Advertise on podcast: Proti etru

Maša Pelko je gledališka režiserka, literarna teoretičarka in filozofinja. Na oder MGL-ja je postavila Cankarjevo najuspešnejšo gro Romantične duše. To politično satiro, ki postane tragedija romantičnih duš je Cankar napisal na Vrhniki, ko se je vrnil s prvega semestra študija na Dunaju. Kritika je igro zavrnila in tudi avtor sam ni bil najbolj zadovoljen z njo. Prvo uprizoritev je zato doživela šele po Cankarjevi smrti leta 1922. Maša Pelko se je s Cankarjem prvič spopadla v tretjem letniku študija na Akademiji, tokratno vznemirjenje pa je bilo popolnoma drugačno, pravi!

Andrej Goričar je kot skladatelj, pianist in dirigent letos ponovno slovel na Festivalu nemega filma v Pordenonu 2026. Lani je bila njegova glasba, napisana za ameriški nemi film Naše gostoljubje (1923), v režiji Busterja Keatona in Johna G. Blystonea, izbrana za zaključek festivala, letos pa je njegova partitura, napisano za nemi film Don Q – Zorrov sin (1925), otvarjala Pordenonski filmski festival in doživela svetovno premiero! Slovensko premiero bomo doživeli v Cankarjevem domu 22. decembra letos. Andrej Goričar piše tudi glasbo za gledališče, veliko je sodeloval z režiserjem Vitom Tauferjem. S svojimi skladbami za klavir ali za improvizacijo na klavirju, pa je pospremil izjemno bogat repertoar neme filmske klasike v številnih izvedbah doma in v tujini. Dvakrat je zmagal na mednarodnih tekmovanjih skladateljev v Italiji, enkrat je žirijo vodil sloviti italijanski skladatelj filmske glasbe Ennio Morricone. Andrej Goričar je tudi odličen pedagog. Ko je bil sam študent je za interpretacijo Beethovnovega Klavirskega koncerta št. 5 s Simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije prejel študentsko Prešernovo nagrado, in takrat mu je dirigiral sam Marko Letonja, ko pa je študij zaključil z izvedbo izvirne različice Gershwinove Rapsodije v modrem s Simfoniki RTV Slovenija, pa celo ameriški skladatelj in dirigent Carl Davis, ki slovi po tem, da je s svojo glasbo oživil neme filme.

Doroteja Nadrah je gledališka in filmska igralka, ki igra glavno vlogo v celovečernem filmu Mila/Marija. Film, ki ga je napisala in režirala koroška Slovenka Andrina Mračnikar, je zmagal na pravkar končanem Mednarodnem filmskem festivalu v Zürichu, kjer je doživel svetovno premiero in med 28 filmi v obeh tekmovalnih programih prejel nagrado občinstva. Doroteja igra tudi eno od glavnih vlog v filmu Dekle noči, črni komediji scenarista in režiserja Luke Marčetića, ki je pred kratkim zmagal na Fantastic Festu v Austinu v ZDA, enem največjih festivalov žanrskega filma. Film Mila/Marija, ki si ga bomo lahko ogledali na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu (Liffe), je prvi celovečerni film, ki obravnava odporniško gibanje koroških Slovencev v Avstriji proti nacistični diktaturi. Hkrati je to prvi celovečerni film, ki nasploh predstavlja odporniško gibanje v Avstriji med drugo svetovno vojno, ter prvi igrani celovečerni film, nastal v slovensko-avstrijski koprodukciji ob sodelovanju številnih evropskih financerjev.

Na oder Male Drame je postavila prvo slovensko uprizoritev Nam se to ne more zgodit, odrsko priredbo romana Kar se nam ne dogaja, popularne nemške pisateljice Bettine Wilpert. Eva Nina Lampič je doslej v ljubljanski Drami režirala dve uprizoritvi: komedijo Tarzan, Roka Vilčnika – rokgre in igro Učinek, britanske sodobne avtorice Lucy Prebble. Po končanem študiju na ljubljanski AGRFT in v Sheffieldu, ustvarja na neodvisni gledališki sceni in v institucionalnih gledališčih, je prejemnica več raziskovalnih in delovnih štipendij ter rezidenc v tujini. Živi in ustvarja v Berlinu.

Aleš Pavlin je ustanovitelj in programski direktor Festivala evropskih filmov Brežice, nekaj let je vodil festival Golden Drum in Slov. oglaševalski festival SOF. Danes je član Evropske filmske akademije EFA in Evropskega združenja producentov, leta 2024 je postal predsednik Sveta Javnega zavoda Kinodvor.

