Advertise on podcast: Artopolis Podkast

V svojem delu sem se ukvarjal s procesom dela in kako je vrednost tega procesa vidna ob koncu, kot končnemu produktu. Temu sicer težko rečem končni produkt, saj postopek procesa ni nikoli zaključen. V lastnem delu Delo 1-6 se je postopek zaključitve zgodil znotraj časovnega okvirja, ki sem si ga predhodno zadal. Postopek izdelave pa se lahko kadarkoli ponovno zgodi brez večjih posledic na samo delo. V sodobni umetnosti se je razširil pojem obravnave izven tako imenovanih tradicionalnih praks, ki veljajo za kiparstvo. “Delo se je razširilo v prostor, nato v situacijo ali razmerje, ki ni nujno prostorsko. Postalo je procesualno, spremenljivo, včasih bistveno časovno in usmerjeno v dejavno interakcijo s svojim okoljem in publiko.” Kot navaja Zabel, tudi Delo 1-6 ne pade v ključno pojmovanje kiparstva, kljub temu da navidezno izgleda kot klasični postopek, celo obrtniški. Vendar bom v naslednjih odstavkih pojasnil zakaj, ker le obstaja in ne nosi svoje primarne funkcije ampak funkcijo fizisa. Projekt Artopolis sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. #artopolispodkast #mihasatler

Produkti torej niso samo rezultati, temveč so hkrati pogoj delovnega procesa”. Torej, kot produkt je končni proces dela, ki nastane kot predpogoj kakršnekoli produkcijske zasnove. Sicer Marx tukaj navede pogoje produkcijskega dela in njegovo povezavo s končnim produktom v povezavi z industrijskim delom. Vendar pa lahko njegovo razmišljanje zvedem tudi na polje umetniškega delovanja. Kot sem omenil v prejšnjem poglavju, je proces in snovanje osrednjega pojma znotraj ustvarjanja umetniškega dela pomemben prvi korak znotraj postavitve umetniškega dela kot takega. Tako lahko tudi v tem primeru Marxovo teorijo naslavljam na umetniški trg in način dela, saj delo kot dejanje predpostavi delu kot artefaktu. Vstopi v polje menjalne vrednosti. Delo dobi fetišistično predpostavko vrednosti, ki pa ni več samo pogoj dela umetnika in njegovega procesa, vendar pridobi tako imenovano višjo sublimno vrednost, ki ni v sorazmerju z vloženim časom in delom v umetniško delo. Projekt Artopolis sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. #artopolispodkast #mihasatler

Delo, ki predpostavi zaključeno obliko umetniškega dela, je pogosto odvrženo, kot neobstoječe in nepomembno. Samoniklost procesov, ki pripeljejo do zaključka, pa so osebne narave in različnih oblik prakse. Nesmiselno je ukiniti objekt vrednosti v umetniškem delovanju, saj se vedno retroaktivno pojavi v momentu, ko dobi označbo umetniškega dela. Tega nisem niti želel doseči. Vendar pa je ključnega pomena, kar se skriva za gotovostjo, ki nastopi na koncu. Tisto, kar je tekom dela odvrženo in pozabljeno. Končni produkt v vsakem primeru obstaja, vendar je vedno povezan s predhodnim vložkom, ki je po navadi tekom procesa odvržen in na koncu neviden. Vprašanje, ki se tukaj pojavi je, kaj sploh pripelje do gotovosti in smisla v katerem delujemo kot nekdo, ki proizvaja objekte s tako imenovano umetniško vrednostjo. Nosilec vrednosti postane tukaj odveč, ta vrednost pa se prenese na proces, ki pripelje do te vrednosti. Vrednost se nikoli ne ukine, ampak samo v tem primeru prenese na dobršni del fizisa vloženega predhodno. Fetišistični objekt tukaj pade v vlogo novega pogleda na odvržen dokumentirani del, ki predhodno nastopi kot nesmisel in hkrati smisel tvorjenja neke nove podobe/objekta. Projekt Artopolis sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. #artopolispodkast #mihasatler

