s študenti je zelo intenzivno, letos se ukvarjamo z zanimivo temo: to je predsedniška rezidenca!« pravi Gabrijelčič.