Na letošnjih Dubrovniških poletnih igrah je kot dramaturginja, skupaj s hrvaškim režiserjem Ivanom Plazibatom, sodelovala pri adaptaciji in uprizoritvi Ibsenovega romana Gospa z morja. Premiera je bila na otoku Lokrum, ki leži približno 600 metrov jugovzhodno od starega pristanišča in je v zadnjih letih postal eden od najbolj vznemirljivih prizorišč za uprizarjanje gledaliških iger. Petra Pogorevc je dramaturginja v MGL-ju in urednica hišne teatrološke zbirke Knjižnica MGL, kjer je uredila preko trideset knjig s področja teorije in prakse sodobnih scenskih umetnosti. Za vodenje zbirke ji je Združenje slovenskih dramskih umetnikov podelilo nagrado Bršljanov venec za umetniške dosežke. Prejela je tudi Stritarjevo nagrado za kritiško-esejistična besedila v rubriki Gledališki dnevnik v reviji Sodobnost. Sodelovala je z revijo Maska, skupaj z Bojano Kunst je uredila zbornik teoretskih razprav Sodobne scenske umetnosti, bila je selektorica Tedna slovenske drame ter vodila mednarodni program, kjer je gostila več uglednih imen iz angleškega gledališkega prostora. Pri založbi Beletrina je objavila svoj knjižni prvenec Rac ter knjigo Joži: biografski roman o življenju Jožice Avbelj.

Lev Slivnik je 27-letni Ljubljančan, ki živi in deluje v Amsterdamu kot filmski selektor, kurator in festivalski sodelavec. Leta 2021 je kot član mlade žirije Giornate degli Autori /Dnevi avtorjev, zastopal Slovenijo na Beneškem filmske festivalu. Mladi ljubitelji filma so bili naslednje leto tudi ambasadorji evropske filmske nagrade LUX. Lev Slivnik trenutno deluje kot selektor ali festivalski sodelavec na Mednarodnem festivalu dokumentarnega filma Amsterdam, na festivalu kratkega filma Leiden Shorts ter na Mednarodnem filmskem festivalu Karlovy Vary, ki poteka od 3. do 11.julija. V predizbirnem postopku prijavljenih filmov za festival Karlovy Vary si je ogledal 74 filmov.

O čem razpravljajo študentje arhitekture v seminarju profesorice Tine Gregorič, predstojnice Oddelka za gradbeništvo in design na Inštitutu za arhitekturo in oblikovanje na dunajski Univerzi za tehnološke znanosti? Tina Gregorič je magistra londonske šole AA, Arhitectual Association, ter soustanoviteljica studia Dekleva Gregorič arhitekti. Bila je članica žirije največje evropske nagrade za arhitekturo Mies van der Rohe, ki se je letos zbrala v Barceloni.

Se sprašujejo študenti Fakultete za arhitekturo, ki so lani novembra 2025 ustanovili časnik SOHA. Skupaj ga urednikujejo in oblikujejo trije absolventi Luka Tomažič, Maja Perpar in Tilen Kos ter Lana Jereb, ki je v četrtem letniku študija. Zdi se, so zapisali, da naša, nekoč napredna arhitekturna šola, zdaj zaostaja pri vprašanjih, ki se tičejo tako sodobnega študija kot položaja arhitekture v svetu. Vrzel med arhitekturo v praksi in arhitekturo na fakulteti pa se še naprej vztrajno veča. V časniku SOHA se med drugim ukvarjajo s kritiko kapitalistične produkcije v arhitekturi, prostoru in gradbeništvu. Iščejo nove sodelavce za sodelovanje v uredniškem odboru, pri oblikovanju vsebin, lektoriranju, grafičnem oblikovanju, izbiranju gradiva za filmske večere ter organiziranju dogodkov. Vse zainteresirane vabijo, da jih kontaktirajo na elektronsko pošto: [email protected]

Ko je lani prejela nagrado Bert za življenjsko delo na področju filmske igre, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev in režiserk, so v utemeljitvi zapisali: »Silva Čušin je igralka, ki bi uspela v kateri koli kinematografiji.« Njena umetniška prezenca pa je prav tako izjemno močna na gledališkem odru. Za svoje gledališko ustvarjanje je prejela številne nagrade in priznanja, med njimi Borštnikov prstan, nagrado Prešernovega sklada in Sterijevo nagrado, ki jo podeljujejo na mednarodnem gledališkem festivalu v Novem Sadu. Na Malem odru SNG Drama jo trenutno lahko spremljamo v dveh predstavah: v uprizoritvi Otroci britanske dramatičarke Lucy Kirkwood ter v drami Vojna nima ženskega obraza, nastali po delu beloruske pisateljice, novinarke in Nobelove nagrajenke za književnost (2015) Svetlane Aleksijevič.