Odnos ilustracije do besede je v osnovi vprašanje odnosa med podobo in besedo oziroma vprašanje dialektike diskurza in videnja. Če je nekoč bilo med besedo in podobo rivalstvo, pa sedaj po slikovnem obratu temu naj ne bi bilo več tako. Zakaj govoriti o ilustraciji v navezi z besedo? Morda zaradi bogate zgodovine knjižne ilustracije, ki se je pričela z iluminiranimi rokopisi, kodeksom in inkunabulo in nato prestopila v tisk, kjer se je ilustracija v knjigah prvič začela pojavljati reproducirano s pomočjo medija tiska. Knjižna ilustracija kot del multimodalnega sporočila je še danes najbolj ukoreninjena in najbolj znana oblika ilustracije. Vedno bližje, ko se premikamo proti sodobnemu času, to je času v medmrežje povezanih zaslonov, pa se ilustracija osvobaja in postaja vse bolj avtonomna in vse manj odvisna od besede in pripovednosti. Projekt Artopolis sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. #artopolispodkast #sanjazamuda

W. J. T. Mitchell je raziskovalec vizualne kulture in predavatelj umetnostne zgodovine in anglistike na Univerzi v Chicagu. V knjigi Slikovna teorija, ki je izšla leta 1994, piše o reprezentaciji v specifičnem času in ob določenem zgodovinskem trenutku ob koncu postmodernizma in se skozi besedila vztrajno sprašuje »Kaj je slika?, Kakšen je odnos med slikami in jezikom?, Zakaj so ta vprašanja praktično in teoretično zanimiva?« Ta specifičen čas ob koncu postmodernizma imenuje slikovni obrat. Da bi lahko odgovorili na vprašanje, kaj slikovni obrat je, se moramo vrniti nekoliko v preteklost, ko je nastopil lingvističen obrat. Lingvističen obrat pomeni, da je jezik osnovni in morda edini pravi način, da skozi njega izražamo opažanja, mišljenja in čutenja, ter je edini dovolj kredibilen, da prenaša znanstvene diskurze o kulturi, umetnosti in medijih. »Družba je besedilo. Narava in njene znanstvene predstavitve so diskurzi. Celo podzavest je strukturirana kot jezik.« Projekt Artopolis sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. #artopolispodkast #sanjazamuda

Zanimanje za raziskovanje razmerja med ilustracijo in besedo je spodbudil pojav sodobnih ilustracij, ki nastajajo neodvisno od pisanega ali govorjenega verbalnega sporočila. Kot takšne se izmikajo klasičnim opredelitvam pojma ilustracija. Prav zato se v pričujočem prispevku posvečam poenotenju dosedanjih opredelitev ilustracije in podajam nov pogled, ki vključuje tudi razširjeno polje ilustracije. Raziskujem odnos ilustracije do besede in kako je to razmerje zaznamoval slikovni obrat, ki ga je v knjigi Slikovna teorija opredelil ameriški raziskovalec vizualne kulture W. J. T. Mitchell. Tako najprej podajam definicije ilustracije, opredeljujem njene funkcije in oblike pojavljanja. V končnem razmišljanju podajam odgovor na to, ali sta ilustracija in beseda (kot bolj specifična različica dvojice podobe in besede) sedaj enakovredna označenca, ali pa je ilustracija še vedno semiotični Drugi. Projekt Artopolis sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. #artopolispodkast #sanjazamuda

O krizi razstave. O katarzi, poistovetenju in prepoznavanju slik na daljavo. V pričujočem in obenem tudi zadnjem poglavju me zanimajo še razstavni sistemi in institucije. Ugotovila sem, da ruski kustos in teoretik Viktor Misiano v svojem besedilu »Strategije razstavljanja od modernizacije proti demodernizaciji« odlično opiše spremembe v sistemu razstavljanja v zadnjih desetletjih ter njihov vpliv na dojemanje umetnosti in obratno. Projekt Artopolis sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