Darja Pergovnik: "Plečnikov opus v Ljubljani je velik in raznolik, podrobno je obravnavan v številnih knjigah, strokovnih besedil in na razstavah. Vendar pa je med objavami manj podrobnih analiz njegovega urejanja odprtega prostora, čeprav je bilo prav to eno ključnih poglavij Plečnikovega dela. To potrjuje tudi uvrstitev nekaterih njegovih del na Unescov seznam." Darja Pergovnik je krajinska arhitektka, konzervatorska svetnica na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Kaj lahko storimo z našo Dramo, se sprašuje Ivana Džilas, ravnateljica SNG Drama. Komu danes pripada, za koga jo urejamo in komu je namenjena. 20. maja ob 19.30 je bila pred stavbo Drame na prostem igra Za narodov blagor Ivana Cankarja, da bi s tem opozorili na kritično situacijo nacionalnega gledališča. Ivana Džilas: "Mislim, da je veliko različnih dejavnikov, ki zahtevajo eno večkratno in poglobljeno debato o smislu in načinu prenove nacionalnega gledališča. Edina okoliščina, ki je dramatično drugačna od vseh prejšnjih situacij je selitev v najemniške prostore. Naša pogodba je za tri leta plus eno možnost" podaljška.

Slovensko narodno gledališča Drama Ljubljana že drugo sezono deluje na začasni lokaciji na Litostrojski 56 v Šiški, medtem ko se prenova stare stavbe na Erjavčevi 1 v središču mesta še ni začela. Kaj lahko storimo, se sprašuje Ivana Džilas ravnateljica Drame. Komu danes pripada Drama, za koga jo urejamo in komu je namenjena. 20. maja ob 19.30 je bila pred stavbo Drame na prostem igra Za narodov blagor Ivana Cankarja, da bi s tem opozorili na kritično situacijo nacionalnega gledališča.Gostja oddaje, ravnateljica Drame Ivana Džilas pravi, da je veliko različnih dejavnikov, ki zahtevajo eno večkratno in poglobljeno debato o smislu in načinu prenove nacionalnega gledališča."Edina okoliščina, ki je dramatično drugačna od vseh prejšnjih situacij je selitev v najemniške prostore! Naša pogodba je za tri leta plus eno možnost podaljška..."

Gostimo Vido Skerk, tržaško Slovenko, ki ima v Cannesu že drugo leto zapored dvaindvajsetminutni film v programu La Cinef, kjer predstavljajo študentske filme, ki so jih mladi avtorji ustvarili na filmskih akademijah s celega sveta. Njen film Left behind, still standing je bil izbran med 2750 kratko metraznih filmov. Vida Skerk študira filmsko režijo na prestižni londonski nacionalni šoli za film in televizijo.

Kako se lahko spletajo različne interpretacije ene hiše, ki je že dolgo časa ni več. Ena takih stavb je džamiji, ki jo je leta 1917 postavila avstro-ogrska vojska v Logu pod Mangartom za bosanske čete nekdanjega avstroogrskega imperija, ki so se borile na Soški fronti. Džamije ni več, ostal je le še zelen travnik, ki razkriva marsikaj. Ta sled nevidne hiše, džamije v Logu pod Mangartom je dobila zvočno podobo, slišno zgodbo, ki je zapolnila slovenski pavilion na Beneškem bienalu umetnosti. Projekt so zasnovali člani Nonument Group, pod kuratorskim vodstom Nataša Petrešin Bachelez in ga poimenovali Zvočna sled nevidne hiše. Miloš Kosec: »Bistvo paviliona je zvok, so zgodbe, govorimo o mnogozvočju. Intervjuvali smo veliko lokalnih prebivalcev, pripadnike islamske skupnosti v Sloveniji, raziskovalce, ki so se dolgo časa ukvarjali s tem območjem, intervjuvali smo arheologa, ki je izkopaval to prizorišče in iz vsega tega spletli neko pripoved o pripovedih o džamiji.« Člani Nonument Group, ki nas zastopajo na 61.beneškem bienalu umetnosti s projektom Zvočna sled nevidne hiše so: umetnica Neja Tomšič in umetnik Martin Bricelj Baraga ter arhitekta Nika Grabar in Miloš Kosec.