O avkcijah in avkcijskih hišah. O »lot 39«, »slabem« Jasperju Johnsu in »dobrem Basquiatu«. Umetniški svet, poleg umetnikov samih, sestavlja še pet drugih vlog, ki so enako ali celo bolj pomembne od samega umetnika. To so posrednik (ang. dealer), kurator, kritik, zbiratelj in avkcijski ekspert. Umetniški trg pa se ukvarja z ljudmi, ki prodajajo ali kupujejo umetniška dela, kar pa pravzaprav izključuje kritike, kuratorje in umetnike, katerih poklici niso neposredno vezani na prodajo del. Čeprav se sliši skorajda neverjetno, da umetnik sam praviloma sploh ne sodeluje pri prodaji lastnih del, je to pravzaprav ustaljena praksa. Projekt Artopolis sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

Z industrijsko revolucijo se je uveljavil pogovorni izraz o barvah ovratnikov, npr. »modri ovratniki« in »beli ovratniki«, ti pa so reprezentirali pripadnost določeni delovni sili in posledično tudi pripadajočemu razredu. Prej omenjena pogovorna izraza izhajata iz prepisanih pravil oblačenja, ki jih je zahtevalo njihovo delovno mesto. Modri ovratniki so bili tako predstavniki delovnega razreda, katerih delo je bilo manualno in obračunano po urni postavki. Beli ovratniki pa so bili zaposleni v pisarnah, ki so prejemali pavšalno mesečno plačo. Storitveni delavci, ki pa niso imeli svoje simbolične barve ovratnikov in prav tako tudi ne izključno enega razreda, ki bi mu pripadali, pa so spadali v tretjo skupino. Med delavce brez ovratnikov štejemo umetnike, glasbenike, profesorje, znanstvenike. Projekt Artopolis sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

Oprijemajoč se dejstva, da s procesom komodifikacije ne postanejo blago samo vsi proizvodi, ampak postane blago tudi delovna sila in če ima vse, kar je moč najti na trgu, svojo ceno,  to pomeni, da ima svojo ceno tudi delavec. Kaj pa, če je ta delavec umetnik? Projekt Artopolis sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

Dejstvo je, da nam ideologija omogoča, da se sploh lahko udejstvujemo kot družbeno bitje, kar pa je ena izmed osnovnih človekovih potreb. Tudi če bi obstajala možnost, da se odrečemo ideologiji, bi ta možnost pomenila popolno osamitev in s tem bi tudi, če ne upoštevam primarnega nagona po preživetju, pravzaprav izgubili razlog za obstoj. Vse vrednote, v katerih vidimo ljudje smisel za obstoj, niso namreč nič drugega kot ideologija. In ker po Darwinovi tezi o evoluciji ne preživi vrsta, ki je najmočnejša, temveč tista, ki se je sposobna najbolje prilagoditi, tu ne vidim razloga za biti močen, temveč je na nas, da se danim razmeram kar najbolje prilagodimo. Najpametnejša reč, ki jo torej lahko storimo, je, da se o okolju in tekmecih in sovražnikih karseda dobro poučimo, da lahko to znanje uporabimo sebi v prid. Projekt Artopolis sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

V pogovorih o umetnosti lahko pogosto naletimo na omembo trenda. Mislim sicer, da bolj z vidika nekega splošnega, morda celo neukega pogovora, kjer se besedo trend enači z besedo moderno, vendar spet ne v smislu kot obdobje modernizma v umetnosti, temveč z vidika popularnega trenda. Torej enako kot bi rekli, da je zdaj v modi moderno, da se nosi velike pisane šale, in da je trenutno v umetnosti moderna denimo abstrakcija. Čeprav ni zares daleč od resnice, če na pojave teh modernih umetnostnih trendov pogledamo na daljši rok in z večje časovne distance, je vseeno tudi precej napačno. Projekt Artopolis sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.